Slika Toneta Kralja v Zdravščinah 

Za slovenskega duhovnika Stanka Pontarja (1917–1991) sem prvič zvedela pred približno desetletjem, ko je kulturna delavka Aleksandra Devetak posredovala vest, da je v župnišču v Zdravščinah (Sdraussina – Poggio Terza armata) prepoznala dotlej nepoznano sliko Toneta Kralja. Gre za platno srednjega formata, ki predstavlja Sveto družino: Marija v sinji in sv. Jožef v delovni obleki držita malega Jezusa, ki stoji na mizarski mizi. Sliko so podarili novomašniku Stanislavu Pontarju, ko je bil posvečen 29. junija 1941, Kraljevo platno pa ni nastalo po naročilu za ta praznik, saj nosi letnico 1939.

Slika je krasila jedilnico župnišča v Zdravščinah, Stanko Pontar je bil v tem kraju na slovenski etnični meji dušni pastir celih 40 let (1951–1991). Doma je bil s Kobariškega, Kraljevo platno pa je pustil v dar župniji, ki ji je posvetil glavnino svojega življenja begunskega duhovnika.

Slika je nato za kratek čas romala v Gorico, v Zdravščine se je vrnila s slovenskim duhovnikom mlajše generacije Mirkom Butkovičem, ki je kaplan zagrajskega župnika, skrbi za Zdravščine in živi v župnišču. Za Kraljevo olje si domačini in predvsem domače društvo (Circolo Culturale di Sdraussina), ki je veliko naredilo za vrednotenje slike, prizadevajo, da bi bilo na ogled v cerkvi, zato iščejo primerno obliko zaščite, da bi bilo trajno dostopno.

Slika Toneta Kralja Sveta družina. VIR: Erika Jazbar

Slovenski begunski duhovnik v Zdravščinah 

Stanko Pontar se je na Goriško umaknil pred razmejitvijo leta 1947. S številnimi drugimi primorskimi duhovniki je zapustil ljubljene domače kraje, ko je v njih zavladal komunistični režim. V naših krajih je v prvih povojnih letih našlo pribežališče več slovenskih duhovnikov, ki so jih nato razkropili po italijanskih in furlanskih župnijah, saj jih je bilo za potrebe slovenskih vernikov preveč. Med njimi je bil tudi Stanko Pontar. Goriški nadškof Karel Margotti, ki ga je v goriški stolnici tudi posvetil, ga je 15. marca 1947 imenoval za vikarja v župniji Bruma, ki je ob krožišču, ko vstopamo v Gradišče. Danes ni več samostojna župnija, spada pod gradiško župnijo.

V Zdravščine je Pontar prišel 1. aprila 1951 kot kaplan, 10. februarja 1955 ga je Margottijev naslednik, nadškof Hijacint Ambrosi imenoval za župnika, kar je nato ostal do smrti 12. decembra 1991. Od leta 1983 je za tri leta tudi vodil dekanijo Gradišče, v prvem obdobju (1951–1966) pa je bil župnik še v Martinščini. Tudi njegov naslednik v tem kraju je bil Slovenec, David Ožbot (1919–2015), rojen sicer v Mozirju, a doma iz Mirna, kapucin, ki je prišel s Stare Gore. Ožbot je ostal v Martinščini več desetletij, za župnijo je skrbel, dokler so mu moči dopuščale. Umrl je v starosti 95 let in počiva na tamkajšnjem pokopališču. Odtlej vas nima več svojega župnika, tako kot ga nimajo Zdravščine. Oba kraja oskrbuje župnik iz Zagraja. V Zdravščinah je, kot rečeno, njegov kaplan Mirko Butkovič, v Martinščino pa se vozi zagrajski župnik.

Slika mladega Stanka Pontarja v zakristiji cerkve v Zdravščinah. FOTO: Erika Jazbar

Pokopan je na pokopališču v Zdravščinah

Stanko Pontar je šest mesecev pred smrtjo v Zdravščinah slovesno obhajal zlato mašo, v cerkvi so se zbrali verniki iz širšega okolja gradiške dekanije. Iz njegovega rojstnega kraja, Kobarida, se je kljub negotovim razmeram osamosvojitvene vojne v Sloveniji konec junija 1991 pripeljal njegov prijatelj, kobariški župnik in dekan Franc Rupnik. Berilo in nekaj prošenj so med mašo prebrali tudi v slovenskem jeziku.

Stanko Pontar je vzljubil ta kraj in njegove ljudi, ki so ga imeli radi. Na pokopališču v Zdravščinah, ki se nahaja nedaleč od vasi med cipresami in ob železnici, je tudi pokopan.

Grob Stanka Pontarja na pokopališču v Zdravščinah. FOTO: Erika Jazbar

Z nekaterimi duhovniki se je umaknil v Gorico

Stanko Pontar se je rodil v Kobaridu 22. oktobra 1917, tik pred čudežem ali polomom, kot avstroogrska in italijanska stran, vsaka na svoj način, nazivata dogajanje med 12. bitko na Soški fronti, ko je prišlo do umika italijanske vojske do reke Piave. Ko je za goriško nadškofijo odgovarjal zadnji slovenski nadškof Frančišek Borgia Sedej, se je Mateju Pontarju in Mariji Uršič rodil sin Stanislav. Še istega dne so ga krstili v župnijski cerkvi Marije Vnebovzete na glavnem trgu.

Če sledimo podatkom njegovega osebnega lista, ki ga hranijo v nadškofijskem arhivu v Gorici in ga je sam Pontar izpolnil v latinščini leta 1960, je v Kobaridu preživel otroštvo in obiskoval osnovno šolo, po pripravnici v goriškem Alojzijevišču je bil od leta 1928 vpisan na gimnaziji v goriškem malem semenišču, v bogoslovje je vstopil leta 1937, v duhovnika so ga posvetili na praznik svetih Petra in Pavla 29. junija 1941 v goriški stolnici.

Mesec dni kasneje, 1. avgusta 1941, so ga imenovali za pomočnika v Tolminu, eno leto kasneje za kaplana v Kamnjah, kjer je ostal do 26. aprila 1944, ko so ga imenovali za pomočnika v Kobaridu. Naslednje imenovanje, še pred razmejitvijo, in sicer 15. marca 1947, je bilo že v begunstvu, ko je postal vikar v župniji Bruma. Ko je postalo jasno, da bo Soška dolina prešla pod Jugoslavijo, se je skupaj s kobariškim dekanom Alojzijem Pavlinom in nekaterimi tamkajšnjimi duhovniki umaknil v Gorico.

Rojstni list Stanka Pontarja (ACAG, Clero, Sacerdoti, Fascicolo personale Don Stanislao Pontar, B. 33). VIR: Erika Jazbar

Skrbel je za duhovno oskrbo primorskih domobrancev

V življenjepisu, ki ga je predstavil, ko se je prijavil za župnika v Zdravščinah, med drugim piše, da je Kamnje moral zapustiti iz političnih razlogov, zatekel se je v Kobarid, kjer je imel starše.

V Kobaridu je kot kurat skrbel tudi za duhovno oskrbo primorskih domobrancev oz. vojakov Slovenskega narodnega varnostnega zbora (SNVZ), ki so bili tam nastanjeni. Vključen je bil tudi v kulturno in družbeno dogajanje, do katerega je prišlo po padcu fašizma in pod nemško upravo, o tem sem glede podobnega dogajanja v Gorici podrobneje pisala v prispevkih o Nikolaju Tonkliju in Lojzetu Vogriču. V Kobaridu je kulturni utrip poživil pesnik, pisatelj in urednik Joža Lovrenčič, ki se je poleti leta 1944 iz Ljubljane vrnil v rodne kraje, ko je sledil sinu Jožetu, ki je bil že od pomladi na Kobariškem v vrstah SNVZ, kasneje narednik 9. čete in spodbujevalec družbenega dogajanja.

Društvo Goriški slavček

V Kobaridu so tako 2. avgusta 1944 oživeli prosvetno društvo Goriški slavček, ki je bilo med fašizmom ukinjeno, bilo je prvo po skoraj dvajsetletnem molku. Na ustanovnem občnem zboru je spregovoril tudi Stanko Pontar. »Poudaril je delo in poslanstvo društva, katerega dolžnost bo, da hodi po stopinjah slavnih kobariških ožjih rojakov Gregorčiča, Krilana, Volariča in Lovrenčiča,« je poročal Go­riški list 9. avgusta 1944 na strani, ki jo je namenil veliki slovenski akademiji, ki je potekala nekaj dni prej v Gorici in je bila prvi množični in javni slovenski dogodek v mestnem središču po padcu fašizma. V naslednji številki poltednika, 12. avgusta 1944, pa beremo članek o prosvetni pomla­di v Kobaridu. Društvo Goriški slavček je namreč ponujalo bogat koledar prireditev, predavanj – med predavatelji je bil napovedan tudi Vinko Beličič –, koncertov in literarnih večerov. Poročanje iz Kobarida se je nadaljevalo tudi v naslednjih številkah, domači kaplan Pontar pa je bil omenjen, ker je daroval mašo ali kako drugače sooblikoval dogajanje.

Kobariška Osvobodilna fronta oz. komunistična skupina v njej je, tako kot v Gorici, tem prizadevanjem nasprotovala, z znanimi parolami je akterje blatila, ustrahovala ljudi, ki so se udeleževali dogodkov, prišlo je tudi do napadov.

Komunisti o Pontarju 

Dokumenti partizanske strani so o kobariškem kaplanu poročali čisto drugače. »Kaplan Pontar iz Kamnega je bil zelo zagrizen domobranec ter se je ukvarjal celo z umazanimi posli okrog 'črne roke' v Kobaridu. V glavnem je šlo za nočne pohode po kobariških vaseh, kjer so on ter nekateri domobranci grozili ljudem, Pontar pa je tudi dejansko ovajal pristaše narodnoosvobodilnega gibanja,« je napisal zgodovinar Boris Mlakar v prvi monografiji o domobranstvu na Primorskem, ki je izšla še v času socializma (Domobranstvo na Primorskem, Ljubljana, 1982, str. 128.).

Njegove ugotovitve so povzemali tudi kasnejši zgodovinarji. Med viri je Mlakar navedel tudi izsledke Komisije za ugotavljanje zločinov okupatorjev in njihovih pomagačev za Slovenijo, na podlagi katerih naj bi bil Pontar »kriv za zapore, aretacije, mučenja in en umor«.

Pontar se je torej po končani vojni znašel na črnem seznamu novega režima, po umiku v Italijo zato ni več prestopil meje. To je storil le nekaj let pred smrtjo, ko se je v Sloveniji napovedovala demokratizacija. Junija 1991 je praznoval zlato mašo, čez poletje se mu je zdravje poslabšalo, decembra je umrl.

Pontarjeva begunska pot v dnevniku Alfonza Čuka 

Posočje je zapustil še pred koncem vojne. Peš se je podal v Gorico, z drugimi primorskimi duhovniki in laiki se je umaknil v Furlanijo in na zahod.
V dnevniku pet let starejšega mons. Alfonza Čuka (1912–1975), ki je dostopen v digitalni obliki na spletni strani Katoliškega inštituta (https://www.katoliski-institut.si/en/studia-slovenica/2023/alfonz-cuk-dnevnik-1943-1947.) in krije medvojna in povojna leta (1943–1947), zvemo, da je Stanka Pontarja srečal v taborišču v Višku 7. maja 1945. Takole je zapisal Čuk: »Srečno sem dospel semkaj. Bal sem se že, da mi bodo ušli, pa za danes ni več nevarnosti. Tukaj se nahajamo v pravem taborišču. Vsi Jugoslovani smo tukaj. Mi Slovenci bivamo v veliki tovarni in spimo kar na slami po tleh. Za silo že gre, tudi hrana je še dobra. Za dalj časa pa bi bilo to življenje neznosno. Slovenskih civilistov nas je okrog 250: veliko naših znancev iz Gorice, ljudje iz Vipavske, 10 duhovnikov (Klinec, Gregorec, Kramarič, Krapež, Bratina, Komac, Petrič, Mazora, Pontar in jaz), 15 semeniščnikov in bogoslovcev. Morala je zaenkrat še visoka.«

Begunska pot naprej v Ceseno in Fano

V dnevniku je Čuk opisal pot do Rima, ki jo je opravil skupaj s Pontarjem, v večnem mestu sta se nato ločila. S tovornjaki iz Viška so jih najprej peljali v Ceseno, kjer so hipodrom spremenili v taborišče. »Vsi smo globoko razočarani in ogorčeni. Taborišče je grozno! Strašna vročina, prah, nobene sence, malo vode, nobenih stranišč, nobene prave strehe,« je zapisal Alfonz Čuk 12. maja 1945. Po posredovanju tamkajšnjega škofa so duhovnike nastanili v mestu pri jezuitih. »Ves prerojen sem, ker sem se mogel spet pošteno umiti in naspati,« je dodal Čuk.

14. maja so jih preselili v semenišče v Fano. »V semenišče smo padli kot blisk z jasnega, kljub temu pa so nas sprejeli nadvse ljubeznivo. Takoj smo se počutili kot doma. Moj namen je, da bi šel čimprej v Rim, da bi tam uredil vso zadevo naših beguncev in posebno duhovnikov in semeniščnikov.«

Podpis Stanka Pontarja (ACAG, Clero, Sacerdoti, Fascicolo personale Don Stanislao Pontar, B. 33). VIR: Erika Jazbar

Znašli so se v Rimu

16. maja so odpotovali v Rim, kamor so dospeli naslednji dan po 26 urah naporne vožnje z vlakom. V Rimu se je Stanko Pontar nastanil pri sestri.

25. maja je Čuk v Rimu takole zapisal v dnevnik: »Bojim se, da se bo naša emigracija spremenila v izgnanstvo. Tako čudno je vse, kar se godi z nami in z našim ljudstvom. Tako čudni so božji načrti z nami. Kakor da bi nas Bog popolnoma zapustil in zavrgel. Vse je pri nas uničeno ali vsaj pretežno: KA, kulturno življenje. Še hujše zgleda stvar v Ljubljani. Toliko se je molilo in delalo, toliko žrtvovalo in sedaj se zdi, da je vse zgubljeno.«

11. junija je zapisal: »Danes sem bil v avdienci pri sv. očetu. Prosil sem ga za poseben blagoslov za naše ljudstvo in za naše begunce. Papež je pripomnil, da dobro ve, koliko naš narod trpi.«

21. junija iz dnevnika zvemo, da je Stanko Pontar odšel iz Rima »in se bo skušal prebiti do Kobari­da, ako bo kazalo«.

Pontar v dnevniku Rudolfa Klinca

V dnevniku mons. Rudolfa Klinca pa Pontarja srečamo 14. maja 1945 (Dnevniški zapisi 1943–1945, Gorica, 2010.): »Ponedeljek. Ob 14h so odšli v semenišče v Fano g. dr. Čuk, g. Pontar in 19 bogoslovcev in semeniščnikov, med temi tudi Slejko Roman, Velikožabeljc, in Jerkič Radko. S kamionom, katerega je dala na razpolago italijanska vojaščina, na škofovo prošnjo. Med temi je bilo 6 ljubljanskih bogoslovcev. Tako so rešeni vojaške službe in internacije. Dr. Čuk in Pontar bosta odšla iz Fana v Rim, da poneseta naše novice in prosita pomoči za naše civiliste.«

Osnutki pridig in meditacija iz Pontarjeve beležnice (ACAG, Clero, Sacerdoti, Fascicolo personale Don Stanislao Pontar, B. 33). VIR: Erika Jazbar

Na zasebni avdienci pri papežu Piju XII.

V nadškofijskem arhivu v Gorici hranijo v Pontarjevi zapuščini tudi beležnico, v katero je zapisoval razmišljanja, osnutke za pridige, misli z duhovnih vaj in druga besedila, ki izžarevajo globoko pobožnost. V njej lahko preberemo tudi osnutek daljše pridige ali govora za prvo postno nedeljo, 10. marca 1946, ki je posvečena svetemu očetu Piju XII. Iz njega med drugim izhaja, da naj bi bil Stanko Pontar 13. junija 1945 na zasebni avdienci pri papežu Piju XII. Takole je napisal v omenjeni beležki: »Predragi v Gospodu! Dne 13. junija preteklega leta sem neskončno srečen klečal v privatni avdienci pri sv. Očetu. Ne morem vam popisati, kaj vse sem tedaj občutil v sebi, ko sem govoril z njim, ko me je z bolestjo poslušal in povpraševal po našem ljudstvu. Izraz največje trpkosti se je razlival čez njegovo čelo, ko sem mu govoril o trpljenju našega naroda med vojno in sedaj. Iz njegove osebnosti izžareva poseben svetniški sijaj, ki vsakega, tudi nekatoličana, pričara. Za vse ima sv. Oče besede tolažbe, joka z jokajočimi, veseli se z veselimi, res pravi oče vesoljne cerkve in sveta.«

Konec v: Stanko Pontar, Zdravščine, Erika Jazbar [2]

1/7