Leta 2020 je minilo sto let od smrti goriškega duhovnika, profesorja, pesnika, pisatelja, kritika, urednika, vzgojitelja, škofa na Krku in svetniškega kandidata dr. Antona Mahniča, te dni (14. septembra) pa smo se spominjali tudi 175. obletnice njegovega rojstva v vasi Kobdilj (župnija Štanjel na Krasu).

Že ob okrogli obletnici Mahničeve smrti so vzniknile pobude za celovitejšo simpozijsko osvetlitev njegove osebnosti in časa, v katerem je deloval v številnih in različnih vlogah. Razmere kovidne epidemije so te namere takrat sicer preprečile, a vztrajnost ljudi, kot je Vili Kovačič, ki si sistematično prizadeva za oživljanje spomina na velikane narodove preteklosti, zaradi tega ni usahnila. Njegovo pobudo za čim bolj celovito osvetlitev Mahniča je sprejel zgodovinar dr. Stane Granda in stekle so priprave za posvet, pri katerem je organizacijske niti povezal Študijski center za narodno spravo; 16. septembra je tako Katoliški inštitut v prostorih svoje Fakultete za pravo in ekonomijo gostil posvet z naslovom Anton Mahnič (1850–1920): življenje in dediščina.

Na Mahničevem grobu v krški stolnici se že vse od prenosa njegovih posmrtnih ostankov pojavljajo zahvalni zapisi in pričevanja o uslišanih prošnjah ter številni molivci.

Postopek za beatifikacijo

Morda malce neobičajno, a naj to poročilo začnemo na koncu posveta, ki je nosil oznako »mednarodni« – to razsežnost mu je podelil zadnji v vrsti nastopov: preko video-povezave iz ZDA se je namreč (v odlični slovenščini!) oglasil dr. Saša Ilijić, postulator v postopku za beatifikacijo nekdanjega krškega škofa. Predstavil je dosedanje korake na poti Božjega služabnika Mahniča do oltarja. Takoj po Mahničevi smrti je v javnosti zaradi številnih kreposti prevladal glas o njegovi svetniški drži. Pomembno vlogo pri tem je imel Mahničev spovednik in sodelavec Ignacij Radić, ki je takoj začel zbirati gradivo, če bi bilo to potrebno za beatifikacijski postopek, in spodbujati molitev v ta namen. Glas o Mahničevi svetosti je prišel posebej do izraza leta 2002, ko je bilo njegovo telo iz Zagreba preneseno v stolnico v Krku. To dejanje je – ob soglasju zagrebške nadškofije, kjer je Mahnič umrl – odprlo vrata za začetek beatifikacijskega postopka leta 2013. Na Mahničevem grobu v krški stolnici se že vse od prenosa njegovih posmrtnih ostankov pojavljajo zahvalni zapisi in pričevanja o uslišanih prošnjah ter številni molivci.

Udeleženci posveta. FOTO: Bogomir Štefanič

Naj omenimo, da so bili v organizaciji Družinine agencije Trud prav te dni (v nedeljo, 14. septembra) na Mahničevem grobu slovenski romarji. Pobudnik romanja Vili Kovačič je na posvetu napovedal izid knjige z izbranimi Mahničevimi pridigami – tudi z namenom, da se bistveno dopolni spomin nanj, ki je v Sloveniji po Kovačičevem prepričanju »izkrivljen in nepravičen«.

Škof Šuštar: Zvestoba resnici, predanost načelom

Večplastni osvetliti tega spomina je bil torej namenjen posvet v organizaciji Študijskega centra za narodno spravo.

Pozdravne besede udeležencem je na začetku namenil ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar. »Mahnič je bil človek mnogih talentov in vlog,« je dejal. Njegova življenjska pot je bila prežeta z gorečo zvestobo resnici in neomajno predanostjo načelom. Škof Šuštar je ob tem navedel Mahničeve lastne besede: »Pot načela je ozka in težavna, a hkrati častna in zmagovita.« Prav to načelo je po škofovih besedah usmerjalo Mahničevo delo od vnetega profesorja in urednika do škofa na Krku, ki je znal povezovati Slovence in Hrvate na kulturnem, cerkvenem in političnem področju. V vseh svojih vlogah je ostal zvest svojim idealom do zadnjega diha.

Ljubljanski pomožni škof Franc Šuštar. FOTO: Bogomir Štefanič

Mahnič je s svojimi stališči razdvajal, saj je posegal v samo jedro kulturnih in idejnih boje svojega časa. In ti kulturni boji – čeprav v novih oblikah – ostajajo živi še danes, sto let po njegovi smrti.

Ravno zaradi te nepopustljive drže je bila, kot je dejal škof Šuštar, Mahničeva vloga pogosto kontroverzna: »Mahnič je s svojimi stališči razdvajal, saj je posegal v samo jedro kulturnih in idejnih boje svojega časa. In ti kulturni boji – čeprav v novih oblikah – ostajajo živi še danes, sto let po njegovi smrti.« Tudi zato je potrebno, da na Mahniča »pogledamo onkraj delitev – neobremenjeno, s potrebno zgodovinsko distanco, da bodo naše razprave prispevale k globljemu in uravnoteženemu razumevanju njegovega mesta v zgodovini ter njegove dediščine v sedanjosti,« kot je v sklepu svojega nagovora dejal škof Šuštar.

Dr. Tomaž Ivešić: Polarizacija kot logična posledica

In prav to je bila ambicija tokratnega Mahničevega posveta. V ta širši kontekst ga je v pozdravnem nagovoru umestil tudi direktor Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaž Ivešić. Posvet je namreč del raziskovalnega projekta »Med tradicijo in moderno: slovenski katoliški intelektualcu in narodnostno vprašanje v transnacionalni perspektivi (1848–1948)«. V okvir tega projekta bo kmalu pri Založbi Družina izšel zbornik, v katerem bo poleg mož, kot so bili Matija Slavič, Franc Kovačič, Virgil Šček, predstavljen tudi Mahnič.

Berimo Mahniča v celoti – polemike, pastoralne tekste, kulturne pobude. Šele tako bomo videli, da Mahnič ni samo 'proti' moderni; je za določeno predstavo reda, resnice in kulture.

Prav Mahnič je bil po besedah dr. Ivešića eden prvih in najizrazitejših slovenskih mislecev, ki je »dosledno artikuliral antimoderni diskurz«. Njegova besedila namreč »diagnosticirajo 'bolezni' moderne dobe: liberalizem, naturalizem, materializem, skepticizem, nihilizem«. Kot odziv na to je oblikoval moralno-kulturni program: želi prebuditi katoliško oblikovano javnost, sposobno duhovne discipline, kulturne odličnosti in jasnega razlikovanja resnice od zmote. Mahničev slog tega prebujanja je po Ivešićevih besedah »polemičen, vendar metodičen: imenuje pojave, razgrajuje argumente, gradi hierarhijo vrednot«. Prav ta retorična ostrina pa je sprožila močan odziv in prispevala k znameniti »ločitvi duhov«, vendar pa je bila ta polarizacija prej kot kakšen naključni »izbruh« logična posledica trka dveh svetovnih nazorov z različnima predstavama o človeku, družbi in avtoriteti.

Direktor Študijskega centra za narodno spravo dr. Tomaž Ivešić. FOTO: Bogomir Štefanič

Vemo, na kakšnem glasu je Mahnič po zaslugi določenih interpretacij v slovenski javnosti, zato so dobrodošli Ivešićevi nasveti, kako Mahniča velja danes brati; eden izmed njih je: »Berimo ga v celoti – polemike, pastoralne tekste, kulturne pobude. Šele tako bomo videli, da Mahnič ni samo 'proti' moderni; je za določeno predstavo reda, resnice in kulture. V tem se skriva njegova trajna aktualnost in tudi ostrina: postavlja neprijetna vprašanja o mejah liberalne tolerance, o odgovornosti intelektualcev in o ceni, ki jo plačamo, ko se odrečemo skupnim merilom.«

Zlasti pa velja po Ivešićevem prepričanju Mahniča umestiti v dinamiko časa in v tem pogledu naloga raziskovalcev ni kakršno koli romantiziranje ali demoniziranje – njihova naloga je, da krize tedanjega časa, na katere se je odzival Mahnič, razumejo; tako bo tudi mogoče, da bomo kot družba iz nekdanjih polemik »izvlekli tisto, kar je zares dragoceno: jasnost pojmov, čvrstino argumentov in pogum za dialog«.

(Če si na tem mestu dovolimo komentatorsko aktualizacijo: ali niso prav to prvine, ki bi morale priti na površje tudi ob dogajanju, ki ga je sprožil umor konservativnega govorca Charlieja Kirka v ZDA?)

Dr. Stane Granda: Mahnič ni noben narodni izdajalec

Šesturni posvet je seveda nemogoče v celoti vsebinsko zajeti v enem novinarskem poročilu (to je ambicija zbornika, v katerem bodo zbrani vsi predstavljeni referati), zato nanizajmo le nekaj drobcev. Zaradi znanih razmer v javnem prostoru, v katerem je Mahnič dobil oznako nekakšnega »očeta« slovenskega razkola, opozarjamo na nastopa iz panela »Mahničeva dediščina«.

Dr. Stane Granda je predstavil, kakšen je bil pogled slovenskih zgodovinarjev na Mahniča, in sicer Dragotina Lončarja, Josipa Mala, Frana Erjavca, Branka Marušiča in Vasilija Melika. Pozoren je bil zlasti na vprašanje, ali gledajo na slovensko »delitev duhov« in Mahniča v njej kot na del širšega zgodovinskega in civilizacijskega procesa ali pa je bila ta ločitev trenutni dogodek, povezan prav z Mahničevo osebnostjo.

Mahničeva ločitev duhov je dejansko konec daljšega političnega procesa, ne pa izraz nekega osebnega čudaštva.

Odgovor je jasen: pri koncu slogaštva ne gre za nikakršno, kot se je dr. Granda slikovito izrazil, »Mahničevo hudobo, podobo črnega hudiča, ki je uničil in onemogočil Slovence«. Mahniča namreč slovenski zgodovinarji analizirajo v času in prostoru, kakršen je takrat bil, in opozarjajo, da so bile razmere tako gnile, da se je nek človek njegovega kova preprosto moral pojaviti, da so stvari in stališča prišla na čisto. Ločitev duhov je v očeh omenjenih zgodovinarjev normalen pojav, civilizacijski dosežek in tega ne problematizirajo. Mahničeva ločitev duhov je dejansko konec daljšega političnega procesa, ne pa izraz nekega osebnega čudaštva; ni izraz specifičnih slovenskih razmer, ampak je odmev stanja v mednarodnem katoliškem gibanju. Mahnič torej ni sprožil delitve duhov, je pa (s podporo škofa Jakoba Missia) pospešil njeno dokončanje. Tu torej ne gre za kakšno »katastrofalno stanje« in Mahnič seveda ni noben »narodni izdajalec« ali kar koli podobnega, s čimer se ga danes označuje v določenih krogih.

Dr. Stane Granda. FOTO: Bogomir Štefanič

Prav o Mahniču se kaže, da ključni problem slovenske zgodovine ni vprašanje razkola, temveč vprašanje dialoga. In to ostaja, kot je dejal dr. Granda, do današnjih dni.

Prof. Tomaž Simčič: Ne Mahnič, ampak pol stoletja nesvobode

Dotaknimo se za sklep še nastopa prof. Tomaža Simčiča iz Trsta, ki si je zastavil vprašanje: ali dediščino Antona Mahniča bolje opredeljuje beseda razkol ali beseda pluralizem? Pri iskanju odgovora na to vprašanje je najprej orisal takratni širši evropski časovni in prostorski okvir, v katerem je Cerkev zavračala modernost, na stranski tir pa je bil postavljen tudi t. i. liberalni katolicizem, ki je skušal krščanstvo spraviti z idejo svobodne družbe. Uveljavila se je oblika katolicizma, ki jo zgodovinopisje označuje z izrazom »nespravljivi« katolicizem; zavednim, idejno motiviranim katoličanom se je zdelo nujno, da se na razmere odzovejo, tudi z nastopanjem v javnem in političnem življenju.

Profesor Tomaž Simčič. FOTO: Bogomir Štefanič

V takih okoliščinah nastopi tudi Anton Mahnič, da bi, kot je dejal prof. Simčič, »diskusijo med različnimi svetovnonazorskimi pogledi z dnevnopolitične pritlehnosti dvignil na raven sicer ostrega, ampak argumentiranega in filozofsko podprtega soočenja«. In na tej ravni mu »nasprotniki niso bili kos«.

Med Mahničevo brezkompromisno načelnostjo na eni strani in fizično likvidacijo kot sredstvom političnega boja na drugi je kvalitativen, in ne zgolj kvantitativen preskok. Ta skok pa je v slovensko kulturo vnesla komunistična revolucije, ne Anton Mahnič.

Katoliško gibanje se je na podlagi njegovih idej slovenski javnosti predstavilo kot nova, sveža, obetavna družbenopolitična sila z jasnim in nedvoumnim programom: vse javno življenje pregnesti s katoliškimi načeli. Mahničev poziv k ločitvi duhov na Slovenskem pa ni le utrdil katoliškega bloka, ampak je dosegel tudi premik slovenskega naroda v smer moderne, demokratične, na soočenju idej sloneče družbe. Mahničeva »ločitev« zato po besedah prof. Simčiča »ni vodila v preteklost, ampak je nasprotno katoličane spodbujala, naj izziv modernega časa sprejmejo in se v javnem življenju za svoje ideje zavzemajo po 'demokratični' poti.«

Mahničeve ideje so torej utrdile pogoje, potrebne za razvoj pluralne, na soočenju idej in interesov sloneče družbe. In tu se zgodi napaka pri njegovem sedanjem razumevanju: če namreč Mahniča motrimo za nazaj na podlagi izkušnje celotnega 20. stoletja, pridemo, kot ugotavlja prof. Simčič, do napačnega sklepa, da gre izvir vse nestrpnosti, izključevalnosti, bratomornega nasilja, ki je omadeževalo slovensko zgodovino prejšnjega stoletja, iskati prav pri Mahniču in njegovi »ločitvi duhov«. A to ni resnična podoba: med stoletjem Kulturkampfa in stoletjem totalitarizmov pač ne moremo vleči kontinuitete. Ali kot dejal prof. Simčič: »Med Mahničevo brezkompromisno načelnostjo na eni strani in fizično likvidacijo kot sredstvom političnega boja na drugi je kvalitativen, in ne zgolj kvantitativen preskok. Ta skok pa je v slovensko kulturo vnesla komunistična revolucije, ne Anton Mahnič.«

Prof. Simčič s tem ne zanika nestrpnosti in napačno razumljene gorečnosti, ki sta bili v slovenskem pred- in medvojnem katolištvu nedvomno navzoči in sta se deloma navdihovali pri Mahničevem načinu argumentiranja, oporeka pa vzročno-posledični povezavi, po kateri naj bi bila Mahničeva »ločitev duhov« vzrok slovenske bratomorne vojne v letih 1941–1945. Da se »ločitev duhov«, ki je bila splošni evropski pojav, pri nas ni razvila v pluralizem, zatorej ni kriv Mahnič, »ampak pol stoletja nesvobode«, kot je dejal prof. Simčič.

FOTO: Bogomir Štefanič

Širok predavateljski nabor

Omenimo še druge predavatelje (povzetke njihovih predavanj najdete TUKAJ).

V panelu o zgodovinskem okviru, v katerem je deloval Mahnič, so nastopili dr. Matic Batič (Mahnič in ultramontanistično katolištvo 19. stoletja), dr Ivo Kerže (Mahnič in neotomizem) ter dr. Irena Selišnik (Mahnič in katoliški pogled na žensko vprašanje na prelomu iz 19. v 20. stoletje).

V drugem panelu, ki je predstavil Mahničeve poglede na izbrane družbeno-politične probleme, so nastopili dr. Aleš Maver (V senci jožefinskih demonov: Anton Mahnič o razmerju med Cerkvijo in državo), dr. Renato Podbersič (Mahnič in antisemitizem), dr. Vinko Škafar (Mahničev in Jegličev odnos do glagolice in vpliv pri imenovanju škofov goriške metropolije), prebrano pa je bilo tudi predavanje odsotnega dr. Vincenca Rajšpa.

V tretjem panelu je poleg že omenjenih dr. Granda, prof. Simčiča in postulatorja dr. Ilijića nastopil še dr. Jožko Pirc (Presežnost in omejenost Mahničeve vizije človeka in družbe).

Kot že zapisano: predavanja bodo po napovedih prireditelja posveta izšla v posebnem zborniku.