Nadaljevanje iz: Stanko Pontar, Zdravščine, Erika Jazbar [1]

V Cono A se je vrnil že v zgodnjem poletju 1945

Stanko Pontar se je vrnil v Posočje, ki je spadalo pod Cono A, in torej pod zavezniško upravo, že v zgodnjem poletju leta 1945. V nadškofijskem arhivu hranijo pismo, ki je datirano z 29. januarjem 1946 in je naslovljeno na dekanijski urad v Kobarid v zvezi s poučevanjem verouka na Idrskem. Tamkajšnji roditeljski svet je namreč odbil možnost, da bi Pontar učil verouk v šoli, poverili so ga domači učiteljici.

Stanko Pontar v Idrskem ne bo učil verouka (1946). (ACAG, Clero, Sacerdoti, Fascicolo personale Don Stanislao Pontar, B. 33). VIR: Erika Jazbar

Naslednji dokument je datiran s 13. marcem 1947, podpisal pa ga je župnik v Brumi pri Gradišču. V njem je posredoval šolskemu skrbništvu ime novega učitelja verouka v tamkajšnji osnovi šoli: od 8. aprila dalje bo to gospod Stanko Pontar. Kasneje je Pontar učil tudi v Zdravščinah.

Z 8. aprilom 1947 bo Stanko Pontar veroučitelj v Gradišču (ACAG, Clero, Sacerdoti, Fascicolo personale Don Stanislao Pontar, B. 33). VIR: Erika Jazbar

Omenili so ga na komunističnem procesu v Tolminu leta 1952 

Stanko Pontar je omenjen tudi na »tolminskem procesu«, ki je potekal marca 1952 v Tolminu proti skupini domačih duhovnikov, bogoslovcu in laiku. V tretji točki obtožnice, ki jo je javni tožilec Franc Bajec napisal na podlagi poročil UDBE, piše, da so obtoženi »Ko­bal, Marc, Hlad in Klinkon po direktivah pobeglega Stanka Pontarja in po direktivah škofa Margottija po priključitvi mladino nagovarjali k pobegu«. Zgodovinarka Tamara Griesser Pečar je v monografiji Cerkev na zatožni klopi (Ljubljana, 2005, str. 520–528.) o tolminskem procesu in dokumentih, na katerih je slonel, takole zapisala: »Poročilo Udbe je polno izmišljotin in polresnic ter nedokazanih obtožb. Namen tajne policije je bil prikazati zločinsko obveščevalno povezavo duhovščine prek meje ter zavednim slovenskim duhovnikom na Primorskem naprtiti sodelovanje z okupatorjem. S tem so jih hoteli v očeh prebivalstva oblatiti, saj so bili posebno priljubljeni zato, ker so pod fašizmom skr­beli, da se je ohranila narodna zavest. Udba je uporabljala že znano taktiko, da je enačila delovanje tradicionalnega, protikomunističnega tabora z delovanjem okupatorja, vse, kar se je dogajalo po vojni in do priključitve dela goriške nadškofije k Jugoslaviji septembra 1947, pa je skušala prikazati kot izdajalsko delo proti FLRJ.«

Cerkev na zatožni klopi Tamare Griesser Pečar.

Na novo je zaživel v Zdravščinah ob Soči

Stanko Pontar je bil star 30 let, ko se je zanj začelo novo poglavje v Italiji. Štiri ne ravno srečna leta je preživel v župniji Bruma, kjer se ni dobro razumel z župnikom, trpel je pomanjkanje, živel je v zelo slabih razmerah. Nato so ga poslali v Zdravščine, kjer je našel svoje občestvo in je na novo zaživel. Župljani so ga imeli radi, vključil se je v tamkajšnje družbeno tkivo, se zelo navezal na kraj in bil srečen, mi je povedal njegov furlanski sobrat, s katerim sta prijateljevala vrsto let. Nanj ga vežejo zelo lepi spomini, bil je vedno na razpolago, veselega značaja, odprt do ljudi. Dalj časa je za kosilo hodil v menzo tamkajšnje tekstilne tovarne, delavci so ga čakali vsak dan, imel je svoje mesto pri skupni mizi, na hitro so pojedli, da so lahko pred povratkom v službo igrali karte. Vsi so ga poznali in cenili, za vas je bil pravo bogastvo, mi je še povedal sobrat.

Zdravščine, zadaj reka Soča. FOTO: Erika Jazbar

Neke noči so ga obvestili, da prihajajo ponj

Bolele so ga obtožbe iz vojnega časa, mi je še povedal duhovnik, pogojevale so tudi odnose s Slovenci, družil se je v glavnem z italijanskimi duhovniki gradiške dekanije. Pontar mu je tudi zaupal, da so bili očitki izdajstva vezani na njegovo pot v Gorico, kjer je bila nastanjena skupina kobariških fantov, ki jih je včasih obiskoval. Neko nedeljo je vlak odpotoval z veliko zamudo, domov se je vrnil ponoči, tisto noč pa je na Kobariškem prišlo do racije, ko so Nemci odpeljali več ljudi. Takrat so ga obtožili, da je v Gorici izdal domačine. Neke noči so ga obvestili, da prihajajo ponj, zato se je podal peš iz Kobarida do Gorice. Njegove sestre so na Goriško prišle kasneje.

Zdravščine FOTO: Erika Jazbar

V zakristiji še danes visi slika mladega Stanka Pontarja

Zdravščine spadajo pod občino Zagraj (Sagrado), ki je vključena v območje zaščite, ki jo predvideva zaščitni zakon za Slovence št. 38/2001, določila pa veljajo le v nekaterih zaselkih, ob Zdravščinah so še Petovlje (Peteano) in Ušje (Boschini). Vas Zdravščine leži ob reki Soči, ki se na tem koncu počasi premika proti izlivu v Laškem. Domača cerkev je posvečena sv. Pavlinu, posvetil jo je nadškof Sedej v nesrečnem letu 1914. Kmalu je tudi na tem koncu začela divjati prva svetovna vojna. V zakristiji še danes visi slika mladega Stanka Pontarja, verniki se ga spominjajo z veliko hvaležnostjo, kar nam je potrdil tudi kaplan Mirko Butkovič.

V času njegovega župnikovanja je vas štela do 800 ljudi, danes jih je okoli 600. Takrat je bilo med vaščani veliko delavcev in kmetov, danes so v glavnem uradniki, domačinov je manj, več ljudi se je priselilo, k maši jih zahaja peščica. Danes je kraj le senca tega, kar je bil takrat, so mi povedali domačini, za številne prebivalce je v glavnem le prenočišče, mladine je malo.

Spomenik pred nekdanjo tovarno v Zdravščinah, kjer je bilo med fašizmom taborišče, z verzi Ljubke Šorli, ki je bila med internirankami. FOTO: Erika Jazbar

Po 40 letih je bil ponovno v Kobaridu 

Ko je zvedel, da se Pontar ves povojni čas ni vrnil v domači kraj, ga je furlanski sobrat dalj časa prepričeval, naj se vendarle za to odloči. »Policaji na meji imajo mojo sliko in me bodo zaprli,« mu je odgovarjal Pontar. Naposled ga je nekaj let pred smrtjo le prepričal, bilo je okoli dneva vernih duš, in se je odločil, da bo obiskal grob staršev na pokopališču v Kobaridu.

Mejo sta prestopila pri Mirnu, Pontar je bil v obraz obupno bled, njegov sobrat je dojel, kako globok je bil v njemu strah. Med potjo se je časi le pomiril. Ko je bil po 40 letih ponovno v Kobaridu, sta obiskala župnika Franca Rupnika, ki je bil sedem let mlajši od Pontarja, podali so se v cerkev in na pokopališče. Naslednjih nekaj let, kar mu je ostalo življenja, je nato Pontar pogosto zahajal v Kobarid. »Grem domov,« je pravil. V Kobaridu je imel sorodnike, prijatelje, znance.

Pričevalci iz Zdravščin, stojijo z leve: Fabio Trevisan, Antonietta Sabini, Lucia Vinzi, Aleksandra Devetak, sedi Eliana Franzot. FOTO: Erika Jazbar

Pričevalci iz Zdravščin o Stanku Pontarju

O Stanku Pontarju sem se pogovorila tudi z nekaterimi župljani. 14. oktobra 2024 smo se zbrali v Zdravščinah na domu Eliane Franzot, ki je bila župnikova zelo tesna sodelavka, za mizo so sedli aktivna članica skupnosti Antonietta Sabini, ki je prinesla tudi stare fotografije, sin lastnika domače gostilne Al gelso Fabio Trevisan (do njenega zaprtja je župnik vsak dan pri njih kosil, zanj je to bila druga družina; ko so izgubili četa, jim je zelo pomagal, in če je bilo treba, je tudi prijel za delo), Aleksandra Devetak in ena izmed duš domačega društva, dirigentka in vsestranska kulturna delavka Lucia Vinzi. Tudi zanjo je bil Pontar zelo pomemben lik, zelo zgodaj je namreč izgubila očeta, njej, mami in bratu je vsa leta stal ob strani, jim bil v oporo na različne načine, tudi pri urejanju nepremičninskih zadev, brata je spremljal, tudi ko je prisegel kot vojak v Fanu. Ko je prihajal k njim, je prinašal veselje, »o njem lahko povem le veliko lepega, za nas je bil ključen v številnih tudi kompleksnih zadevah,« je še povedala.

V poldrugi uri pogovora so Pontarjevi nekdanji župljani z mano delili spomine, anekdote, večkrat ponovili, da so ga imeli zelo radi, okoli cerkve je mrgolelo ljudi, živel je med ljudmi in za ljudi, bil je pozoren do vsakogar, zbiral je mladino. Imel je sicer močan značaj, bil je strog in resen, tudi kot veroučitelj v šoli, znal te je nagovarjati tudi na trd način, včasih je zagrmelo, a se je nato hitro pomiril, bil je dobrega srca.

Za veliko noč so mladi župniku radi darovali okrašen pirh. VIR: Erika Jazbar

Župnišče je bilo pravo zbirališče za mladino

V Italiji so živele tudi vse štiri njegove sestre, dve v Rimu, ena v Trstu, Marija pa mu je pomagala v župnišču, ki je bilo lično urejeno, saj je bil Pontar zelo natančen in zahteven. »Smo Pontarjevi in mora biti vse čisto in perfektno,« je pravil. Imel je velik smisel in dar za lepo, skrbel je za detajle. Za jaslice, ki so jih pripravljali mladi, je zahteval, da prinesejo tanek mah s skal, ki so ga hodili iskat v Petovlje ali Rubije, je povedala Lucia. Zanjo in za mlade v vasi je bil pomemben lik, redno so zahajali v župnišče, tudi če niso bili dejavni v župniji. Župnišče je bilo pravo zbirališče za mladino, iskal pa je stik z vsemi vaščani.

Ko se je v Italiji v 70. letih razširila »beat maša«, je priskrbel glasbila in med mašo so igrali, je povedal Fabio, iskal je vse načine, da bi zbiral mladino. Njemu je tudi pomagal pri učenju. Kosila sta skupaj, nato je vzel šolske zvezke in knjige, učil ga je italijanščine, saj so doma v glavnem govorili v narečju. Antonietta pa je povedala, da je za njeno skupino mladih pripravljal odlična predavanja, ki so bila zanje zelo formativna.

Vsak četrtek je hodil v bolnišnico obiskovat župljane, bil je edini župnik, ki je to sistematično delal. S Slovenci se je pogovarjal v slovenščini, je povedala Aleksandra. Ko so urejali njegovo knjižnico, so našli veliko tudi slovenskih knjig, govoril pa je tudi v goriškem italijanskem narečju in v furlanščini.

V Slovenijo ni hodil, pričevalci so mi tudi potrdili, da se s Slovenci z Goriškega v glavnem ni družil, vezan je bil na gradiško območje, ki je bilo referenčno tudi za župnijo. Drugače je bilo z župnikom iz Martinščine, to je bil Slovenec David Ožbot, z njim je bil povezan.

Praznik ob imenovanju Stanka Pontarja za župnika v Zdravščinah (1955). VIR: Erika Jazbar

Dve desetletji po koncu vojne se je še bal, da so ga prišli iskat

O zgodbah, ki so bile vezane na medvojni Kobarid, mi niso znali nič povedati. Antonietta pa se je spomnila, kako je bil še v poznih 60. letih močno prestrašen, ko ji je pravil, da je bil v župnišču, ko ga je neki moški klical z dvorišča in močno trkal na vrata. Dve desetletji po koncu vojne se je še bal, da so ga prišli iskat. »Kaj se je zgodilo v Kobaridu, ne vemo, mi smo z njim živeli 40 let in lahko povemo, da je bil odličen človek,« je na koncu pribila Eliana.

Ko je potres leta 1976 prizadel tudi Kobarid, je poslal dva mlada sorodnika s Tržaškega slikat rojstno hišo, ki jo je potres poškodoval in so jo morali porušiti. Slikali so tudi rušenje. »Fotografije nam je pokazal in se ob njih jokal,« je povedal Fabio.

Bil je povezan tudi z Aleksandrino družino, njena mama ga je pogosto prosila za nasvet ali pomoč, v njegovi pisarni ga je morala Aleksandra večkrat poslušati, ko jo je mama pošiljala na »lekcije«, potem ko je kaj ušpičila. Tam je opazovala tudi mašne knjige v slovenščini.

Grob Stanka Pontarja na pokopališču v Zdravščinah. FOTO: Erika Jazbar

Nekrolog v Katoliškem glasu 

 V spominskem zapisu o Stanku Pontarju, ki so ga objavili v Katoliškem glasu 2. januarja 1992, med drugim beremo: »Pogrebno mašo je vodil g. nadškof ob somaševanju zelo številnih duhovnikov. Pri maši je bilo berilo v slovenščini in prav tako nekaj prošenj. V slovenščini se je od pokojnika poslovil g. Efrem Mozetič, njegov sošolec in sedaj župnik v Dutovljah. Pogrebne maše se je udeležilo izredno veliko število ljudi, ne samo faranov, ampak tudi iz sosednjih župnij. G. Stanko, tako so ga vsi klicali, počiva sedaj med svojimi ob vznožju Krasa, v zemlji, ki jo je napojila kri vojakov v prvi svetovni vojni, saj so prav nad Zdravščino, pod Sv. Mihaelom, divjali najhujši boji od junija leta 1915 do avgusta 1916. G. Stanko, počivaj v miru med svojimi Furlani, ki si jih vzljubil, kot bi bili tvoji bratje in sestre.«

Prispevek je bil prvotno obvjavljen v Mladiki, št. 9-10, Trst, 2024.

1/15