Goričko, ki je ime dobilo po svojih gričih – goricah, se razprostira na skrajnem severovzhodu Slovenije, med rekama Mura in Raba na tromeji z Avstrijo in Madžarsko. Življenje tukajšnjih ljudi zaradi odmaknjenosti, ne prav rodovitne zemlje ter tudi pomanjkanja padavin, kar za poljedelstvo ni najprimernejše, ni bilo nikoli prav lahko. Pokrajina je po drugi svetovni vojni doživela izseljevanje v mesta, zato je danes precej redko poseljena. 

Privlačnost Goričkega izvira iz njegove spokojnosti.

Privlačnost Goričkega izvira iz njegove spokojnosti. Tudi tu se morajo ljudje ukvarjati z eksistenco, a zdi se, da to počnejo z veliko manj hektike kot v mestih. Kot obiskovalec je prav gotovo ne začutite. Zaradi redkega prometa so ti kraji zelo primerni tudi za ljubitelje kolesarjenja, vendar pa zahteva kar nekaj kondicije, saj se ceste ves čas dvigajo in spuščajo – ali pa si za to omislite električno kolo.

Grad Grad

Po Goričkem lahko brezciljno pohajkujete, a je tu tudi več krajev, ki jih velja obiskati. Če bi se na primer radi na lastne oči prepričali, ali je grad Grad res največji grajski kompleks na Slovenskem, kot pravijo mnogi, potem se morate odpraviti v kraj Grad (nekoč imenovan Gornja Lendava), kjer grad Grad stoji. Razsežnosti grajskega poslopja, stoječega vrh hriba na čvrsti bazaltni kamenini, da slutiti že sprehod po okoliškem angleškem parku, v katerem rastejo mogočne platane, tulipanovci in rdeče bukve. Sob v gradu pa naj bi bilo po legendi natanko toliko, kot je dni v običajnem letu – 365. Danes jih je nekaj urejenih za udobno prenočevanje, ki si ga privoščite na primer potem, ko ste se na gradu poročili, kar je del grajske ponudbe. Pred gradom stoji grajska pristava iz 18. stoletja, ki je bila nekoč upravna stavba, svoje razsežnosti pa grad skriva tudi pod površjem – pod njim so velike kleti.

 Grad ima 365 sob. FOTO: Marjan Žiberna

V središču za obiskovalce je za informacije dobro poskrbljeno. Po gradu se je mogoče odpraviti bodisi v družbi vodiča bodisi samostojno. Na voljo so vam zvočni vodiči z opisi več kot dveh ducatov prostorov, razstav, legend in drugih grajskih zanimivosti. Za šolske skupine je ogled oziroma raziskovanje gradu organizirano v družbi zmaja Kača, ki je v davnih časih živel v votlini pod gradom, šolarji pa se lahko udeležijo delavnic tkanja, lončarstva, izdelovanja zgibank …

V gradu je tudi sedež Krajinskega parka Goričko, zato obisk ni le potovanje v preteklost, ampak tudi priložnost za seznanitev s kulturnimi in naravnimi zanimivostmi Goričkega in Pomurja. Te so predstavljene v obliki niza zbirk, razstav in filmov. Naravi je posvečenih več prostorov, poimenovanih po kukavici, vidri in upkašu. O kukavici ne bomo posebej razpredali, v zvezi z vidro, zverjo iz družine kun, ki je bila pred leti pri nas že zelo zdesetkana, pa velja povedati, da so najvitalnejše populacije prav na Goričkem. Pa tudi bober, ki ga na Slovenskem stoletja ni bilo, se je, potem ko so ga znova naselili na Hrvaškem, razširil po rekah navzgor, zdaj pa o njem v Prekmurju in na Goričkem pričajo obglodana drevesa ob rekah in potokih. In upkaš? No, to je narečno ime za smrdokavro, dobro ped dolgo ptico selivko z nezgrešljivo perjanico na glavi, ki je postala nekakšen zaščitni znak Goričkega. Ime je dobila po smradu, ki ga v nevarnosti izločajo mladiči.

V rokah krucev

Zgodovina gradu je zavita v tančice, ki jih raziskovalcem še ni uspelo v celoti odstreti. Po ustnem izročilu naj bi ga postavili templjarji, krščanski red, ki je bil ustanovljen za zaščito romarjev, ki so odhajali v Sveto deželo. Sodeč po arheoloških najdbah naj bi tu že v 11. stoletju stal bergfrid, visok obrambni stolp, ali pa morda grad z bivalno in obrambno vlogo. Nastal naj bi kot del obrambne linije, ki jo je tedanja ogrska država gradila na območjih ob meji s sovražnimi Germani. Prva omemba gradu je novejša, s konca 13. stoletja. V severozahodnem delu notranjega grajskega dvorišča so ostanki srednjeveške gradnje; tedaj naj bi nastale tudi grajske ječe in kleti. Stanovanjski del je gotski, med renesanso pa je bil zgrajen visok obrambni stolp s kar štiri metre debelimi zidovi. Dvo-, ponekod pa trinadstropni grad je bil dograjen med 16. in 18. stoletjem, nekatere dozidave in prenove je doživel v 19. stoletju. Leta 1704 so ga zavzeli kruci, kakor so v okolju pod madžarskim jezikovnim vplivom pravili kmečkim upornikom.

Zgodovina gradu je zavita v tančice.

Po drugi svetovni vojni je bil grad nacionaliziran. V njem je potekala predvojaška vzgoja, vanj so nastanili revnejše družine, tu je imela skladišča kmetijska zadruga. Zaradi slabega vzdrževanja je mogočno poslopje propadalo vse do začetka 90. let, ko so ga začeli obnavljati. A obnova še zdaleč ni končana, saj gre zaradi razsežnosti gradu za obsežen in zahteven podvig.

Z vulkanom pod nogami

Zadnji delujoči vulkan na območju današnje Slovenije je bil na Goričkem, približno tam, kjer je zdaj Grad, in je prenehal bruhati pred kakšnimi tremi milijoni leti. Z razburkano geološko zgodovino teh krajev in Zemlje na splošno se seznanimo v doživljajskem parku Vulkanija, stoječem sredi naselja Grad. Vodeni ogled traja poldrugo uro. Njegov program je najbolj pisan na kožo otrokom, ki jih vodi krtek Oli s čarovnico Ezo za petami. Pa tudi odrasli lahko izvedo kaj novega ali vsaj obnovijo tisto, kar so o davni zgodovini in naravnih silah, ki so izoblikovale planet, že vedeli, pozneje pa na to pozabili.

Prebrali ste del članka, ki je bil objavljen v reviji Radovednež (06/2026).