Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [4]

Lado Ambrožič - Novljan, Gubčeva brigada (Ljubljana, 1972, str. 121–126): »Z vdorom nove bojne skupine v grad se je položaj branilcev poslabšal. Ker je gorelo drugo nadstropje, so se skozi luknjo v podu spustili v prvo nadstropje, nato pa še v pritličje. Le hodnik je ločil partizane od Italijanov. Razvil se je srdit boj z bombami. Drobci so zadeli mitraljezca Jožeta Kadunca - Ibra v roko in obraz. Kljub prigovarjanju tovarišev ni hotel zapustiti bojišča. Smejal se je in streljal naprej. Ogenj je požiral italijansko strelivo in dragocenosti.«

Za Ambrožiča prebrisanec, ne pa tarča zločincev

»Mavserjev petnajstletni sin se je v zgodnjih jutranjih urah izmuznil partizanskemu stražarju. Imel je važno nalogo. Hitro jo je ubral proti Mokronogu. Ker so bili tam partizani, se je tako dolgo plazil okoli mesta, da je – prebrisanec – naposled našel pot do italijanske posadke. Tu je komandantu razložil, v kakšnih težavah je njihov vod na Dobu. Sporočil je obupno zahtevo branilcev, naj jim pošlje pomoč. Toda mokronoški Italijani niso mogli poslati pomoči. Po italijanskih poročilih je garnizija sama potrebovala svoje neznatne moči za boj proti drugemu bataljonu Gubčeve brigade, ki je držal Mokronog v šahu. Upoštevati je treba, da so se zjutraj razmere na bojiščih precej izpremenile. Predvsem sta postala po en bataljon Gubčeve in Tomšičeve brigade prosta, ker so rušenje proge končali. Tretji bataljon Tomšičeve brigade so poslali proti Mokronogu, tretji bataljon Gubčeve brigade pa na Dob prvemu na pomoč. Tudi Cankarjeva brigada je z delnim uspehom končala boj pri Krmelju in Tržišču. Tako so se sprostile nekatere njene enote in bile pripravljene, da jih Dolenjska operativna cona porabi, kjerkoli bi bilo potrebno.«

Posadka na Dobu je »obupana nadaljevala boj«

»Mokronoški komandant je vendarle obvestil polkovnika Pelazzija, komandanta 98. legije črnih srajc v Trebnjem, o stiski svojih enot na Dobu. Pelazzi je sprejel poročilo v prvih popoldanskih urah. To je bilo tedaj, ko so gubčevci preganjali v gorečem gradu Italijane iz sobe v sobo, ne da bi jim mogli priti do živega. Pelazzi pa je bil vse svoje moči, kakih 300 mož, uporabil že dopoldne, ko so šle na pomoč vlaku, ki so ga tomšičevci iztirili pri vasi Gomila ne daleč od Mirne. Tam so se njegovi vojaki zapletli v boj z Tomšičevo brigado in se dolgo zadržali. Italijanska kolona se je popoldne z Gomile umaknila v Trebnje, namesto da bi bila odkorakala proti Dobu, kar so ji Italijani očitali. Pelazzi je bil namreč obveščen, da so v mirnski dolini tri brigade, zato se je čutil preslabotnega za napad. Ker se je že bližala noč, je zahteval od divizije Isonzo okrepitve, česar pa ponoči niso mogli izvesti. Tako so propadli vsi poizkusi, da bi poslali pomoč Dobu, in posadka je obupana nadaljevala boj.«

Nato so pod njimi še podkurili

»Partizani so v ognju in dimu nadalje napadali. Slutili so, da se bliža konec sovražnikovega odpora. Zunaj so okoli gradu treskale granate topov iz Trebnjega ter mine iz Mokronoga. Ker je ogenj v gradu pojemal, so partizani – sedaj že okrepljeni z izkušenimi borci iz tretjega bataljona – zakurili grmado lesa pod stolpoma, kjer so tičali fašisti. Italijani so se zopet zatekli na stopnice in tedaj je nastal preobrat. Izkušeni brigadni minerec Andrej Žagar - Maj je namreč navezal na drog tri kg trotila in ga podtaknil visoko pod stopnice. Eksplozija sicer ni razrušila stopnic, pač pa jih je razrahljala, da so se pokazale razpoke. Za rabo niso bile več. Nato so pod njimi še podkurili. Italijani so se znašli v izgubljenem položaju in so sporočili, da so se pripravljeni vdati. Pogovore je v njihovem imenu vodil s partizanskim komandantom grof Logoteti. Partizani so obleganim obljubili, da jim bodo podarili življenje, če bodo izročili vse orožje nepoškodovano, sicer pa ta dogovor ne bo veljaven. Italijani so najprej začeli spuščati po vrveh za partizane tako dragoceno orožje, nato pa so splezali še sami v pritličje, kjer so jih partizani obkolili. Ko so pregledovali orožje, so ugotovili, da so oddali pokvarjene mitraljeze, misleč, da italijanskega orožja nevajeni partizani tega ne bodo opazili. Ker so tako Italijani dano besedo prelomili, so bili ustreljeni, z njimi pa tudi vsi tisti, ki so jim v boju kakorkoli pomagali ali se hkrati z njimi borili.«

Kip »narodnega heroja« Staneta Potočarja - Lazarja, uničevalca slovenstva, še vedno stoji sredi Novega mesta (in na Trnovem). »Odlikoval« se je, že samo do 2. januarja 1943, po »spretnem vodstvu bataljona in po osebni hrabrosti v vseh akcijah posebno pri napadu na Ajdovec, kjer je bil komandant napadajočega bataljona in se je vedno osebno udeleževal vseh napadov. Odlikoval se je tudi v akciji na Dobu, kjer je s svojim bataljonom prišel na pomoč v boju izčrpanemu prvemu bataljonu in sam vodil napade z bombaši in ognjem.« FOTO: Ivo Žajdela

Našel je goreče ruševine gradu, od katerega so ostali le glavni zidovi

»Po triindvajseturnem boju so borci odnesli z bojišča en puškomitraljez, en težki mitraljez breda in 17 pušk. Plen je bil zelo velik. Mnogo je bilo živine in živeža, tako da je še Tomšičeva brigada pomagala odvažati reči. Zaplenjene mitraljeze so borci hitro spravili v red in jih uvrstili med najbolj potrebne in zaslužne enote.

Polkovnik Pelazzi je ponoči na 28. december 1942 sestavil svojo reševalno grupacijo. Razpolagal je z enim pehotnim bataljonom, enim mešanim bataljonom črnih srajc, inženirskim vodom, od težkega orožja je imel vod minometov 81 mm in vod topov 75 mm. Ena četa MVAC se je strumno priključila Italijanom. Vse skupaj je to bila kar spoštovanja vredna moč. Skupina se je ob zori 28. decembra podala iz Trebnjega na bojno pot proti Dobu in Mokronogu in se kmalu spopadla z deli Tomšičeve brigade med Brezovico, Trebincem in Mirno, nato pa še z gubčevci okoli Mirne in Stare gore. Šele v prvih popoldanskih urah je Pelazzi prišel na Dob. Našel je goreče ruševine gradu, od katerega so ostali le glavni zidovi. Podi so se bili vsi zrušili. V pritličju so se nagomilile ruševine čez dva metra visoko.«

Trupla »oficirja, 17 vojakov in grofa Logotetija«. Kaj pa civilisti?

»Skupina je našla trupla oficirja, 17 vojakov in grofa Logotetija. Na truplih vojakov so bili vidni sledovi opeklin in poškodb; nekemu vojaku je popolnoma zgorela roka. Ruševin niso izkopavali, pač pa so kmalu odšli naprej in ob 19. uri prispeli v Mokronog. Skupina je imela tisti dan v bojih enega ranjenca.

O dobski tragediji je poveljstvo divizije Isonzo poslalo XI. armadnemu korpusu izčrpno poročilo. V njem trdijo, da je Dob napadlo 500 partizanov, da je garnizija, pripravljena na boj, pričakala napad in se začela energično braniti. Kmalu po napadu, da se je skupini kakih 30 partizanov posrečilo vdreti v prostore v prvem nadstropju, ker je nedvomno kak grofov služabnik izdajniško odprl okno. Po hudem boju da se je posadki približal konec. 'Dne 28. decembra 1942 ob 2.00 uri sta se čula zadnja dva rafala iz strojnice breda in nato dve eksploziji. Eksplodirale so mine; strop se je zrušil branilcem na glavo. Vojaki, ki so ostali živi, ranjeni in izčrpani od dolgega boja, polmrtvi zaradi dima in ruševin, so padli komunističnim banditom v roke ...'«

Ambrožič je omenil »trupla oficirja, 17 vojakov in grofa Logotetija«. Vsaj devet umorjenih civilistov je lažnivo zamolčal, sedem Mavsarjevih in dva Logothettija.

Gubčeva brigada se je v kratkem razdobju ponovno »proslavila«

»Od 28. decembra 1942 do novega leta je Gubčeva brigada počivala na odseku Trebelno. Ker se je pokazalo, da proga med Gomilo in Tržiščem ni bila zadosti strokovno porušena (s pragovi povezane tirnice je bilo lahko postaviti na progo, kretnice na postajah niso bile popolnoma uničene), sta Gubčeva in Tomšičeva brigada ponoči na 2. januar 1943 ponovno odšli v dolino in dopolnili rušenje. Progo so Italijani popravili šele čez en mesec.

Tako se je končala operacija v mirnski dolini. Uspeh sicer ni bil tak, kot si ga je zamišljala Dolenjska operativna cona in okoliš mirnske doline ni bil popolnoma osvobojen, vendar so bili materialni in moralni rezultati pomembni.

Gubčeva brigada se je v kratkem razdobju ponovno proslavila. Uničenje Doba ni bila lahka akcija, saj je njen potek dokazoval, kakšne nepričakovane težave so mogoče celo v primeru, če napadalci prodro v samo trdnjavo. Zmaga na Dobu je bila rezultat izredne vztrajnosti borcev, njihove požrtvovalnosti, hrabrosti in iznajdljivosti. Če se je na Ajdovcu proslavil tretji bataljon in sodelujoče enote drugega bataljona, se je na Dobu izkazal prvi bataljon s sodelujočimi oddelki tretjega bataljona. Tako sta ta dva bataljona dosegla vsak svojo najslavnejšo zmago in utrjevala vojaški ugled svoje brigade. Poveljstvo brigade je 2. januarja 1943 predlagalo glavnemu poveljstvu v odlikovanje enajst borcev, komandirjev in komandantov, ki so bili posebej zaslužni za uspehe v zadnjih bojih.«

»Najznamenitejše borce«, uničevalce na Dobu, so odlikovali

Ambrožič je nato odlikovance (uničevalce) navedel: »Predlog odlikovanja je bil prvi te vrste. Objavljamo ga v celoti, ker je zanimiv dokument, ki karakterizira najznamenitejše borce in ker opisuje njihova dejanja v bojih.

Zaradi hrabrosti v boju in zaradi vestnega izpolnjevanja par­tizanskih dolžnosti – pravi predlog – predlagamo naslednje tovariše za odlikovanje: Iz I. bataljona brigade Matije Gubca Tone Zgonc - Vasja Dražan; delavec, star 28 let, doma iz Šentruperta, enajst mesecev partizan, komandant prvega bataljona; odlikoval se je po svoji vestnosti in delavnosti kot partizan, komandir in komandant; po hrabrosti v akcijah v Dobrepolju, Selcah, pri Sv. Križu, v Ajdovcu, Žužemberku, posebno pa na Dobu, ko je bil komandant napadajočega bataljona in je osebno vodil bombaše.

Milan Hudnik - Mile, akademik-tehnik, 21 let, Ljubljana, sedem mesecev v partizanih, se je odlikoval pri napadu na Ajdovec kot bombaš, posebno pa v boju na Dobu, kjer je kot bombaš prvi vdrl po lestvi v grad in vodil naše napadalce; je partizan druge čete prvega bataljona;

Zvonko Vrečko - Tinč Gojčič, 23 let, študent rudarstva, Maribor, politični komisar drugega bataljona, se je odlikoval kot odličen komisar po hrabrosti v vseh akcijah, kjer je bil vedno v prvih vrstah med svojimi borci;

Janez Hribar, 25 let, vodovodni inštalater, Podlipoglav, komandir prve čete drugega bataljona in namestnik komandanta bataljona, se je odlikoval z izredno delavnostjo in vestnostjo ter z osebno hrabrostjo v vseh borbah, posebno pri Dobravi in Velikem Lipovcu;

Jože Kadunc - Ibar, 18 let, tkalec, Grosuplje, puškomitraljezec tretje čete drugega bataljona, se je odlikoval zaradi svoje hrabrosti in premišljenosti v vseh borbah, posebno pa pri napadu na Dob, kjer je bil vso noč v gradu, bil lažje ranjen a je kljub temu vztrajal še ves dan.«

Kip »narodnega heroja« Staneta Potočarja - Lazarja, uničevalca slovenstva, pri Trnovem nad Novo Gorico. Bil je tudi med uničevalci Mavsarjevih na Dobu. FOTO: Ivo Žajdela

Potočar je vodil napade z bombaši in ognjem

Nadalje: »Stane Potočar - Lazar, 23 let, mesar, Mirna Peč, komandant tretjega bataljona, se je odlikoval po spretnem vodstvu bataljona in po osebni hrabrosti v vseh akcijah posebno pri napadu na Ajdovec, kjer je bil komandant napadajočega bataljona in se je vedno osebno udeleževal vseh napadov. Odlikoval se je tudi v akciji na Dobu, kjer je s svojim bataljonom prišel na pomoč v boju izčrpanemu prvemu bataljonu in sam vodil napade z bombaši in ognjem na fašiste;

Franci Kolar, 19 let, občinski tajnik, Trebelno, politični komisar tretjega bataljona, se je odlikoval kot vztrajen politični delavec, kot hraber borec v vseh akcijah, kjer je sodeloval kot bombaš. Posebno se je odlikoval v akciji na belogardiste v Škocjanu, kjer je bil med prvimi v stavbi in v napadu na Ajdovec, kjer je bil tudi ranjen;

Franc Rojšek - Jaka, 29 let, D. M. v Polju, delavec, komandir prve čete tretjega bataljona, se je odlikoval v vseh akcijah posebno na Ajdovcu, v Žužemberku in na Dobu, kjer je z veliko borbeno pobudnostjo in osebno hrabrostjo mnogo pripomogel k likvidacijam postojank;«

Gubčeva je imela pri uničevanju na Dob kar 45 ranjencev

»Viktor Omerza, 28 let, delavec, Trška gora, vodnik v drugi četi tretjega bataljona, se je posebno odlikoval pri napadu na Ajdovec, kjer je kot bombaš premišljeno napadel bele v prosvetnem domu, končno pa ga je zažgal tako, da je stal 35 minut na popolnoma nezavarovanem prostoru, zaščiten le od našega ognja. Tu je bil tudi ranjen Mirko Klančar - Sandi, študent, 18 let, Ljubljana, desetar v tretji četi tretjega bataljona, odlikoval se je kot bombaš v vseh akcijah, posebno na Ajdovcu, kjer je skupaj z Omerzo zažigal prosvetni dom. Ranjen je bil na Dobu;

Slavko Zadnikar, 19 let, delavec, Ljubljana, partizan prve čete tretjega bataljona, se je odlikoval pa svoji osebni hrabrosti kot napadalec v akcijah na Ajdovcu in Dobu, kjer je bil vedno med prvimi in je vztrajal do zaključka. (Arhiv KPS.)«

Sedanji nagrobnik uničene družine Mavsar na pokopališču v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

45 ranjenih partizanov, 28 ubitih pri napadu

»Po akciji na Dob je imela brigada 540 borcev in bork. Od teh je bilo ranjencev 45, v bolnišnicah zaradi bolezni in raznih poškodb pa še 25. V brigadi je torej ostalo le 470 bor­cev in bork. Preseneča veliko ranjencev, kar dokazuje, kako hudi so bili boji in kako so bili gubčevci požrtvovalni.« Čeprav ima Ambrožičeva knjiga Gubčeva brigada kar 1.073 strani, je pri uničevanju v dvorcu Dob navedel le 45 ranjencev, kot da mrtvih oziroma ubitih ter umorjenih ni bilo.

Zoran Hudales je v knjigi Občina Trebnje v NOB (Ljubljana, 1975, str. 388), navedel, da sta bila ubita dva partizana, Herman Ivanc z Žukovega pri Ortneku in Franc Šepic Hrastarjev iz Stare gore. Dodal je, da so Italijani mrtve pokopali 3. januarja 1943 v Mokronogu. Krste so znosili v cerkev, po maši pa so jih s tremi vozovi prepeljali na pokopališče. »Nato je bil popoldne pogreb Mavsarjevih.«

Partizani so ubili in umorili vsaj 18 Italijanov ter deset civilistov, sedem Mavsarjevih in tri Logothettijeve.

Nadaljevanje v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [6]

1/4