Ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik je med 11. in 30. avgustom letos predaval v Indiji in na Japonskem. V indijski državi Kerala je škof Jamnik na povabilo dr. Josa Kochurampila, svojega sošolca iz Oxforda,sedaj pa direktorja Teološke fakultete v Kerali, med 11. in 29. avgustom predaval na univerzi v Cochinu in Changaccheryju o razmerah v Evropi, sodobnih etičnih vprašanjih s poudarkom na liberalizmu in poslovni etiki. Po predavanjih v Indiji je škof Jamnik na povabilo podpredsednika Sophia University, Jean-Claudea Hollericha, novo imenovanega nadškofa v Luksemburgu, odpotoval v Tokio, kjer se je udeležil konference predsednikov katoliških Univerz Azije. Ta je bila letos posebej posvečena tematiki poslovne etike in varovanja okolja, kjer je škof Jamnik omenjeno tematiko predstavil z vidika evropskega kulturnega prostora. Na poti proti jugu Indije se je najprej za nekaj dni ustavil v Kalkuti, v mestu, ki je v celoti prekvašeno z duhom bl. Matere Terezije.

1. Kalkuta, mesto revščine, velikih nasprotij, mesto upanja

Prvi dan obiska sem doživel pravi kulturni šok. Prijatelj je organiziral ogled mesta, ki šteje okoli dvajset milijonov prebivalcev. Sicer pa natančnega števila prav nihče ne ve. Vožnja in potem sprehod po mestu pokažeta takšno revščino, da si človek misli, da se kaj takega lahko dogaja samo v filmih. Ko sem si pred časom ogledal film Revni milijonar, ki je dobil kar osem oskarjev in štiri zlate globuse, sem si mislil, da je kaj takega nemogoče. Pa vendarle je vse še več kot res. Revne kolibe, ljudje, ki imajo svoj dom pod drevesi, na postajah, pločnikih, smeteh, skratka vsepovsod in teh je več milijonov samo v Kalkuti, vse skupaj je pravi kulturni šok. Sprehajam se cel dan po mestu, fotografiram, potem pa mi postane naravnost nerodno, fotoaparat spravim v nahrbtnik, kajti zdelo se mi je, kot da še sam ponižujem te ljudi, ki ne vedno kako bodo preživeli noč in naslednji dan…

Je pa to nekoč glavno mesto Velike Indije (New Delhi postane prestolnica šele kasneje) tudi mesto bogatih ljudi, še vedno je izredno močno zaznamovano z nekdanjo prisotnostjo Angležev. Dan državnosti, 15. avgust, je za Indijce velik praznik. Letos so praznovali 65. obletnico samostojnosti. Dežela mnogih držav, ki oblikujejo Indijo, dežela, ki ima že okoli milijardo dvesto milijonov prebivalcev, Indijci pa radi poudarijo, da bodo tam nekje do leta 2020 po številu prebivalstva prehiteli Kitajsko. Na eni strani revščina, saj 35 % Indijcev živi v najhujši revščini, po drugi strani pa dežela, ki ima zelo visoko gospodarsko rast. Ko sem obiskal skrajno južni del Indije, Bengalore in potem Keralo, sem videl, da je tam je življenje zelo drugačno, manj je revnih, življenje je boljše organizirano, veliko je zelo kakovostnih šol, univerz, skratka drugačna Indija.

2. Če smo osrečili samo enega človeka, potem je bilo vredno živeti – kjer je ljubezen, tam je življenje

Ko sem hodil po mestu, se pogovarjal z ljudmi (pri obiskih različnih krajev po svetu mi je vedno najbolj dragoceno živo srečanje z ljudmi, pogovori…), so me številni ljudje različnih ver spraševali: Ali ste bili na grobu matere? Najprej sem moral malo pomisliti, šele potem mi je bilo jasno, da je Mati Terezija za Indijce preprosto Mati. Ko sem maševal na njenem grobu in potem več ur ostal v hiši, kjer je delovala in leta 1997 umrla, so se mi pred očmi živo pojavila pisma, spomini in drugi dokumenti iz knjige 'Pridi, bodi moja luč'. Samo svetniki z močno osebno vero v Boga, pogumom, upanjem in s tem, da ne živijo v neki preračunljivosti, ampak so globoko prepričani v to, kar delajo, morejo naredi nekaj tako preprostega in prav zato velikega kot je storila mati Terezija… Kolikokrat je zapisala: ˝Če bo samo en otrok, ena družina, en bolnik bolj srečen, potem je delo sester dobilo smisel.˝ Ne pomilovanje ali nekakšno vzvišeno dajanje pomoči, ki siromaka še bolj poniža… ampak bližina človeku, vzeti zares besede, ki jih imajo sestre matere Terezije širom po svetu napisane ob križu: Žejen sem….In najhujša žeja sodobnega človeka ni samo revščina, ampak je najprej žeja po ljubezni, samospoštovanju, dostojanstvu življenja…..

3. Molitev in maša ob grobu Matere Terezije

Pri maši ob grobu so zbrane sestre iz celega sveta, prisotna je tudi vrhovna predstojnica sester Matere Terezije, po rodu Nemka (torej naslednica Matere Terezije), prišli so hindujci, budisti, muslimani…. Ljudje različnih ver, prepričanj, iskalci z vseh kontinentov…. Skratka, svet v malem. Pri tej sveti maši sem do sedaj najgloblje doživel, kako nas svetniki povezujejo, ne glede na vero, prepričanje, filozofijo…. Za Mater Terezijo ni bilo pomembno, ko je ustanavljala šole, sirotišnice, bolnišnice, hodila skupaj drugimi sestrami med revne, kakšne vere je nekdo… Vsak človek na tem planetu je obličje Božjega, Božja ljubezen nikogar ne izključuje, nikoli ne obupa nad človekom… in to je temeljno in preprosto pravilo in vizija delovanja sester še danes. Po maši v zelo preprosti kapeli, kjer je grob matere Terezije, sem se srečal z njeno naslednico, vrhovno predstojnico te redovne skupnosti po celem svetu. Pokazala mi je preprost, skrajno asketski prostor (postelja, miza, stol, Sveto pismo, rožni venec, Konstitucije reda, in to je vse), kjer je živela Mati Terezija in sprejemala obiske. Po več ur na dan je molila pred Najsvetejšim… Še danes je to temeljni izvir delovanja sester. V pogovoru je vrhovna predstojnica predstavila delovanje na stotine skupnosti po svetu. Novi časi prinašajo nove probleme. ˝V bogatem modernem svetu,˝ je poudarila, ˝je še več revščine: hude osebne in socialne revščine tistih, ki imajo vsega preveč; revščine mladih, ki ne najdejo smisla, ljubezni, sprejetosti; revščine tistih, ki nenasitno iščejo različne oblike ugodja in uživanja in na koncu ostajajo prazni, apatični, zaprti vase… izgubljajo radost bivanja….˝ Sestre vse bolj odkrivajo nove oblike delovanja, zavedajo se, da se tudi Indija v globalnem svetu in hitro rastočem gospodarstvu, korupciji, velikih socialnih razlikah, sooča s problemi modernega sveta.

4. Indija, dežela cvetočega krščanstva in množice duhovnikov, redovnikov in redovnic

V drugem delu obiska Indije sem odpotoval v najjužnejšo državo Keralo. To je najbolj krščanski del Indije, dežela, kjer je misijonaril apostol Tomaž (grob v Madrasu), dežela, kjer je pred tremi leti papež Benedikt razglasil prvo ženo Indije za svetnico, namreč sv. Alfonzo. Kjerkoli po svetu boste hodili, boste gotovo srečali duhovnika, redovnika ali redovnico iz Kerale. Krščanstvo naravnost cveti. Izjemno veliko je duhovnih poklicev. Morda samo kot zanimivost. Obiskal sem župnijo, iz katere je kar tristo živečih duhovnikov, ki delujejo v Indiji ali po svetu. To je gotovo svetovni rekord. Posamezna področja juga Indije so povsem krščanska, druga pretežno hindujska ali budistična, pa muslimanska itd. Medverski dialog je za njih nekaj povsem samoumevnega.

5. Izjemna nadarjenost in sposobnost ustvarjalnega razmišljanja pri študentih

Ko sem predaval na dveh katoliških univerzah v Cochinu in potem imel sklop trideseturnih predavanj in posvetov o poslovni etiki na prav tako katoliški univerzi v Changacherryju, sem bil tako prijetno presenečen nad izredno kakovostnimi sposobnostmi za študij, genialnem spominu, odličnem poznavanju razmer po svetu in velikem samospoštovanju in zdravem ponosu, ki ga imajo ti študentje. Pa še nekaj me je posebej prevzelo. Na univerzi, ki ima zelo različne fakultete, od tehničnih, naravoslovnih in humanističnih fakultet, sem največ časa prebil z okoli petdesetimi študenti, ki opravljajo doktorat iz ekonomskih znanosti. Med njimi je manj kot polovica kristjanov, večina je hindujcev, pa budistov, muslimanov…itd Prav nobene razlike ali napetosti ni bilo mogoče čutiti. Na koncu sklopa predavanj o poslovni etiki so napisali tako izvrstne eseje, da preprosto kar nisem mogel verjeti, kako je to mogoče. V osebnih pogovorih in tutorskem delu so pokazali zelo kvalitetno znanje, sposobnost izvirne argumentacije, predvsem pa odlično sposobnost osebnega razmišljanja. Prav tako so znali na nevsiljiv način v svoje pisanje vključiti svojo vero z veliko spoštljivostjo do drugih prepričanj. V celodnevnih pogovorih je bilo moč čutiti, da je verovanje način življenja, da je celotno družbeno okolje prepleteno z vero, ne glede na različne veroizpovedi. Nič posebnega ni, če hodiš po mestu in v razdalji nekaj sto metrov opaziš hindujski ali budistični tempelj, pa mošejo, cerkev…. Po tem enkratnem, žal prekratkem srečanju z doktoranti sem lažje razumel, zakaj so najboljši zdravniki, ali pa računalničarji, matematiki, duhovniki…itd po Evropi in ZDA prav iz Indije.

6. Šolstvo, prednostno področje pastoralnega delovanja Cerkve v Indiji

V Kerali, ki ima devetindvajset škofij, sem se srečal z več škofi, predsedniki univerz, srednjih in osnovnih šol. Posamezne škofije imajo tudi po dve, tri ali celo štiri univerze in druge šole. Predavatelji so doktorat končali na najboljših svetovnih univerzah, Od Tokia do Harvarda, Rima, Oxforda, Pekinga… V pogovoru so škofje poudarjali, da je šolstvo posebna in zelo pomembna oblika pastoralnega delovanja Cerkve. Posebej se trudijo, da bi brezplačni študij omogočili revnim otrokom in študentom. Kakovostna izobrazba je zelo pomembna za to, da bodo mladi našli delo, osebnostno in versko rasli in se na fakultetah učili kakovostnih odnosov med različnimi verami. Ko sem imel sveto mašo v enem od kolegijev, me je prijetno presenetilo dejstvo, da so k maši prišli tako katoličani, kot tudi zelo veliko hindujcev in budistov, manj pa muslimanov. Eden od hindujskih študentov mi je pojasnil, da je za njih, ki imajo na stotine bogov, verovati v Kristusa nekaj popolnoma sprejemljivega.

7. Indija: veselje biti z drugimi in za druge

Indije ni mogoče opisati, mogoče jo je samo za trenutek doživeti, se srečati z ljudmi. V njihovih očeh sije iskra upanja, polni so radosti življenja, živeti v skupnosti je zanje še vedno odločilnega pomena. Kako zanimivo je primerjati način življenja v Indiji ali na Japonskem, pa tudi v Evropi. Indijci so radi skupaj, radi se družijo, maša je za njih celodnevno nedeljsko praznovanje, druženje po maši in potem po družinah, to jim še posebej veliko pomeni; na vlakih, avtobusih, po ulicah, vsepovsod je živahno, kot da se vsi poznajo med seboj. Prirejajo vsa mogoča srečanja, različne oblike druženja, od svetih maš, kulturnih dogodkov, športa..itd. Biti z drugimi, pa naj bo to družina cerkev, šola, je zanje nekaj povsem naravnega. Niti za trenutek se pri mnogih srečanjih, ki sem jih imel, nisem počutil tujca. Sami so pristopili k meni, me spraševali, od kod prihajam, kako se počutim, kako doživljam Indijo…Kako drugačen je ta svet od modernega sveta vase zaprtega človeka, ki ostaja sam, ki životari iz ideologije individualizma, ki hodi po ulicah ne da bi opazil drugega človeka. In prav ta individualistična ločenost od drugih ga dela nemočnega, apatičnega….Ko človek hodi po modernih evropskih mestih, ZDA, ali po Tokiu, je svet povsem drugačen. V Tokiu, denimo, je na vlaku popolna tišina, na postajah ljudje tiho stojijo v vrstah, opremljeni z vse mogočimi aparati, slušalkami, po ulicah Bog ne daj, da bi koga nagovoril. Milijoni se premikajo v tem modernem mestu, pa vendarle je vseskozi človek v tej brezimni množici povsem sam.

Razmere v tej tako zgodovinsko bogati deželi so zelo različne v posameznih delih Indije. Vsepovsod pa ostaja zelo močna duhovna prisotnost Gandhija, Tagoreja, Matere Terezije, apostola Tomaža…….In na to svojo bogato zgodovino so Indijci ponosni in tudi danes, kot nekoč, duhovno bogati.

8. Japonska – Tokio: konferenca predsednikov katoliških univerz Azije:poslovna etika in skrb ter odgovornost do okolja (v luči katastofe v Fukušimi)

Konferenca je potekala med 23. in 28. avgustom 2011 na Sophia University v Tokiu. Ob obeh temah, ki sta v Aziji in globalnem svetu še kako aktualni, tako v predavanjih, kot v pogovorih, različnih delavnicah, kot tudi ob prijateljskem druženju, nikakor nismo mogli mimo potresa, cunamija in predvsem atomskega sevanja v Fukušimi in tudi širši okolici. Japonci, ki so ponosni na svojo deželo, na izredno gospodarsko rast, na izredno vplivno mesto, ki ga imajo s svetovni zgodovini, se zdi, da se v svoji veliki moči čutijo poražene. Kar nočejo govoriti o hudi nesreči, ki jih je prizadela, toliko je še neznanega glede sevanja, na tisoče mrtvih, nihče ne ve, kaj se bo dogajalo v prihodnosti… vedo samo to, da Fukušima še zdaleč ni zaključena zgodba. Dvajsetkilometrsko okolje Fukušime je izpraznjeno, toda kaj se dogaja onstran te meje, bližje Tokiu, drugim mestom in državam Azije, to še vedno ostaja skrivnost. Vsi nekaj skrivajo, povsod se nekaj šepeta, čutijo se prizadete, poražene…. Nenadoma se je razvoj upočasnil, namesto njega se pojavi bolečina, trpljenje, razočaranje, ˝češ, tako močni smo bili, ob tej naravni nesreči pa smo postali tako šibki, ranljivi.˝ Nočejo se sprijazniti s tem, da imajo vse stvari neke meje, njihov ˝babilonski stolp želje po moči, samozadostnosti˝ se je v hipu porušil. Očitno ni mogoče ustvariti raja na zemlji. Bog ne daj, da bi jim tako hudo nesrečo kdo privoščil, toda eden od profesorjev, Japonec po rodu, rojen blizu Fukušime, v daljšem večernem pogovoru z globokim sočutjem do vseh trpečih, meni, ˝da je lahko to tudi nov izziv in priložnost za streznitev od omame po tem, da človek čim več ima… Morda smo pa Japonci in moderni svet ob pohlepni želji po IMETI pozabila na BITI, na družine, prijatelje, sosede, pijani od omame razvoja smo se odtujili drug drugemu… Bog daj, da bi se iz tega nekaj naučili, morda postali močnejši, pogumnejši, predvsem pa modrejši in ponižnejši….˝ zaključi svoje razmišljanje. Še in še je bilo takšnih in podobnih pogovorov tako z Japonci kot s predsedniki univerz iz drugih azijski držav. Konference so se udeležile delegacije iz enainštiridesetih univerz, vseh skupaj jih je bilo približno dvesto. Lahko bi rekli, da je bila Fukušima ves čas nekako v zraku, nevidno prisotna, kot opozorilo, kot spraševanje vesti, kot bolečina in upanje obenem, kot strah, saj je vsem jasno, da bodo prihodnji meseci in leta tista, ki bodo pokazala vso tragičnost te nesreče. S prijatelji Japonci sem veliko govoril o tem. V začetku je bilo mogoče čutiti zadržanost, neko napetost, kot da se o tem naj ne bi govorilo. Potem se pridružijo še Korejci, Vietnamci, Kitajci, Indijci, Filipinci, Indonezijci… Ko je beseda stekla, smo vsi čutili olajšanje…. ˝In Fukušima se zgodi ravno letos, ko je bila že pred dvema letoma načrtovana konferenca o skrbi in varstvu okolja in to prav na Japonskem, v Tokiu. Ni razlage. Preveč hudega se je zgodilo in se še vedno dogaja, čeprav se je za medije zgodba v glavnem zaključila, ker so prišli drugi, zanimivejši dogodki. Toda bolečina, molk Fukušime še vedno kriči, in vsi, ki si kolikor toliko iskreni priznavajo, da bo še naslednja desetletja to velik problem Japonske in globalnega sveta˝, poudari Jean-Claude Hollerich, podpredsednik Sophia University.
Večina predavateljev iz različnih azijskih dežel poudari, da čim bolj ta molk vlade in močne gospodarske družbe skušajo utišati, tem bolj je ta molk glasen. ˝Toda kljub vsemu težkemu moramo verjeti v dobro,˝ poudari predavateljica iz Pekinga, dr.Ping Xu, za njo pa isto storijo predavatelji s Tajvana, Tajske, Indije, ˝morda pa bo na svetu po tem dogodku vendarle nekaj drugače, morda se bodo zamislile druge države, morda je utopično upati, da se bo zamislila Kitajska, nova svetovna velesila, malo je možnosti, toda potrebno je upati!˝ Tako iskrenim in z občutjem izrečenim besedam profesorice iz kitajske prestolnice Pekinga glasno zaploska več kot dvesto profesorjev, zdi se, kot da celotna Azija za trenutek zadiha skupaj, kljub velikim razlikam želijo živeti v medsebojnem sodelovanju, pomoči, solidarnosti, skrbi za skupno dobro.

9. Dar stvarstva: občutje skrivnostnega in lepega

V enem od predavanj predavatelj iz stodvajsetmilijonske Indonezije, dr.Octavianus Digdo Hartomo, poudari, ˝da sta danes še kako potrebna razumnost, odgovornost in nova kultura bivanja v odnosu do življenja, do stvarstva, človeka, vesolja. Za kristjane in pripadnike različnih drugih verstev narava nikoli ne sme postati samo sredstvo, samo nekaj, s čimer se ustvarja čim več dobička in se jo do onemoglosti izkorišča. Stvarstvo ne more biti sredstvo človeške požrešnosti in napuha, vsi verujemo, poudari predavatelj, da je narava nekaj svetega, nekaj, kar nam je podarjeno, da bi bolj polno in duhovno bogato živeli.˝ Vzhodne religije, denimo hinduizem, budizem in taoizem, nas lahko marsičesa naučijo. ˝Človek modernega sveta, tudi krščanskega, je naravo preveč popredmetil, ponižal, pozabil je na osebni odnos do vsega ustvarjenega, da se za vso čudovito urejenostjo in harmonijo stvarstva razodeva Stvarnik Življenja,˝ je spregovoril predavatelj katoliške Univerze iz Bengaloreja v Indiji. Za njim nekaj podobnega poudari še predavatelj (anglikanec) iz moderne stehnizirane Evrope (London), kjer ni več prostora za skrivnostno, kjer je vse določeno, vse funkcionira, v navidezni svobodi pa človek vse bolj postaja suženj, pozablja na preprosta in čudovita presenečenja in toliko LEPEGA, kar nam je podarjeno po naravi. Kristjani smo se potopili v to splošno mnenje poniževanja stvarstva, izkoriščanja, ne dihamo več skupaj s stvarstvom, premalo smo drugačni, premalo vzamemo zares Sveto pismo, kjer je tako jasno zapisano, da je Bog Stvarnik sveta, da se je sam Bog učlovečil prav v ta svet, da je Božji Sin Jezus Kristus postal človek… da bo po besedah apostola Pavla nekoč Bog vse v vsem! Še veliko je bilo takšnih in podobnih poudarkov. Hvala Bogu je v Aziji še toliko zdravega in dobrega v odnosu do narave (seveda so zelo izrazite izjeme, kot Kitajska, tudi Japonska…), tako da se Evropa, ZDA in druge moderne države lahko marsičesa naučijo od azijskega človeka, ki ima že nekako po svoji biti, po naravi danem daru posebno veščino sobivanja s stvarstvom, z naravo, ki ga obdarja, nagovarja in navdihuje.

10. Odgovoriti na krik tako zelo ogroženega okolja, narave, vsega bivajočega!

Ekološko vprašanje ni samo nekakšna nova teorija, ampak je njegovo bistvo predvsem v tem, da spremenimo način življenja, torej mora vsakdo začeti najprej pri sebi. Zadnji dan konference smo vsi udeleženci sprejeli nekakšno resolucijo, v kateri so oblikovani sklepi z zelo konkretnimi napotki, kaj narediti že danes, ne šele jutri ali pojutrišnjem. Najprej je potrebno na vseh stopnjah šolanja in vzgoje v šolski kurikulum vključiti predmet o ekologoji. Pri tem predmetu naj bi študentje spoznavali vso resnost ogroženosti okolja na našem planetu: ogrevanje ozračja, vse večje onesnaženje, na milijone plastenk, pločevink, mobilnih telefonov, računalnikov…. se vsak dan reciklira ali pa jih ljudje z vso malomarnostjo odvržejo v naravo (številke, ki jih je predstavil predavatelj iz Taiwana, dr. Yung-Hua Feng, so naravnost grozeče!!!). Potrebni pa so tudi konkretni projekti, kjer bodo študentje dejansko uresničevali temeljne vrednote v odnosu do narave: različni tabori v naravi, skrb za parke v univerzitetnem okolju, oblikovati mednarodno mrežo, kjer bo vsaka univerza predstavila svoje konkretne odločitve in dejanja v skrbi za okolje. Ekonomski in dobičkonosni pragmatični pogled na stvarstvo ne more biti sprejemljiv. Na vsa taka odstopanja je potrebno vedno znova opozarjati državne strukture, vlade, politiko, ekonomijo, torej biti kot vest za vse tiste, ki imajo moč pri odločanju glede prihodnosti našega planeta. Tu je pomembna civilna družba, jasen glas krščanskih cerkva in drugih verstev, različna druga združenja, univerze, kulturne in znanstvene ustanove ne smejo molčati.

Na koncu je predsednik Sophia University, dr. Tadaski Takizawa, tako zanimivo in kar nekoliko poetično zaključil konferenco: Imamo svoje sanje glede prihodnosti sveta, toda te nas vodijo k dejanjem in viziji, ki stvarstvo sprejema in doživlja kot dar. Veliko je upanja, novega, bolj spoštljivega in odgovornega doživljanja našega planeta. Kako drugačen bi bil svet, če bi vsaj malo zares vzeli besede modreca Tagoreja: Življenje nam je podarjeno, ta dar zaslužimo samo, če ga darujemo oz. podarimo drugim! In zelo podobno je tudi geslo praznovanja stote obletnice Sophia University v Tokiu: MOŽJE IN ŽENE, ZA DRUGE, Z DRUGIMI!


Poročilo škofa Jamnika objavljamo s posredovanjem Tiskovnega urada SŠK.

Na fotografijji: škof Jamnik pri grobu bl. Matere Terezije