Zlati ali navadni šakal je srednje velik predstavnik družine psov. Po videzu in velikosti ga umeščamo med lisico in volka. Je vitke postave, ima dolg in ozek gobec, pokončna trikotna ušesa ter zraščene blazinice tretjega in četrtega prsta. Visok je do 50 centimetrov, dolg pa od 70 do 105 centimetrov. Tehta do 12 kilogramov. Njegov kožuh je večinoma rumenkasto siv do zlato rjav. Zimska dlaka je gostejša in nekoliko temnejša. Je edina vrsta šakala, ki je naravno razširjena v Evropi.

Zlati šakal je edina vrsta šakala, ki je naravno razširjena v Evropi.  

V 20. stoletju se je z obalnih področij jugovzhodne Evrope razširil proti severu in zahodu. Posamezne šakale so opazili že na severu Norveške in v Franciji. Danes živi v več kot dvajsetih evropskih državah. Najdemo ga tudi v severni Afriki, Turčiji, Siriji ter v srednji in južni Aziji. V Sloveniji so ga prvič opazili v začetku petdesetih let prejšnjega stoletja v okolici Vrhnike, kmalu zatem pa še v okolici Kobarida in v Beli Krajini. Od leta 2020 ni več na seznamu zavarovanih vrst, zato ga je dovoljeno loviti. Največ jih je na Krasu, v Brkinih in Istri, pogosti pa so tudi na Ljubljanskem barju, ob reki Soči ter drugih dolinah in kotlinah.

Prilagodljivost

Na šakalovo osvajanje Evrope je vplivalo več dejavnikov. V zadnjih desetletjih so zime milejše in z manj snega, poletja pa vse bolj vroča in suha. Okoljski dejavniki so poleg šakalove prilagodljivosti in mobilnosti ključni za njegovo širitev na nova ozemlja. Mladi osebki lahko pri iskanju življenjskega prostora prepotujejo več sto kilometrov, v posameznih primerih pa so raziskovalci dokazali selitve, daljše od 2.000 kilometrov. Šakal ni izbirčen pri hrani, dobro prenaša človeško bližino in uspeva v zelo različnih življenjskih okoljih. Najraje ima mozaično pokrajino, kjer se izmenjujejo travniki in grmičevje, obrobja gozdov ter območja blizu vode. Širi se po naravni poti, brez človeške pomoči. Izogiba pa se strnjenim gozdovom, nadmorski višini nad 2.000 metrov, alpski pokrajini in predelom, kjer živijo volkovi.

Jedilnik brez meja

Šakali živijo v družinskih teritorialnih skupinah. Samec in samica navadno ostaneta skupaj vse življenje. Z njima so mladiči zadnjega legla in posamezni mladiči iz prejšnjih let, ki pomagajo pri vzgoji in varovanju novega zaroda. Družina označuje svoje območje z vonjalnimi oznakami ter značilnim skupinskim tuljenjem in zavijanjem. Velikost teritorija je odvisna predvsem od količine hrane in naseljenosti. Giblje se med dvema in dvajsetimi kvadratnimi kilometri. Ponekod na Balkanu, kjer je gostota šakalov največja, lahko na deset kvadratnih kilometrov velikem območju živi do pet družinskih skupin. Analize so pokazale, da se šakali v veliki meri hranijo s človeškimi viri hrane. Med katerimi so najpogostejši klavniški odpadki, ki pogosto končajo v naravi.

Pri hrani ni izbirčen. Požre tisto, za kar porabi najmanj energije.

Zlati šakal pri hrani ni izbirčen. Požre tisto, za kar porabi najmanj energije. Na lov se odpravi v mraku ali ponoči, pri čemer si pomaga z odličnim vohom. Lovi ribe, dvoživke, manjše sesalce, ptiče, plazilce in žuželke. Poleti je tudi sadje. Pri lovu na večje živali sodeluje vsa družina. V zadnjih letih so šakali pri nas večkrat napadli drobnico. Lovci pa opažajo, da so v nižinskih loviščih močno zdesetkali srnjad.

V službi na letališču

Šakali se parijo pozimi. Samica skoti po dvomesečni brejosti do osem mladičev, navadno pa od štiri do šest. Po treh do štirih tednih začneta starša prinašati mladičem delno prebavljeno hrano, ki jo izbljuvata v brlogu. Spolno dozorijo med desetim in dvanajstim mesecem starosti. V naravi živijo do osem let, v ujetništvu pa do 14. Šakal se lahko pari z volkom ali psom. V obeh primerih nastanejo plodni križanci. Najbolj znan primer načrtnega križanja šakala in psa je Sulimov pes ali šalajka. Pred petdesetimi leti je sovjetski biolog Klim Sulimov zlatega šakala križal s severnim pastirskim psom. Nastali hibridi so po šakalu podedovali oster voh, po psu pa poslušnost. Na moskovskem letališču jih uporabljajo za odkrivanje eksplozivov, drog in drugih prepovedanih snovi.

Članek je bil objavljen v reviji Radovednež (06/2026).