Za pogovor smo jo ujeli na letališču v Dubaju, ko se je po dobrih dveh tednih na Japonskem vračala v Slovenijo, saj je bila med peščico novinarjev, ki so letošnje olimpijske igre spremljali v Tokiu.

Po čem si boste najbolj zapomnili OI v Tokiu?

Tokio 2020: nepozabne igre, ne nujno samo v dobrem smislu. Največji vtis name je naredilo dejstvo, da so igre sploh bile. Kot je rekla slovenska veleposlanica v Tokiu dr. Ana Polak Petrič, marsikje drugje teh iger ne bi bili sposobni speljati. Japonci pa so s svojo spretnostjo in predanostjo višjim ciljem spravili te igre pod streho. Dobro se mi zdi, da so športniki lahko tekmovali, ker so za to trenirali. Za nekatere med športniki enostavno ne bi bilo druge priložnosti, da se bi udeležili olimpijskih iger. Sicer pa to zagotovo niso bile igre za nekakšne posebne užitke ob tekmovališčih. Bile so predvsem igre, posvečene športu in boju proti virusu.

Pri vrhunskih športnikih iskreno cenim, da so to ljudje, ki so osredotočeni na svoje cilje, da res naredijo vse zato, da bi kakšno stvar premaknili in imajo res neverjetno energijo.

Kaj je tisto, kar je poslušalcem in gledalcem olimpijskih tekmovanj ušlo, česa nismo opazili? 

Nismo želeli preveč izpostavljati, da so bili ukrepi zelo zelo strogi. Zelo omejen je bil stik s trenerji in športniki. Mi smo prišli na drugi konec sveta, videli pa smo jih lahko le za par minut. Skorajda bi bilo bolj enostavno, če bi jih lahko poklicali. Zato je bilo težko dobiti kakšne zakulisne informacije ali vtise z zadnjih priprav, pa kako se športniki počutijo tik pred tekmo ali tik po njej. To je bil velik izziv pri našem poročevalskem delu. Novinarji smo bili povsem omejeni tudi pri izhodih v trgovino in najbližje restavracije. Povsem razumem, da nismo smeli v javna prevozna sredstva ali v metro, to se mi še vedno zdi visoko rizična oblika prevoza, ampak glede na to, da smo bili cepljeni in neprestano testirani, so bile omejitve – da recimo 14 dni ne smeš v restavracijo – enostavno nesmiselne.

Kako je bilo sicer poskrbljeno za novinarje?

Pomembno se mi zdi poudariti, da je poročanje z OI vedno privilegij. Ko sem bila recimo na otvoritveni slovesnosti, nisem mogla verjeti, da je povabljenih gostov le 900 in 5000 športnikov in nekaj novinarjev, da je bilo to vse, čeprav je slovesnost spremljal ves svet. Za nas pa je bilo slabo poskrbljeno, vsak je moral poskrbeti zase. Prevozi so bili katastrofalni, hrana v novinarskem središču, bili smo v mestu, ki je raj za ljubitelje raznovrstne hrane, pa je bila hrana res zelo nekakovostna. Omejitve so bile zelo stroge, brez ogledov mesta, brez stikov s športniki po treningih …

Dobro se mi zdi, da so športniki lahko tekmovali. Zdi se mi, da so se tudi oni zavedali, da so vsi njihovi nastopi več kot športno tekmovanje. Da s svojim nastopom vlivajo upanje in dajejo zgled.

Kako bi primerjali letošnje OI s preteklimi?

Vsake igre so zgodba zase. Te si bom zapomnila, ker so bile zelo drugačne. Prinesle so mi precej stresa, skrbi. Na drugi strani pa precej hvaležnosti, da sem lahko to spremljala in da smo se kot ekipa močno povezali, v prvi vrsti pa seveda to, da so naši vrhunski športniki imeli priložnost pokazati, kaj znajo. Šport ni sistem, ko lahko pritisneš na gumb in se izklopiš in potem spet vklopiš, ampak trenirajo, tempirajo formo. Že lanska prestavitev iger na letos je bila za marsikoga zelo težka. Dobro se mi zdi, da so športniki lahko tekmovali. Zdi se mi, da so se tudi oni zavedali, da so vsi njihovi nastopi več kot športno tekmovanje. Da s svojim nastopom vlivajo upanje in dajejo zgled. To se mi zdi, da je bilo letos res zelo izrazito.

Koliko ste imeli stikov z novinarji drugih držav?

Bolj ko so naši športniki uspešni, več nas tudi kolegi iz drugih držav sprašujejo o njih. Tako da predvsem to: včasih je bilo treba pomagati samo pri izgovorjavi kakšnega priimka, zdaj pa nas dejansko sprašujejo, kaj je z Rogličem in Pogačarjem – razložite nam. Pridejo do tebe in rečejo, da so gledali neverjetnega Luka Dončića, in ti začnejo govoriti o svojih vtisih ...

Anja Hlača Ferjančič: Vsake igre so zgodba zase. Te si bom zapomnila, ker so bile zelo drugačne. Prinesle so mi precej stresa, skrbi. Na drugi strani pa precej hvaležnosti, da sem lahko to spremljala. FOTO: osebni arhiv

Tekmovanja z OI v glavnem spremljamo še po televiziji, da vidimo še sliko. V čem je za vas čar radijskega poročanja s športnih dogodkov? Zakaj radio?

Radio ima človek preprosto rad. Radio ti zleze pod kožo, je zelo intimen medij, ki ti omogoča veliko kreativnosti in svobode. S podkasti smo tudi mi naredili spet nekaj novega. Vedno kombiniramo vse s sliko, družabnimi omrežji. Zame je največji čar radijskega poročanja to, da lahko več stvari opisujemo, da imamo več časa za kakšne portrete, poglobljene pogovore, pa to, da smo radijci res fantastična ekipa. Redko v medijih opazim, da so kolegi tako povezani, kot smo mi.

Kako se novinarji pripravljate na poročanje z OI?

To je tako, kot bi študiral, saj se moraš naučiti dejstva o športnikih in športih. Za OI skoraj vedno dobiš kakšen nov šport za poročanje. Moj novi šport na teh igrah je bil golf. Tu so še tehnične priprave, ker prispevke sami tudi montiramo. Precej smo se ukvarjali tudi z aplikacijami, ker smo potrebovali posebne aplikacije za zdravstvene zadeve, za sledenje ...

Prevečkrat se ustvarja vtis, da so novinarji in športniki prijatelji. Načeloma se vzajemno spoštujemo, saj vsak opravlja svoje delo. Jaz se vedno držim pravila, da spoštujem športnike in trenerje, da moj odnos do njih ostane enak ne glede na to, ali zgubijo ali zmagajo.

Kakšen odnos se je vzpostavil med slovenskimi športniki in novinarji?

Prevečkrat se ustvarja vtis, da so novinarji in športniki prijatelji. Načeloma se vzajemno spoštujemo, saj vsak opravlja svoje delo. Jaz se vedno držim pravila, da spoštujem športnike in trenerje, da moj odnos do njih ostane enak ne glede na to, ali zgubijo ali zmagajo. Zavedam se, da delam z njimi zato, da poslušalci slišijo njihove izjave, in ne zato, da bi jaz imela njihov podpis ali selfi. Gre za nekaj večjega. In tudi oni se z mano pogovarjajo, ker želijo nekaj sporočiti poslušalcem. Kdaj jih skušamo dobiti tudi za kakšen pogovor off the record, da nam pojasnijo kakšne stvari, ki jih je težko razumeti. Z nekaterimi športniki se seveda ujamemo bolje kot z drugimi ... Druženje v Tokiu pa je bilo povsem omejeno. Nisi se mogel srečati z nikomer, živeli smo v strogih mehurčkih.

Anja Hlača Ferjančič je športna novinarka Vala 202.

Kako gledate na svet profesionalnega športa?

Profesionalni šport je krut. Zelo krut. V Tokiu je bilo zelo vroče in soparno. Atleti so tekmovali v res nemogočih razmerah. Na atletskem stadionu je bilo prevroče. Težko je, da treniraš za tekme, za katere ne veš, ali sploh bodo. Da je konkurenca res neizprosna. Da šport res postaja globalen. Da imajo športniki ogromno poškodb. Sveta profesionalnega športa vsekakor ne idealiziram, zdi se mi, da ne gre v pravo smer.

Pri vrhunskih športnikih pa iskreno cenim, da so to ljudje, ki so osredotočeni na svoje cilje, da res naredijo vse zato, da bi kakšno stvar premaknili in imajo res neverjetno energijo. Podobno kot vrhunski podjetniki ali glasbeniki. Se pravi ljudje, ki so zaljubljeni ali pa neskončno navdušeni nad tem, kar delajo. Zavedajo se svojih talentov in jih skušajo v polnosti razviti. To mi je privlačno pri vrhunskem športu.

Profesionalni šport je krut. Zelo krut. V Tokiu je bilo zelo vroče in soparno. Atleti so tekmovali v res nemogočih razmerah. Na atletskem stadionu je bilo prevroče. Težko je, da treniraš za tekme, za katere ne veš, ali sploh bodo.

Pravite, da imate najboljšo službo na svetu … Zakaj?

Res pravim, da imam najboljšo službo na svetu, ker imam najboljše sodelavke in sodelavce, ker smo res dobra ekipa in se lahko veliko naučim od njih. Pa tudi zato, ker imam priložnost spremljati športne presežke in od blizu opazovati, kaj naredi talent, ki ga zbrusiš z ogromno dela in predanosti. To me vsakič znova navduši. V različnih športih, v različnih oblikah. Nekateri uspejo že, ko so zelo mladi, nekateri leta in leta garajo, recimo Benjamin Savšek, ki je postal olimpijski prvak. Je pa delo športnega novinarja oz. novinarke tudi težko. Meni je težko zaradi vikendov in neprespanih noči. Zahteva veliko discipline.

Kako združujete poklicno in zasebno življenje? Se tudi sami ukvarjate s športom?

Obožujem odbojko na mivki. Lepo se mi je športno udejstvovati. To sem prinesla iz družine, saj je moj oče učil telovadbo, tudi brat uči telovadbo … Šport nas povezuje. Načeloma slabo usklajujem zasebno in poklicno življenje, v tem se trudim izboljšati. In sem zelo hvaležna možu, ki je tudi sam športnik, da večino stvari razume, to spremlja in je šport tudi ena od stvari, ki naju zbližuje.