Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Začetek na polno in navajanje na drugačnost

Po napornem dnevu letenja na relaciji Benetke–Doha–Denpasar (največje mesto na Baliju) ter po noči, polni zvokov iz džungle, sva se zbudila v vlažno, sončno jutro v mestu Ubud. Odločila sva se, da se bova od tam odpravljala na pustolovščine v okolici, saj je bilo vse ostalo na otoku od tod največ dve uri vožnje stran.

Že prvi dan sva začela zares! Najprej sva se morala navaditi na to, da je promet »angleški« (avti vozijo in pešci hodijo po levi strani ceste) in neurejen. Na otoku namreč ni omejitev hitrosti, celo prometnih znakov ni. Samo ulice, ožje ceste, hupe in pogumni vozniki. Pešačila sva do mestnega gozda opic, ki je za domačine svet kraj. V gozdu živijo majhne opice, ki hitro ukradejo skoraj vse, kar ni pospravljeno v nahrbtniku. V počasnem sprehodu, obdana z opicami, sva se počutila kul, ves čas pa sva vseeno živčno gledala, da se nama kakšna opica ne bi preveč približala. 

Vzpon na Mount Batur, še aktiven vulkan, je bila gotovo ena najboljših balijskih izkušenj. FOTO: Osebni arhiv

Isti dan sva se z voznikom, ki ga lahko na Baliju najameš zelo poceni (morda kar prepoceni), odpeljala do vaške domačije, kjer sva izdelala svoje kokosovo olje na tradicionalen način. Naučila sva se tudi, da imajo na Baliju tradicionalna imena. Prvorojenec je Putu, Wayan ali Gede, drugi je Made, tretji Nyoman in četrti Ketut. Če je otrok več, gre spet od začetka. Slovenska Made in slovenski Gede sva dan končala z nenačrtovanim obiskom Mason Elephant Parka. Kdo bi si mislil, da bova kdaj umivala in jahala slona? Midva že ne. :)

Od naravnih lepot do tradicionalne hrane

Po noči, ko sva slišala, da neka živalca teče po strehi, sva se odpravila na območje Tegallalang. Tam sva se seveda morala zavihteti na eno od velikih gugalnic nad riževimi terasami. Našla sva super restavracijo z (res hladnim) bazenom in si nato po krajšem počitku ogledala slap Ulu Petanu. Sledil je tudi najin prvi obisk templja – Sebatu. Ste vedeli, da morajo moški in ženske v templju nositi posebno oblačilo, ki mu rečejo »sarong«? Dan sva sklenila v Alas Harumu, znanem po posebni vrsti kave Kopi luwak. To pridobijo tako, da sušijo iztrebke živali, imenovane luwak, iz njih vzamejo kavna semena, ki jih je žival z »jagodo« pojedla, jih posušijo, oluščijo in spražijo. Kava ima precej kiselkast okus in nama ni bila všeč (je pa res, da že sicer nisva prevelika ljubitelja kave).

Sledil je tudi najin prvi obisk templja – Sebatu. Ste vedeli, da morajo moški in ženske v templju nositi posebno oblačilo, ki mu rečejo »sarong«?

Naslednji dan sva obiskala balijski kuharski tečaj. Z inštruktorico smo se sprehodili po lokalni (turistom malce smrdljivi) tržnici in se nato posvetili kuhi ter peki. Pripravili smo piščančjo juho, kari s tofujem, tunin sate v bananinem listu in zelene palačinke s kokosom. Naučila sva se tudi, kako se izdela »Canang Sari« – to je majhna daritev, ki jo hindujci enkrat na dan postavijo pred hišo. Popoldne sva si privoščila tradicionalno balijsko masažo. Priznati moram, da sem se tega malce bal, ker sem žgečkljiv in še nikoli nisem bil na masaži. Lahko si mislite, kako se mi je zdelo, če vam povem, da sem šel na istem potovanju na masažo še 4-krat …

Malo adrenalina ne škodi

Sledilo je zgodnje jutro. Ob 3.30 naju je šofer pobral, da sva se ob 5.00 z vodičem povzpela na Mount Batur, še aktiven vulkan. To je bila gotovo ena najboljših balijskih izkušenj. Po uri in pol hoje po spolzkem pesku smo prispeli na vrh, kjer nama je vodič na vulkanski pari skuhal jajca. Fotografirala sva se, ko sva na vrhu pričakala čudovit sončni vzhod in si nato po pohodu privoščila še izjemen zajtrk. Sledil je rafting na reki Ayung in sproščen preostanek dneva.

Preizkusila sva se tudi v vožnji štirikolesnikov po džungli. FOTO: Osebni arhiv

Tudi naslednji dan sva nadaljevala adrenalinsko. Preizkusila sva se namreč v vožnji štirikolesnikov po džungli. Naj priznam, da mi na začetku ni šlo dobro, ženi pa odlično, kar me je še bolj jezilo. K sreči sem v drugi polovici poti (kljub skorajšnjemu padcu, ups) užival. Spodobilo se je in pravično je bilo, da sva preostanek dneva zaključila mirno. Frizer in masaža zame, pedikura za Saro.

Končno tudi morje

Naslednjih pet dni sva se sprostila »na morju«. S katamaranom sva za tri dni odpotovala do otoka Gili Air (srednje miren muslimanski otok) in nato za dva dni še na Gili Trawangan (podobno kot Bali hindujski otok in otok zabave). Na obeh otokih ni motoriziranih prevoznih sredstev. Potuješ lahko peš, s kolesom, električnim skuterjem ali pa z manjšo kočijo, ki jo vleče konj. Ležala sva na plaži, jedla dobre večerje in se malo bolj sprostila. Na Gili Airu sva si ogledala ognjeni ples, najela kolesa (zelo naju je opeklo sonce) in vsak večer uživala v živi glasbi. Igrali so nadarjeni domačini. Zanimivo se nama je zdelo, da glasba enega bara nikoli ne moti drugega.

Med potapljanjem sva videla čudovite korale, podvodni kip in plavala z želvami! FOTO: Osebni arhiv

Eno od juter sva se potapljala okoli otoka Gili Meno. Videla sva čudovite korale, podvodni kip in plavala z želvami! Epsko! Ponesreči sem se zaradi osuplosti nad želvo zaletel v koralo … Sara je končno poskusila vodo iz kokosa in bila razočarana.

Na Gili Trawanganu sva med kopanjem našla štiri želve! Voda je sicer zelo plitva in ne omogoča »pravega« plavanja. Enega od večerov sva preživela tudi ob ogledu filma na plaži.

Miren zaključek potovanja

Konec potovanja so zaznamovali sprostitev, malce nakupovanja in obisk ene redkih katoliških cerkev, ki sva jih našla na Baliju. Hotela sva iti k maši v cerkev svetega Frančiška Ksaverja v Kuti, pa je žal ni bilo. Namesto tega sva spoznala naključnega domačina, ki je imel res carsko pričevanje o tem, kako je spoznal Boga! Dober opomnik, da naju je Bog spremljal ves čas.

Prispevek v celoti je objavljen v reviji Najst (3/2026). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.