Hitro in učinkovito

(Na)učili so nas, da se je treba naučiti čim več uporabnih spretnosti. Čeprav se morda včasih vprašaš, kdaj ti bodo prav prišli matematični polinomi, vseeno načeloma drži, da se v šoli, sploh v srednji šoli in na faksu, učimo uporabnih znanj. Zakaj je tako? Svet, v katerem živimo, poganja denar. Vedno znova je treba ustvariti dobiček, denar pa prinaša delo. In učimo se, da bi znali delati. Pa je to res vse, česar se moramo v življenju naučiti? 

Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst.

Stari Grki so imeli za vzgojo posebno besedo – paideia. Pomenila je celostno vzgojo človeka: intelektualno, telesno, moralno in estetsko. Umetnost in kultura sta bila ključna dela te vzgoje, saj sta mladeniče oblikovala v harmonično celoto lepote in kreposti. Filozofi, kot sta Platon in Aristotel, so dajali umetnosti pomembno vlogo pri oblikovanju značaja. Platon je glasbo in poezijo povezoval z urejenostjo duše, Aristotel pa je gledališče, še posebej tragedijo, priporočal kot del etične vzgoje.

Humanistični del izobraževanja, ki je pogoj za človekov celostni razvoj in kjer sta umetnost in moralna vzgoja ključna elementa za oblikovanje osebnosti, se umika v ozadje, zanj zmanjkuje prostora. Vse mora biti osredotočeno na funkcionalno znanje.

Hitenje brez vsebine?

Ker denar določa tempo, je pogoj za uspešnost hitenje, kjer se resnična vsebina pogosto izgubi. Pozabljamo, da je človek poleg telesa tudi duša in duh. Slednja svojo živost črpata ob izvirih v notranjosti, poganjajo ju doživljanje, čustva, čutenje. Občutljivost. Za umetnost – za njeno izražanje in občudovanje – moraš biti občutljiv. In vzeti si moraš čas. Da se lahko zares poglobiš v besede, zvoke, barve, moraš nekoliko postati ob njih. Da si človek, je nujno poznavanje literature, likovnih del, glasbe. 

Za umetnost moraš biti občutljiv. In vzeti si moraš čas.

Ko bereš Prešernov Kam? ali Byronovo Slovo, lahko stopaš v širino človeške izkušnje. V teh in podobnih besedilih prepoznaš tudi svoje doživljanje, ki mu prej morda nisi znal dati imena. Ko opazuješ igro svetlobe in senc na Turnerjevi Mesečini, si ob naslednji polni luni veliko bolj pozoren na svet, ki ga riše noč.

Zakaj sem prepričana, da je človek ustvarjalno bitje?

Zagotovo ima človek v sebi potencial za ustvarjanje. Ustvarjen je po Božji podobi, Bog pa je Stvarnik! Ko Bog Adamu in Evi zaupa rajski vrt, za katerega naj skrbita, ju pravzaprav prosi, naj ga dalje sooblikujeta, ustvarjata.

Ustvarjalnost lahko opazimo pri vseh izumih, novostih, izboljšavah, ki temeljijo na človeškem razumu. To je po eni strani čudovito, po drugi pa se lahko vprašamo, zakaj vedno želimo delati le stvari, ki bodo zagotovo lahko imele funkcijo, ki bodo uporabne. Sama sem prepričana, da je tudi umetnost »uporabna«: njeno funkcijo vidim predvsem v izražanju svoje notranjosti – je kot ventil, skozi katerega se lahko sproščajo napetost, strahovi, veselje, ljubezen. Ko si zaljubljen, se kar same pišejo pesmi o globokih očeh tvoje simpatije.

Ustvarjalnost lahko opazimo pri vseh izumih, novostih, izboljšavah, ki temeljijo na človeškem razumu.

Na prvi pogled se zdi, da v svetu ni prostora za občutljive – za tiste, ki pišejo pesmi in razmišljanja, za slikarje, ki porabijo ure in ure za majhne detajle, za igralce, ki večer za večerom poustvarjajo dramska dela tistih, ki so s pozornim očesom opazovali družbo in pisali o njej. Za vse, ki imajo občutek, da so v svetu tujci. Vendar pa je v človeku zapisano hrepenenje po vsem tem – to ga bogati in mu daje izkušnjo celostnega doživljanja (Ž)življenja. Z Byronom skupaj pravim: Sveta jaz nisem ljubil in ne mene svet; a naj bo viteško slovo! Verujem v to, da so – če prav jih nisem našel v teku let – obljube, ki drže, in upi, ki ne mro, in čednosti usmiljene, ki nam ne tko pogubnih zank, da tu in tam srce še čuti, ko se bližnjemu solzi oko, da so stvari, ki skoraj so to, kar se zde, da sreča ni le sen in ne svoboda le ime.

 Prispevek je bil najprej objavljen v reviji Najst (3/2026). Spremljaj Najst tudi na Facebooku, Instagramu in TikToku.