Celjska Mohorjeva družba je izdala knjige o arhitekturi, roman o slovaropiscu Maksu Pleteršniku in spomine Denisa Poniža.

Biografski roman o Maksu Pleteršniku

Celjska Mohorjeva družba je izdala biografski roman o slovaropiscu Maksu Pleteršniku, ki ga je napisal Rudi Mlinar. Avtor je na literaren način pred­stavil najznamenitejšega slovenskega slovaropisca, rojenega v Pišecah. Na podlagi resničnih oseb in resničnih okoliščin je predstavil življenjsko pot velikana slovenstva in jo s pridihom domišljije, spretnim in tekočim slogom ter poznavalskim in skrbnim biografskim soočanjem z izbranim likom postavil v podeželsko pišeško okolje. S tem romanom zgodba o za slovenstvo tako pomembnem slovaropiscu prvič stopa v slovensko leposlovje.

Avtor si je roman o Pleteršniku zamislil kot okvirno pripoved, ki se dogaja v začetku dvajsetih letih 20. stoletja. Študent Robert »izpod Uršlje gore« (pisateljev drugi jaz) se je odpravil v Pišece, da bi se srečal z osemdesetletnim Maksom Pleteršnikom in se mu opravičil, ker ga študenti niso prepoznali, ko se je udeležil predavanja Antoina Meilleta na ljubljanski univerzi. Okvirna zgodba napoveduje Pleteršnikovo biografijo, hkrati pa je Mlinar v njej predstavil Pišece in Pleteršnikovo precej samo­tarsko preživljanje zadnjega obdobja življenja s sestro Mici in redkimi Pišečani, s katerimi se je družil, oziroma so prihajali k njemu na obisk.

Pleteršnikova biografija je členjena na šest delov (šest dni), v katerih Pleteršnik pripoveduje dogodke iz svojega življenja, Robert pa si jih zapisuje.

Spomini Denisa Poniža

Celjska Mohorjeva družba je izdala knjigo Denisa Poniža Sedem esejev za sedemdeset let. Avtor se je v esejih sprehodil skozi posamezna desetletja svojega življenja. Slikovito je orisal povojno Ljubljano, kot jo je spoznaval v letih svojega odraščanja, vzdušje življenja v meščanski družini ter leta svojega popotovanja po svetu literature v različnih zgodovinskih konstelacijah.

Že od mladosti usodno zapisan literarnemu snovanju obuja skoraj pretekli svet, pred nami zaživijo nekatere ključne osebnosti kulturniškega življenja znotraj in onkraj meja nekdanje države. Ob branju začutimo utrip in zadušljivost življenja pod takimi in drugačnimi diktaturami. Kot vselej avtor tudi v teh svojih zapisih ostaja argumentirano kritičen, ne trudi se biti všečen, pač pa dialoški in pošten – najprej do sebe in do časa, v katerem mu je dano živeti.

Denis Poniž (1948) je končal študij primerjalne književnosti in literarne teorije (1972), doktoriral 1979 in po različnih zaposlitvah leta 1986 postal docent na mariborski Pedagoški fakulteti, od 1988 do upokojitve 2015 pa je kot izredni in od leta 1996 kot redni profesor predaval zgodovino slovenske in evropske dramatike ter antropologijo gledališča na AGRFT v Ljubljani.

Izgon kristjanov z Bližnjega vzhoda

Celjska Mohorjeva družba je izdala prevod knjige Andreasa Knappa Poslednji kristjani. Beg in izgon z Bližnjega vzhoda.

V Evropi nas poleg televizijskih poročil na vojno v Siriji opo­zarjajo zlasti begunci, ki si tu iščejo nov dom. Andreas Knapp se je z njimi srečal v rodni Nemčiji in nato po spletu okoliščin tudi v begunskih taboriščih na severu Iraka, kjer še živijo kristjani, ki govorijo Jezusov jezik aramejščino.

Pretreslji­va pričevanja tamkajšnjih poslednjih kristjanov sredi isla­miziranega sveta nam jasno kažejo, zakaj je trpka usoda begunstva zanje pogosto zadnja možnost preživetja. Več­krat nagrajeno knjigo Poslednji kristjani. Beg in izgon z Bližnjega vzhoda med slovenske bralce pospremi uvod Ivana Štuheca, ki dogajanje umesti v širši zgodovinski in mednarodnopolitični okvir.

Ob poročilih o sirski vojni in islamistični strahovladi na Bližnjem vzhodu le redko kdo omeni usodo tamkajšnjih kri­stjanov, na katerih se že dolga stoletja lomijo kopja interesov velesil.

Nedavna stota obletnica ponekod še vedno zamolčanega ro­domora nad Armenci je bila bled opomin na preganja­nje, ki so mu v tem delu sveta izpostavljeni prvotni krščanski prebivalci. Zaradi neznosnih razmer, ki pogosto izhajajo iz povsem zakonsko utemeljene neenakosti, se njihovo število na Bližnjem vzhodu drastično manjša. So ti, ki jih je srečal Andreas Knapp (1958, doktor teologije in duhovnik) poslednji bližnjevzhodni kristjani?

Klik k Bogu. V okovih pornografije na spletu

Celjska Mohorjeva družba je izdala prevod knjige Michaela Johna Cusicka Klik k Bogu. V okovih pornografije na spletu.

Knjiga Klik k Bogu razkriva ozadje vdajanja pornografiji ter usmerja osvobajanje od te zasvojenosti tako, da moškim prigo­varja, naj v samodestruktivni razvadi najdejo klic po presežnem in nanj odgovorijo. Avtor je protestantski pastor, ki pretresljive in globoke resnice v knjigi razkriva na svojih osebnih in terapevtskih izkušnjah ter jih utemeljuje s sporočili Svetega pisma.

Dnevno beležijo več kot 68 milijonov klikov na spletu z iska­njem pornografije. Več kot 70 odstotkov kristjanov priznava, da so v preteklem letu gledali pornografske vsebine, torej ni nič nenavadnega, da se vse več moških danes bori z odvisnostjo, v katero jih pehajo lažne fantazije.

Michael John Cusick piše, da odgovor ni enostaven, vendar je zato resnica, do katere se dokopljemo, toliko bolj osvobajajoča. Izhajajoč iz resnic iz Svetega pisma avtor bralcem v knjigi razkriva, kako je iskanje praznih užitkov pravzaprav iskanje resničnih ustvarjalnih strasti, celo na področju presežnosti.

Avtorjevi pogledi pomagajo bralcem razumeti, kako sploh pride do odvisnosti te vrste, kako jo preprečiti, predvsem pa, kako odvisnost premagati in spet zaživeti polno življenje. Duhovna preobrazba je namreč maraton, ne tek na sto metrov.

Michael John Cusick, protestantski pastor, duhovni voditelj in terapevt, je sam izkusil razdiralno moč pornografije v svojem zakonu. Iz življenjskega zloma pa ga je rešila prav vera v Boga.

Roman o sprevrženosti spolne zlorabe

Celjska Mohorjeva družba je izdala prevod knjige belgijske avtorice Dalile Heuse Sramežljivost občutij.

Knjiga Sramežljivost občutij prinaša sporočilo upanja vsem, ki so bili v življenju globoko ranjeni. Tenkočutno napisan roman razkriva neznosno trpljenje, ki ga povzroča sprevrženost spolne zlorabe, pokaže pa tudi, kako je s pogumom, odločnostjo in neomajno materinsko ljubeznijo mogo­če premagati prav vse, tudi nepojmljivo zlo.

Sedemdesetletni Ludvik Hanotte je slikar, ki že več kot petnajst let trpi zaradi izgube spomina. Nekega jutra po pošti prejme avtobiografski roman od pisateljice, za katero še ni slišal. Rado­vednost mu ne da miru, zato odloži čopič in se zatopi v branje. Dorjana Hector pripoveduje o tem, kako jo je od petega leta zlo­rabljal njen nasilni in avtoritarni oče, ki je s svojim ravnanjem uničil celotno družino.

Ludvik je globoko pretresen; na vsak način mora ugotoviti, kako bi lahko bil povezan s to neznano deklico.

Sočasno se na oddelku za intenzivno nego po hudi prometni ne­sreči s smrtjo bori Lea, uspešna poslovna ženska pri petdesetih. Ob njej z nadnaravno predanostjo vztraja njena mama Marija. Po dolgih letih molka se ženski končno lahko pogovorita.

Atlas arhitekturnih form

Arhitektura je umetnost, s katero se v življenju srečujemo vsi. Atlas arhitekturnih form v sliki in besedi prinaša nazoren pregled arhi­tekturnih form, kot so se izoblikovale skozi zgodovino. Strokovno podkovano, a hkrati poljudno, najširšemu krogu bralcev namenjeno delo je čtivo za vse, ki si želijo razširiti splošno razgledanost, za osnovnošolce, srednješolce in vse, ki jih zanimata umetnost stavbarstva in zgodovina civilizacij.

Atlas arhitekturnih form Jožeta Marinka, dolgoletnega profe­sorja klasičnega arhitekturnega izročila na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo, nam na pregleden način razkriva žlahtnost ter pomensko bogastvo arhitekturnih form.

Skupaj z avtorjevima predhodnima knjigama Antična arhitektura in Vpliv antike v arhitekturi sooblikuje nekakšen arhitekturni triptih o nikoli potešeni strasti arhitekturnega genija, da bi človeku v preobli­kovanju rigidne materije kazal na obzorja onkraj nje. Namenjen kar najširšemu krogu bralcev. Atlas prinaša zgoščeno predstavitev arhitekturnega snovanja, osredotočeno na arhitekturne forme, ter v besedi in risbi razgrinja bogato ustvarjalnost na področju stavbarstva od njenih začetkov do danes.

Posamezna arhitektura je najprej prikazana z risbami, s kate­rimi je možno kar najjasneje predstaviti posamezne stavbe ter arhitekturne člene in njihove oblike. Sledi predstavitev stavbnega tipa, ki najbolj nazorno kaže arhitekturne forme določenega obdobja – npr. grški tempelj, romanska stolnica, renesančna palača, muzej – in je s prostorsko risbo prikazan v sredini desne strani. Ob njem so risbe stavbnih členov, ki kažejo značilne arhitekturne forme obravnavanega obdobja.

Arhitekt prof. dr. Jože Marinko (1943) je bil dolgoletni predavatelj predmeta Zgodovina arhitekture na ljubljanski Fakulteti za arhitekturo. V slovenskem prostoru je znan tudi po številnih projektih na po­dročju sakralne arhitekture.