Nadaljevanje iz: Anton Torkar, ruska fronta, Beg iz pekla [2]

Avtomobili poskočijo kot vzpodbodeni konji in se zarinejo v množico na cesti

Oglasi se brnenje motorjev. S stranske ceste pred nami se vije dolga motorizirana kolona. Madžari? – Ne, Nemci! Torej tudi Nemci bežijo? Kdo bi si mislil! Avtomobilske hupe nestrpno trobijo, a nihče se ne zmeni zanje, nihče se ne umakne s ceste. Kolona transportnih avtomobilov nekaj časa stoji in trobi, potem pa se zasliši rezko nemško povelje, avtomobili poskočijo kot vzpodbodeni konji in se zarinejo v množico na cesti. Zaslišijo se kriki, stoki, kletve. In šele ko do smrti povozijo nekaj vojakov, se kolona beguncev razmakne in naredi prostor vozilom. Z zavistjo in sovraštvom motrimo Nemce, ki se vozijo mimo nas: zaviti so v volnene odeje, marsikomu tiči na glavi kučma, ki jo je bil snel z glave ubitemu ruskemu mužiku. Kdove, koliko naropanega blaga še skrivajo v svojih vozilih, koliko hrane!

Z razbitimi glavami, s polomljenimi rokami, okrvavljeni, se Italijani prevračajo s tovornjakov

Italijani mahajo z rokami in kažejo v svoja široko odprta usta. »Pane! Pane!« vpijejo. »Kruha, kruha!« Potem se trumoma začnejo obešati na vozila, češ, vsaj peljemo se lahko z varni, če nam že ne morete dati jesti. Nemci so s puškinimi kopiti odgnali vsiljivce. Z razbitimi glavami, s polomljenimi rokami, okrvavljeni, se Italijani prevračajo s tovornjakov. Kolona tovornjakov se izgubi v megli, in spet ostanemo sami na cesti.

V prvem mraku pridemo do neke vasi. Kolona se razkropi, vsak si išče prostor, kjer bi se lahko najedel, napil in na toplem prenočil. Podobni smo potnikom na vlaku, ki tavajoč od kupeja do kupeja iščejo prost sedež. Končno le najdemo prazno hišo. Zleknem se na tla zraven postelje. Postelja je sicer prazna, a domači lahko vsak čas pridejo od kod, jaz pa sem le nevabljen gost. Še sreča, da so bila vrata odklenjena – pred bežečo vojsko jih tako in tako nima smisla zaklepati.

In kjer je krava, je tudi – mleko

Ležeč na tleh se obrnem na bok in kaj vidim? Temno senco in dvoje oči, ki me gledajo izpod postelje: človek ni, ker ima parklje, pujsek ni, pes pa tudi ne. Pogledam malo bolje: teliček je! In kjer je tele, mora biti tudi krava, sem si rekel. In kjer je krava, je tudi – mleko!

Odprejo se vrata in pred seboj zagledam starejšo, slabo oblečeno žensko. Njen pogled drsi po spečih in napol spečih telesih po tleh in ko se ustavi na meni, rečem: »Mleka!« »Nimamo ga,« reče ženska. »Nemci so nam vzeli kravo.« Sočutno pogledam telička. Ubogi revček, saj še zate ni mleka. In oba v razočaranju zaspiva.

Vaš položaj je brezupen, vaši voditelji vas ženejo v smrt

Zjutraj me je vrglo iz sna hrumenje letalskih motorjev. Skočim k oknu: letala tokrat za spremembo ne odmetavajo bomb, pač pa – letake. Že na fronti ob Donu so nas Sovjeti zasipali s tem materialom, vendar so nam naši oficirji zagrozili, da bo vsakdo, ki bo prebiral sovražne letake, postavljen pred vojno sodišče.

No, zdaj so razmere drugačne. Na listkih, ki jih je odvrglo letalo je – v brezhibni italijanščini – pisalo nekako takole: Vojaki, pripadniki 8. italijanske armade, vaš položaj je brezupen, vaši voditelji vas ženejo v smrt. Uprite se jim in pojdite domov!

Saj gremo, samo kdaj bomo prišli – in kako? V tej strašni ruski zimi, lačni in slabo oblečeni, pa še peš povrhu. Najbližje mesto nam je Harkov. Koliko imamo še do tja? Sto, dvesto kilometrov? Preden pridemo do tja, lahko že vsi poginemo od lakote in mraza ali pa nas dohitijo Sovjeti.

Opotekamo se naprej kot neme sence

Odpravimo se naprej. Skozi meglo posije sonce – bledo zimsko sonce, ki nas ne more ogreti. Pred nami zasnežena cesta, nad nami hrumijo letala. Ne bojimo se jih več. Rusi vedo, da bežimo domov, le zakaj bi nas še lovili. Kam bi s tolikimi ujetniki? S čim bi nas hranili? Kje bi nas nastanili?

In tako hodimo s praznimi nahrbtniki in praznimi želodci, samo uši v naših oblekah se zmeraj bolj redijo in zmeraj več jih je. In mraz postaja zmeraj bolj neznosen. Zbada nas v nos, v lica in celo v roke in v noge – kljub dvojnim rokavicam in nogavicam. Čevlji so nam otrdeli na nogah kot konzervne škatle in tudi noge v njih postajajo že trde. Opotekamo se naprej kot neme sence. Tudi največji zgovorneži in duhoviteži so že zdavnaj utihnili in otopeli za vse okrog sebe. – Ali pa so se zamaknili v sladke sanje o toplem počivališču, kosu kruha in skodelici vročega čaja.

Pesek? Led? Potipamo po tleh in v rokah nam ostane – riž.

Spet naselje pred nami. – Sedmerica Slovencev in Hrvatov se nas je napotila proti večji stavbi na robu vasi. Morda je to kolhozni hlev, smo si mislili, morda bomo našli kakšno staro, pozabljeno kljuse v njem. – Ah, to bi bila pečenka!

Stavba je bila brez oken in vrat. Previdno smo vstopili v temno notranjost, zakaj nihče ni imel luči, da bi svetil. Nekdo je padel in zaklel, tudi ostalim je drselo. Pesek? Led? – Potipamo po tleh in v rokah nam ostane – riž. In makaroni so tudi vmes! Skoraj bi zavriskali od veselja. Saj smo zašli v pravo pravcato skladišče hrane. Pravzaprav na ostanke skladišča. Vojska pred nami ga je že temeljito razdejala in odnesla vse, kar se je odnesti dalo. O tem so pričale prazne, raztrgane vreče, razbite buteljke, kosi rdeče obarvanega ledu, ki je bilo včasih vino.

Na ves glas so preklinjali: »Porca Russia, porci Slavi, maledetta guerra!«

Po dolgem iskanju smo med kupom praznih vreč le našli eno polno. V njej so bili makaroni. Vreča je bila težka, vsaj tako se nam je zdelo, zato smo jo zgrabili vsak na svojem koncu in odnesli v najbližjo bajto. Gospodinja nas je najprej neprijazno premerila izpod čela, ko pa je zagledala vrečo, se je brž omehčala in nas spustila noter. Od nekje je pričarala kotel, nalila vanj vode in razpihala ogenj na ognjišču. Polegli smo po kotih in zadremali, pa nas je kmalu predramil vonj po makaronih, ki so se kadili iz krožnikov na mizi. Šele zdaj smo se zavedeli, da nismo sami v hiši; že prej so bili tukaj trije italijanski oficirji: poročnik, kapetan in major. Na ves glas so preklinjali: »Porca Russia, porci Slavi, maledetta guerra!« Šele ko so zagledali kadeče se makarone na mizi in se začeli basati z njimi, so umolknili.

Sin in hčerka Antona Torkarja, Edo Torkar in Zdenka Torkar Tahir s knjigo očetovih spominov Beg iz pekla. Foto: Ivo Žajdela

Mrzel veter piha, zavijamo se v odeje in plašče, samo nosovi in oči nam gledajo iz cunj

Ker se nam je zdelo škoda, da bi komaj načeto vrečo makaronov prepustili osovraženim oficirjem, smo naslednji dan zjutraj nekje staknili konja in sani, zadegali nanje vrečo in se odpravili naprej proti zahodu. Konjiček – dali smo mu ljubkovalno ime Petruška – je vlekel kot za stavo vse do večera, ko smo prišli v Kupjansk. Mestece je bilo polno ubežne vojske – madžarske v rjavih uniformah in ruske belogardistične v črnih uniformah. Že smo našli prostor za spanje in celo hlevček za konjička, kar nas zmoti madžarski oficir z dvema oboroženima vojakoma in nas požene nazaj ven, češ, da je tu madžarski sektor in da so vse hiše rezervirane za madžarske vojake. Ne ostane nam drugega, kot da spet zaprežemo konjička v sani in odrinemo naprej iskat drug kvartir. Mrzel veter piha, zavijamo se v odeje in plašče, samo nosovi in oči nam gledajo iz cunj.

Tako nas ponoči vsaj ne bodo metali iz prenapolnjenih hiš, smo si mislili

Znajdemo se pred prazno, napol porušeno železniško postajo v Kupjansku. Na tirih stojijo zarjavele lokomotive in vagoni. O, ko bi se našel kakšen vlak, ki bi nas odpeljal domov, se zasanjamo. A nič ne pomaga, spet moramo na cesto.

Naš Petruška spredaj, mi za njim. In tako celo noč, dokler se nismo proti jutru ustavili v neki vasi, petnajst ali dvajset kilometrov zahodno od Kupjanska. Popadali smo po tleh in zaspali, na Petruško smo kar pozabili. Na srečo so se zanj pobrigali domači; privezali so ga v hlev in mu dali sena.

Popoldne, ko se zbudijo, nam povejo, da je do Harkova, drugega največjega mesta v Ukrajini, še osemdeset kilometrov. Njim se to ni zdelo veliko, nam pa.

Že v Kupjansku smo sklenili, da bomo spremenili naš potovalni režim – in sicer, da bomo potovali ponoči, podnevi pa spali. Tako nas ponoči vsaj ne bodo metali iz prenapolnjenih hiš, smo si mislili.

Verjemite ali ne – sneg pod plankami je počrnel od uši

Na poti v Harkov se še večkrat ustavimo. Imena vasi, v katerih smo spali, so se mi v teh desetletjih, ki so od tedaj minila, večinoma že izbrisala iz spomina. V Lugujevu /najverjetneje gre za napačno ime vasi, op. ur./ smo sklenili, da si bomo privoščili nekaj več počitka, da bi se nekako poizkušali znebiti zmeraj hujše nadloge: uši, ki so grozile požreti nas pri živem telesu, če se jim ne bi postavili po robu. Še sreča, da v vasi ni bilo Madžarov, tako da smo se lahko v miru posvečali uničevanju mrčesa. Ko mi je bilo že dovolj neznosnega gomazenja pod obleko, sem se slekel do pasu, v najhujšem mrazu stekel do latrine na dvorišču in otopel obleko ob lesenih plankah. Verjemite ali ne – sneg pod plankami je počrnel od uši.

V času pomanjkanja zlato pač ne pomeni nič, kruh pa vse

Naš Petruška še zmeraj pridno vleče sani naprej. Zdaj niso več tako težke, kajti vreča z makaroni je že malodane prazna. Bližamo se Harkovu. Zmeraj več civilistov srečujemo na cesti – z bundami, kučmami na glavah in škornji na nogah. Marsikdo vleče s seboj sani, naložene z oblekami, blagom, družinskimi dragocenostmi, in če bi jim prebrskal žepe, bi pri večini našel zlatnino in denar. Vso to robo nosijo kmetom na podeželje, v upanju, da bodo zanjo iztržili kaj za pod zob. V času pomanjkanja zlato pač ne pomeni nič, kruh pa vse.

Tisti, ki imajo srečo, se vračajo otovorjeni z vrečami krompirja, zelja, žita in moke, nekateri tudi s kosom svinjine ali govedine. Gledajo nas nezaupljivo in izpod čela, kot da bi se bali, da jim bomo kaj vzeli. V Harkovu, polnem nemških vojakov, jih nestrpno pričakujejo njihovi lačni svojci. Mesto je kot mravljišče; sliši se brlizganje piščalk, rezka povelja, vzklike. Za nas, ki bežimo, se nihče več ne zmeni; za Nemce ne obstajamo več, tudi za Sovjete ne.

Kakšno nasprotje – tista bleščeča parada in ta naš klavrni beg

Novo leto 1943 je minilo, ne da bi se spomnili nanj, kaj šele, da bi ga praznovali. Dovolj smo imeli resnejših skrbi, kdo se bo zdaj še brigal za praznike. V Ljubotinu, kakih deset kilometrov zahodno od Harkova, naletimo na naše oficirje. Klavrno izgledajo. Nihče jih ne pogleda, nihče jim ne salutira, nihče jih ne pozdravi. Gledam komandanta divizije Casseria in se spominjam, kako je na paradi v San Remu strumno stal ob samem princu Umbertu, ves obšit z epoletami. Kakšno nasprotje – tista bleščeča parada in ta naš klavrni beg!

Vrečo z makaroni smo spraznili. Da bi obnovili zalogo hrane, smo blizu Ohtirke iz jarka ob cesti potegnili crknjeno, zamrznjeno mulo. Bila je trda kot kamen in skoraj bi skrhali sekiro, preden smo od nje z velikim trudom odsekali nekaj užitnih kosov in jih naložili na sani. No, Petruška je zdaj spet imel kaj vleči!

Vzeli smo vrečo in se napotili proti zasneženi gomili sredi polja

V prvi polovici januarja smo. Na begu pa srno že od 20. decembra in za nami je že več kot 500 km poti. Šušlja se, da bo kmalu spet začela delovati organizirana preskrba s hrano, do takrat nam bo pa to meso prav prišlo. Ampak samo od mesa se tudi ne da živeti.

Ženska v neki vasi, pri kateri smo prosili za hrano, nas je napotila na polje, kjer naj bi bilo zadružno skladišče krompirja. Vzeli smo vrečo in se napotili proti zasneženi gomili sredi polja. Na vrhu gomile je bila luknja, v njej lestev. Drug za drugim smo se spustili po lestvi navzdol. Na dnu jame so ležale gomile krompirja, toda če si v gomilo brcnil, je zažvenketalo, kot če bi brcnil v gomilo orehov ali kamenja. Krompir že, krompir – pa kaj, ko je bil zmrznjen. Tisti, ki so se pred nami potikali tod okoli, si kajpak niso oteževali posla s tem, da bi zamašili luknjo za sabo in mraz je opravil svoje. Še sreča, da je krompir zmrznil samo na površini, znotraj kupa je bil še dober. Brž smo napolnili vrečo in šli nazaj v vas. Imeli smo božansko gostijo: napol kuhano konjsko meso (le kdo bo čakal, da bi se skuhalo do konca) – in krompir v oblicah.

1/3