Prebivalci antičnega sveta so vodo sprva zajemali v studencih in vodnjakih. Ko so naselja rasla in se spreminjala v mesta, pa tak način oskrbe ni več zadostoval. Potrebovali so zanesljiv sistem, ki bi vodo pripeljal od oddaljenih izvirov do mestnih središč. Tako so nastali prvi vodovodi.

Prvi vodovodi so nastali, ker so naselja potrebovala zanesljiv sistem, ki bi vodo pripeljal od oddaljenih izvirov do mestnih središč.

Akvadukti so bili sestavljeni iz podzemnih kanalov, predorov in mostov. Voda je po njih tekla samo po naravni poti, zato so morali graditelji zelo natančno določiti naklon. Vodovod je na ravninskih območjih potekal pod zemljo, kadar je moral prečkati doline ali reke, pa so postavili mostove z oboki. Nekateri so imeli več nadstropij, vodni kanal pa je potekal po najvišjem delu konstrukcije.

Pont du Gard

Na jugu Francije, severozahodno od izliva reke Rone v Sredozemsko morje, leži mesto Nimes. Je glavno mesto departmaja Gard in ima približno 152.000 prebivalcev. Ustanovili so ga v šestem stoletju pred Kristusom, pet stoletij pozneje pa je postal rimska kolonija Nemausus. Takrat je v njem živelo približno 25.000 ljudi. Rimljani so v njem postavili velik amfiteater in svetišče, ki sta še danes ohranjena in privabljata turiste od blizu in daleč. Za oskrbo z vodo pa so zgradili približno 50 kilometrov dolg vodovod, ki je severovzhodno od mesta prečkal reko Gard po 275 metrov (sprva 360 metrov) dolgem, 49 metrov visokem ter od tri do devet metrov širokem mostu. Ta ima tri nadstropja: v spodnjem je šest lokov, v srednjem enajst in v zgornjem 35 (sprva 47). Za gradnjo te mojstrovine so porabili približno 21.000 kubičnih metrov kamnov, ki so skupno tehtali več kot 50.000 ton. Pont du Gard je bil leta 1985, torej eno leto pred našimi Škocjanskimi jamami, vpisan na seznam svetovne dediščine Unesca.

Akvadukt je simbol Segovie in eden najbolj obiskanih zgodovinskih spomenikov v Španiji. FOTO: Pixabay

Segovia

V osrednji Španiji, približno 90 kilometrov severozahodno od Madrida, leži mesto Segovia, ki ima ima dobrih 52.000 prebivalcev. Med najpomembnejšivi stavbami v njem so trdnjava kastilskih kraljev (alcazar), mogočna gotska stolnica iz 16. stoletja ter odlično ohranjen rimski akvadukt. Segovio so ustanovili Keltski Iberci, okrog leta 80 pred Kristusom pa so oblast nad njo prevzeli Rimljani. Ti so tri desetletja pozneje zgradili vodovod, po katerem je v mesto pritekala voda iz približno petnajst kilometrov oddaljenih gora. Akvadukt v Segoviji je dolg 813 metrov in visok do 28,5 metra. Njegovi loki (vseh je okrog 170) so postavljeni v dveh nadstropjih. Življenjski utrip v Segoviji je po propadu rimskega imperija in po mavrski zasedbi Iberskega polotoka zamrl, akvadukt pa je ostal nedotaknjen vse do leta 1072. Takrat so Mavri porušili 36 obokov, ki so jih pozneje obnovili.

Danes je akvadukt simbol Segovie in eden najbolj obiskanih zgodovinskih spomenikov v Španiji. Skupaj s starim mestnim jedrom je bil leta 1985 vpisan na Unescov seznam svetovne dediščine.

Kartagina

Na severu današnje Tunizije je nekoč stala mogočna Kartagina. Ustanovili so jo Feničani leta 814 pred Kristusom, pozneje pa je postala največja tekmica Rima v boju za prevlado nad Sredozemljem. Sredi 3. stoletja pred Kristusom so se Kartažani spopadli z Rimljani. Tako imenovane punske vojne so se s presledki vlekle dobro stoletje in se končale leta 146 pred Kristusom s popolnim uničenjem Kartagine. 

Ostanki vodovoda v Kartagini so vidni še danes.

Veliko pozneje, ko je bil žvenket orožja le še daven spomin, so Rimljani na istem kraju zgradili najbogatejše in najimenitnejše mesto v severni Afriki. Okoli tristo tisoč prebivalcem je bilo na voljo tudi eno največjih kopališč v rimskem imperiju. Za oskrbo mesta so zgradili 132 kilometrov dolg vodovod iz pogorja Zaghouan, po katerem je v velike rezervoarje vsako sekundo priteklo več kot dvesto litrov vode. V začetku 5. stoletja so vodovod razdejali Vandali. Belizar, vojskovodja bizantinskega cesarja Justinijana, ga je dal pozneje obnoviti, leta 698 pa so ga dokončno uničili Arabci. Njegovi ostanki so dobro vidni še danes.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (06/2026).