Knjigo so v ponedeljek, 19. decembra 2022, v knjigarni Celjske Mohorjeve v Ljubljani predstavili br. Jan Dominik Bogataj, br. dr. Miran Špelič, nadškof Stanislav Zore in Milan Knep. Z njimi se je pogovarjala ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič.

Knjigo so predstavili Milan Knep, br. dr. Miran Špelič, nadškof Stanislav Zore, br. Jan Dominik Bogataj in ravnateljica Celjske Mohorjeve družbe dr. Tanja Ozvatič. FOTO: Ivo Žajdela

Prevodi izvirnih besedil krščanskih antičnih avtorjev o molitvi

Kot ena izmed najbolj izčrpnih antologij latinskih zgodnjekrščanskih besedil od 2. do 6. stoletja o molitvi v svetovnem merilu prinaša knjiga Latinski očetje o molitvi kot naslednica razgrabljene knjige Grški očetje o molitvi (1993) najlepše bisere antičnega latinskega krščanstva v slovenščini, ki ostajajo navdih za vsa stoletja bogoiskateljev in za razumevanje tega, zakaj zahodni kristjani molimo, tako kot molimo.

Knjiga je znanstvenokritično delo, ki prinaša v slovenski teološki in kulturni prostor prevode izvirnih besedil krščanskih antičnih avtorjev o molitvi. Gre za besedila, ki so viri za vsako resno teološko razpravo, uporabni pa so tudi pri pastoralnem delu uvajanja in poglabljanja v molitveno življenje.

Kot je povedal urednik knjige br. Jan Dominik Bogataj, knjiga temelji na prevodih, ki jih je še pred drugo svetovno vojno naredil Franc Ksaver Lukman.

Pravi »cvetober« razlag Gospodove molitve iz antične dobe

Kot je o knjigi zapisal dr. Marjan Turnšek, upokojeni škofa in profesor Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, je knjiga, ki je pravi »cvetober« razlag Gospodove molitve iz antične dobe na Zahodu, tudi zelo aktualna, »saj prihaja v času vedno intenzivnejšega iskanja poti ponovne in marsikje tudi nove evangelizacije.

Brez poglobljenega dojemanja molitve in katehumenskega uvajanja v molitev si ni mogoče predstavljati te evangelizatorske skupne poti.«

Urednik zbirke Cerkveni očetje dr. Miran Špelič. FOTO: Ivo Žajdela

Molitev je osrednjega pomena za kristjana

Dr. Anton Štrukelj, zaslužni profesor Teološke fakultete Univerze v Ljubljani, je izpostavil naslov uvodne študije, Molitev iz latinskega srca na zgodnjekrščanskemZahodu, v kateri Jan Dominik Bogataj OFM pregledno predstavi zgodnjekrščansko slovstvo o molitvi in posebej avtorje v tej izdaji. »Molitev je osrednjega, res življenjskega pomena za kristjana in končno za vsakega človeka.

Prizadevnost prevajalcev naj bo nagrajena s številnimi bralci, ki bodo v predloženih besedilih našli zanesljivo orientacijo in trdno oporo!«

Prevajalec Franc Ksaver Lukman

Franc Ksaver Lukman (1880–1958) velja za nestorja slovenske patrologije. Po dveh rimskih doktoratih iz filozofije in teologije in študiju klasične filologije v Gradcu je od 1920 do 1952 na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani predaval dogmatiko in zgodovino starokrščanskega slovstva.

Dvakrat (1923/24 in 1929/30) je opravljal službo dekana fakultete, v letu 1926/27 je bil tudi rektor Univerze v Ljubljani, od leta 1940 pa dopisni član SAZU. V znanstvenem in publicističnem delu je za grško in latinsko patristiko v slovenščini opravil pionirsko delo. Objavil je vrsto kakovostnih prevodov cerkvenih očetov, pri čemer mnogi izmed njih po vojni niso smeli iziti in so ostali v tipkopisu.

Nadškof Stanislav Zore je govoril o molitvi kot odnosu z Bogom. FOTO: Ivo Žajdela

Jan Dominik Bogataj se posveča raziskovanju in prevajanju zgodnjekrščanske književnosti

Br. Jan Dominik Bogataj je asistent pri Inštitutu za patristične študije Victorinianum na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani.

Po magisteriju na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, diplomi iz bibličnih študij v Jeruzalemu (Studium Biblicum Franciscanum) in opravljenem licenciatu iz patristične teologije in znanosti na Institutum patristicum Augustinianum (Papeška lateranska univerza v Rimu) zdaj na isti ustanovi končuje doktorat. Posveča se raziskovanju in prevajanju zgodnjekrščanske književnosti.

Doroteja Novak je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani magistrirala iz klasične filologije, uveljavlja pa se s prevajanjem antične in srednjeveške latinske književnosti, posebej del sv. Hildegarde iz Bingna.

Martina Ješovnik se je po magisteriju iz klasične filologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani zaposlila kot učiteljica latinskega jezika na Zavodu Antona Martina Slomška, sodeluje pa tudi pri poučevanju latinščine na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru.

Milan Knep je podal globoko pričevanje o molitvi danes. FOTO: Ivo Žajdela

Da se vera zave, kaj prihaja od Gospoda

Poglejmo dva odlomka iz knjige.

Koliko več izprosi krščanska molitev /oratio christiana/! Sicer ne postavi angela z roso sredi ognjenih zubljev, ne zapre levjih žrel, ne prinese lačnim kmečke pojedine, ne odvrne občutka trpljenja z milobo, ki jo pošlje, pač pa tiste, ki trpijo in prenašajo bolečine, oboroži s potrpežljivostjo, pomnoži milost s krepostjo, da se vera zave, kaj prihaja od Gospoda, in spozna, kaj trpi za Božje ime. (Stran 62)

Jaz sem Bog v bližini in ne Bog v daljavi 

V njih, ki molijo, naj bodo besede in prošnje združene z umirjenostjo in spoštljivostjo: pomislimo, da stojimo pred Božjim obličjem. Božjim očem mora biti všeč drža telesa in način govora. Kajti kakor objestnež na ves glas kriči, tako po drugi strani spoštljivemu prosilcu pristoji moliti s spodobnostjo.

Saj nam je Gospod v svojem nauku zapovedal, naj molimo na skrivnem, na samotnih in oddaljenih krajih, celo v sobah, ker to veri bolj pristoji; vedimo, da je Bog povsod pričujoč, da vse sliši in vidi in z vsem svojim veličastvom prodre tudi na oddaljene in skrite kraje, kakor je pisano: Jaz sem Bog v bližini in ne Bog v daljavi.

Knjiga Latinski očetje o molitvi je naslednica razgrabljene knjige Grški očetje o molitvi (1993). FOTO: Ivo Žajdela

Bog ne posluša glasu, marveč srce

Se bo mar kdo skril na skriven kraj, pa ga jaz ne bom videl? Mar ne napolnjujem neba in zemlje? In spet: Na vsakem kraju gledajo Gospodove oči na dobre in na hudobne.

In kadar se snidemo z brati in z Božjim duhovnikom obhajamo sveto daritev, se moramo zavedati spoštljivosti in reda, ne brbljajmo tjavdan svojih prošenj z zmedenimi besedami in svoje želje, ki jo Bogu skromno priporočamo, ne razlagajmo s hrupno gostobesednostjo, kajti Bog ne posluša glasu, marveč srce.

Tudi ni treba z vriščem opominjati njega, ki vidi človeške misli, kakor Gospod zatrjuje: Zakaj v srcu hudo mislite? In drugje: In spoznale bodo vse Cerkve, da sem jaz tisti, ki preiskuje obisti in srca. (Stran 67–68.)