V opusu Atanazija Aleksandrijskega spis O učlovečenju zaseda posebno mesto, skozi zgodovino je bilo prav to delo najpogosteje navajano in prevajano. Od tod sledi, da je sam izbor snovi te kritične izdaje nadvse verodostojen. Še več, gre za prvi traktat v zgodovini antične književnosti, ki pojasnjuje eno osrednjih vsebin krščanskega verovanja, to je Kristusovo učlovečenje in posledično njegovo odrešenjsko bližino s človeštvom.

Eno najodličnejših patrističnih del nasploh

Besedilo Atanazija Aleksandrijskega O učlovečenju velja za prvo delo znotraj zgodnjekrščanske književnosti, ki je v celoti posvečeno vprašanju učlovečenja Besede in za eno najodličnejših patrističnih del nasploh. Gre za prvi izvirni poskus skladnega prikaza krščanske vere z vidika manifestacije Besede v mesu, katerega vpliv na vso poznejšo teologijo je bil neizmeren.

Atanazijevo poznavanje različnih filozofskih šol

Spis O učlovečenju lahko umestimo v širšo aleksandrijsko teološko tradicijo, na katero je temeljno vplival Origen, vendar se je avtor skrbno branil pred zapadanjem v Origenova mejna oziroma skrajna vprašanja in tako ostajal znotraj pravovernosti.

Iz dela veje Atanazijevo poznavanje različnih filozofskih šol, predvsem neoplatonizma; njegova argumentacija je zastavljena bodisi kot odziv na nasprotnikova stališča bodisi kot analiza določenih svetopisemskih odlomkov. Besedilo odlikujejo jasen in urejen, mestoma celo liturgično slovesen slog pisanja ter razpršeno vtkani genialni uvidi in razmisleki, ki so predstavljeni prepričljivo in jasno.

Delo je v prevodu prišlo med bralce v letu, ko mineva 800 let, odkar je sv. Frančišek Asiški pripravil posebno praznovanje Jezusovega rojstva v votlini Greccio, južno od Assisija, kar pomeni 800 let od začetkov postavljanja jaslic.

Predstavitev knjige Atanazija Aleksandrijskega O učlovečenju v Ljubljani 21. decembra 2023: p. Jan Dominik Bogataj, p. Miran Špelič in s. Alenka Arko. FOTO: Ivo Žajdela

Atanazij Aleksandrijski se je rodil v helenistični Aleksandriji

Atanazij Aleksandrijski (ok. 295–373) se je rodil v helenistični Aleksandriji v današnjem Egiptu, na obali Sredozemskega morja. V domačem mestu je prejel izvrstno izobrazbo tako s področja klasične književnosti kot s področja teologije. Že v mladosti se je srečal s pomembnim fenomenom, ki ga je zahodni civilizaciji dal Egipt, namreč s puščavništvom in meništvom. Vse to je vplivalo nanj, da se je že v mladih letih vključil v cerkveno strukturo in politiko ene najpomembnejših Cerkva tistega časa.

Aleksandrijsko Cerkev je vodil kar petinštirideset let

Še v svojih rosnih letih, leta 328, je kot patriarh nasledil škofa Aleksandra in aleksandrijsko Cerkev vodil kar petinštirideset let – od tega jih je sedemnajst preživel v izgnanstvu. Na ukaz štirih različnih cesarjev je bil v izgnanstvu kar petkrat. Atanazij je postal simbolni obraz nicejskega koncila z njegovo veroizpovedjo in vztrajanjem pri formulaciji, da je Sin »enega bistva z Očetom«. Za to prepričanje je pretrpel ogromno: obtožen je bil umora in poneverbe, oskrunitve in magije, veliko let je preživel v izgnanstvu, velikokrat se je znašel v neposredni bližini smrti.

Predstavitev knjige Atanazija Aleksandrijskega: p. Jan Dominik Bogataj, p. Miran Špelič, s. Alenka Arko in dr. Tanja Ozvatič. FOTO: Ivo Žajdela

Asistent pri Inštitutu za patristične študije na Teološki fakulteti

Frančiškan p. Jan Dominik Bogataj je asistent pri Inštitutu za patristične študije Victorinianum na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani. Po magisteriju na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, diplomi iz bibličnih študij v Jeruzalemu

(Studium Biblicum Franciscanum) in opravljenem licenciatu iz patristične teologije in znanosti na Institutum patristicum Augustinianum (Papeška lateranska univerza v Rimu) zdaj na isti ustanovi končuje doktorat. Posveča se raziskovanju in prevajanju zgodnjekrščanske književnosti.

Zbirka Cerkveni očetje. FOTO: Ivo Žajdela