Anže Cunk se je tako prvič za nekaj trenutkov iz oči v oči srečal s papežem Leonom XIV., ki ga bolniški duhovnik opisuje kot človeka veličine in globoke notranjosti. »Prosil sem ga, naj tudi on še naprej moli za vse bolne, trpeče in preizkušene, predvsem bolne mlade in otroke. Prosil pa sem ga tudi, naj moli za našo Slovenijo,« je dejal za spletno Družino, ob tem pa osvetlil še nekaj poudarkov mednarodne konference z naslovom »Kdo je moj bližnji danes«, na kateri so bila v ospredju vprašanja zdravja, dostojanstva, spoštovanja in miru. 

FOTO: Osebni arhiv Anžeta Cunka

Kakšna je bila sestava sodelujočih na konferenci o pastorali zdravja v Rimu? Ste bili med zbranimi samo bolniški duhovniki ali je bila konferenca namenjena tudi drugim? 

Na prvi mednarodni konferenci o pastorali zdravja, ki je v sredo, 18. marca, potekala v Rimu, smo se na zasebni avdienci najprej srečali s papežem Leonom XIV.. Po zasebni avdienci smo se delegati iz 19 evropskih držav ter 15 predstavnikov iz Italije odpravili na sedeže Italijanske škofovske konference, kjer smo sprva obhajali sveto mašo.

Po sveti maši nas je nagovoril in sprejel predsednik Italijanske škofovske konference in nadškof v Bologni kardinal Matteo Zuppi, generalni tajnik škofovske konference in nadškof v Cagliariju msgr. Giuseppe Baturi ter predsednik WHO za Evropo dr. Hans Henri Kluge.

Po prvem in zasebnem uvodnem delu je sledila še javna obravnava v dvorani papeža Benedikta XVI. na Papeški univerzi v Lateranu. Navzoči nismo bili samo bolniški duhovniki, teh nas je bilo zgolj 10, ostali delegati škofovskih konferenc so pripadali različnim zdravstvenim organizacijam. Med njimi so bili zdravniki in različni pastoralni delavci.

Udeleženci konference v dvorani Benedikta XVI. na Lateranski univerzi. FOTO: Osebni arhiv Anžeta Cunka

Na konferenci ste govorili oziroma primerjali zdravstvene sisteme po Evropi. Kakšne so bile splošne ugotovitve, kje so največje vrzeli oz. izzivi? Kje je Slovenija najšibkejša?

Na konferenci smo primerjali različne zdravstvene sisteme znotraj evropske celine. Ugotavljali smo, da so kljub povezovanju znotraj Evropske unije še vedno velike razlike med Zahodom in Vzhodom. Na Zahodu je življenjska doba višja, a se zaradi zmanjšanja števila rojstev pojavljajo novi izzivi. V Italiji ima vsaka tretja družina od štirih zgolj enega otroka ali pa le še hišnega ljubljenčka (psa, mačka). Tako na enega otroka pade vzdrževanje tako staršev, starih staršev in prastarih staršev, kar je zelo zaskrbljujoče.

Glavni poudarek je bil tudi na vse večji osamljenosti med mladimi, ne le med starejšimi. Zaradi velike osamljenosti je vse več depresij, psihoz, nevroz, kar za evropske države predstavlja poseben izziv, obenem pa tudi skrb. Na Vzhodu je življenjska doba še vedno nižja, rodnost je malo večja, predvsem pa gre tu za skrb za najranljivejše in najbolj uboge, saj nimamo vseh potrebnih zdravstvenih sredstev (zdravila, oskrba ...). Pred Evropsko unijo in celotno Evropo so izzivi, kako se spopasti predvsem z osamljenostjo in mentalnim zdravjem prebivalcev.

Slovenija je po mojem mnenju najšibkejša prav pri slednjem. Mladi so velikokrat spregledani, saj nismo z njimi v njihovih situacijah. Poleg omenjenega pa prav gotovo tudi skrb za rodnost in povečanje števila slovenskega narodnega življa.

Na katerih področjih prihaja do največjega razkoraka med posameznimi evropskimi državami?

Do največjega razkoraka prihaja prav gotovo pri zagotavljanju zdravil, saj na Vzhodu še vedno ni mogoče dobiti vseh zdravil, ki jih je mogoče dobiti na Zahodu. Zato še vedno veliko zapletenih operativnih posegov poteka v zahodnih državah, kjer je medicinska znanost bolj razvita in dostopna. A kljub vsemu ima vsaka država svoje posebnosti, ima dobro zdravstveno osebje na katerem koli področju, zato je bila skupna težnja udeležencev na konferenci, da bi bilo dobro in kakovostno zdravstvo možno prav za vse prebivalce Evrope. Da ne bi prihajalo do razlik, temveč da bi v vsakem našem bližnjem, tako kot poudarja naša vera in kot je večkrat poudaril tudi papež Leon XIV., prepoznali Gospoda.

FOTO: Osebni arhiv Anžeta Cunka

Ste sodelujoči na konferenci sprejeli kak sklep oziroma kako vam bodo te ugotovitve služile pri vašem nadaljnjem delu?

Na konferenci nismo sprejeli nobenega sklepa. Konferenca je bila zgolj informativne narave ter namenjena navezovanju stikov med posamezniki. Sklepe bo sprejel CCEE (Svet evropskih škofovskih konferenc). Pri nadaljnjem delu se bom še naprej zavzemal delovati v podobi usmiljenega Samarijana, predvsem pa se bom posluževal tudi dobrih praks iz tujine.

Udeleženci prve mednarodne konference o pastorali zdravja v Rimu. FOTO: Osebni arhiv Anžeta Cunka

Nekaj besed ste izmenjali tudi s papežem Leonom XIV., s katerim ste se prvič srečali. O čem sta se pogovarjala in kako ste ga začutili?

Papež Leon XIV. nas je pred začetkom konference sprejel na zasebni avdienci v sobi zraven dvorane Pavla VI., kjer nas je najprej nagovoril, potem pa sprejel vsakega posameznika. Ko sem prišel predenj, sem ga začutil kot človeka veličine, globoke notranjosti in predvsem človeka miru, ki posluša in nato odgovori s kratkim in jasnim sporočilom. Izmenjala sva si nekaj kratkih besed. Predvsem sem se mu zahvalil za vse, kar počne in poudaril, da ga tudi v Sloveniji podpiramo v molitvi in prosimo zanj. 

Bolniški duhovnik Anže Cunk med rokovanjem s papežem. FOTO: Osebni arhiv Anžeta Cunka

Prosil sem ga, naj tudi on še naprej moli za vse bolne, trpeče in preizkušene, predvsem bolne mlade in otroke. Prosil pa sem ga tudi, naj moli za našo Slovenijo. Papež je na koncu to tudi potrdil in mi zagotovil, da moli za nas, za našo Slovenijo in nam vsem pošilja svoj blagoslov.