Anton Torkar je bil med drugo svetovno vojno mobiliziran v italijanske oborožene sile. Kot pripadnik 89. pehotnega polka divizije Cosseria je bil v zaledju bitke za Stalingrad. V nepojmljivem mrazu je preživel vojaško katastrofo Italijanske armade v Rusiji in beg z vzhodne fronte. Bil je prvi med primorskimi Slovenci, ki je pretresljivo izkušnjo objavil v knjigi Beg iz pekla. Oba natisa spominov iz let 1987 in 1988 sta bila razprodana.

Tretji izdaji spominov je urednica Irena Uršič dodala daljšo spremno besedo

Zdaj smo dobili tretjo izdajo, ki sta jo izdala Muzej novejše in sodobne zgodovine Slovenije in Tolminski muzej. Njena urednica je Irena Uršič, ki je napisala tudi daljšo spremno besedo in dodala več fotografij. Spomini sicer niso obsežni, vendar so edini, ki opisujejo pekel vzhodne fronte jeseni 1942 in v začetku leta 1943, v katerega so Italijani poslali kar 229.000 vojakov v pomoč nemški vojski. Poslali so jih v blato, mraz in klavnico. Tam je bilo ubitih in pogrešanih 95.000 vojakov, 27.000 pa ranjenih in ozeblih. Med njimi je bilo tudi 266 Slovencev.

Nadvse bedno in sramotno je vse skupaj izgledalo

Knjigo Beg iz pekla je uredila Irena Uršič, ki je v daljši spremni besedi predstavila italijansko Mussolinijevo »pustolovščino« oziroma katastrofo na vzhodni fronti leta 1942 in 1943. Šlo je za značilno italijansko početje. Nasilno mobilizirane moške so z velikim pompom poslali na fronte umirat, ko pa so domov prišli shirani ostanki, so jih pred javnostjo skrivali, tako bedno in sramotno je vse skupaj izgledalo.

Na vzhodno fronto so italijanske oborožene sile razporedili že takoj zatem, ko so nemške oborožene sile po uspešni ter hitri invaziji na Jugoslavijo in Grčijo, z vojaško operacijo Barbarossa želele doseči linijo A-A (od Arhangelska ob Belem morju do skoraj tri tisoč kilometrov oddaljenega Astrahana ob Kaspijskem jezeru) in še pred zimo 1941 zasesti ozemlje Sovjetske zveze do mejne črte, piše Irena Uršič, ki jo povzemam v nadaljevanju.

Največja vojaška invazija v zgodovini s tremi milijoni nemških proti 4,7 milijonom sovjetskih pripadnikov oboroženih sil se je začela 22. junija 1941 in izničila pakt med Hitlerjevo Nemčijo in Stalinovo Sovjetsko zvezo. Odprla je fronto, ki je po številu umrlih postala najsmrtonosnejša med drugo svetovno vojno.

Knjigo je uredila Irena Uršič iz Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Foto: Ivo Žajdela

Ko sta Hitler in Mussilini stegnila kremplje po slovanskem svetu

Čeprav je bil Hitler naklonjen krepitvi italijanskih oboroženih sil v Sredozemlju in ne njihovemu angažmaju na vzhodni fronti in čeprav so bila Mussolinijeva interesna območja predvsem na Balkanu in v Afriki, Italija pa ni imela ne gospodarskih osnov, ne vojaških sredstev za vojno na tako oddaljenih frontah, ne dokončane vojaške reorganizacije, je bila Mussolinijeva odločitev drugačna. K temu ga je vzpodbudilo več razlogov. Po porazih v Grčiji in severni Afriki je Italija izgubila verodostojnost pomembne evropske sile zlasti v očeh Nemcev, zato si je želela postati »prva« med Hitlerjevimi zavezniki. Mussolini je bil prepričan, da bodo Nemci zmagali v vojni in del plena predali Italiji. Poleg tega je bila vojna proti Sovjetski zvezi obravnavana kot strateška različica vojne proti Veliki Britaniji: nemško-italijanske oborožene sile z zavezniki bi v primeru zmage na vzhodni fronti lahko z dveh strani napadle hrbtenico britanskega imperija na Bližnjem vzhodu. Medtem so računali na plen v Sovjetski zvezi, državi, ki je imela vse, česar je Italiji manjkalo in kar so si želeli prisvojiti: pšenico, premog, nafto, kovine in vojni material vseh vrst. Poleg tega je bila za fašističnega diktatorja Mussolinija vojna proti komunističnemu diktatorju Stalinu stvar časti.

Kar polovica vojakov je morala v Rusijo peš – tisoč kilometrov

Italijanski armadni korpus za vzhodno fronto je bil 10. julija 1941 uradno imenovan kot Italijanski ekspedicijski korpus v Rusiji – Il Corpo di Spedizione Italiano in Russia (CSIR). Na vzhodno fronto je pod poveljstvom Giovannija Messeja prispel med julijem in avgustom 1941 in sprva spadal pod nemško 11. armado v južnem sektorju fronte. Skupaj z manjšo močjo letalstva in drugih enot je obsegal tri divizije – Pasubio, Torino in Principe Amadeo Duca d'Aosta (Celere). Motorizirane enote so lahko prepeljale le polovico mož, medtem ko je druga polovica morala napredovati peš. Že sam prihod na vzhodno fronto je bil izčrpavajoč.

Divizija Torino je Dnepropetrovsk v osrčju Ukrajine dosegla po tisoč prehojenih kilometrih, divizija Pasubio se je premikala s tovornjaki, diviziji Principe Amadeo Duca d'Aosta so bili v pomoč konji. Jeseni 1941 so napredovali v smeri proti Doneškemu bazenu (Donbasu). Medtem ko so bile v prvi fazi nemške in njihove zavezniške sile nenehno v ofenzivi, sta uspeh Rdeče armade z ustavitvijo napredovanja Wehrmachta proti Moskvi in nov sovražnik v obliki ruske zime ob koncu leta 1941 njihov zagon ohromila. Žrtve so bile že v začetku vojne velike: na sovjetski strani je bilo v prvih šestih mesecih že 2.3 milijona umrlih in pogrešanih, 1,3 milijone ranjenih in 13.600 ozeblih, medtem ko je CSIR od skupno 62.000 mož utrpel več kot 1.600 ubitih, 5.300 ranjenih, več kot 400 pogrešanih in več kot 3.600 ozeblih.

Anton Torkar je bil med 229.000 možmi na vzhodni fronti

Leta 1942 so se iz Italije na vzhodno fronto dovažale velikanske vojaške okrepitve. Najprej je bil CSIR okrepljen z novimi silami, nato pa 10. junija 1942. ukinjen, preoblikovan v XXXV. armadni korpus in vključen v na novo poimenovano Italijansko armado v Rusiji – Armata Italiana in Russia (ARMIR), ki je bila 8. italijanska armada pod poveljstvom Itala Gariboldija. Na vzhodno fronto so skupaj z artilerijskimi in drugimi enotami poslali kar sedem novih divizij, ki so se na fronti razporedile do oktobra 1942: alpinske divizije Cuneense, Julia in Tridentina ter pehotne divizije Vicenza, Ravenna, Sforzesca in Cosseria. Anton se je znašel v kolesju slednje, saj je bil dodeljen 89. pehotnemu polku divizije Cosseria. Bil je med 229.000 možmi, kolikor jih je obsegala ARMIR.

Oblikovanje ARMIR z desetimi divizijami je močno obremenilo Italijo. Za razumevanje razsežnosti intervencije v vojni proti Sovjetski zvezi je zgovorno dejstvo, da je vojna industrija Kraljevine Italije lahko oskrbela največ dvajset bojnih divizij in da je bilo v Severni Afriki – najpomembnejšem vojnem območju za Italijo – leta 1942 nameščenih do deset divizij italijanske kraljeve vojske.

Odločilni odsek fronte ob reki Don

Antonova pot z vlakom, ki se je začela konec junija 1942 v Ventimiglii, je bila pot do Belorusije, ki so jo določili Nemci: Brenner–Innsbruck–München-Augsburg–Nürnberg–Varšava­–Brest. Sledil je prevoz do Izjuma v Ukrajini, nato pa pohod do reke Donec v Donbasu, ki jo je divizija Cosseria kot zadnja prečkala 31. julija 1942 in nadaljevala proti reki Don v Rusiji. Na bojišču reke Don je imela 8. italijanska armada na svoji levi 2. madžarsko armado in na desni 6. nemško armado oz. 3. romunsko armado. Poveljstvo ARMIR je zagotavljalo, da v okviru armadne skupine B, ki je imela za cilj doseči reko Volgo pri Stalingradu, brani sektor fronte v osrednjem delu Dona, ki se je raztezal med 230 in 270 kilometri.

Nasprotno 63. sovjetsko armado je ločila le reka Don, ki je bila na območju razporeditve italijanskih sil široka med 100 in 400 metri Zaledno območje je na zahodu omejevala reka Oskol, na vzhodu železniška proga Millerovo–Rossoš–Voronež, na severu je meja potekala onkraj črte Rossoš–Nikitovka, na jugu pa na črti Starobilsk–Millerovo. Konec leta 1942 je sektor ARMIR obsegal 265 krajev in občin s 476.000 prebivalci. Divizija Cosseria, ki je bila na položajih južno od reke Kalitve ob reki Don, je bila okoli 300 kilometrov zahodno od Stalingrada. In prav tu, ob reki Don, je bilo odločilno dogajanje, tu so Nemcem »pomagale« tuje vojske, ki niso bile motivirane ter usposobljene za bojevanje in umiranje.

16. decembra 1942 začetek operacije uničenja Italijanske armade v Rusiji

Med sovjetskimi vojaškimi operacijami z imeni Uran, Saturn, Mali Saturn in Jupiter je bila ključna operacija Uran, ki se je začela 19. novembra 1942. V njej je v bitki za Stalingrad med 19. in 30. novembrom 1942 Rdeča armada premagala 3. romunsko armado in obkolila 6. nemško armado. Iz tega novembrskega obdobja je, piše Irena Uršič, pomenljiv Antonov sestavek o vojni pošti, ki razkrije vso srž medvojne korespondence. Da pisma ne bi prestregla cenzura in da bi mamo pomiril, ni bil pri pisanju nič resnicoljuben, saj je razmere na fronti namerno olepševal. Nasprotno je bilo mamino pismo, zadnje, ki ga je še doseglo, polno skrbi zaradi vesti o velikih italijanskih izgubah.

Antona je dosegel tudi ukaz o premestitvi in razorožitvi, vendar ga niso udejanili. Sledila je namreč sovjetska vojaška operacija Mali Saturn, ki se je začela 16. decembra 1942 s ciljem popolnega uničenja Italijanske armade v Rusiji. Sovjetske oborožene sile so z vso silovitostjo prebile fronto na območjih divizij Pasubio, Celere, Ravenna, Sforzesca, Torino in Cosseria in sprožile prvi umik italijanskih sil, medtem ko so se preostale štiri divizije vojskovale do konca. Italijansko poveljstvo jih je žrtvovalo z ukazanim bojem do zadnjega moža in do zadnjega naboja.

Antonov boj »med ognjem in ledom«

Začel se je Antonov boj »med ognjem in ledom«, ki je bil še ostrejši od preteklega vojaškega življenja v blatnih jarkih, ob ušivih zajedavcih in ob nenehnem strahu pred ruskimi ostrostrelci.

20. decembra 1942 se je začel njegov najhujši del vojne – beg iz pekla – ki daje naslov knjigi. Volja do življenja, ko je obležal na pol zavesten od eksplozije in se pri štiridesetih stopinjah pod lediščem rotil, da ne sme zmrzniti, in sreča, ko je občasno prišel do hrane pri domačinih in strehe nad glavo ter najdenega konja, vreče makaronov in zmrznjene mule, so mu omogočali preživetje. Povedna je bila njegova odločitev, da se kljub vojaški katastrofi in nepojmljivemu mrazu ne bo pustil zajeti Rusom. Čeprav je omenil, da bi kot vojni ujetnik nemara dobil vsaj kaj za pod zob, odločitve ni posebej obrazložil. Poznan je podatek, da je v sovjetskem vojnem ujetništvu umrlo okoli 60 odstotkov zajetih vojakov italijanskih oboroženih sil.

Tisoč kilometrov dolg beg pred uničenjem sta spremljala lakota in mraz

Anton je najprej z enim vojakom, nato s skupino, v kateri so bili tudi Slovenci, doživljal izčrpavajoč beg čez kraje Kantemirovka in Kupjansk v smeri proti Harkovu. Šele v kraju Romni, ki je od izhodišča bega ob reki Don oddaljen okoli tisoč kilometrov, se je zanj po treh tednih končala kalvarija neorganiziranega bega in se začel organiziran umik. Prispel je v kraj Priluki, vzhodno od Kijeva, kjer je bilo zbirališče vojakov 89. polka divizije Cosseria.

31. januarja 1943 je bilo italijansko poveljstvo razrešeno vojaških operacij na vzhodni fronti, čeprav se je zadnja bitka italijanskih enot s sovjetskimi na vzhodni fronti odvila 10. februarja 1943.

95.000 mrtvih in pogrešanih, 27.000 pa ranjenih in ozeblih

Preštevanje vojakov za vrnitev v Italijo je bilo pretresljivo. Če je bilo za prevoz CSIR na vzhodno fronto potrebnih dvesto konvojev, jih je za vrnitev ostankov ARMIR v Italijo zadostovalo sedemnajst. Od 229.000 vojakov ARMIR je bilo 95.000 mrtvih in pogrešanih, 27.000 pa ranjenih in ozeblih. Po podatkih Inštituta za novejšo zgodovino je bilo na vzhodni fronti in v sovjetskem ujetništvu mrtvih in pogrešanih 266 Slovencev v italijanskih oboroženih silah.

Marca 1942 se je Anton v Nežinu (ukrajinsko Nižinu) v Ukrajini s preživelimi kameradi vkrcal na vlak za Italijo. Sprijazniti se je moral z diskriminatorno prepovedjo dopusta doma za vojake slovenskega rodu, saj je vojaška oblast želela preprečiti morebitno dezerterstvo in njihovo vključitev v partizansko gibanje. Doživel pa je tudi razorožitev in odhod v posebne delovne bataljone italijanske vojske, ki je prav tako doletela italijanske vojake slovenskega rodu.

Po ruski kalvariji so Italijani preživele Slovane uporabili za suženjsko delo

Iz Genove so jih premestili na jug italijanskega škornja v 252. enoto posebnega bataljona (Battalione speciale, 252. compania). Večino časa je bil suženj »delovne sile« v krajih Avellino in Bagnoli Irpino vzhodno od Neaplja. Po kapitulaciji Italije je od oktobra 1943 do marca 1944 delal v zavezniških angloameriških enotah v pristanišču v Neaplju, od koder se mu je spomladi 1944 uspelo rešiti in preiti k jugoslovanskim komunističnim prekomorskim enotam. Vključili so ga v 4. prekomorsko brigado, ustanovljeno 7. septembra 1944, ki je obsegala bataljone v Brindisiju, Monopoliju in Bariju. Bila je edina od prekomorskih brigad, ki je kot oskrbovalka partizanskih enot v večini ostala v Italiji vse do konca druge svetovne vojne.

Čeprav je Anton zatrdil, da je bila pot med prekomorce njegova srčna izbira, pa je o tem obdobju vojaške poti pisal le bežno. Škoda, imel bi kaj povedati. Le zakaj je molčal. Na jugoslovanska tla je z brigado stopil 27. maja 1945, ko je odplul iz Monopolija v Split. S tem dogodkom je zaključil pisanje spominov o vojni.

Knjigo Beg iz pekla so 2. oktobra 2025 v Muzeju novejše zgodovine v Ljubljani predstavili sin in hčerka Antona Torkarja, Edo Torkar in Zdenka Torkar Tahir, dr. Silvo Torkar ter urednica Irena Uršič. Foto: Ivo Žajdela

Glad, žejo, eksplozije bomb, treskanje granat, žvižganje krogel čutim le kot oddaljen odmev

V enem od rokopisnih zapiskov se je ohranil še zapis o poti domov po demobilizaciji marca 1946, kamor se je do Idrije peljal z naključno ustavljenim tovornjakom: »Prijetno me greje v hrbet kruh, pravkar pečen, namenjen našim enotam daleč naokrog. Še na misel mi ne pride, da bi odlomil krajec zlatorumene skorje. Glad, žejo, eksplozije bomb, treskanje granat, žvižganje krogel čutim le kot oddaljen odmev, kot usedlino spominov na dnu srca iz preteklih let med vojno.«

Iz Idrije do Mosta na Soči (tedaj Svete Lucije ob Soči) se je peljal z avtobusom in do naslednjega dne počakal na prvi vlak, ki je vozil proti dolini Bače: »Naslednji dan po osmi uri vlak sopiha ob Bači navzgor, spomnil sem se na leta nazaj, na obljubo domačim pred odhodom v tujo vojsko – vrnil se bom, in to, iz naše armade. Obljubo sem izpolnil, vračam se nazaj, nazaj v Baški kot.«

Leto pozneje mu je umrla mama. Leta 1962 se je z ženo Rozino in otroki preselil na Jesenice. Delal je v tovarni verig Lesce in bil miner v kamnolomu Železarne Jesenice. Leta 1967 se je pri delu ponesrečil in odtlej opravljal lažja dela.

45 let partizanščine je zadušilo druge spomine

Anton Torkar je že s prvim odstavkom o pomanjkanju literature o drugi svetovni vojni, ki bi jo napisali navadni vojaki, postavil pravilno trditev, spomni urednica knjige Irena Uršič – zlasti v luči primorskih Slovencev, ki so med drugo svetovno vojno in še pred njo doživeli izkušnjo italijanske vojske. Boris Pahor je bil prvi, ki je leta 1956 v Kopru izdal avtobiografsko zasnovan roman Nomadi brez oaze. Afriška kronika, in se v njem osredotočil na lastno izkušnjo italijanskega vojaka v Libiji.

Toda ob znamenitem zamejskem pisatelju dolga desetletja v matični domovini ni bilo nikogar, ki bi v knjižni obliki predstavil svojo vojaško pot v italijanski okupatorski vojski. V obdobju pod komunistično oblastjo so bile prioritete ohranjanja kolek­tivnega spomina drugje, na kar kaže tudi prodoren poziv k nakupu prve knjige spominov Antona Torkarja iz leta 1987: »Spoštovani, na Slovenskem imamo že domala nepregledno množico dokumentarnih in literarnih delo NOB. Vsak odred, vsaka brigada, vsak bataljon ima že svojo lastno monografijo. V knjigah je podrobno opisan vsak partizanski spopad z Nemci in domačimi izdajalci, vsak pohod, vsak štabni posvet. Na temo NOB so izhajali romani, povesti, pesniške zbirke, otroške slikanice, plošče, kasete, snemali so se filmi, radijske igre, TV drame. Prav je, da smo ta junaška leta v sicer nejunaški zgodovini slovenskega naroda primerno ovekovečili, vendar imamo o udeležbi Slovencev v zadnji vojni tudi še nekaj belih lis. Zelo malo je bilo npr. napisano o nelahki usodi primorskih Slovencev, zavednih rodoljubov, ki so bili proti svoji volji mobilizirani v italijansko vojsko in poslani na bojišča v Grčiji, Albaniji, Abesiniji, Rusiji in drugje. Ti fantje in možje so se po kapitulaciji Italije v veliki večini pridružili jugoslovanskim partizanom v prekomorskih brigadah in veliko prispevali k osvoboditvi domovine. Ena od teh belih lis bo zdaj vsaj deloma zapolnjena s pričevanjem Antona Torkarja Beg iz pekla.« Ta poziv k nakupu knjige je 17. 12. 1987 napisal avtorjev sin Edo Torkar, ki je prvo izdajo očetovih spominov tudi pripravil za izdajo.

Anton Torkar, avtor spominov Beg iz pekla, Hudajužna, leta 1978. Vir: knjiga

Zanimanje za spomine je bilo veliko

Odzivi na knjigo in na podlistke, ki so izhajali v Nedeljskem dnevniku, so bili izjemni, zato ni nenavadno, da so spomini leto pozneje že doživeli ponatis. Ohranila so se pisma, razglednice in dopisnice z naročili knjige in besedami podpore. Kot lahko razberemo iz ohranjene korespondence, so se ob zgodovinarjih dr. Branku Marušiču in dr. Borisu Mlakarju za knjigo zanimali predvsem nekdanji mobiliziranci in sorodniki ubitih.

V nadaljevanju je Irena Uršič citirala nekaj njihovih izjav, saj so Antonovi spomini nekdanjim mobiliziranim sprožili podoživljanje surovosti fronte, sorodnikom ubitih pa soočanje s krutostjo razmer in nemočjo preživetja.

Tudi jaz sem doživel tisto kalvarijo na ruski fronti v mrzli ukrajinski zimi leta 1942–1943

Avgust Vidmar z Otlice (22. 12. 1987): »V Primorskih novicah sem zasledil naslov Primorski fantje na ruski fronti. Med temi sem bil tudi jaz v tem groznem viharju /.../, divizion Ravenna, 37 polk, bil sem tudi v vasi za fronto, ki se kliče Filanovo. Vljudno te naprošam, da mi pošlješ navedeno tvojo knjižico, tako da bom imel in zbujal spomine na težke dni v Rusiji.«

Vincenc Kaligarič iz Ospa (30. 12. 1987): »Ker sem tudi jaz doživel tisto kalvarijo na ruski fronti v mrzli ukrajinski zimi leta 1942–1943, naročam to vašo knjigo.« Mirko Fili iz Tolmina (22. 12. 1987): »Če bi pa vedel, da bi te sigurno dobil doma, bi sam prišel iskati /knjigo/. To pa radi tega, ker bi te rad videl, ker sva bila menda skupaj rekruta v Ventimiglii, 89. regiment fanteria.«

Ker sem imel starega očeta, ki je venomer pripovedoval o ruski fronti

Boris Peroša iz Kopra (28. 12. 1987): »Sem sin vojaka, ki je preživel rusko fronto, vendar razen nekaj skopih pripovedi o grozotah tamkajšnjih doživetij nisem uspel ničesar izvedeti. Zato vas prosim, da mi pošljete en izvod vaših spominov, iz katerih, vsaj pričakujem, bom izvedel še marsikatero podrobnost, ki bi mi sicer ostala neznana.« Bruno Vojvoda iz Sečovelj (23. 12. 1987): »Ker sem imel starega očeta, ki je venomer pripovedoval o ruski fronti /.../ prav zato nestrpno pričakujem to vaše delo, da si bom njegovo pripovedovanje lažje predstavljal. Veliko je moralo biti trpljenje tudi na tej fronti.« Emil Žvab iz Krepelj (23. 12. 1987): »Knjiga me zelo zanima, ker je bil moj brat Žvab Zoro - Albin, prav kot vi, poslan na rusko fronto ob reki Don. Nikoli se ni vrnil domov. Vse naše poizvedbe so bile zaman.« Jelka Vuga iz Nove Gorice (5.1. 1988): »Z mamo nisva nikoli zvedeli, kaj se je v tistih časih dogajalo na ruski fronti. Zadnje pismo očeta je bilo napisano nekje ob Donu, 14. decembra 1942. Pisal je, da dela v skladišču municije. Po tem je izginila vsaka sled za njim. Z zanimanjem bova prebrali vašo knjigo /.../.«

Moj brat Pavel se ni vrnil, bil je ob reki Don

Franc Vidmar iz Senožeč (24. 12. 1987): »Sem še posebno zainteresiran zato, ker je bil med temi fanti tudi moj brat Pavel, rojen 1921. leta, in še moja druga dva oziroma trije fantje /.../. Moj brat Pavel se ni vrnil, bil je ob reki Don. In tudi Zalar Franc in Suša Franc se nista vrnila.« Marija Gul iz Lož (6. 1. 1988): »Čitala sem v Primorskih novicah Vaš članek, kateri me je zelo pretresel. V tej kalvariji je ostal en moj bratranec po imenu Žorž Alojz in en vaščan Požar Rudi.« Milan Faletič z Livka (29. 12. 1987): »Ker sem imel brata, kateri je bil isto kot Vi leta 1942 na ruski fronti pri Donu, Millerovo, 89. regiment fanteria. On je tam tudi ostal kot pogrešan.«

France Slokar iz Kamenj (30. 12. 1987): »Me zelo zanima vse, kar je od vojske. Zato, ker sem tudi jaz prestal tri leta vojske. Tri armade, italijansko, angloamerikansko in partizansko. Sicilija, Afrika, Jugoslavija.« Anton Vrh iz Šembij (5. 1. 1988): »Kot navadnega vojaka, poslanega v vročo afriško puščavo in moja doživetja na puščavskem pesku, je pravo nasprotje od Tvojega na zelo mrzli zimi, ko je živo srebro padlo tudi 40° Celzija pod ničlo, medtem ko je v puščavi za toliko šlo nad ničlo ali še več. Prav iz tega nasprotja bi želel prebrati Tvojo knjigo /.../.« Rezka Čander iz Kranja (19. 12. 1987): »V bitki pri Stalingradu sem izgubila brata, ki je bil ravno tako mobiliziran, v nemško vojsko.«

Nadaljevanje v: Anton Torkar, ruska fronta, Beg iz pekla [2]

1/4