Nadaljevanje iz: Ajdovec 1942, vaška straža, partizani [5]

Iz partizanskega zapisnika je razvidno, da so partizani od vsakega zaslišanca vzeli osebne podatke in ga nato povprašali po sodelovanju v »beli gardi«. Ne vemo, koliko so vplivali na odgovore in kako so jih zapisali, vendar zapisnik dokazuje, kako pogumni so kljub vsemu ostali nekateri fantje. Dvajsetletni Franc Cikanek je dokončal gimnazijo in leta 1942 stanoval na Brezovi Rebri pri sorodniku Vidrihu ter opravljal delo občinskega tajnika. Zaslišali so ga dvakrat. Pri drugem zaslišanju je povedal, da je brez kakih posebnih navodil vabil člane Fantovskega odseka, ki jih je dobro poznal, naj pristopijo k vaški straži. Na vprašanje, kaj je tisti, ki od Italijanov vzame puško in strelja na Slovence, je odgovoril: »Po vašem mnenju je menda narodni izdajalec.«

Imena Slovencev, ki so jih 12. decembra 1942 v množičnem pokolu na Brezovi Rebri umorili komunistični partizani (prva spominska plošča, na pokopališču na Selih). FOTO: Ivo Žajdela

Skupina enaindvajsetih umorjenih na Brezovi Rebri

Stanislav Knol iz Žužemberka je izjavil, da je bilo najmanj polovico fantov v Prosvetnem domu za predajo, zlasti potem, ko so slišali poziv župnika Pavliča in opozorilo prebežnika Rudeta. Vsaj dva zaslišanca sta povedala, da poveljnika Stupice med napadom ni bilo v Ajdovcu, sta pa bila različnega mnenja, kdo je bil njegov namestnik. Andreja Rozmana z Brezove Rebri so zasliševali naknadno, saj so ga šele okrog poldneva odkrili na podstrešju Resarjeve hiše v Dolnjem Ajdovcu. Posebej so ga prignali na Brezovo Reber in ga »obsodili« na smrt, čeprav sploh ni bil pri vaški straži. 11. decembra se je namreč vrnil iz ljubljanske bolnice in proti večeru prišel v Ajdovec. Odločil se je, da bo prespal med prijatelji v Domu, drugo dopoldne pa šel domov na Brezovo Reber. Zjutraj mu je uspelo, da se je neopažen oddaljil od Doma, toda kasneje so ga vendar odkrili.

Ko je Zvašnikova mati z Brezove Rebri zvedela, da je med ujetniki tudi njen sin Lojze, je šla prosit zanj. Kljub stražam se je prebila do sobe, kjer je zasedalo »sodišče«. Ker je družina sodelovala z OF, so ji hoteli izročiti sina, da ga odžene domov, toda fant je odločil drugače: »Mama, pojdite domov in molite! Jaz bom šel tja, kamor bodo šli moji prijatelji.« Tako so tudi njega uvrstili v skupino enaindvajsetih mož in fantov, ki so jih tisti decembrski večer v gozdu za Brezovo Rebrijo po hudem mučenju zmetali v skupno jamo in površno zakopali.

Imena branilcev Ajdovca, ki so jih 12. decembra 1942 pri napadu na vaško skupnost umorili komunistični partizani (prva spominska plošča, na pokopališču na Selih). FOTO: Ivo Žajdela

Pokop šestnajstih branilcev Ajdovca

V nedeljo, 13. decembra 1942, je bil na Selih pogreb mož in fantov, ki so bili med napadom ubiti v Ajdovcu. Že prejšnji dan so domačini z dovoljenjem »osvoboditeljev« pobrali njihova trupla in jih prepeljali na Sela. Na pokopališču poleg cerkve sv. Nikolaja so možje izkopali veliko jamo in v njo brez krst drugo poleg drugega položili šestnajst trupel. Župnik Gregor Mali je takoj po pogrebu odšel v Žužemberk. Čeprav je bilo tako v Ajdovcu kot v okolici še polno partizanov, ga menda na poti niso ovirali.

Gnidovčevi iz Gornjega Ajdovca, Francetova nova maša leta 1938.

Partizanski umor Franca Gnidovca

V ponedeljek, 14. decembra 1942, so partizani na dvorišču Gnidovčeve domačije v Gornjem Ajdovcu ustrelili šestinpetdesetletnega očeta Franca Gnidovca. Njegov oče Jernej je pred prvo svetovno vojno kar trideset let opravljal župansko službo v Ajdovcu. Franc se je leta 1910 poročil z Antonijo Legan iz Sel in imela sta deset otrok. Starejši sin France je leta 1938 postal duhovnik, ob času očetove smrti pa je bil prefekt v Baragovem semenišču v Ljubljani. Sin Tone je spomladi 1942 iz Krevsovega mlina pri Mirni Peči odšel v nacionalno ilegalo, kot smo že omenili. Ko je oče Franc v soboto po napadu stal ob ruševinah domače cerkve, iz katerih se je še kadilo, je rekel, da je uničenje cerkve največja nesreča za faro. Najbrž tedaj ni mislil, da bo to nesrečo med prvimi občutila tudi njegova družina, ko očetu v Ajdovcu ne bo zvonilo in ga bodo morali pokopati brez duhovnika.

14. decembra 1942, so partizani na dvorišču Gnidovčeve domačije v Gornjem Ajdovcu ustrelili šestinpetdesetletnega očeta Franca Gnidovca (desno). Njegov oče Jernej je pred prvo svetovno vojno kar trideset let opravljal župansko službo v Ajdovcu. Franc se je leta 1910 poročil z Antonijo Legan iz Sel in imela sta deset otrok. Na fotografiji nova maša sina Franceta leta 1938.

Pokop enaindvajset, ki so jih pri Brezovi Rebri umorili partizani

Le redki, ki so bili na očetovem pogrebu na Selih, so vedeli, da so hkrati z njim spustili v jamo tudi nekaj zoglenelih koščic Franca Legana, ki so jih izbrskali iz ruševin dvorane Prosvetnega doma in položili v malo leseno škatlico od kvasa. Da je tam umrl Franc Legan, so vedeli, ker so med opekami našli košček njegove jopice.

Gnidovčev in Leganov skupni grob je 21. marca 1943 blagoslovil žužemberški kaplan, ki je prišel z oddelkom vaške straže, da bi prepeljali v blagoslovljeno zemljo enaindvajset, ki so jih pri Brezovi Rebri umorili Ambrožičevi partizani. Skupaj s sorodniki ubitih in drugimi domačini so stražarji odšli v gozd pri Brezovi Rebri ter izkopali enaindvajset trupel. Po pogrebni maši so jih pokopali v skupnem grobu na selskem pokopališču.

Nagrobnik družine Gnidovec na Selih. FOTO: Ivo Žajdela

Začeli so 16. oktobra 1942 z umorom župana Štefana Vidriha

»Osvoboditev« Ajdovca se je začela 16. oktobra 1942 s partizanskim umorom župana Štefana Vidriha. Vedeli so, da je njihov idejni nasprotnik in da ima vpliv na okolico, morda so celo vedeli, da je član Slovenske zaveze. Do tedaj je med Brezovo Rebrijo in Frato veljala nekakšna toleranca, nekakšno čakanje. 16. oktobra je bilo tega stanja naenkrat konec. Reakcija Vidrihovih sovaščanov in sosedov je bila hitra in enotna. Na Frati so bili le za trenutek presenečeni, toda od svojega komunističnega programa niso niti malo odstopili. Del tega programa je bila tudi »rekvizicija« pri Vidrihovih, ki jo je v začetku decembra izvedla Tomšičeva brigada.

Gnidovčeva hiša v Zgornjem Ajdovcu.

Komunistična »priprava« partizanov na zločin

Potem je prišel 11. december 1942. Franci Strle je zapisal (Tomšičeva brigada 1942–1943, str. 353, Ljubljana, 1986), da so bili v brigadi dopoldne sestanki celic KPS (Komunistične partije Slovenije) in aktivov ZKM (Zveze komunistične mladine), »na katerih so se dogovorili za agitacijo med borci o nujnosti napada na Ajdovec. O tej zadevi je izrecno razpravljal biro KPS v 3. bataljonu. Vzporedno s tem so tekle poveljniške priprave.« Ali ni s tem dovolj povedano, kdo je usmerjal napad in kako? Moštvo je bilo treba pripraviti, da ne bo oklevalo, ko bo treba streljati na neoborožene kmečke fante, ko bo treba zažgati cerkev, šolo in druge stavbe. Moč prepričevanja je morala biti res velika, da so verjeli, da pomagajo domovini, ko streljajo na vrstnike Slovence, ki so proti koncu napada drug za drugim prihajali iz goreče zgradbe Gnidovčevega doma.

Branilci podobne priprave pred napadom niso potrebovali. Bili so večinoma kmečki fantje iz Ajdovca in iz okolice Žužemberka, navezani na dom in domačo zemljo ter povezani s krščanskim izročilom. Mnogi so bili člani Zveze fantovskih odsekov, zato so se v Prosvetnem domu počutili skoraj kot doma.

S tem sem skoraj v celoti povzel prispevek, ki ga je za 40. številko revije Zaveza (marec 2001) pripravil Janko Maček.

Besedilo v wordu: Janko Maček, Kako je komunistična gverila osvobajala Ajdovec, Zaveza, št. 40, 2001

Besedilo v wordu: Janko Maček, Še nekaj misi o Ajdovcu in o zgodovini, ki še ni napisana, Zaveza, št. 93, 2014

Prve farne spominske plošče z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti, so postavili na pokopališču na Selih. FOTO: Ivo Žajdela

10. januarja 1943 spravna pobožnost za bogoskrunstvo v Ajdovcu

V ljubljanski stolnici je bila 10. januarja 1943 spravna pobožnost za bogoskrunstvo v Ajdovcu 11. decembra 1942. Škof Gregorij Rožman je v pridigi dejal: »Ponoči 11. decembra so partizani napadli vas Ajdovec. Domača straža se je branila. Partizani so požgali župnišče, ne samo župnikovo imetje, tudi boljšo mašno obleko, ki je bila v župnišču shranjena, in vse uradne knjige: rojstno, mrliško, poročno za 152 let nazaj, zakaj so to kulturno in zgodovinsko škodo naredili, ki se popraviti ne da, je nerazumljivo, da ni mogoče več napraviti nobene listine.

Požgali so cerkev, notranjost so polili z bencinom in zažgali, da je zgorelo vse: klopi, spovednice, orgle, vsi trije oltarji, z velikim oltarjem je zgorel tudi tabernakelj in v njem Najsvetejše.«

Škof Rožman je tudi dejal: »Božja pravičnost zahteva za vsak greh zadoščenje – to je pravilo božje, ki ne trpi nobene izjeme. Vedno velja, za vsak slučaj – tudi za ajdovški.«

Škof Anton Vovk je leta 1947 birmoval tudi v Ajdovcu

Škof Anton Vovk je leta 1947 birmoval tudi v Ajdovcu oziroma na Selih pri Ajdovcu, zaradi česar je bil kasneje na zaslišanju na Udbi deležen nekaj »vprašanj«. Zaslišanje je takole opisal: »V Ajdovcu je bila birma in vizitacija v torek, 9. septembra /1947/. Žup­nijska cerkev in župnišče je razvalina. Vodijo pogovore, da postavijo novo cerkev na drugem, bolj primernem kraju, v bližini. Kdaj bo to? Porušena je bila med prvimi v škofiji 12. 12. 1942. Verniki se zbi­rajo v edini podružnici sv. Nikolaja na Selih, kjer je tudi pokopali­šče. Lepo so podružnico prenovili in v kmečki hiši lepo skrbijo za preživljanje svojega duhovnika /Franc Kastelic/. V majhni cerkvi in zunaj nje so se v najlepšem redu izvršili vsi birmanski obredi in verniki so bili jako hvaležni, da je bila birma tudi v njihovi župniji. To je menda tudi edina župnija, v kateri so ostali še nedotaknjeni in neporavnani z zemljo domobranski grobovi. So na novem delu pokopališča in jih nisem prav na licu mesta videl in obiskal. Mi v Ajdovcu samem o tem niti ni nihče povedal. Pač pa me je krepko prijemala OZNA /Udba/ v Ljubljani, ko sem bil 8. oktobra dve uri in en četrt zaslišan, da sem šel posebej obiskat in molit na grob domobrancev v Ajdovcu. Da je to grob kar 40 domobrancev. Povedal sem, da o teh 40 prvič slišim in da sem bil res, kot zahteva obred, pri križu, ki je pa na sta­rem delu in na drugi strani cerkve. Opomnil sem, da iz tega razvidijo, kakšne poročevalce imajo, so mi pa rekli: 'Naša poročila so prever­jena!'«

Gubčevo brigado, ki je uničevala slovenstvo v Ajdovcu, je vodil Lado Ambrožič - Novljan. Verjetno mu je zato občinska oblast v Žužemberku (LDS) leta 2005 na trgu pred občinsko stavbo postavila velik partizanski »spomenik«. Naj se ve, koga častijo levičarji. FOTO: Ivo Žajdela

Komunistična »zgodba« o uničevanju slovenstva

Prikazal sem uničenje, ki ga je že v prvem delu vojne doživela suhokrajinska vas Ajdovec. Lahko bi zapisal pokol in uničenje brez primere, vendar so med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo partizani takšnih pokolov in uničenj uprizorili zelo veliko. Lado Ambrožič - Novljan je v svoji knjigi Gubčeva brigada sam zapisal, da so bili v tistem času, ko je sam z Gubčevo uničeval po Ajdovcu, za partizane glavni »sovražnik« slovenski protirevolucionarji (on je seveda zapisal boljševistični izraz »bela garda«).

Ambrožič je zapisal (str. 103): »Zmaga na Ajdovcu je bila vsekakor velik triumf borcev Gubčeve brigade.« On je bil njen komandant in je zločinski napad vodil, po uničenju pa je sodeloval še pri pomoru ujetnikov pri Brezovi Rebri. 36 fantov in mož so takrat ubili. To je bila za vaško skupnost neizmerna strahota. Za partizani je v Ajdovcu ostalo pravo razdejanje – na stavbah in v dušah.

Od 500 do tisoč strani debele knjige o partizanskih brigadah na Dolenjskem, Tomšičevi, Gubčevi in drugih, govorijo predvsem to komunistično »zgodbo«, zgodbo o enem samem uničevanju slovenstva.

Leta 2005 so borci in njihovi somišljeniki na trgu sredi Žužemberka pred občinsko stavbo postavili spomenik partizanskemu »heroju« Ladu Ambrožiču - Novljanu – uničevalcu Ajdovca.

Leta 2010 so ob cerkvi v Ajdovcu postavili še druge farne spominske plošče z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

»Pravljica« o borcih proti okupatorju

Pravzaprav je nepojmljivo, kako lahko mnogi Slovenci danes, ko je tudi »z druge strani« izšlo že zelo veliko literature o medvojnem dogajanju v Sloveniji, nekateri še vedno ponavljajo to neverjetno pravljico o borcih proti okupatorju (t. i. narodno-osvobodilnih borcih), ki da so jih v njihovem plemenitem boju ovirali domači nasprotniki oziroma »sodelavci okupatorja«. Kakšna je značilna človekova laž, ki jo navadno spremlja še utvara. Ta laž, oziroma da v tem primeru zapišem levičarska resnica, je narejena iz prikrojenih podatkov, potem, ko izpustijo bistvene, če ne celo ključne podatke. To naši levičarji ves čas počnejo. Zraven to laž oziroma njihovo resnico spremlja še utvara o plemenitem uporništvu. Bistvo te laži (»resnice«) je, da izpuščajo bistveni element zgodbe, to pa je vloga oziroma ideologija komunistične partije, njeno pripravljanje pred vojno na (svetovno) revolucijo in takojšnja zloraba okupacije oziroma razmer, ki so z njo nastale, za napad na notranjega političnega nasprotnika. Kajti šele v razmerah, ki so v Sloveniji nastale z okupacijo, so lahko pričeli z napadom (ubijanje oziroma revolucija) na domače politične nasprotnike.

Leta 2010 so ob cerkvi v Ajdovcu postavili še druge farne spominske plošče z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti. FOTO: Ivo Žajdela

Izmišljeni svet levičarjev

Okoli leta 2010 /takrat je ta prispevek prvotno izšel/ je imela Ljubica Jelušič, ministrica za borce oziroma levičarske spominske slovesnosti, že vrsto govorov na raznih borčevskih slavjih. Občasno so jih imeli tudi drugi ministri in poslanci takratne leve politične oblasti v Sloveniji: predsednik republike Danilo Türk, Aleš Zalar, Miran Potrč, da o predsedniku borcev Janezu Stanovniku sploh ne govorimo. Vsi po vrsti so vedeli ponavljati to veliko levičarsko laž (oziroma njihovo »resnico«): slavo so peli partizanskim borcem, ki da so se uprli in borili proti okupatorju, potem pa so po večini še obsodili »sodelovanje z okupatorjem«. Tisto kar pa se je v resnici na Slovenskem med drugo svetovno vojno dogajalo, pa zanje ni obstajalo: to pa je komunistična zloraba okupacije za neizmerno morijo in uničevanje svojih političnih nasprotnikov, pri čemer so bili partizani le komunistična vojska, ki je služila komunističnemu vodstvu za »višje cilje«, za izvedbo revolucije, kar je pomenilo za zasedbo oblasti.

Leta 2010 so ob cerkvi v Ajdovcu postavili še druge farne spominske plošče z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti. 18. julija jih je blagoslovil škof Andrej Glavan. FOTO: Ivo Žajdela

Medvojni komunistični moriji je sledila 45-letna diktatura

Toda, Ljubica Jelušič, Danilo Türk, Aleš Zalar, Miran Potrč in drugi, ki so ponavljali omenjeno veliko laž, kaj pa se je v Sloveniji zgodilo s koncem vojne? Ali smo mar dobili parlamentarno demokracijo oziroma vse tisto, kar ta sintagma pomeni? Poleg strahovite medvojne partizanske morije tega seveda nismo dobili. Komunisti so tej moriji dodali še eno uničujočo prvino: 45-letno enopartijsko in udbovsko diktaturo. Vsi pa menda dobro vemo, kaj pomeni doba 45 let v življenju človeka, to namreč, da je to pomenilo, da so mnogi Slovenci skoraj vse svoje življenje morali živeti pod nasiljem komunistične »države«, tiste države, ki mora v demokraciji skrbeti za njihovo varnost.

18. julija 2010 so ob cerkvi v Ajdovcu postavili še druge farne spominske plošče z imeni ljudi, ki so jih umorili komunisti. Govor je imel predstavnik Nove Slovenske zaveze Stane Štrbenk. FOTO: Ivo Žajdela

Nova cerkev v Ajdovcu šele leta 1989

Ljudje navadno pozabljamo (ali pa se ne zavedamo), kako smo pravzaprav omejeni, poleg tega pa še pokvarjeni (preračunljivi). Ko omenjam omejenost, mislim na to, da lahko naenkrat osvojimo in obvladamo le nekaj informacij oziroma podatkov in da povečini nekatere pomembne elemente pri miselnem obvladanju neke zgodbe ali mišljenja spustimo oziroma nam uidejo iz zavesti. Še huje je, da to mnogi počnejo zavestno, iz preračunljivosti.

Ni bilo odveč, da sem to razmišljanje na koncu dodal ob opisu zgodbe o ajdovški tragediji. Partizani so med vojno Ajdovec, vas, ki kar se zemlje tiče, ne leži ravno na rodovitnem območju, strahovito uničili. Po vojni ljudem 45 let, dokler je trajal udbovski režim, niso dovolili, da bi pozidali novo cerkev, potem, ko so jim partizani leta 1942 prejšnjo v celoti uničili.

Šele leta 1989 so si lahko, spet s svojim odrekanjem od ust – po dolgotrajnih nasprotovanjih komunističnih oblastnikov – ponovno pozidali svoj hram duhovnosti in tolažbe. Toda slovenska demokracija ne bi bila »prava«, če ne bi dediči partizanskih zločincev nedaleč vstran, v posmeh Ajdovcem in vsem, ki so veliko pretrpeli zaradi partizanskega »osvobajanja«, pred nekaj leti postavili (še enega) spomenika zločincu izpred Ajdovca – Ladu Ambrožiču - Novljanu pred občinsko stavbo v Žužemberku.

Ivo Žajdela, Pokol in uničenje brez primere, Demokracija, 23. 12. 2010Ivo Žajdela, Za vsak greh zadoščenje, Družina, 27. 1. 2013

1/23