Zavetnik: vitezov, domačih živali, svinj, mesarjev, slaščičarjev, grobarjev, pletarjev; proti boleznim, kugi, ognju, proti kužnim boleznim govedi

Atributi: palica, knjiga, palica z zvončkom, svinja, demoni

Anton je bil sin bogatih staršev. Rodil se je leta 251 v Srednjem Egiptu. Po smrti staršev, ki so mu prav mlademu umrli, je nekoč slišal pridigo o bogatem mladeniču. Zazdelo se mu je, kakor da je on tisti bogati mladenič, ki mu Gospod naroča: »Če hočeš biti popoln, pojdi, prodaj, kar imaš, in daj revežem, pa boš imel zaklad v nebesih. Nato pridi in hodi za menoj« (Mt 19,21). Anton je tako naredil. Oskrbel je svojo mlajšo sestro, imetje razdal revežem in šel v puščavo.

V puščavi ga je hudobni duh skušal z najrazličnejšimi hudimi skušnjavami. Po neki takšni strahotni uri stopi Anton pred svojo celico, vije roke in iz dna srca kliče proti nebu: »Gospod, rad bi bil popoln, pa ne morem, ne morem; moje misli me motijo in kvarijo.« Tedaj zasliši glas: »Če hočeš biti prijeten Gospodu, moli; in če ne moreš moliti, potem delaj! Naj ti ne počiva ne roka ne srce!«

»Mož božji«, puščavnik Anton, je zaslovel po vsem rimskem cesarstvu. Sam cesar Konstantin mu je s svojimi sinovi pisal pismo s prošnjo, naj bi ga razveselil s svojim odgovorom. Antonovi učenci so se čudili tako veliki časti, ki je doletela njihovega učitelja. Anton jim je odgovoril: »Kaj bi se čudili, če piše umrljiv človek prav tako umrljivemu človeku. Čudite se, da je sam Bog zapisal nam v svetem pismu svojo postavo in nam govoril po svojem edinorojenem Sinu.«

Ko je v devetdesetem letu videl puščavnika Pavla (njegovega godu se spominjamo 15. januarja), je vzdihnil: »Jaz še imena puščavnik nisem vreden.« Saj, ponižnost je bila Antonova najbolj značilna čednost. Umrl je star 105 let. Goduje 17. januarja.

»Moj sin, izvršuj svoja dela v ponižnosti in boš priljubljen pri bogovšečnih ljudeh! Kolikor večji si, toliko bolj se ponižuj in boš našel milost pri Gospodu« (Sir 3,17s1).