Nadaljevanje iz: Partizani 1942: Kardeljevo sovraštvo

Tomšičeva se je ob teh dogodkih zadrževala na Molniku in Pugledu. Štiri dni po opisanem zločinskem pohodu sta njen 1. in 2. bataljon izvedla akcijo v Perovem pri Grosupljem. »Seveda po zaslugi dobre obveščevalne službe!«, kot je zapisal Franci Strle v knjigi Tomšičeva brigada, (2. del, Ljubljana, 1986). Terencev torej, ki so bili za partizane glavni informatorji in kot takšni mnogo kasneje glavna tarča protireakcije, imenovane tudi »črna roka«. Obkolili so neko hišo in ugrabili kaplana Antona Hočevarja iz Stare vasi ter »njegovega zagrizenega pajdaša« (tako Strle) Franceta Boštjančiča. Izropali so nekega čevljarja, ugrabljena pa odgnali v svoje taborišče na Molniku. Strle: »Oba ujetnika s Perovega sta bila /.../ po zaslišanju obsojena na smrt. Kaplan Anton Hočevar je bil pokončan brez zapletov, njegovemu opričniku Francetu Boštjančiču - Figarjevemu pa se je posrečilo pobegniti.« O umoru Hočevarja: Palme mučeništva (Celje, 1995, str. 51).

Kulturna ustanova in čaščenje revolucionarjev. V Polju knjižnico še vedno imenujejo po komunističnem zločincu, kar je bil Jože Mazovec, član KP od leta 1930, leta 1942 vodja obveščevalne službe, leta 1943 namestnik politkomisarja Cankarjeve brigade, leta 1944 načelnik »Narodne zaščite za Slovenijo« (zadnje je v prevodu pomenilo zaščito komunistov, ne pa naroda ali Slovenije). FOTO: Ivo Žajdela

Zbombardirane vasi

Strle je naprej modroval, da je pobegli sporočil Italijanom, kje je partizansko taborišče. Skoraj hkrati pa je opisoval, kako so italijanska letala vsak dan prečesavala ozemlje ter iskala partizane in da so bili na Molniku lepa tarča, saj je bil gozd redek in v tem letnem času že brez listja. Eno od letal je odvrglo šop bomb naravnost na kuhinjske kotle in na skupino partizanov, ki se je tam zadrževala. Ranjenih jih je bilo kar 16, med njimi 14 huje, tako da so jih morali nositi.

Poleg tega so letala 25. oktobra bombardirala širše območje partizanskega zadrževanja. Trpelo je predvsem civilno prebivalstvo. Štirje bombniki so obstreljevali molniške gozdove in okoliške vasi od Orl »do Podlipoglava in Šentpavla, potem pa poleg Molnika in Pugleda še Reko, Dole, Lipoglav, Troščine in Pance, ki so pogorele skoraj do tal, ker so Italijani na vasi metali predvsem zažigalne bombe« (Strle, str. 288). Tako je Kidričeva želja po uničenju protirevolucije obrodila silno uničenje Slovencev. Taka je bila prava »NOB«.

V Polju na Kašeljski cesti s spominsko ploščo častijo zločinsko komunistično revolucijo. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani so bili komunistična paravojska

Kaj so pravzaprav bili partizani? Strle nam s svoji knjigi o Tomšičevi le nekaj strani po prej opisanih dogodkih posreduje nekaj zgovornih podatkov o tem. Videti je, da tisti nekdanji partizani iz današnjih borčevskih vrst, ki trdijo, da med vojno niso slišali za revolucijo, niso brali Strletove knjige, v kateri si lahko osvežijo svoj kratki spomin. Strle je natančno, za vsak bataljon Tomšičeve brigade posebej, objavil podatke o številu članov Komunistične partije Slovenije, »kandidatov KPS« in članov Zveze komunistične mladine.

V 2. bataljonu je bilo 11. septembra 1942 21 članov KPS, en kandidat in 36 članov ZKM (skojevcev), v 3. bataljonu je bilo 10 članov KPS, 11 kandidatov in 30 skojevcev. Toda že čez dva meseca, 15. novembra, je bilo v 3. bataljonu od skupno 81 mož 30 članov KPS, šest kandidatov in 33 članov ZKM. V 1. bataljonu je bilo 16. novembra od 92 borcev 26 članov KPS in 35 članov ZKM. Tomšičeva brigada je 15. novembra 1942 imela 273 borcev. Od tega 83 članov KPS, sedem kandidatov in 104 člane ZKM oziroma kar 184 »organiziranih komunistov«, kot so temu rekli.

Sramota v Mostah, kulturni dom še vedno nosi ime po »španskih borcih«, ki so se kot komunisti uničevanja učili v Španiji, v Sloveniji pa so potem bili franceti rozmani, dušani kvedri, aleši beblerji in drugi nosilci partizanskega nasilja nad Slovenci. FOTO: Ivo Žajdela

Revolucionarno izgrajevanje 

Strle (str. 296–297): »Sestanki celic KPS in aktivov ZKM so bili kljub pogostim bojem in pohodom dokaj redni /.../ Člani KPS in ZKM so se morali nenehno izobraževati. /.../ Morali so /.../ poznati /.../ zgodovino revolucij. Študirali so ves razpoložljivi tisk od Slovenskega poročevalca in Mlade Slovenije do Dela ter razne brošure. V zapiskih o študiju so omenjene celo take teme, kot so: Revolucionarna vojska in revolucionarna vlada /.../ zgodovina KPJ, zgodovina VKPb in delo Georgija Dimitrova 'O kadrih'«.

Ena sama indoktrinacija s komunistično revolucijo torej. Hkrati pa so jo seveda tudi izvajali. Poleg tega so prav med opisanimi dogodki v taborišču na Pugledu začeli izdajati list Žep-čas. Druga številka lista je izšla 7. novembra, ko so v taborišču Tomšičeve pripravili »slovesno proslavo v čast oktobrske revolucije«. »Slovesnost v čast velikega oktobra« se je začela »že dopoldne, ko so imeli po celicah izredne slavnostne sestanke, na katerih so študirali govor J. V. Stalina ob deseti obletnici oktobrske revolucije«.

»Slavna« trojica komunistično-partizanskih komandantov, »narodnih herojev«: Dušan Kveder - Tomaž, Franc Rozman - Stane in Peter Stante - Skala.

Pod Stalinovimi brki

Str. 299: »Po teh sestankih je zvečer sledila osrednja proslava. Ob tej priložnosti so v gozdu naredili celo oder, komandir 2. čete Marjan Grilc – Igor je narisal veliko Stalinovo sliko, z vsake strani odra pa sta viseli slovenska partizanska in sovjetska zastava«. V 3. bataljonu so imeli dva »debatna večera o gospodarski ureditvi v svobodni Sloveniji s posebnim poudarkom na razvoju kmetijstva, prav to pa je partizane vsestransko razgibalo. Izvajanjem so sledili z velikim zanimanjem« (300).

Le mislimo si lahko, s kakšno propagando so jih »filali«. Sicer pa članstvo v partiji in propaganda še zdaleč nista bila dovolj. Le dve strani naprej (302) je Strle zapisal, da so v bataljonskih štabih delovali ljudje, »ki niso bili na jasnem, po kakšni poti doseči želeno bojevitost, pohodni red ali 'železno disciplino' sploh. Večinoma so se oprijemali le prisiljevanja in strogih kazni. Dva izmed njih sta, po nekakšni preprosti nravnosti, ki pa med kmeti velja samo za živali in ne za ljudi, ranjencem celo 'skrajševala smrtne muke', kar je med partizani izzivalo hudo nejevoljo.«

Partizanska vojska je politična vojska

Med 6. in 12. septembrom 1942 so bili partizani Tomšičeve brigade podvrženi intenzivni »politični šoli«, kot so ji rekli. Program za »politični tečaj za partizanske čete« je partizanskim vodstvom poslal Ivan Maček - Matija, takrat politični komisar glavnega poveljstva. Vodja tečaja je bil Marjan Dermastia, ki je pred tem postal znan kot partizanski vojvoda, tisti torej, ki je samovoljno razsojal o življenju in smrti ljudi in ki jih je tudi precej »obsodil« na smrt, pogosto z okrutnim mučenjem. Na tečaju je predaval tudi Boris Kidrič, takrat ko­mandant glavnega poveljstva.

Četrta tema tega tečaja je nosila naslov »Slovenska narodnoosvobodilna vojska« in je vsebovala devet tez. Tretja teza je partizansko vojsko opredelila za politično vojsko (»partizanska vojska je politična vojska, je vojska OF«) (Strle, 206). To samo kot opomba vsem tistim, ki bi radi kar naprej sanjali svoje indoktrinirane sanje o NOB.

Sveti Urh, cerkev takoj po vojni.

Spet nad Dobrunje

V noči na 11. november 1942 so partizani požgali prosvetni dom v Sostrem. V noči na 14. november so zažgali še gasilski dom. Ponoči 15. novembra so partizani Zapadnodolenj­skega odreda napadli postojanko protirevolucije na Svetem Urhu. Vsa ta agresivnost partizanov je tudi protirevolucijo delala vedno bolj aktivno.

Ko se je Tomšičeva konec oktobra umaknila z Molnika, je na sosednjem hribu Pugledu pustila svoj 2. bataljon. Ta je od svojih obveščevalcev terencev dobil informacijo, da je v postojanki vaške straža v Dobrunjah prišlo do dogodka, zaradi katerega bi lahko uničili postojanko. Strle je ta dogodek opisal z naslednjimi besedami, potem ko je navrgel nesmiselno frazo, da je 2. bataljon »spretno krotil belogardiste, ni jim pa mogel do živega« (str. 374–375): »Ponovni napad na belogardistično /uporaba tega negativističnega termina je nekaj takšnega, kot da bi danes v publicistiki namesto besede partizani uporabljali besedo banditi, op. I. Ž./ postojanko v Dobrunjah ni bil uspešen, čeprav je bil dobro zamišljen in dobro pripravljen.

Partizanski obveščevalci so zvedeli namreč, da so šli dobrunjski belogardisti 18. decembra na pohod v Dravlje in da je v postojanki ostala samo maloštevilna straža. Vest je bila potrjena in bataljonski štab je sklenil, da avtokolarsko delavnico Mežnarjevega Jožeta, spremenjeno v belogardistično utrdbo, zavzame in razruši. V napad sta šli dve četi zvečer, 20. decembra 1942, ena četa pa je razposlala bojne skupine. Te naj bi slepilno napadle postojanke pri Vazarju v Bizoviku, v prosvetnem domu Ljubljana-Polje in na Vevčah. Postavljene so bile tudi varovalne zasede pri gramoznici, pri Križovcu in pri Dingeljnu.«

Osvetljeni zločinci

»Napad se je začel ob dvaindvajsetih in 30 minut. Žal pa partizani niso vedeli, da so se belogardisti s pohoda v Dravlje vrnili prav tisto nedeljo zvečer, malo pred enaindvajseto uro. Partizani tudi niso vedeli, da so belogardisti postojanko dodatno utrdili. Okoli betonske zgradbe so postavili tri močne bunkerje in do njih speljali pokrite rove, na okna pa pritrdili še jeklene naoknice. S tem so se razmere za napad popolnoma spremenile in zato je bil tudi ta napad obsojen na neuspeh. Vreme je bilo deževno, njive okoli utrjene postojanke nedavno preorane in razmočene, belogardisti pa so napadalce tudi pravočasno opazili in jih osvetlili z žarometom /.../.

Z izredno natančnim strelom je puškomitraljezec Alojz Klančar - Maček bleščečo svetlobo kmalu upihnil, v vrat pa je zadel tudi belogardističnega komandanta Lojzeta Dežmana, kar je pomenilo obetajoč uspeh. Toda vsi poskusi bombašev, ki so se priplazili do zgradbe, so bili zaman, zakaj bombe so se odbijale od oken. Partizani so nehali napadati 21. decembra 1942 o pol ene po polnoči z bolečim občutkom. V tem napadu so za vselej izgubili enega izmed najpogumnejših puškomitraljezcev Ivana Avsca - Risa, za dolgo časa pa tudi namestnika komandirja 1. čete Ivana Zupanca - Bezlaja, ki je bil huje ranjen. Napadalci so bili spet blatni od glave do peta in spet so morali svoje orožje umivati v potoku. /.../«

Italijanska letala so 25. oktobra 1942 bombardirala širše območje partizanskega zadrževanja. Trpelo je predvsem civilno prebivalstvo. Pance so pogorele skoraj do tal.

Neuspeh napadalcev

»Drugi neuspešni napad na močno utrjeno belogardistično postojanko v Dobrunjah je bil še zadnji poskus 2. bataljona Tomšičeve brigade, da bi beli gardi v vzhodnih ljubljanskih predmestjih zadala odločilen udarec. Postalo je očitno, da bo boj z belimi izdajalci /kaj so potem bili šele partizani, ki so jih s svojo morijo povzročili in nato napadali, op. I. Ž./ trdovraten in dolgotrajen in da ga bo treba dobiti kje drugod na slovenskem podeželju, ne pa čisto blizu Ljubljane ...« Tako Franci Strle.

Partizane so s Pugleda dokončno pregnali 6. januarja 1943. Tisti dan je tja prišel namestnik komisarja glavnega partizanskega poveljstva Boris Kraigher - Janez. »Bataljonsko konferenco KPS« je imel kar v gasilskem domu na Malem Lipoglavu. NOB in revolucija?! Toda še med »konferenco« so morali bežati ...

Nadaljevanje v devetem delu: Partizani 1942: Skrivnost na Vodicah