Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Anton Dobrovoljc o duhovniški poti

Za vas piše:
I. Ž.
Objava: 25. 09. 2019 / 08:54
Oznake: Cerkev, Družba
Čas branja: 7 minut
Nazadnje Posodobljeno: 19.06.2021 / 11:00
Ustavi predvajanje Nalaganje

Anton Dobrovoljc o duhovniški poti

Življenjska in duhovniška pot jubilanta Antona Dobrovoljca, duhovnega pomočnika v župniji Ribnica.
Objavljamo zgodbe desetih duhovnikov jubilantov v letošnjem letu. Vsako sredo lahko preberete novo. V prvi predstavljamo življenjsko in duhovniško pot Antona Dobrovoljca, v drugi Antona Štekla, v tretji pripoved Bogdana Berceta, sledijo pričevanja Franca Raspora, Jožeta Krašovca, Milana Kšela, Nikolaja Štolcarja, Toneta Ciglarja, Toneta Krnca in frančiškana p. Viktorja Papeža.

Anton Dobrovoljc je bil posvečen leta 1969. Bil je župnik v Loškem Potoku, Zagorju ob Savi, na Homcu pri Kamniku ter na Robu in Gori pri Sodražici.

Anton Dobrovoljc se je rodil 20. maja 1944 v Verdu, župnija Vrhnika, kot sedmi otrok od osmih rojenih od mame Ivane in očeta Andreja. Dva bratca, ki sta bila roje kot četrti in peti otrok, sta umrla že pred drugo svetovno vojno kot majhna otroka (stara pol leta in leto in pol). Od ostalih šest so zdaj še vsi živi. Živeli so v delavsko kmečki družini. »Oče je bil zaposlen, dočim je bila mama doma in nas na svoj način spremljala ob vsakdanjem delu tudi pri našem šolanju. Saj smo kar vsi otroci šli naprej v šole.«

Šolanje v Pazinu

Osnovno šolo sem obiskoval na Vrhniki. Takrat je bila še mala gimnazija. Tako sem po 4. razredu začel 1. razred gimnazije. Ko sem dokončal 3. razred gimnazije sem ob reformi šole pristal naslednje leto v osmem razredu. S tem se je moje šolanje na Vrhniki končalo.

Od 2. razreda osnovne šole sem bil tudi ministrant do konca osnovne šole. Očetov brat, moj stric, je bil duhovnik, župnik v Ribnici. Pa tudi ob domačem župniku in kaplanih se je zadnja leta osnovne šole pojavila v meni misel na duhovništvo. Že kar nekaj fantov iz ljubljanske škofije je bilo takrat v malem semenišču v Pazinu. Takratni ljubljanski škof Anton Vovk je bil v dogovoru s škofom v Poreču, Dragutinom Nežićem, ki nas je sprejel v svoje malo semenišče v Pazinu.

Vojak med potresom v Skopju

Tam sem obiskoval tako imenovano srednjo versko šolo, ki ni imela pravne veljave pred državnimi oblastmi. Takrat se za to šolarji nismo kaj dosti sekirali. Domači »oblastniki« so nas kar lepo sledili, zato sem v zadnjem letniku v februarju (maja naj bi bila matura) dobil vpoklic za služenje vojaškega roka. Oditi bi moral 23. marca 1963. Oče je šel doma na Vrhniki na občino, na vojaški odsek, ter zaprosil, naj bi mi odložili do septembrskega vpoklica. Pa je dobil odgovor: Zakaj je pa šel v tako šolo. In tako sem še ne 19 let star lepo »odrajžal« k vojakom (JLA).

Poslali so me v Skopje, glavno mesto Makedonije. Vojaško življenje je bilo takrat v glavnem kar povsod približno enako. Tudi v Skopju je bilo enako, do 26. julija 1963 (sv. Ane dan) ko je zjutraj ob 5. uri in 17 minut zaropotalo in pretreslo Skopje – rušilni potres. Velika sreča je bila, da smo vojaki takrat vstajali že zjutraj ob 4. uri in smo bili že večina zunaj na prostem. Tako med vojaki ni bilo smrtnih žrtev, kakor v mestu, kjer je bilo mrtvih več kot tisoč ljudi.

Iz Pazina na študij v Ljubljano

V času mojega služenja vojakov je prišla odločba o skrajšanju vojaškega roka iz dveh let na leto in pol. Tako sem prišel domov od vojakov že septembra 1964. Ker sem bil vpoklican k vojakom pred maturo in še pet drugih sošolcev, nam je vodstvo semenišča v Pazinu omogočilo, da bi že jeseni lahko opravili maturo. Septembra in oktobra smo se tako v Pazinu pripravljali na maturitetne izpite. Zadnje dni oktobra sem naredil maturo in takoj po 2. novembru 1964 prišel v ljubljansko semenišče.

Na teološki fakulteti se je začelo akademsko leto oktobra. Da ne bi zamudil letnika, me je vrhniški kaplan Marjan Arhar vpisal v prvi letnik z obljubo, da bom prinesel maturitetno spričevalo naknadno, ko ga bom dobil. Novembrom se je tako začelo moje življenje v semenišču in na fakulteti.

Posvečen leta 1969

Semeniška leta so minila pod vodstvom rektorja Janeza Oražma (»Ata«) in duhovnim vodjem Jožeta Vesenjaka brez kakšnega izrednega dogajanja. Postopoma smo po letnikih prejemali nižje redove. V petem letniku pa se je že bilo potrebno dokončno odločiti. Namreč z prejemom subdiakonata (ki je takrat še obstajal) na praznik Gospodovega razglašenja (6. 1. 1969) smo se že zavezali za samski stan in redno molitev brevirja.

Diakonat sem prejel nato na svečnico (2. 2. 1969). Tako smo diakoni tisto leto šli prvič na župnije pomagati duhovnikom za velikonočne obrede. Mašniško posvečenje je nato sledilo na praznik apostolov Petra in Pavla (29. 6. 1969). To leto je bila to ravno nedelja. Vse stopnje redov, od tonzure do mašniškega posvečenja sem prejel po rokah nadškofa Jožefa Pogačnika.

Kaplan v Mengšu in Šentjerneju

Novo mašo sem obhajal v domači župniji na Vrhniki. Kar kmalu po posvečenju smo novomašniki dobili dekrete za delo na župniji. Mene so dodelili za pomoč v Mengeš, kjer je bil župnik Štefan Babič. Na prošnjo župnika Babiča je nadškof Pogačnik dovolil, da sem stalno bival na župniji in se od tam vsak dan vozil na fakulteto, kjer smo novomašniki še obiskovali 6. letnik fakultete.

Po končanem 6. letniku je sledil dekret za kaplana v Šentjerneju na Dolenjskem. Župnik je bil takrat Janez Lavrič. Župnija je kar obsežna od vrha Gorjancev do Krke in od Tolstega vrha do Prekope (pred Kostanjevico). Ima petnajst podružničnih cerkva. V župniji je tudi kartuzijanski samostan v Pleterjah. Tako sem lahko tudi malo bližje spoznal življenje kartuzijanov.

Čez teden sem imel mašo zelo pogosto na podružnicah, ker imajo kar štiri podružnice svoje pokopališče. Ob nedeljah pa sem imel redno nedeljsko mašo v Šentjerneju in eno v Orehovici. Poleg tega sem imel reden verouk v Šentjerneju in en dan tudi v Orehovici, kjer je bila štiri razredna osnovna šola. Kaplan sem bil Šentjerneju od avgusta 1970 do avgusta 1973. Nato pa je sledil dekret za župnijskega upravitelja v Loškem Potoku.

Gradnja župnišča v Loškem Potoku

Loški Potok je župnija v dekaniji Ribnica, na jugu meji s sosednjo Hrvaško, proti vzhodu pa je še župnija Draga, ki sem jo upravlja iz Loškega Potoka. Sicer je v župnišču v Dragi še živel Franc Lončar, dolgoletni tukajšnji župnik (od leta 1920), ki pa kot duhovnik ni več deloval aktivno. Umrl je zadnje dni decembra 1975 in bil pokopan prav na Silvestrovo. Pokopal ga je ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič.

V župniji Draga sta bili zelo oddaljeni podružnica Stari Kot in kapela v Podplanini pri Čabru. Zato je bila ob sobotah nedeljska maša v teh dveh krajih izmenjaje, enkrat v Podplanini enkrat v Starem Kotu.

V času mojega bivanja v Loškem Potoku je župnija imela okoli 800 prebivalcev. Bival sem v nekdanji mežnariji, ker so župnišče leta 1943 požgali partizani. Na pobudo škofa Leniča in po pripravljenosti župljanov, da postavimo novo župnišče, se je začela priprava in vlaganje prošnje na razne urade.

Sorazmerno hitro je prišla odobritev in soglasje, da se lahko na istem mestu, kot je bilo prvotno župnišče postavi novo. Spomeniško varstvo je dalo pogoj, da je zunanji izgled župnišča podoben prejšnjemu. Tako smo začela leta 1977 dela pri novem župnišču. V glavnem so bila vsa gradbena dela narejena udarniško, kar je bilo v tistem času še možno. Tudi nujen in potreben strokovni nadzor je dodal eden izmed domačih gradbenih tehnikov. Dela so bila dokončna v dobrih dveh letih, tako sem se lahko vselil v novo župnišče leta 1980. V novem župnišču sem tako živel še deset let.

Več v priponki.

Jubilanti, Anton Dobrovoljc, 7.2019.docJubilanti, Anton Dobrovoljc, 7.2019.doc

Kupi v trgovini

Novo
1945: Dnevnik mojega križevega pota
Zgodovina
29,90€
Nalaganje
Nazaj na vrh