Nadaljevanje iz: Anton Torkar, ruska fronta, Beg iz pekla, Muzej novejše zgodovine, Irena Uršič [1]

In tu se pravzaprav šele začne naša zgodba Beg iz pekla, je zapisal Anton Torkar na začetku poglavja Beg, ne boj.

Počakali so na mraz in sneg ter nas potem zbezali iz rovov

Zmeraj več nas je, ki bežimo. Najprej so začeli bežati topničarji, kolikor jih je preživelo, brez topov seveda. In ker bežijo topničarji, beži tudi pehota. Kaj bo pehota brez topov! – Še posebej v tej hudi ruski zimi, ko láhko orožje odpoveduje zaradi mraza; pa tudi drugače – kako boš pritiskal na petelina, kako boš streljal, če moraš zaradi hudega mraza imeti dvojne rokavice, da ti ne zmrznejo roke. In še ena malenkost je bila, ki pa se je zdaj izkazala za odločilno: sovjetski vojaki so imeli zimsko obutev za eno številko večjo od letne, da so lahko vanje obuli dvojne ali trojne volnene nogavice. No, tudi mi smo dobili dvojne nogavice, pa kaj ko so nas tiščale noge v pretesnih čevljih! In če smo zdaj tekli, to ni bilo samo zaradi sovražnikovih granat, pač pa tudi zaradi neznosnega mraza; da bi se ogreli. Če bi med begom obstali in počivali, bi se hudičevo težko spet postavili na noge. Rusi so vsekakor dosegli, kar so hoteli: počakali so na mraz in sneg in nas potem zbezali iz rovov.

Borbena morala v italijanski vojski je bila na psu

Borbena morala v italijanski vojski je bila na psu. Ne od poraza ne od zmage italijanski vojaki niso imeli kaj pričakovati, beg se nam je zdel še najboljša rešitev. Čemu, na primer, bi se tolkel Sicilijanec, vajen milih mediteranskih sapic in dobrega črnega vina? Ali pa vročekrvni Neapeljčan s podnožja Vezuva, ki ga čaka doma prav tako vročekrvna žena ali ljubica? Ali Toskanec, vajen lepih vasi svoje lepe dežele in mirnega zatišja svojih gora? Ali morebiti delavec iz Milana in Torina, ki komaj čaka, da spet sede za domačo mizo in sprazni svojo porcijo paštašute, jo zalije s četrtinko vina in se po kosilu zvali na kavč in prebere časopis? In kaj naj navsezadnje od fašizma, če zmaga, pričakujemo mi, »nezanesljivi«, Slovenci in Hrvati? – Mi še najmanj.

Več kot pol ure sem ležal v snegu, omamljen od eksplozije

In ker ne vemo, zakaj naj bi se borili, srno solidarni in – bežimo. Še zmeraj treskajo granate okoli nas, a na srečo zmeraj redkeje. Po kakih petnajstih kilometrih, ko smo že prepričani, da je najhujša nevarnost že mimo, zaslišimo v zraku nekakšen čuden šum. Še preden utegnemo pogledati, kaj je, nas zračni pritisk vrže na tla in nas pokrije z oblakom zemlje in snega. Več kot pol ure sem ležal v snegu, omamljen od eksplozije. Prvo, kar mi je šinilo v glavo, ko sem se osvestil, je bilo veselje ob misli na to, da sem še živ. S trudom sem premaknil obe roki in nogi: hvalabogu, tudi cel sem še. Prav lahko pa tudi ne bi bil – saj je znano, da je v hudem mrazu marsikomu eksplozija odtrgala roko ali nogo, pa tega še čutil ni.

Ne, ne smeš zmrzniti, mi je kljuvalo v možganih

Dvignem glavo in se razgledam po okolici: nikogar, sam sem. Pogledam pazljiveje: negibne črne postave v snegu, kot kup razmetanih polen. No, vse postave niso ravno negibne: nekatere se premikajo, zvijajo, plazijo po snegu, kličejo, hropejo, prosijo za pomoč. Poskušam vstati in se postaviti na noge – a noge kot dva kosa lesa, še čutim jih ne. Ne, ne smeš zmrzniti, mi je kljuvalo v možganih –, ampak kdo mi bo pomagal, kam naj se zatečem v tem snegu? Veliko jih je, ki so pomoči še bolj potrebni kot jaz. Začel sem telovaditi in hitro hoditi na mestu, dokler po kakih petnajstih minutah le nisem začutil, da se mi v noge vrača življenje. Začel sem hoditi, sprva počasi in negotovo, potem zmeraj hitreje. Kmalu sem dohitel zadnje bežeče. Sami neznani obrazi, nikogar iz naše enote ni bilo vmes. Ampak kaj to, glavno, da sem ostal živ in zdrav.

Jaz pa še zmeraj tavam od hiše do hiše in iščem svoje tovariše

Prišli smo do neke vasi. Tukaj bom gotovo našel kakšnega iz svoje enote, sem si mislil. Pogledam v prvo hišo, pogledam v drugo, tretjo ... Nič, še zmeraj sami neznani obrazi. Vsi rodovi vojske so bili pomešani med seboj: pešadija, artilerija, inženirci, alpinci: eni so spali, drugi so stikali po bisagah za zadnjimi ostanki hrane. Jaz pa še zmeraj tavam od hiše do hiše in iščem svoje tovariše. Ko pa pridem do zadnje hiše v vasi, mi je že vsega dovolj, zrinem se noter, si poiščem topel prostorček in zaspim kot ubit.

Lepa reč, hrano uničujejo, vojska pa strada

Zbude me strojnični rafali in hrumenje letal, ki v nizkem letu preletavajo pokrajino. Iz letal so Sovjeti z mitraljezi obstreljevali posamezne skupine bežečih vojakov, ker so se bali, da bi z bombardiranjem prizadejali škodo civilnemu prebivalstvu. V hipu me vrže pokonci: hiša je malone prazna, čeprav sem se še pred nekaj urami komaj komaj zdrenjal vanjo. Tudi jaz stečem ven: okoli večjega poslopja sredi vasi je zbrano večje število vojakov. Veter mi prinese v nosnice vonj po bencinu in še tisti hip so vzbuhnili na več koncih poslopja hkrati v zrak plameni. »Skladišče hrane zažigajo!« vzklikne nekdo. »Bojijo se, da ne bi prišlo v roke Rusom!« – Lepa reč, hrano uničujejo, vojska pa strada. Kaj bi dal zdaj za porcijo špagetov ali rižote in za požirek ruma ali konjaka!

»Rusi prihajajo! – Beživa!« je zavpil vojak poleg mene. In bežimo.

Mračilo se je že. Toda neprijetnih presenečenj ta dan še ni bilo konec. Z vzhoda se je približevala vasi množica avtomobilov in tankovskih luči, reflektorji so preiskovali teren na obeh straneh ceste.

»Rusi prihajajo! – Beživa!« je zavpil vojak poleg mene. In bežimo. Hkrati pa mi je malo žal, da nisem ostal v vasi in se pustil ujeti. Vsaj za jesti bi mogoče dobil, si mislim. – No, za jesti kljub temu dobim; vojak, ki hodi z menoj, si tovariško deli z menoj nekakšno ploščo iz stisnjenih sončničnih semen. Trdo je kot kamen, a sčasoma se le zmehča v ustih. Bolje kot nič.

Okoli nas ves čas poka, pa ne toliko od ruskih granat kot od naših ročnih bomb, ki jih vojaki odmetavajo, da bi laže bežali. Dohitim skupino vojakov in ko zaslišim iz njihovih ust slovensko govorico, se jim pridružim: štirje Slovenci, dva Istrana in en Italijan iz okolice Trsta. Sklenili smo, da se bomo držali skupaj, laže nam bo tako.

Sin in hčerka Antona Torkarja, Edo Torkar in Zdenka Torkar Tahir s knjigo očetovih spominov Beg iz pekla. Foto: Ivo Žajdela

Vojna je kruta, ne samo za redno vojsko, pač pa tudi za civiliste

Konec decembra /1942/. Na begu smo že štiri, pet dni. Spimo malo, skoraj nič, ker zunaj zaradi mraza ne moremo, po hišah pa je gneča, da se bog usmili. Človek še sesti ne more, kaj šele da bi legel.

Šestega dne pridemo do večjega naselja: Kantemirovka, piše na tabli ob cesti. Tod naletimo na Nemce, ki se nameravajo vkopati. Tudi nas hočejo pritegniti v to podjetje, pa jim ne uspe. Kako se boš vkopal v tem mrazu, ko je pod polmetrsko plastjo snega še enako debela plast zmrzle zemlje, tako da krampi kar poskakujejo od nje.

Razkropimo se po hišah, vsak bi rad čim prej na kopno. A vse hiše so že od prej natrpane s prezeblimi in sestradanimi vojaki, tako da za nas ni prostora. Naša skupinica se je odločila, da gre po svoje. Šli smo ven iz mesta, v vasi. Vojna je kruta, ne samo za redno vojsko, pač pa tudi za civiliste. Prebivalstvo je bilo do kraja izmozgano: zaradi nemške uprave, ki je zbirala hrano za nemško vojsko, pa tudi zaradi poražene italijanske armade, ki je med begom za sabo požigala skladišča hrane in zdaj ni imela od česa živeti.

Starka ima objokane oči in molek v rokah

Vas je bila malone prazna. Vojaštva ni bilo, pa tudi civilistov bolj malo. Iz debelih tramov grajene hiše so bile podobne čepečim kokljam v snegu. Trkamo od vrat do vrat, a nobena se nam ne odprejo. Sklenili smo, da si ne bomo nobene stvari nasilno prilastili, ampak si borno skušali hrano in prenočišče nekako izprositi. Končno le zagledamo luč v eni izmed hiš. Potrkamo, in glej čudo – vrata se odprejo. Pred nami obstaneta starec in starka. Starka ima objokane oči in molek v rokah. Pogledamo v sosednjo sobo, in kaj vidimo – na parah leži mrlič, okoli njega pa se drenja truma žalovalcev in žalovalk. Nehote se pomaknemo nazaj.

»Nema kartoški, nema hljeba, nema malaka, Germanci vse zabrali.«

Spet smo zunaj: prezebli, sestradani, zaspani. Kar zraven ceste bi posedli in zadremali. A še predobro se zavedamo, kaj bi to pomenilo; preveč smo jih že videli, ki so tako za večno zaspali. Noge nam ledenijo v pretesnih čevljih, oči nam lezejo skupaj, onemogli se opotekamo naprej. Vse dobre sklepe smo poslali k vragu, zatrdno sklenemo, da se bomo ustavili v prvi hiši ob cesti, pa čeprav nam je vdreti vanjo s silo. S pestmi začnemo razbijati po vratih in začuda se kar takoj prižge leščerba in vrata se odprejo. Niti pogledamo ne, kdo nam je odprl; zakadimo se noter, popadamo po tleh in v trenutku zaspimo.

Ko se v poznem jutru zbudimo in vprašamo za hrano, nam hišni gospodar, starec z dolgo belo brado odgovori: »Nema kartoški, nema hljeba, nema malaka, Germanci vse zabrali.« »Mi nismo Nemci, niti Italijani, mi smo Jugoslovani,« mu obrazložimo, »prisiljeno mobilizirani v okupatorsko vojsko.«

Knjigo Beg iz pekla so 2. oktobra 2025 v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani predstavili sin in hčerka Antona Torkarja, Edo Torkar in Zdenka Torkar Tahir, dr. Silvo Torkar ter urednica Irena Uršič. Foto: Ivo Žajdela

Že po prvem požirku, že po prvem dimu se mi je zvrtelo

»Jugoslavci!« je vzkliknil starec in obraz se mu je razjasnil. Potem je prišlo še dekle, njegova hči ali vnukinja, radovedno nas je gledala s svojimi rjavimi očrni. Izginila je nazaj v kuhinjo, starec pa je odmaknil omaro, odprl nekakšen pokrov v podu in se po stopnicah spustil v shrambo.

Vrnil se je s pollitrsko steklenico vodke in z nekaj starimi izvodi Pravde. »Tovariši Jugoslavci!« nas je nagovoril, »pokusit troške ruske vodke, a zatem zakurit troške ruske mahorke.« Ubijalska kombinacija! Že po prvem požirku, že po prvem dimu se mi je zvrtelo. Iz kuhinje se je slednjič vrnila hči, s skledo boršča v rokah. Kakšno razkošje! Več kot deset dni se že nismo pošteno spočili, več kot deset dni nismo dali nič poštenega v usta in ni čudno, da smo se zdaj počutili kot kralji. In za borščem nam je Anjuša – tako je bilo namreč ime dekletu – prinesla na mizo še krompirja, zelja in mesa – pa kruha, seveda.

Hodimo dvajset, hodimo trideset kilometrov, a spet nikjer nobenega zavetja

Vojna »nje harašo«, je med jedjo pristavil stari. »Hitler in Stalin nje harašo!« Zahvalili smo se mu za prijazno postrežbo in se poslovili (jaz z Anjušo še posebej) in šli naprej. Zunaj je divjal snežni metež. Na cesti smo se znova priključili raztrgani koloni bežečih vojakov.

Hodimo in hodimo, sneg pa kar naprej pada in pada. Hodimo dvajset, hodimo trideset kilometrov, a spet nikjer nobenega zavetja, nobene hiše, kjer bi se odpočili. Mraz pa tak, da nam v njem še opravljanje male potrebe povzroča težave. Nekje iz kolone zaslišim besedo »natale«. – Ja, božič je – in mi ga tukaj lepo praznujemo!

Konec v: Anton Torkar, ruska fronta, Beg iz pekla [3]