V sklopu Kogojevih dni so v soboto, 17. septembra, zvečer v baziliki na Sveti gori orkester, zbor, plesalci in recitatorji krstno izvedli simfonično pesnitev Barve zelenega smaragda. Skladbo je letošnji zlatomašnik, goriški duhovnik in skladatelj Avgust Ipavec posvetil spominu na 100-letnico prve svetovne vojne, še posebej padlim v septembrskih bitkah leta 1916 na Goriškem in na Sveti Gori, izvedli pa so jo simfonični orkester RTV Slovenija in mešani zbor Adoramus ter udeleženci pevskega tedna v Soči pod dirigentskim vodstvom Marjana Grdadolnika. Pri izvedbi zahtevne, poldrugo uro trajajoče simfonije so sodelovali tudi priznani recitatorji – Pavle Ravnohrib je posodil glas pesnitvam Simona Gregorčiča, Jernej Kuntner je prebiral pisma avstrijskega vojaka, Simon Dobravec in Žan Perko pa ruskega in slovenskega vojaka – ter plesalci baletne šole Konservatorija za glasbo v Ljubljani ter otroška folklorna skupina Pastirci izpod Krna in igralska skupina Drežnica. Pod režijo in koreografijo se je ob 70-letnici svojega umetniškega ustvarjanja podpisal Henrik Neubauer.

Več o vsebini simfonije smo pisali v zadnji tiskani številki Družine (številka 38, stran 12) pod naslovom Vihar grozan, vihar strašan

http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/clanek/%C2%BBvihar-groz%C3%A1n-vihar-strasan%C2%AB?OpenDocument&login


Orkestru in zboru je dirigiral Marjan Grdadolnik, krstni izvedbi sta v svetogorski baziliki prisluhnila tudi skladatelj in duhovnik Avgust Ipavec ter režiser in koreograf Henrik Neubauer (foto Jernej Skrt)

Škof Jurij Bizjak:"Simfonija prikazuje in opeva dogajanja in doživljanja prve svetovne vojne, razpoloženja in občutja poveljnikov in bojevnikov..."

Častni pokrovitelj koncerta je bil predsednik republike Borut Pahor, poslušalce v svetogorski baziliki pa je nagovoril tudi koprski škof Jurij Bizjak. »Tudi nocojšnja izvedba simfonične skladbe skladatelja Avgusta Ipavca spada v okvir proslav ob 100-obletnici prve svetovne vojne in prikazuje in opeva dogajanja in doživljanja prve svetovne vojne, razpoloženja in občutja njenih poveljnikov in bojevnikov, njihove izkušnje in preizkušnje, njihova hrepenenja in pričakovanja, njihove bridkosti in radosti, njihove bojazni in njihovo smelost, njihovo vero, upanje, ljubezen. Kakor je ves svet v eni vasi, tako je ves svet v eni bitki,« je dejal škof Bizjak in nadaljeval, da beležimo stoletnico prve svetovne vojne in slavimo hrabrost in junaštvo njenih bojevnikov, ki so v spopadih prelivali svojo kri, in vojaške veščine njihovih poveljnikov, ki so si s svojim znanjem in izkušnjami prizadevali zmanjšati število žrtev. »Zahvaljujemo se jim za njihov zgled žive vere v smisel trpljenja in žrtve, za njihovo trdno upanje v lepšo prihodnost, za njihovo brezmejno ljubezen do domovine, in molimo za pokoj duš, ki so iz bojnih vrst stopile pred Večnega sodnika. V svetem letu Usmiljenja še posebej prosimo tudi za lastno pomiritev in odpuščanje, za spravo in mir med narodi.«

Kot je dejal škof Bizjak je tudi o prvi svetovni vojni namreč mogoče izreči različne ocene, brez dvoma pa je mogoče reči tudi, da je bila tudi veličastno Gospodovo delo, kajti Gospod je tisti, ki, kakor pravi Job: »Dela narode velike in jih ugonablja, narode razširja in jih zapušča«. In kakor poje Ana, mati Samuelova: »Gospod jemlje in daje življenje, vodi v grob in dviguje iz groba«. In kakor nam govori sam Gospod: »Delam svetlobo in ustvarjam temo, napravljam mir in ustvarjam gorje, jaz, Gospod, delam vse to«. Zato je tudi v prvi svetovni vojni med vsem hudim privrelo na dan tudi toliko lepih in tako plemenitih reči, kakor piše apostol Pavel: »Kjer pa se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost ...«

»Velik del bojev prve svetovne vojne predstavlja znana soška fronta, ki se je s svojimi dvanajstimi bitkami skoraj v celoti odvijala na ozemlju današnje Škofije Koper, bojevalo pa se je v njej skoraj milijon vojakov iz ducata narodov, ki danes živijo v okviru dvanajstih škofovskih konferenc: Avstrijci, Bosanci, Čehi; Hrvati, Italijani, Madžari; Nemci, Poljaki, Romuni; Slovaki, Slovenci, Ukrajinci. Soška fronta še danes velja za največje bojišče v visokogorskem svetu v zgodovini,« je dejal škof Bizjak.

Da je zeleni smaragd vsekakor nadvse primeren naziv tako za ozemlje kakor za dogajanja, ki se ga spominjamo, je nadaljeval škof Bizjak: »Zeleni smaragd se namreč najprej prav lepo nanaša na reko Sočo, ki je znana po svoji čudoviti zeleni barvi. Enako posrečeno pa se zeleni smaragd nanaša tudi na silovite boje, ki so se odvijali na obeh straneh zelene reke: Hebrejska beseda za smaragd je namreč 'bareqet,' kar pomeni 'blisk' in seveda z njim povezano 'grmenje', ki je tudi v soških bitkah bojevnikom stresalo tla pod nogami.« Po besedah škofa Bizjaka je natančno tako kakor je v pesmi Soči napovedal pesnik Simon gregorčič: 'Nad tabo jasen bo obok, krog tebe pa svinčena toča in dež krvav in solz potok in blisk in grom – oh, bitva vroča! Tod sekla bridka bodo jekla, in ti mi boš krvava tekla'.

Pred začetkom je ivajalce in poslušalce v svetogorski baziliki nagovoril škof Jurij Bizjak (foto P. Š)

V poldrugi uri trajajoči simfoniji je nastopilo prek sto umetnikov: glasbenikov, plesalcev in igralcev. (fotografije Jernej Skrt)