Astronavtka Sunita Williams se po 9 mesecih vrača na Zemljo
Astronavtka Sunita Williams se po 9 mesecih vrača na Zemljo
Sunita Williams, izkušena astronavtka slovenskega rodu, in njen kolega Barry Wilmore, ki sta se junija lani odpravila v vesolje na osemdnevno misijo, sta obtičala na ISS zaradi okvare na vesoljskem plovilu Starliner ameriškega podjetja Boeing. Starliner se je kasneje sicer sam uspešno vrnil na Zemljo.
Sunita med devetimi astronavti, ki so bili izbrani za izvajanje prvih komercialnih poletov v vesolje. FOTO: NASA
Astronavta se bosta vrnila s plovilom Dragon podjetja SpaceX, s katerim so v nedeljo na ISS prispeli ameriška astronavta Anne McClain in Nichole Ayers, Japonec Takuya Onishi in ruski kozmonavt Kiril Peskov. S plovilom Dragon se bosta v torek na Zemljo vrnila tudi ameriški astronavt Nick Hague in ruski kozmonavt Aleksandr Gorbunov, francosko tiskovno agencijo AFP povzema STA.
Dolgo bivanje v vesolju vpliva na zdravje
Podaljšanje bivanja v vesolju je sprožilo zaskrbljenost glede vpliva na zdravje Williamsove in Wilmora. Astronavti, ki se vračajo s podaljšanih vesoljskih misij, se pogosto soočajo z resnimi zdravstvenimi izzivi, od izgube kostne gostote do premikov tekočin v možganih. Vendar pa je ena najbolj perečih skrbi njihovo potencialno povečano tveganje za nastanek raka zaradi izpostavljenosti sevanju v vesolju.
»Ne delajte načrtov brez mene!«
Williamsova in Wilmore sta včeraj iz vesolja poslala optimistično sporočilo, da se zdaj pa zares kmalu vračata na Zemljo. V njem sta se zahvalila Elonu Musku, lastniku podjetja SpaceX, in ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu.
Na Nasini spletni strani lahko spremljamo potovanje vesoljskega plovila Dragon na Zemljo. Z vesoljske postaje se je odlepil ob šestih zjutraj in bo ob obali Floride pristal ob 23. uri po našem času.
Slovenske korenine znamenite astronavtke
Sunita ima po očetu Deepaku Pandyju indijske korenine, po materi Bonnie Zalokar pa slovenske. Njena prababica prihaja iz Leš v občini Tržič, njen pradedek pa iz Žužemberka. V Tržiču si lahko ogledamo tudi spominsko sobo Sunite Williams, ki jo je ob svojem prvem obisku v Slovenji leta 2009 odprla Williamsova osebno. Podarila jim je nekaj predmetov, povezanih z njenim raziskovanjem vesolja, osebnih stvari in fotografij, hkrati pa jo tudi pomaga opremljati in nadgrajevati z dosežki njenih misij in drugimi zanimivimi predmeti in eksponati.
Leta 2013 je Sunita obiskala Slovenijo. Ob tej priložnosti ji je tedanji predsednik RS Borut Pahor podelil medaljo za zasluge. FOTO: Stanko Gruden / STA
Leta 2021 je društvo ASEF (The American Slovenian Education Foundation) Suniti podelilo nagrado za življenjsko delo. Ob tej priložnosti je v intervjuju, ki je bil zaradi kovida predvajan prek spleta, spregovorila o svoji življenjski poti.
Odraščala je v večkulturni družini
Njeni spomini na otroštvo so povezani z obiski slovenskih starih staršev v Clevelandu: »Ostajajo mi močne družinske vezi in seveda miza, polna izvrstne hrane, kot so klobase, potica in kava.« Poudarja, da je »zelo, zelo, zelo hvaležna« za odraščanje v večkulturni družini, kjer je spoznavala različno hrano, religije, poglede na svet … Oče znanstvenik je spodbujal razvoj njene naravoslovne, mama pa športne plati, kar jo je zelo zaznamovalo. Tako kot brat in sestra je tekmovala v plavanju, oboževala je živali in želela postati veterinarka.
Priložnosti je sprejela in vzljubila
A po koncu srednje šole je na želeni fakulteti niso sprejeli. Negotova se je vpisala na Ameriško pomorsko akademijo: »Priporočil mi jo je starejši brat. Poznal je moj športni življenjski slog in vedel je, da imam občutek za timsko delo. Dejansko sem bila sprejeta in akademijo sem res vzljubila! Spoznala sem, da so stvari, ki me presegajo. Cilj razreda, cilj vojske, cilj države. Uživala sem, da sem del ekipe, da sem vodena in da vodim. To je bilo resnično dragoceno,« se spominja. Po diplomi iz fizikalnih znanosti ni bila prepričana, kam bi se usmerila. »Odrasla sem kot plavalka in misleč, da bom počela nekaj, kar bo šlo z roko v roki s tem, sem izbrala mornariško potapljanje. Ampak tega mesta nisem dobila ... Na voljo je bilo še eno mesto za letenje – pa sem si rekla: Bom pa poskusila to! Prej tega nikoli nisem počela. Skočila sem v neznano. Želela sem biti »super kul« in pilotirati reaktivce, a dobila sem helikopter. In spet, to sem vzljubila! Dobiš priložnosti, za katere sploh ne veš, da nekje čakajo nate. Preprosto jih sprejmeš, zagrabiš in vzljubiš.« V več letih uspešnega dela na tem področju je zabeležila nad 3000 ur letenja.
NASA – stvar pravega trenutka
Priložnosti so jo vodile celo do NASE. A ne brez ovinkov: »Ko sem se prvič prijavila, nisem bila izbrana. To so majhni ponižujoči koraki, ovire, s katerimi se soočamo. Sorodniki in prijatelji so mi govorili, naj po magisteriju spet poskusim. Kasneje sem ugotovila, da tu dela veliko ljudi, ki so bili sprejeti po več poskusih. To je samo stvar pravega trenutka … kdaj je čas zate, da si sprejet. Leta 1998 so me izbrali in to je bil izvrsten čas, začetek Mednarodne vesoljske postaje.« Za raziskovalno delo v Rusiji in odpravo z ruskim plovilom se je morala naučiti rusko, saj je tam »vse rusko in se preprosto moraš naučiti«. Na svoji prvi odpravi v vesolje je z ekipo postavljala vesoljsko postajo, drugič pa je že delovala kot poveljnica in znanstvenica. Danes velja za eno najbolj preizkušenih astonavtk na svetu.
Sunita Williams. FOTO: NASA
Konflikti so trapasti, moč je v sodelovanju
Sunita uspehe dosega s sodelovanjem. Dobro se zaveda, da sama ne bi prišla daleč. »Iz vesolja se zdi skoraj nemogoče, da ljudje na Zemlji ne bi sodelovali,« razmišlja. »Od tam se zdi vsak konflikt trapast. To je naš skupni dom! Ko sem zdaj na Zemlji, me seveda kdo razjezi, ampak vsake toliko moram stopiti korak nazaj in se vprašati, ali je vredno, ter iskati načine, kako bi lahko še bolje sodelovali.« Pri NASI dela z znanstveniki različnih vesoljskih agencij, za kar je resnično hvaležna. V pestrosti kultur in pogledov vidi le prednosti. »Ljudje po vsem svetu imajo iste cilje, ko govorimo o znanstvenih prizadevanjih. Neverjetno, koliko več lahko naredimo, če stopimo skupaj in staknemo glave. Včasih si vodja, včasih slediš. Vsak pozna svojo nalogo in jo kar najbolje opravi,« zadovoljno sklene.



