Nadaljevanje iz: Bela krajina, partizani, Janez Raztresen, Dušan Pirjevec - Ahac, Romi, Kanižarica, Mavrlen [4]

20. septembra 1942 so partizani umorili sestri Pepco Švajger (Schweiger, po drugem viru Jožefo, roj. leta 1918) in Danico Švajger (roj. leta 1922) s Stražnega Vrha pi Črnomlju. Bili sta iz revne družine. Ko sta delali v vinogradu, so prišli do njiju in Pepco odgnali. Dolgo so jo mučili nato pa ustrelili. Nato so odgnali še sestro Danico in jo, kot so zapisali v medvojnem časopisu, zaklali.

Novembra 1942 so partizani ugrabili Bajuka, posestnika in metliškega odbornika za mestno občino, ter njegovo dvajsetletno hčerko. Umorili so ju neznano kje, zaradi sina, ki je bil pri vaški straži (Odprti grobovi, 2. knjiga, Buenos Aires, 1970, str. 108). V knjigi Farne spominske plošče nista navedena.

Odprti grobovi (2. knjiga, str. 107): »V brezno Šulnovke so leta 1942 pozno jeseni radoviški partizani vrgli dve materi samo zato, ker sta bila njiju sinova pri legionarjih. Ena teh mater je bila v hiši Režek na Krašnjem Vrhu in druga v hiši Bojica. Njih vzdihi so se slišali še četrti dan.« Gre za 58-letno Ano Režek s Krašnjega Vrha nad Radovico, ki so jo živo vrgli v kraško jamo Šulnovko, in Marijo Bojič.

Rosalnice pri Metliki, Tri fare, farne spominske plošče. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski požig župnišča in šol

Sredi decembra 1942 so hrvaški partizani, ki so tesno sodelovali s slovenskimi, ugrabili in umorili posestnika in mešetarja Ilijo Lubiniča (roj. leta 1897) in njegovega sina Ilijo (roj. leta 1926) iz Boldraža pri Radovici pri Metliki (Črne bukve, 148; Odprti grobovi, str. 174; Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, 1973, str. 199).

7. oktobra 1942 je vzhodnodolenjski odred, ki ga je vodil Ilija Badovinac, z izgovorom, da je treba preprečiti naselitev enote protirevolucije, požgali župnišče in šolo na Radovici (Vogrič, 161). Uničevanje Radovice so začeli partizani, Italijani pa so ga dokončali, saj so požgali celo vas. Badovinca so komunisti po vojni razglasili za »narodnega heroja«, še danes ga sredi Metlike častijo s spomenikom.

Maja 1943 so požgali šolsko stavbo v Stari Lipi (severozahodno od Vinice; Vogrič, 246).

Rosalnice pri Metliki, Tri fare, farne spominske plošče. Foto: Ivo Žajdela

Molk debelih knjig o komunističnih partizanih

O komunističnem partizanjenju v Beli krajini so napisali dve debeli knjigi: Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev (1973, 553 strani) in Radko Polič, Belokranjski odred (1975, 684 strani). Ko v obeh beremo obširne opise za leto 1942, vidimo, da je bilo le malo premišljenih akcij proti okupatorju. Večina obširnih zapisov je namenjena prikazovanju organiziranja revolucionarne organizacije komunistične partije. Vse je bilo namenjeno boju za oblast, s tem pa uničevanju političnih nasprotnikov. Njihovi številni umori so omenjeni le tu in tam. Ko sta jih avtorja omenila, še posebej pa organiziranje protirevolucije od septembra 1942 naprej, sta uporabljala le izrazito negativno terminologijo o izdajalcih in sodelavcih okupatorja.

Rosalnice pri Metliki, Tri fare, farne spominske plošče. Foto: Ivo Žajdela

Za partizani še Italijani – oboji proti Slovencem

Toda komunistični partizani niso samo ubijali ljudi in s tem sejali smrtni strah. V povračilnih akcijah je italijanska vojska požgala številne belokranjske vasi. Naj le omenim prvi tak primer.

22. junija 1942 so partizani belokranjskega odreda, ki so se jim pridružili partizani iz sosednje Hrvaške, napadli italijansko postojanko na Hrastu (Vogrič, 120), ob cesti v Metliko. Sicer naj bi ubili štiri Italijane, toda ti so se kruto znesli nad nedolžnimi vaščani. Požgali so vso vas, 23 hiš, skupaj z gospodarskimi poslopji.

Požigi in trpljenje Belokranjcev

V naslednjih mesecih so Italijani požgali veliko belokanjskih vasi. Zaradi partizanov so ljudje nepopisno trpeli.

26. julija so požgali vasi Kot pri Semiču, Dobliče, Zajčji Vrh, Miheljo vas, Lokev, Gradac in Svibnik.

V naslednjih treh dneh so požgali vasi Otovec, Petrovo vas, Naklo, Rodine, Brezje, Planino in še nekatere (Vogrič, 125).

4. avgusta so požgali 58 kleti, nekaj skednjev in štiri hiše v okolici Semiča (Vogrič, 134).

Kmalu zatem so v Dolenji Paki požgali vse hiše razen ene.

14. avgusta so do tal požgali vas Vrčice, dan pred tem pa štiri hiše v vasi Zagozdac pri Predgradu (Vogrič, 139).

19. avgusta so požgali 79 stavb v Zapudju.

Mnoge od teh požigov ima na vesti Belokranjski odred, ki ga je v imenu vodstva komunistične partije vodil Ante Novak.

Zaradi povračilnih akcij so Italijani jeseni 1942 požgali Bojanjo vas (46 hiš z vsemi gospodarskimi poslopji, živino so odgnali). Požgali so vasi Krašnji Vrh, Radovico, Pilatovce in še druge.

Konec novembra 1942 so požgali precej hiš v vaseh Gaj, Rajakoviči, Sekuliči, Kuljaji, Kunčani, Popoviči in Doljane (Vogrič, 203).

Poleg tega so Italijani ubili veliko Belokranjcev. 1.382 ljudi so odpeljali v internacijo, kjer jih je precej umrlo (Vogrič, 214–215). Za vse to razdejanje, smrti in trpljenje nosijo odgovornost komunistični partizani.

Metliški duhovniki, kaplan pater Norbert Klement je na desni.

Protirevolucija je prišla tudi v Belo krajino

Da bi vsaj malo omilili vso to partizansko-italijansko nasilje, so v nekaterih krajih, predvsem septembra v Semiču in 16. novembra 1942 na Suhorju, ustanovili postojanki pritirevolucionarne zaščite. Kako je prišlo do tega?

Mnogi so na začetku simpatizirali in celo sodelovali s tistimi, ki so se organizirali v odpor proti okupatorju. Med njimi je bil tudi pater Norbert Klement, metliški kaplan od leta 1937 do 1942. Bil je celo tajnik odbora OF. Toda potem, ko so ljudje videli, kakšen »odpor« proti okupatorju je pravzaprav to, kaj se skriva za OF in partizanstvom, ko so videli in poslušali o partizanskih umorih najmanj dvajsetih domačinov, so se začeli odvračati od OF in partizanstva. Toda veliko drugih možnosti ni bilo. Protirevolucija je postala zatočišče.

Druga farna spominska plošča v Suhorju, prvo so levičarji razbili. Foto: Ivo Žajdela

Vedeli so, da je postojanka slabo branjena

Vse to je povzročilo, da se je protirevolucionarna enota »Legija smrti« nastanila na Suhorju. Ker pa so komunisti prvenstveno zasledovali svoj glavni cilj, komunistično revolucijo, so svoje partizanske enote takoj poslali proti Suhorju oziroma proti tamkajšnji postojanki. Vedeli so, da je postojanka slabo branjena, saj je šlo pri protirevoluciji za izrazito izsiljeno pozicijo, ki se kot takšna ni v polnosti vojaško organizirala.

Partizansko vodstvo je nad Suhor poslalo Cankarjevo brigado in 13. hrvaško brigado. Podrobnosti o napadu si lahko vsak prebere v literaturi. Npr. v: Lado Ambrožič - Novljan, Cankarjeva brigada (1975, str. 62–66), Janko Maček v reviji Zaveza (št. 28, str. 22–27), Ivan Korošec, Prva nacionalna ilegala (Ljubljana 1993, str. 140–142), Jože Klemenčič v reviji Borec (1968, str. 431–433), France Grum v reviji Vestnik (Buenos Aires 1964, št. 1–2). Navedel sem literaturo z »obeh strani« in iz nje si lahko vsak ustvari dokaj objektivno podobo o suhorski tragediji.

Blagoslovitev druge farne spominske plošče v Suhorju, škof Andrej Glavan, 22. 10. 2006. Foto: Ivo Žajdela

Partizani so na Suhorju ubili 31 ljudi

Suhorska postojanka ni obstajala dolgo, saj je bila strateško izpostavljena. To so partizani izkoristili in v noči na 27. november 1942 nad njo zgrnili silo dveh združenih enot, Cankarjeve brigade in 13. hrvaške brigade. Z veliko premočjo so postojanko z lahkoto zavzeli oziroma uničili.

Zažgali so šolo in župnišče branilce pa prisilili k vdaji. Mimogrede, ko govorimo o tej in podobnih postojankah, je treba imeti pred očmi, da je šlo predvsem za samoobrambo in za defenzivnost, ne pa za kakšno izrazito ofenzivnost, kar je bilo značilno za partizane oziroma za njihovo revolucijo.

Z napadom na Suhor, ki je imel vse elemente zločinskosti, saj ni bil z ničimer izzvan, predvsem pa ne kakor koli upravičen – bil je pač značilen revolucionarni akt – so tam partizani ubili najprej 23 ljudi oziroma branilcev, mnogo pa so jih zajeli. Ujetnike so odgnali na Popoviče pod Gorjanci, kjer so nekaj vodilnih strahovito mučili, kasneje pa umorili. Pri tem naj bi umorili osem ljudi, ki so še vedno zakopani na Popovičih. Domačini okoli Suhorja vedo, kje je njihov »grob«. Ne le množični pokol na Suhorju, za seboj so partizani pustili tudi silno opustošenje.

Med zajetimi, mučenimi in umorjenimi sta bila tudi metliški kaplan Norbert Klement, ki se je med protirevolucionarnimi legisti znašel kot kurat, in poveljnik »Legije smrti« Dobrivolje Vasiljević - Iztok.

Umorjeni kaplan Norbert Klement na spomeniku umorjenim duhovnikom iz Bele krajine v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

Kako je lahko partizanski zločin vzor in spodbuda prebivalcem!?

Partizanski napad na suhorsko postojanko je bil izrazito zločinsko dejanje. V letu 1942, polnem hudih dejanj, se je kot reakcija oblikovala tudi »Legija smrti«, kot posebna in pionirska protirevolucionarna enota.

Kljub kakšnemu opozarjanju, da občina Metlika datum velikega partizanskega zločina na Suhorju že desetletja, in celo ves čas demokracije (35 let torej) praznuje kot občinski praznik, je svojevrstna sprevrženost. Praznuje. To je za levičarje še vedno praznik.

Občinski praznik ni nepomemben, saj je to slavnostni dogodek, ob katerem se v nekem okolju ljudje spomnijo in zavedo svojih korenin, zavedo se obče civilizacijskih vrednot. S praznikom mlade ljudi, še posebej po šolah, opozorimo na svetla dejanja ali osebnosti iz naše preteklosti. Spomnimo jih na vrednote, ki jih moramo negovati in krepiti. Zato se v primeru občinskega »praznika« v Metliki postavi zelo zoprno vprašanje, kako je lahko takšen dogodek, kot je bil partizanski zločin na Suhorju, vzor in spodbuda prebivalcem, predvsem pa mladim?

»Spominska plošča« v Suhorju, s katero politični nasledniki komunistov s slavljenjem zločinov posiljujejo resnico in ljudi. Foto: Ivo Žajdela

Občinski praznik: razdor ali povezovanje

Občina Metlika bi si morala za svoj glavni praznik izbrati dogodek, ki bi bil izrazito pozitivno naravnan in ki bi povezoval vse ljudi. 26. november zagotovo ni dogodek, ki bi jih povezoval, ampak lahko vedno sproži tudi razdvajanja. Predvsem pa je nespodoben in žaljiv.

Mnogo je dogodkov in ljudi, ki bi se jih Metličani morali spominjati in ki bi jim lahko dajali ter pomagali razvijati domačijsko in etično samozavest. Pred leti umrli Jože Dular je vsekakor osebnost, ki je izrazito pozitivna in kot takšna povezovalna, saj je s svojim humanističnim delom za Metliko naredil izjemno veliko. Spomin nanj, rojen je bil 24. februarja 1915, je vreden cele Dolenjske, ne le Metlike, ki ji je posvetil vse svoje življenje in jo kulturno obogatil tako kot verjetno nihče drug.

15. oktobra 1865 je bila v Metliki ustanovljena prva narodna čitalnica na Dolenjskem. Kaj je bolj pozitivno naravnano, kot je zavest o čitalnici kot izrazito humanistični ustanovi, ki je poleg tega pomembno budila slovensko narodno zavest.

Odličen datum za občinski praznik bi bil datum iz leta 1524, ko je Metlika dobila mestne pravice. Če bi bilo tu težko določiti natančen datum, pa bi ustrezal 10. december 1588, ko je nadvojvoda Karel predpisal Metličanom volilni red za volitve mestnega sodnika. S tem je postala Metlika tudi de jure mesto. Primeren bi bil tudi 18. avgust 1407. Takrat je cesar Leopold IV. izdal listino, na kateri je Metlika prvič omenjena kot mesto Metlika (Statt Möttling).

Poleg tega je Metlika lahko nadvse ponosna, da je 18. septembra 1869 dobila prvo požarno brambo na Slovenskem.

Ivo Žajdela, Praznovanje genocida, Metlika, Suhor, Demokracija, 11. 4. 2002Franc Vrviščar, Praznovanje genocida, Demokracija, 9. 5. 2002

Ivan Škof, Franc Vrviščar, »Praznovanje genocida« razburilo Metličane, Dolenjski list, 3. 5. 2002Ivo Žajdela, »Praznovanje genocida« razburilo Metličane, Dolenjski list, 23. 5. 2002

Ivo Žajdela, »Praznovanje genocida« razburilo Metličane, Dolenjski list, 30. 5. 2002Ivo Žajdela, Metlika, »praznik« in zločin, Suhor, Dolenjski list, 19. 1. 2012

Alojzijo Ivec, ženo in mater treh otrok, so partizani ugrabili konec decembra 1942 v Suhorju, odgnali v Drage pod Gorjanci in umorili. Vir: Slavka Butala

Umor Alojzije Ivec s Suhorja

Konec decembra 1942 so partizani v Suhorju ugrabili Alojzijo Ivec (1890), ženo in mater treh otrok. Odgnali so jo v Drage pod Gorjanci. Tam so jo, partizane je vodil zloglasni Ivan Novak - Očka, čisto formalistično na kratko »zaslišali« potem pa umorili.

Družina Ivec, mož Anton Ivec in žena Alojzija Ivec, rojena Pavlovčič (1890) sta živela v Suhorju, št. 8. Imeli so trgovino, pekarno in kmetijsko posestvo. Hiša je bila pod cerkvijo, ob cesti proti Metliki. V njej je danes trgovina kmetijske zadruge iz Metlike.

Kot je v knjigi Kljub vsemu (založba Družina, Ljubljana, 2011) zapisala Slavka Butala, sta Ivčeva imela tri otroke. Starejši brat je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, obe deklici domačo osnovno šolo. Glavna zaposlitev staršev je bila vodenje trgovine z mešanim blagom. Dopolnjevali so jo z odkupom poljščin, sadja in gob. Oče je bil navdušen vinogradnik in vina ni prideloval samo za domače potrebe.

Mama Alojzija je živela v suhorskem župnišču pri stricu. Rodila (s priimkom Pavlovčič) se je v župnišču kot hči župnikovega brata. Skrbela je za župnijsko gospodarstvo. Veliko je brala, ljubila je naravo in jo znala opazovati. Bila je skrbna mati in pridna gospodinja, ki je prijela za vsako delo, če je bilo treba. Predvsem pa je bila trgovka, ki je večino dneva preživela v trgovini. Ko se je prva nečakinja, ki je živela pri njih, poročila, je sprejela k sebi drugo in poskrbela še za tretjo. Družina je bila prva dolžnost.

Družina Ivec okrog leta 1937. Vir: Slavka Butala

Ugrabitev, ropanje, umor na Suhorju

Ker se je enota t. i. legistov oz. Jugoslovanske vojske v domovini utrdila v Suhorju, so jo v noči na 26. november 1942 obkolile in napadle združene slovensko-hrvaške partizanske enote. Prišlo je do hudega uničenja. Ubitih je bilo veliko ljudi, šola in župnišče pa požgana.

Alojzija Ivec je neposredno po partizanskem uničenju v Suhorju napisala pismo in ga poslala svoji sestri, s. Agnes. V njem je opisala opustošenje, ko so partizani in domačini povsem izropali njihov dom. Ko se je hčerka Slavka za božične praznike 1942 hotela vrniti domov, njenega doma ni bilo več. Predvsem pa matere ne. Toda tega ji takrat sploh niso upali povedati, tako da je šele kasneje po drobcih spoznavala kruto resnico.

Partizanom ni bilo dovolj, da so prej pri Ivčevih dobivali veliko dobrin, najprej od očeta, potem pa od mame in da so ob napadu na Suhor trgovino ter dom povsem izropali. Konec decembra 1942 so partizani Alojzijo Ivec ugrabili, jo odgnali v Drage pod Gorjanci in tam umorili. Zakopali naj bi jo pod neko smreko med Dragami in Popoviči. Po drugi naj bi jo odgnali in umorili v smeri proti Semiču, kjer so umorili tudi župnika Janeza Raztresena, vendar je to manj verjetno.

Hiša in trgovina Ivčevih v Suhorju okrog leta 1930. Vir: Slavka Butala

Po partizanskem pustošenju razbitje družine

Sina Antona so Italijani ob neki raciji v Ljubljani leta 1941 odpeljali v taborišče v Italijo (v Treviso), kjer je ostal do leta 1943. Hčerka Slavka je leta 1941 odšla v gimnazijo v Šmihel pri Novem mestu. Ostali člani družine so nadaljevali z delom doma in na posestvu. Trgovina je še vedno delovala z nezmanjšano močjo. Prenehala pa je pekarna, saj je pek odšel v partizane.

Ker je imel oče hudo vnetje srednjega ušesa z močnimi glavoboli in vročino, se je odšel zdravit v Ljubljano, v Leonišče. Potem se mu je obnovila še rana na želodcu (zdravil ga je zdravnik dr. Pompe in drugi). Po tedanjem načinu zdravljenja bi moral biti operiran, vendar je živčni pretres ob domači tragediji zdravljenje ustavil. Na obolelo uho je oglušel. Ostal je v Ljubljani in je živel v podnajemniški sobi. Zaradi zdravstvenih težav se ni mogel zaposliti, zato so mu pomagali stari trgovski znanci.

Slavka Butala je umorjeno mamo Alojzijo Ivec in očeta napisala na spominsko ploščo na pokopališki kapeli v Suhorju. Foto: Ivo Žajdela

Kako so zaradi komunističnega nasilja emigrirali

Na Koroško je odšel, po težki odločitvi, z zadnjim transportom v zadnji noči pred prihodom partizanov v Ljubljano. Nekateri so mu svetovali naj gre, drugi naj ostane. Ni se čutil krivega. Zmagal je strah in slabe izkušnje iz preteklosti.

Na Koroškem je živel v begunskih taboriščih in je v Lienzu in Celovcu delal kot tolmač Angležem. Okoli leta 1947 sta ga ponoči dva neznanca močno pretepla. Verjetno je šlo za udbovca. Ni se upal vrniti v Slovenijo, zato je odšel v Ameriko, saj je bil že prej tam in se mu je Amerika dopadla, poleg tega sta bila tam tudi njegova brata. Živel je v San Franciscu in delal kot natakar. Umrl je leta 1969, potem ko je zbolel za rakom. Tam je tudi pokopan. Pred nekaj leti je Slavkina vnukinja našla njegov grob na pokopališču San Franciscu.

Nadaljevanje v: Bela krajina, partizani, VOS, Suhor, Alojzija Ivec, Slavka Butala [6]

Ivo Žajdela, Trpljenje Belokranjcev, Suhor, Alojzija Ivec, Reporter, 9. 11. 2020

1/12