Zapri
Iskanje

Arigato Tokyo – Bonjour Paris!

Za vas piše:
Jožef Pavlič
Objava: 17. 08. 2021 / 06:44
Oznake: Šport, Tokio 2020
Čas branja: 17 minut
Nazadnje Posodobljeno: 17.08.2021 / 07:29
Ustavi predvajanje Ustavi predvajanje

Arigato Tokyo – Bonjour Paris!

Arigato Tokyo – Bonjour Paris!
FOTO: Reuters
Arigato, se je na koncu sklepne slovesnosti 32. letnih olimpijskih iger moderne dobe v nedeljo, 8. avgusta 2021, pojavil napis na olimpijskem stadionu v Tokiu. Nasvidenje! Res: Nasvidenje, Tokio!

V veliki hvaležnosti organizatorjem iger, da so jih uspeli izvesti kljub epidemiji covida-19. Leto pozneje, kot je bilo načrtovano, a vendar. Skupaj, kot je pisalo ob olimpijskem geslu: Više, hitreje, močneje. Z velikimi napori organizatorjev ter podporo Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) na čelu s predsednikom Thomasom Bachom. Žal skorajda brez gledalcev na tribunah, kajti najpomembnejša pri igrah je bila skrb za zdravje tako športnikov kot vseh, ki so pomagali pri njihovi izvedbi. Posebno pohvalo so tudi tokrat poželi prostovoljci.

Posebno pohvalo so tudi tokrat poželi prostovoljci.

Upanje in zaupanje

»Z gotovostjo lahko rečemo, da so te olimpijske igre prišle v pravem času,« je v sklepnem govoru ugotavljal Bach. »Takšnega vzdušja prijateljstva in solidarnosti kot tukaj še nisem nikoli doživel. To si lahko videl, slišal, začutil,« je dejal predsednik MOK. »Upanje in zaupanje«, ki so ga športniki dali vsem, ki so imeli opraviti z igrami. Upanje in zaupanje v težkih časih zaradi covida-19, ki je prinesel toliko gorja, povzročil toliko smrti, osamil ljudi. V Tokiu pa si čutil (tudi gledalci pred malimi zasloni smo), da so tako organizatorji kot športniki in spremno osebje eno. Da je bilo vsem neizmerno veliko do tega, da te olimpijske igre kljub vsemu uspejo. In so.

Da pa je treba v športu vztrajati, se nikdar predati, čeprav je podoba, kot da se je vse zarotilo zoper tebe, najbolj potrjuje kolesar Primož Roglič z osvojeno zlato olimpijsko medaljo v kronometru. FOTO: Matic Klanšek Velej/Sportida

Ljudje, sposobni nečloveških naporov

Tudi za ceno naporov, o katerih ne bo nikoli znano, kolikšni so bili, samomora Jasušija Morije, vodje računovodskega oddelka Japonskega olimpijskega komiteja, protestov skupine Japoncev, odstavitve snovalca glasbenega programa ob otvoritvi in vsega, kar se je dogajalo v ozadju. Japonci so se izkazali kot ljudje, sposobni nečloveških naporov, ki pri tem ne gledajo na žrtve. Končno tudi denarne, kajti bili so ob »dohodek«, ki bi ga prinesli gledalci. Vedno pa se bodo lahko ponosno potrkali na prsi: Obljubili smo, da igre bodo, in res so bile! Cena, ki so jo in jo še bodo plačali za to, bo pozabljena, za vedno pa bo ostalo zapisano, da so igre bile v Tokiu od 23. julija do 8. avgusta 2021. Če ne bi bilo epidemije, bi bile od 24. julija do 9. avgusta 2020 prav tako v Tokiu.

Za tokratnimi letnimi olimpijskimi igrami bodo v istem mestu še paraolimpijske igre od 24. avgusta do 5. septembra 2021.

Vedno pa se bodo lahko Japonci ponosno potrkali na prsi: Obljubili smo, da igre bodo, in res so bile!

In slovenski udeleženci?

Med okrog 11.000 udeleženci z vsega sveta je v Tokio prišlo zastopstvo 54 slovenskih športnikov. Osvojili so pet medalj: tri zlate, eno srebrno in eno bronasto. Zlate medalje zaporedoma kanuist Benjamin Savšek, kolesar Primož Roglič in plezalka Janja Garnbret. Srebrno judoistka Tina Trstenjak, bronasto pa kolesar Tadej Pogačar.

Ker so osvojili kar tri zlate medalje, so bile tokratne letne olimpijske igre za slovenske športnike doslej najuspešnejše po žlahtnosti odličij, čeprav so jih na zimskih olimpijskih igrah leta 2014 v Sočiju osvojili več (osem).

Pet medalj za Slovenijo je v primerjavi z veliko številčnejšimi državami (ZDA, ki so jih osvojile 113, Kitajsko z 88, Japonsko z 58) veliko in zelo pohvalno. FOTO: Reuters

Superzvezdnik, a nazadnje le človek

Napovedovalci so jih obljubljali več, a nekatere so se slovenskim športnikom izmuznile. Najbolj »tragično« košarkarjem, ki so jim zaradi zmage v kvalifikacijah, nazadnje nad Litvo na njenih domačih tleh v Kaunasu in s tem prvo uvrstitvijo na olimpijske igre, ter zmagah na začetku tekmovanja že napovedovali medaljo, nazadnje pa so bili za koš (Batumova blokada 188 cm visokemu Klemenu Prepeliču!) prekratki pred Francozi, v tekmi za bronasto odličje pa so tudi klonili pred odličnimi Avstralci. Celo sam Luka Dončić, zvezdnik ameriške profesionalne košarke, član moštva Dallas Mavericks, jih ni mogel rešiti, pokazal je svoje omejene zmogljivosti in tudi človeške slabosti. Da je sicer superzvezdnik, a nazadnje le človek.

Danes jaz na zmagovalnem odru, jutri ti, pojutrišnjem nekdo drug. Kljub tolikim pripravam, odrekanjem, žrtvam, načrtom …

Še kaj vrednejšega je v življenju

Namesto njega je v tekmi za tretje mesto blestel »mali« Avstralec Patty Mills z 42 točkami. Biti četrti na svetu v košarki je sicer sijajno, a košarkarjem bo za vedno ostal grenak priokus, da so že prijeli zvezdo repatico, a se jim je ta zadnji hip izmuznila. Nam, gledalcem, pa tudi poduk, da je šport le šport in da je še kaj vrednejšega v življenju. Kaj, smo lahko videli, ko je zmagovalka nad judoistko Tino Trstenjak, Francozinja Clarissa Agbegnenou, objela in visoko dvignila slovensko superšampionko ter s tem pokazala, kako so športniki sicer veliki in zagrizeni tekmeci med seboj, hkrati pa tudi ljudje s čutečim srcem. Danes jaz na zmagovalnem odru, jutri ti, pojutrišnjem nekdo drug. Kljub tolikim pripravam, odrekanjem, žrtvam, načrtom …

Celo sam Luka Dončić je pokazal, da je sicer superzvezdnik, a nazadnje le človek. FOTO: FIBA

Tragična osebnost olimpijskih iger

Najbolj tragična osebnost olimpijskih iger, obenem pa zelo poučno za vse, je bila ameriška telovadka Simone Biles. Vsi, posebej pa ameriški olimpijski odbor in spremljevalci, so jo že videli, preden je sploh stopila na parter ali k telovadnim orodjem, z več zlatimi in drugimi odličji okrog vratu, a je odstopila že pri ponesrečenem preskoku sredi ekipne tekme zaradi psihičnih težav. Prav sesula se je. Ne toliko fizično kot psihično. Njeni popolnoma nepričakovani odstopi od finalnih tekmovanj v mnogoboju, preskoku, na dvovišinski bradlji in v parterju so pokazali vso krhkost in ranljivost telovadke, ki je kot mlado dekle doživelo tudi spolno nasilje. Nič čudnega, bi rekli psihologi, vprašanje je bilo le, kdaj bo do tega prišlo. Žal je ravno na olimpijskih igrah v Tokiu.

Naj bo razočaranje za nas, Slovence, še tako veliko, moramo priznati, da en igralec še ni moštvo (k sreči so to igralci sami poudarjali), lahko pa reši tekmo.

Človek ni stroj

V tolažbo ji bo sicer bronasta medalja z nastopa na gredi, ki jo je pridružila že osvojenim zlatim in drugih medaljam na olimpijskih igrah v Riu de Janeiru in svetovnih prvenstvih. Pravilno je med igrami ugotovila, da je najpomembnejše njeno »duševno zdravje«, hkrati pa opozorila najprej ameriško olimpijsko ekipo in strokovnjake, da človek, tudi vrhunski tekmovalec, ni stroj, marveč bitje iz mišic, ki mu gospoduje duh. Če je ta močan, potem je tekmovalec – vrhunska telesna pripravljenost je tako pogoj – zmagovit, sicer mu grozi poraz. Presenečenja pa so vedno možna. Posebej na olimpijskih igrah. Kako bi drugače rekli zmagi Nemca Zvereva v tenisu nad enim prvih zvezdnikov olimpijade, Srbom Novakom Đokovićem, prvim igralcem sveta? Pa tudi v drugih primerih, ki smo jim bili »priče« v televizijskih prizorih.

Športnik potrebuje tudi malo sreče

Da mora imeti športnik poleg drugega tudi malo sreče. Čeprav je boljši od nasprotnika, mu obetajo medaljo, se mu ta lahko hitro izmuzne, kot se je naši kajakašici Evi Terčelj, ki je celo zgrešila vratca, mlademu metalcu diska Kristijanu Čehu, ki je pri prvem metu prestopil, izkušenemu kajakašu Petru Kauzerju, kajakašicama na mirnih vodah Špeli Ponomarenko Janić in Anji Osterman, ki se jima je tik pred ciljem v disciplini K-2 na 500 metrov v prvi polfinalni skupini prevrnil čoln in veliko pričakovanje medalje je splavalo po vodi.

Človek, tudi vrhunski tekmovalec, ni stroj, marveč bitje iz mišic, ki mu gospoduje duh. Če je ta močan, potem je tekmovalec – vrhunska telesna pripravljenost je tako pogoj – zmagovit, sicer mu grozi poraz. FOTO: Tatjana Splichal

Šport zahteva tudi trezno glavo

Kako lahko obetavni, a neizkušeni športnik, kot je Kristijan Čeh, odpove, če se pred največjim tekmovanjem razide s trenerjem, posluša pa dekle, želi, da je ta navzoča na treningih. Očitno je še premlad, da bi vedel, da šport zahteva ne le dobro telesno pripravljenost, marveč tudi trezno glavo in premislek, pa tudi poslušanje trenerja. Tudi karanteno pred tekmovanjem. Ko se vse to in še veliko drugega »poklopi«, potem je uspeh mogoč, blizu, na dosegu roke, kot je bilo pri zmagovitih slovenskih športnikih in tistih, ki so dosegli visoke uvrstitve.

En igralec še ni moštvo

Zamerimo pa lahko javnim občilom, kako so nekatere športnike kovali v zvezde, ko še niso niti nastopili, odigrali odločilne tekme, se spopadli za medalje. S tem so dvigovali temperaturo pri gledalcih pred njihovimi nastopi, jih razvnemali do skrajnosti, po nedoseženem pa iskali opravičilo oz. drugačno hvalo. Najbolj občutno prav pri košarkarjih. Posebej pri Luku Dončiću, ki naj bi bil že kar prvi igralec olimpijade, celo najboljši košarkar na svetu. Nazadnje so ga res izbrali v prvo peterico, a naslov najkoristnejšega igralca prisodili Američanu Kevinu Durantu. Naj bo razočaranje za nas, Slovence, še tako veliko, moramo priznati, da en igralec še ni moštvo (k sreči so to igralci sami poudarjali), lahko pa reši tekmo.

V Tokiu si čutil (tudi gledalci pred malimi zasloni smo), da so tako organizatorji kot športniki in spremno osebje eno. Da je bilo vsem neizmerno veliko do tega, da te olimpijske igre kljub vsemu uspejo. In so. FOTO: Unsplash

Previden bodi, če majhen mož na prste stopi …

Dončić je, namesto da bi sam prevzel odgovornost v zadnjih sekundah tekme s Francozi, to prepustil Prepeliču. Zamisel je bila dobra, če bi Prepelič zadel, bi oba slavili, tako pa bo Prepelič za vedno tragični junak tekme s Francozi, si očital, zakaj je šel na polaganje od table odbite žoge v koš namesto zabijanja z eno ali obema rokama skozi obroč ali pa dosego koša z druge strani, pri čemer bi Batum verjetno naredil osebno napako nad njim, Prepelič pa bi imel dva prosta meta. Pa ravno Prepelič je bil na koncu najzaslužnejši za to, da so Slovenci skoraj ujeli Francoze in imeli enkratno priložnost, da jih premagajo in osvojijo vsaj srebrno medaljo. Še zgovornejši primer od Batuma z odločilno pogumno potezo tik pred koncem tekme s Slovenci je bil Avstralec Patty Mills, visok le 185 centimetrov, ki je zadeval od vsepovsod, poleg tega pa prodiral pod koš in dajal koše našim znatno višjim obrambnim igralcem. Res se je potrdilo: Previden bodi, če majhen mož na prste stopi …

So še drugi vrednejši cilji v življenju. Ne tako vidni, na očeh javnosti, a za vsakogar osebno nadvse pomembni. Više, hitreje in močneje pri drugih prizadevanjih.

Brez denarne podpore bo dosežke težko ponoviti

Prav pa je, da se vsa Slovenija s predsednikom Borutom Pahorjem, ko slovesno sprejema uspešne športnike (slovenske olimpijce je z ministrico za izobraževanje, znanost in šport Simono Kustec 10. avgusta na Brdu pri Kranju) in se postavlja z njimi, z odgovornimi za šport zamisli ob tem, kar je povedal predsednik Slovenskega olimpijskega komiteja Bogdan Gabrovec – da so bile olimpijske igre v Tokiu za Slovenijo glede uspešnosti odlične, da pa bo njihove dosežke brez prave denarne podpore športu težko ponoviti: »Slovenci smo zelo športen narod, predani smo športu, samoohranitvi in še čemu, kar nas pripelje do teh visokih uvrstitev. Da pa bi te rezultate lahko nadgradili, bo zelo odvisno od tega, ali se bodo sredstva za šport povečala ali ne. Drugače bi bilo zelo iluzorno pričakovati, da bomo v Parizu imeli večjo bero medalj.« Ljubljanski župan Zoran Janković je pri sprejemu slovenskih olimpijcev 10. avgusta v Ljubljani obljubil, da bodo do leta 2023 v tem mestu zgradili plezalni center. Upajmo, da bo obljubo tudi izpolnil.

Športniki so sicer veliki in zagrizeni tekmeci med seboj, hkrati pa tudi ljudje s čutečim srcem. FOTO: TW Team Slovenia

So res uživali in se ob tem zabavali?

Pet medalj za Slovenijo je v primerjavi z veliko številčnejšimi državami (ZDA, ki so jih osvojile 113, Kitajsko z 88, Japonsko z 58) veliko in zelo pohvalno. Res nimamo športnika, ki bi osvojil kar pet zlatih medalj, kolikor jih je ameriški plavalec Caeleb Dressel in avstralska plavalka Emma McKeon (štiri zlate in tri bronaste), a kljub temu so vse medalje slovenskih športnikov, druge odlične in vidnejše uvrstitve zaslužene in težko prigarane, čeprav so športniki izjavljali, da so uživali v svojih nastopih, mediji pa celo pisali, da so se ob tem zabavali. Sam nisem videl ne enega ne drugega, marveč skrajne napore, da bi dosegli čim višjo uvrstitev, načrtovano in pričakovano medaljo. Pet jih je res. Kaj pa bo z ostalimi? Kako bodo prenesli razočaranje tisti, ki tega niso dosegli? Ali bodo še naprej tako zavzeto ali še bolj trenirali, da bi uspeli čez tri leta v Parizu?

Kako bodo prenesli razočaranje tisti, ki kolajn niso dosegli? Ali bodo še naprej tako zavzeto ali še bolj trenirali, da bi uspeli čez tri leta v Parizu?

Tanka črta med uspehom in neuspehom

Vprašanja, na katera bodo morali najti odgovor sami. Videti smisel tolikšnega naprezanja, treningov, odrekanja za kovinski bolj ali manj žlahten obesek okrog vratu? Ob tem, da so še drugi vrednejši cilji v življenju. Ne tako vidni, na očeh javnosti, a za vsakogar osebno nadvse pomembni. Više, hitreje in močneje pri drugih prizadevanjih. Lepo je biti kralj Tour de Francea, kot piše na tabli pri sedežu komendske občine za bronastega občana olimpijca in dvakratnega zmagovalca Tour de Francea Tadeja Pogačarja, ponos občine Komenda, kar potrjuje transparent čez cesto v Mostah pred začetkom Komende, a kaj je treba za to žrtvovati, ve le Tadej sam. K sreči kljub velikim športnim uspehom in velikemu denarju (po zadnji pogodbi z UAE Emirates, za katerega vozi, kar pet milijonov evrov letno) ostaja preprost in skromen, ker dobro ve, kako je tanka črta med uspehom in neuspehom. In ostaja borec.

K sreči kljub velikim športnim uspehom in velikemu denarju Tadej Pogačar ostaja preprost in skromen, ker dobro ve, kako je tanka črta med uspehom in neuspehom. In ostaja borec. FOTO: OKS

Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj!

Zato si je tudi prigaral tretje mesto na cestni dirki 24. julija 2021 pod sveto goro Fudži, mu je za las ušlo drugo (prisodili so ga Belgijcu Woutu van Aertu, čeprav so ga najprej Tadeju), Ekvadorec Richard Carapaz pa se mu je odpeljal naprej. Da pa je treba v športu vztrajati, se nikdar predati, kar je tudi Tadejevo športno vodilo (Nikoli ne odnehaj in nikoli se ne predaj!), čeprav je podoba, kot da se je vse zarotilo zoper tebe, najbolj potrjuje kolesar Primož Roglič z osvojeno zlato olimpijsko medaljo v kronometru. Vse čestitke tudi 22-letni Janji Garnbret za zlato odličje v športnem plezanju, prvo te vrste na olimpijskih igrah! Kaj vse je zmoglo to dekle! In pa Benjaminu Savšku za sijajno vožnjo po, prek in zoper brzice, ter judoistki Tini Trstenjak, srebrni kljub bolečinam v hrbtu.

Športniki so izjavljali, da so uživali v svojih nastopih, mediji pa celo pisali, da so se ob tem zabavali. Sam nisem videl ne enega ne drugega, marveč skrajne napore, da bi dosegli čim višjo uvrstitev.

Koničiva – zgodbe z Japonskega

Čestitke in velika hvala tudi vsem slovenskim časnikarjem in možem za kamerami, ki so poročali z olimpijade. Posebej novinarki Maji Hrvatin, ki je za športni program TV Slovenija pripravljala oddaje z naslovom Koničiva – zgodbe z Japonskega, s pomočjo katerih smo spoznavali Tokio in Japonsko. To smo tudi že po odprtju olimpijskih iger ob japonskem dokumentarnem filmu Spokojna Japonska (Pisu Nippon), ko so Japonci sami predstavili naravne lepote svoje dežele, pa tudi tradicionalna verstva. Res bi lahko kaj več povedali o sodobni Japonski, a so se temu spretno izognili: zakaj bi govoril o težavah, ko pa imaš po drugi strani toliko lepega pokazati. Prikaz igralcev in zgodovine kyogena (tradicionalnega japonskega komičnega teatra) z naslovom Mansaku, Mansai in Juli po slovesnem zaključku olimpijade 8. avgusta je premalo. Ali pa nam naši »televizijci« tega niso posredovali?

Vsi drugi pa uspešno tecimo in pretecimo progo svojega življenja. Navsezadnje je ta za vse najpomembnejša! Sami zase in skupaj! FOTO: Tatjana Splichal

Hic Rhodus, hic salta!

Meni je veliko pomenil 24. julija na TV Slovenija 1 predvajani film z naslovom Tekač o znamenitem ameriškem športniku Jesseju Owensu, ki je na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu kot temnopolti športnik doživljal ponižanje (nemški kancler Hitler se je raje umaknil, kot pa da bi mu segel v roke in čestital), a je na atletski stezi pokazal, kdo je in česa je sposoben. To je tisto pravo: Hic Rhodus, hic salta! To velja za vse nas v življenju ne glede na to, ali smo športniki ali ne.

Je res tisto, kar poudarja naš veliki kolesar Tadej Pogačar: Smo ekipa!

Tudi najuspešnejši športniki so le ljudje

In pa, ko je bila beseda o nekdanjih uspešnih slovenskih olimpijcih, prikaz odličnega alpskega smučarja in reprezentanta Jureta Koširja v oddaji Od blizu: Jure Košir 23. julija na TV Slovenija 2. Zakaj? Ker po besedah nekdanjega zdravnika slovenskih alpskih reprezentanc dr. Avguština Mencingerja ni nasedel ameriškemu tekmovalcu, ki mu je ponujal prepovedano poživilo, češ: Vzemi, boš videl, kako dobro se boš potem počutil. Če bi ga vzel, bi ga na kontroli lahko »ujeli«, in adio medalja. Svoj vrhunec je dosegel na zimskih olimpijskih igrah leta 1994 v Lillehammerju z osvojitvijo bronaste medalje v slalomu. Je pa tudi osebno preizkušnjo, ki izpričuje, da so tudi najbolj uspešni športniki le ljudje!

Za tokratnimi letnimi olimpijskimi igrami bodo v istem mestu še paraolimpijske igre od 24. avgusta do 5. septembra 2021. FOTO: Lojze Grčman

Uspeh je mogoče doseči le skupaj

Če potegnem črto pod tokratne olimpijske igre v Tokiu: odpočili si bomo vsi. Najprej športniki, nato organizatorji, pa tudi gledalci, ki smo še ponoči vstajali in navijali za naše »junake«. Kar je bilo, je bilo in je. Kar bo, še bo. Kako, je odvisno od veliko dejavnikov. Kako bo čez tri leta na olimpijadi v Parizu? Ob izkušnji covida-19 je težko karkoli napovedovati, možno pa je predvidevati, da bo treba premagati nove še neslutene težave. To bo mogoče, kot pri olimpijadi v Tokiu, le skupaj! To spoznanje je po moje najpomembnejše za vsakogar. Da je za uspeh treba garati posamič, doseči pa ga je mogoče le skupaj.

Če potegnem črto pod tokratne olimpijske igre v Tokiu: odpočili si bomo vsi. Najprej športniki, nato organizatorji, pa tudi gledalci, ki smo še ponoči vstajali in navijali za naše »junake«.

Smo ekipa!

Je res tisto, kar poudarja naš veliki kolesar Tadej Pogačar: Smo ekipa! In kar je naredil pri slovesnem sprejemu zanj 13. avgusta 2021 na hipodromu v Komendi, ko se je vsem zaslužnim za njegove izjemne uspehe, pa tudi navijačem in občudovalcem, zahvalil za vso podporo. V mislih je gotovo imel tudi druge slovenske olimpijce, ki so bili po vrnitvi domov prav tako deležnih pohvalnih besed. Če bo tako, bodo vsi, ki so odgovorni za slovenske športnike, jih spremljajo, trenirajo, spodbujajo, ko pride do krize, se veselijo, ko so uspešni, pa tudi denarno podpirajo, se ni bati za nadaljnje uspehe slovenskih športnikov.

Vsi drugi pa uspešno tecimo in pretecimo progo svojega življenja. Navsezadnje je ta za vse najpomembnejša! Sami zase in skupaj!

Podprite Družino!

Članek, ki ga brez omejitev berete, za vas posebej ustvarja uredništvo spletnega medija Družina.

Medtem ko so članki tednika Družina, prilog in revij tudi v digitalni obliki dostopni samo naročnikom, želimo, da bi bile naše dnevne novice o družbi in Cerkvi še naprej brezplačne in prosto dostopne vsem na spletu.

Zato vas prosimo, da nas podprete z darom v sklad za razvoj.

Tako boste bistveno pripomogli, da se bo glas slovenskih katoličanov slišal tudi na spletu in preko družabnih omrežij.

Družina d.o.o., Krekov trg 1, 1000 Ljubljana
SI56 02014-0015204714, odprt pri NLB

Sklic: 00  76805



Hvala že v naprej za vaš prispevek!

Uredništvo spletnega medija Družina 

Nalaganje
Nazaj na vrh