Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [5]

France Špelič je v knjigi Vrnil se bom k Očetu o napadu na Dob dodal nekaj novih drobcev. »Partizanska protiofenziva se je začela proti koncu novembra 1942 z napadom na postojanko Legije smrti Suhor pri Metliki, ki so jo popolnoma uničili. V tej postojanki je bilo 127 legionarjev in 35 italijanskih vojakov. Napad je izvedla Cankarjeva brigada skupaj s 13. proletarsko hrvaško brigado. Cankarjeva brigada je tudi uničila posadko legionarjev v Sv. Križu, sedaj Podbočje pri Kostanjevici.

Sledila je zmaga Gubčeve na Ajdovcu in že so načrtovali naslednji napad na Dob pri Mirni. /Pri vseh teh napadih – Suhor, Podbočje, Ajdovec, deloma tudi Dob – kot v drugih, ki so jim sledili po napadu na Dob, gre skoraj izključno za napade na Slovence, op. I. Ž./ Tu je bila posadka 17 italijanskih vojakov, podoficir in en oficir. V gradu je bila družina lastnika gradu grofa Logothettija. Logothetti je živel tam z ženo in 20-letnim sinom. Pod zaščito v tem gradu je bila tudi Mavsarjeva družina iz Šentruperta. Mavsar je bil župan šentruperške občine /pred vojno, op. I. Ž./. V Mavsarjevi družini je bilo šest članov: oče in mati in štirje otroci /pravilno oče in mati ter deset otrok, op. I. Ž./.

Po srditem boju je bila tudi ta postojanka uničena. Vsi poizkusi, da bi jim italijanska vojska prišla na pomoč iz Mokronoga, Trebnjega in Novega mesta, so bili zaman.«

Mogočni dvorec Rakovnik, le slab kilometer od uničenega dvorca Dob, v njem so bile Baragove sestre, so požgali in uničili partizani 1. bataljona Gubčeve brigade 11. septembra 1943. VIR: SEM

Partizani so obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo

»O boju in izidu na Dobu imam takšenle spomin; 26. decembra 1942, to je na dan sv. Štefana zvečer, je I. bataljon Gubčeve brigade obkolil grad Dob. Drugi bataljoni s sodelovanjem Tomšičeve in Cankarjeve brigade so imeli nalogo rušiti železniško progo in z zasedami varovati neposredne napadalce, I. bataljon, da jim italijanska vojska ne bi mogla udariti v hrbet. V neposrednem napadu sem bil tudi jaz. Bil sem borec napadajočega bataljona.

Po lestvi smo se povzpeli v zgornje prostore skozi okno. Italijani so bili skrajno nepazljivi. Napadeni so se močno branili v gradu samem in tudi proti napadalcem od zunaj. Ogenj jih je prisilil, da so se umaknili v kotni stolp. Do stolpa ogenj ni prišel, čeprav je sam grad že docela pogorel. Ko smo bili partizani oziroma naš štab pripravljeni umakniti se, je bolj dim kot ogenj prisilil branitelje, da so pokazali pripravljenost na vdajo. Pogajanje za vdajo sta vodila grof Logothetti in partizanski komandant Anton Zgonc - Vasja.

Partizani so zahtevali, da po vrvi spustijo vse orožje, in hkrati obljubili, da se jim ne bo nič zgodilo. Italijani so spustili vse orožje. Potem so se spustili otroci, nato ženske, zadnji pa moški. Z obtožbo, da so vojaki nekaj orožja uničili, preden so ga izročili, partizani niso držali obljube.«

Ženske in civilne moške so ubili prve

»Kje so bile ženske in civilni moški, ne vem. Pobili so jih prve. Ujeti vojaki so bili zastraženi v hlevu. Tam so lahko jedli med, ki so ga partizani prinesli v sodu iz neke shrambe. Ujetnike so vodili po enega iz hleva in tedaj je na poseben način počilo. Pokanja je bilo vsevprek, saj je še vedno pokala italijanska municija v ognju, boji v daljavi so še trajali, saj so Italijani iz Trebnjega in drugod rinili na pomoč. Šele zadnji ujeti Italijan je po značilnih strelih ugotovil, da so že vse njegove tovariše postrelili in da je on na vrsti. Bil je to majhen vojak, črne polti, doma nekje iz Kalabrije. Tako je sam povedal. Kakor tudi, da ima doma ženo in otroke. Grozovito je tulil, jokal in prosil. Bil je ustreljen. Vse jetnike so ustrelili tako, da so padali v ogenj gorečega stopnišča. Bilo je grozovito, kako so se trupla pobitih v ognju krčila in zvijala.

Videl sem prizor, kako sta od gradu po čistini tekla dva Mavsarjeva otroka. Mitraljezec je hitro legel, da bi ju pokosil, tedaj pa komandant Vasja ukaže: 'Ne streljati, otrok ne bomo pobijali!'«

Tako France Špelič (Vrnil se bom k očetu, 2. izdaja, Celjska Mohorjeva družba, 1998, str. 70–72). Gornji daljši navedki iz povojne komunistično-partizanske literature nam poleg nekaterih podatkov sporočajo še nekaj zelo značilnega, to, kako so komunisti gledali na svet: vse, kar so počeli sami, je bilo tako rekoč samoumevno in brezmadežno, tisti, ki pa so jih na svoji revolucionarni poti uničevali, pa so bili vredni omembe samo kot predmet zaničevanja (tudi s terminologijo) in uničevanja.

Če bi postala njegovo dekle in šla z njim v gozd, bi ji zajamčil življenje

O tem, kdo vse je poleg Mavsarjevih, Logothettijevih in italijanskih vojakov bil v gradu in kdo vse je poskakal skozi okno, so podatki zelo skopi in nejasni. Najprej naj bi skočila dva italijanska vojaka, nato Jože in Mici, potem pa še drugi. Jože Mavsar je zatrjeval, da so skozi okno poskakali vsi Mavsarjevi, vendar se je uspelo rešiti le njemu in njegovemu dvanajstletnemu bratu Vilku. Pepca Jaki iz Šentruperta, ki mi je povedala veliko podatkov (okoli leta 1994), mi je dejala, da je izpred gradu tekla tudi njuna šestnajstletna sestra Mici, vendar jo je krogla ranila v nogo. Ko je na pomoč klicala mamo, so do nje prišli partizani in jo zvlekli nazaj do gradu. Jože Mavsar se je ob njenem primeru spomnil še enega podatka. Ko se je po demokratizaciji mudil v Mokronogu, mu je znanec z Laknic povedal, da je bil pred nekaj leti v njihovi gostilni partizan, ki je pripeljal Mici iz poslopja, kjer so imeli zastraženo vso družino. Ko jo je peljal ven, ji je svetoval, da ima zdaj možnost, da ostane pri življenju. Ponudil ji je, da če bi postala njegovo dekle in šla z njim v gozd, bi ji zajamčil življenje, drugače pa jo bodo mučili ravno tako, kot lahko vidi tam svojega očeta. Na veliko presenečenje je Mici zakričala: »Za atom grem!«

Marija (Mici) Mavsar (roj. 1926), partizani so jo umorili skupaj s starši 27. decembra 1942 pri požganem dvorcu Dob pri Mirni. VIR: I. Ž.

Vsi smo skakali iz gradu. Krogle so švigale naokrog

Zalči Breznikar iz Mirne mi je povedala, da sta bila na Dobu tudi zakonca Gospodarič (Urajer) iz Gorenje vasi. Oba sta preživela. On naj bi se skril v seno, žena pa je zbežala, vendar je dobila strel v nogo. Jože Mavsar naj bi ji takrat pomagal uiti. Jože Mavsar je povedal, kot bomo videli nekoliko naprej, da je pomagal nekemu moškemu. Pepca Jaki iz Šentruperta pa mi je dejala, da sta hodili na Dob spat tudi dve ženski.

Jože Mavsar se je usmeril proti domači vasi Praproče, brat Vilko pa je krenil naravnost proti Mokronogu, pod varstvo tamkajšnje italijanske posadke. Jože Mavsar (Ivo Žajdela, Zasuta usta, samozaložba, Ljubljana, 1996, str. 141–144): »Vsi smo skakali iz gradu. Na tleh je bilo nekaj snega. Krogle so švigale naokrog, ker so me takoj opazili. Vrgel sem se na sneg, nakar je streljanje prenehalo. Naprej sem se plazil in kmalu zaslišal nekoga, ki je jokal. Bil je nek možakar, ki je bil z nami. Bil je obstreljen. Vlekel sem ga do prve vasi, nato pa ušel naprej.«

Jože Mavsar se je skril v dvorcu Rakovnik

V domači vasi je zavil k sosedovi hiši Lesarjevih. Ob vstopu v hišo je pokleknil in se zahvalil angelu varuhu za rešitev. Lesarjeva mama ga je prosila, naj zbeži, sicer bodo še njih ubili. Dali so mu suknjič, da se je oblekel. Nato se je poslovil. Noč je prebil na domačem kozolcu, nato pa krenil do bližnje hiše, kamor se je od njih poročila dekla Mici. Mici Korelc je bila prej devet let pri Mavsarjevih. Prosil jo je, da je šla pogledat do bližnje graščine Rakovnik, ali je pot varna in da ga tam najavi. Tam je bil samostan z Baragovimi sestrami. Rakovnik je bil velik dvorec, okoli pa so rasli visoki hrasti, ki so ga skoraj v celoti zakrivali v zelenje. Kasneje, še med vojno, so tudi ta dvorec požgali in uničili (požgali so ga partizani 1. bataljona Gubčeve brigade 11. septembra 1943; Zoran Hudales, Občina Trebnje v NOB, Ljubljana, 1975, str. 513, 536). Danes je tam le še nekaj ruševin, saj so po vojni ljudje gradbeni material odvažali.

Na poti na Bistrico je srečal partizana s puško

Zgodaj naslednje jutro je Jože prišel v samostan. Sestra Marija Janežič mu je dodelila sobo. Po maši je šel v kapelo. Ves se je tresel. Padel je na kolena, nato ga je Sinko (dekan v Lenartu v Slovenskih goricah, od koder so ga Nemci pregnali; zatekel se je v Ljubljano, nato pa v samostan v dvorcu Rakovnik pri Šentrupertu) obhajal. Nato je Mici odšla na Bistrico k Lapu in mu povedala, da je pri njih Jože Mavsar in če je varno, da pride Jože do njega, da bi ga prepeljal v Mokronog. Še prej so sestre Jožeta pospremile v kapelo in ga izročile v božje varstvo. Na poti na Bistrico je srečal partizana s puško. »Mrzlično sem začel razmišljati, kaj naj storim. Vedel sem, da se ne smem ustrašiti. Klobuk sem dal malo postrani in ko sem prišel do njega, sem rekel 'Zdravo'. Odzdravil mi je. K sreči me ni spoznal. Tako sem prišel na Bistrico, nato pa naprej do Mokronoga.« Iz Bistrice ga je do Mokronoga odpeljal France Lap na vozu. Naslednje dni (do 13. januarja 1943) se je zadrževal pri Hočevarjevih in na Žalostni gori.

Peter Mavsar (roj. 1929). VIR: I. Ž.

Potem ko so »osvoboditelji« dokončali svoje »osvobodilno« delo

Vrnimo se k pripovedi Jožeta Mavsarja. »Kako se je za zidovjem gorečega gradu odigralo poslednje dejanje tragedije, sem dognal šele pozneje, ko je bila noč groze že daleč za menoj. Vznemirljiva vest, da so partizani napadli grad Dob in ga zažgali, graščaka, njegovo ženo in sina ter vso posadko pobili, našo družino pa zajeli, se je bliskovito razširila po okolici. Stari oče moje pokojne matere se je nemudoma napotil k partizanskemu poveljniku in ga ves skrušen prosil, naj prizanese nesrečni družini. Poveljnik mu je obljubil, da bo izpustil vse, takoj ko jih bodo zaslišali. Svoje besede ni držal. Bil je pač komunist ...

Šele naslednji dan, 28. decembra, potem ko so 'osvoboditelji' dokončali svoje 'osvobodilno' delo in se umaknili nazaj v gozd, so si domačini upali približati prizorišču burnih dogodkov. V bližini gradu so našli na tleh dolg nož, okrvavljen do ročaja. Zraven njega je ležal klobuk mojega očeta ... Polni zlih slutenj so se napotili dalje.«

Vrh grmade je med tlečimi ogorki ležalo šest strahotno zmaličenih trupel

»Grad Dob je bil spremenjen v pogorišče. Le gole stene so štrlele navzgor – okamnel protest, nema obsodba zlagane kulture dvajsetega stoletja! Strašna zapuščenost je dihala iz vsega. Kot mračni grobarji so domačini hodili po sledovih razdejanja, stikali med ruševinami in iskali žrtve komunističnega nasilja.

Naenkrat so presunjeni onemeli. Prizor, ki je spominjal na srednjeveške grozote, se je odprl njihovim očem. Pred njimi je bila grmada, ki je sredi mrtvaške tišine dogorevala. Vrh grmade je med tlečimi ogorki, pojemajočo žerjavico in umazanim pepelom ležalo šest strahotno zmaličenih trupel. Ena sama misel je kot oster meč preblisnila vse: Mavsarjeva družina.«

Bili so moji starši, moja sestra in moji trije bratje

»Komisija, poklicana na kraj zločina, je ugotovila identiteto iznakaženih mrličev. Nobenega dvoma ni bilo več: bili so moji starši, moja sestra in moji trije bratje. Vsi so našli smrt na grmadi.

Kako se je zgodilo vse to? Iz dejanskega stanja, iz ugotovitev komisije, iz izpovedi prič ter namigov partizanov samih lahko precej točno obnovimo zločin, ki so ga storili rdeči kriminalci. Omenil sem že, da so starši, sestra in štirje bratje padli oblegovalcem v roke takoj, ko so poskakali iz gorečega poslopja. Nekaj časa so jih imeli zaprte v grajskem hlevu, kjer so morali preslišati najbolj surove psovke in sramotitve. Potem je sledila obsodba in takoj za njo izvršitev 'kazni'.«

Mučenje pred smrtjo je bila nekakšna partizanska specialiteta

»Mučenje pred smrtjo je bila nekakšna partizanska specialiteta, ki so se je poslužili skoraj pri vseh svojih ujetnikih. Našo družino, ki je bila znana po svojem zglednem verskem življenju, so sovražili iz dna duše. Zato prav nič ne dvomim, da so mučili tudi njo. Srce se mi krči ob mislih, kako polna bolečin, telesnih in duševnih, je morala biti zadnja postaja njihovega križevega pota. Klobuk, najden poleg okrvavljenega noža, dokazuje, da so se najprej besno vrgli na poglavarja družine in ga vpričo vseh zaklali. Nato so v poseben prostor gradu, kamor ogenj ni prodrl, nanosili drv, napravili grmado in jo zažgali. Nanjo so pometali zaklanega očeta in pet drugih članov moje družine /tu se, kot bomo videli nekoliko kasneje, Jožetova pripoved deloma razlikuje od pripovedi Pepce Jaki, op. I. Ž./.«

Stanko Mavsar (roj. 1933). VIR: I. Ž.

Ožgano trupelce je krčevito stiskalo roke k prsim

»Niti najmlajšemu bratu Stanku, ki je imel komaj devet let, niso prizanesli. Ožgano trupelce je krčevito stiskalo roke k prsim. Prisotni zdravnik je po tem sklepal, da je bil vržen v ogenj še živ. Preden so svoje delo končali, so jih temeljito izropali. Materi so iz ušes iztrgali zlate uhane, verižico z zlato Marijino svetinjico, ki jo je nosila 23 let, so prezrli. Kasneje jo je na dnu pepela našla moja sorodnica. Hranim jo za spomin. Pri vsakem truplu sem ugotovil kakšno podrobnost. Dobil sem nekaj maminih las, očetove čeljusti, bratov čeveljček itd.

Svoje nečloveško početje so partizani hoteli z zažigom moje družine zakriti in prikazati, kot da so umrli v požaru. Vendar smo se rešili Vilko in jaz in še ena domačinka. Vsi smo videli, kako so tudi ostali poskakali skozi okno. Poleg tega je poveljnik mojemu dedu milostno dovolil kratek razgovor z ujetniki v grajskem hlevu.«

Sedmega, Cirila Mavsarja (roj. 1925), so partizani prisilili, da jim je gnal v gozd nakradeno živino z gradu Dob, potem pa so ga neznano kje ubili. VIR: I. Ž.

Partizani so zagrozili, da bodo streljali na pogrebce, ki bodo spremljali krsto

»Ostanke šestih trupel smo položili v skupno krsto. Hoteli smo jih pokopati na domačem pokopališču v Šentrupertu, kjer se najlepše sanja in spi. Tudi ta zadnja milost, da bi počivali v kraju, ki je ves prepleten s spomini na srečne dni, kjer mu je tekla zibelka, kjer je zemlja vsa prepojena z znojem njegovih rok, kjer čakajo vstajenja njegovi dedi, očetu ni bila dana. Partizani so zagrozili, da bodo streljali na pogrebce, ki bodo spremljali krsto. Sovraštvo, ki so ga oznanjali glasniki novega časa in novega človeka, niti nad grobom ne najde potešitve. Krsto smo morali prenesti v sedem kilometrov oddaljeni Mokronog. Tam je črna zemlja gostoljubno sprejela vase prvih šest žrtev naše družine: 51-letnega očeta Josipa, 49-letno mater Terezijo, 16-letno Marijo ter tri brate, 21-letnega Darka, 13-letnega Petra in 9-letnega Stanka.«

Nadaljevanje v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [7]

1/8