Bazilika sv. Marije Snežne

Ko prispemo pred baziliko sv. Marije Snežne, se znajdemo na nekoliko utesnjenem trgu sredi prometnega krožišča in stavb. Za trenutek vse to odmislimo in si zamislimo, da smo na vrhu travnatega griča, posutega s cipresami in pinijami, pod katerim se pasejo ovce. Zamislimo si toplo poletno noč, ki nam ne pusti zaspati. V takšni noči s 4. na 5. avgust leta 358 se je Marija hkrati prikazala papežu Liberiju in bogatemu patriciju Janezu. Naročila jima je, naj zgradita in njej posvetita cerkev na mestu, kjer bo zapadel sneg. Ko sta se zjutraj zbudila, sta zagledala sneg na najvišjem rimskem griču, Eskvilinu. Janez se je takoj odpravil k papežu Liberiju in mu razložil svoje sanje. Papež mu je odgovoril, da se je tudi njemu prikazala Devica z istim naročilom. Odločila sta se, da bosta s skupnimi močmi zgradila cerkev, posvečeno Mariji. Iz te legende izhaja slovensko ime bazilike Marija Snežna. Marija Velika Cerkev se uradno imenuje sv. Marija Velika (Santa Maria Maggiore). Prvotna bazilika papeža Liberija je stala približno 70 let, ko se je papež Sikst III. po efeškem koncilu leta 431 odločil zgraditi novo, ki je do danes doživela več prenov. Od vsega začetka je bila cilj romarjev, a jo je šele zadnji avignonski papež Gregor XI. leta 1373 uvrstil med jubilejne rimske bazilike za pridobitev popolnega odpustka. Današnje pročelje bazilike je pred svetim letom 1750 uredil arhitekt Ferdinando Fuga. Na vrhu je pet velikih kipov – Marija z otrokom in štirje svetniški papeži: Gregor Veliki, Benedikt XIV., Sikst III. in Pashal I. Nekoliko nižje sta še kipa sv. Karla Boromejskega in bl. Nikolaja Albergatija. Ob vsaki strani pročelja stoji petnadstropna palača. V preddverju so na skrajni levi strani sveta vrata, ki jih je po naročilu viteškega reda Božjega groba ustvaril kipar Luigi Enzo Mattei, blagoslovil pa 8. decembra 2001 papež Janez Pavel II. Na vrhu vrat je prikazan njegov grb z geslom »Ves tvoj« (Totus tuus). Spodaj je na levi vratnici prikazana Marija, na desni pa vstali Kristus po vzoru podobe na torinskem prtu. Marijino zmagoslavje Ko vstopimo v baziliko, nas ta popolnoma prevzame, saj se v njej kljub kasnejšim spremembam še vedno čuti duh prvotne zgodnjekrščanske bazilike. Tri široke ladje so razdeljene z dvojno vrsto štiridesetih jonskih stebrov. Na desni je nadgrobni spomenik Nikolaja IV., prvega frančiškanskega papeža. V baziliki je pokopanih osem papežev, zadnji od njih papež Frančišek, prvi jezuit na Petrovem sedežu. Na stenah osrednje ladje so edinstveni mozaiki z motivi iz Stare zaveze, ki jih je v 5. stoletju naročil papež Sikst III. Iz njegovega časa so tudi veličastni mozaiki na slavoloku, ki predstavljajo Marijino zmagoslavje na efeškem koncilu (431), ki je potrdil njeno božje materinstvo. Levo od vhoda stoji v stranski ladji kapela Cesi iz 16. stoletja, ki je zelo pomembna za nas: v njej je namreč na božič leta 867 papež Hadrijan II. z vsemi častmi sprejel sv. Cirila in Metoda, ki sta mu predala bogoslužne knjige v slovanskem jeziku. Papež je knjige prejel, jih posvetil in položil na oltar, nato so nad njimi peli sveto liturgijo. Relikvija jaslic V baziliki hranijo pomembno relikvijo – jaslice, v katere je bil po rojstvu položen Jezus. O njih je pričeval že sv. Hieronim, ki pravi, da je moral v Sveti deželi občasno spremljati romarje, da so si ogledali Sveto jamo in jaslice, v katere je bil položen Gospod. Leta 644 jih je jeruzalemski patriarh sv. Sofronij podaril papežu Teodorju I. Od takrat jih hranijo v tej baziliki, zaradi česar jo imenujejo tudi sv. Marija pri jaslicah. Relikvije so v 19. stoletju premaknili v konfesijo pred papeškim oltarjem. Desno od konfesije najdemo Sikstovo kapelo ali kapelo Najsvetejšega zakramenta, ki jo je kot grobno kapelo svojega predhodnika Pija V. dal zgraditi papež Sikst V., pod njo pa je Oratorij jaslic, kjer so bile prvotno shranjene relikvije. Na levi strani vhoda stoji majhna kapela, posvečena sv. Hieronimu. Tukaj hranijo del relikvij tega cerkvenega učitelja iz 4. stoletja, ki je prevedel Sveto pismo v latinščino (Vulgata) in izhaja iz naših krajev. Rešitev rimskega ljudstva Zadnja kapela v levi ladji pa je Pavlinska kapela, v kateri hranijo sliko Marije, zaščitnice Rima, t. i. Salus Populi Romani. Izročilo pravi, da je leta 593 v mestu divjala kuga, ljudje so množično umirali. Papež Gregor Veliki se je odločil za procesijo: z njim na čelu so duhovniki nosili podobo Matere Božje od bazilike Marije Snežne do Vatikana. Ko so prišli do Elijevega mostu, je papež nad Hadrijanovim mavzolejem zagledal lebdečega angela z mečem. Ko je angel vtaknil meč v nožnico, se je zaslišalo petje nebeškega zbora: »Raduj se, Kraljica nebeška, aleluja!« V spomin na ta dogodek se še danes most in mavzolej imenujeta Angelski most in Angelski grad. Kuga se je v enem letu sicer pomirila, ni pa izginila. Zato se je papež odločil tudi naslednje leto ponoviti procesijo z Marijino podobo in zgodil se je nov čudež! V vseh hišah, mimo katerih je šla, je bolezen prenehala. Rimljani so se tudi v poznejših stoletjih s posebnim zaupanjem obračali na to milostno podobo. Izročilo pravi, da je ikona delo evangelista Luka, strokovnjaki pa čas njenega nastanka umeščajo v 13. stoletje. V spomin na čudež sneženja vsako leto 5. avgusta med sveto mašo v tej kapeli spustijo s stropa cvetne lističe belih vrtnic in nageljčkov. Grob papeža Frančiška Prav posebej pa je kapela in podoba v njej povezana s papežem Frančiškom, ki je umrl na velikonočni ponedeljek svetega leta 2025 in je pokopan tik ob njej. Njegov grob s preprostim napisom Franciscus leži med kapelo Sforza in Pavlinsko kapelo z njemu ljubo Marijino ikono, pred katero je molil ob številnih priložnostih. Svetoletni romarji se tako, potem ko gredo skozi sveta vrata bazilike Marije Snežne, lahko poklonijo tudi priljubljenemu papežu, katerega grob je kmalu po izvolitvi obiskal tudi sedanji papež Leon XIV.

Bazilika sv. Marije Snežne

Bazilika sv. Marije Snežne

Marija Velika

GRAD – 45 let duhovništva rojaka Vilija Kovača

VRHNIKA – Maša za domovino

Prispevek je dostopen samo za naročnike Družine.