Nadaljevanje iz: Partizani 1942: Za partizani opustošenje

Območje je bilo blizu Ljubljane in je pomenilo najprimernejšo povezovalno pot z Dolenjsko, saj je severno potekala italijansko-nemška meja, na jugu pa je bilo Barje.

Po mnenju domačinov naj bi bili grobovi ljudi, ki so jih ubili partizanski, tudi na Pugledu, toda največ jih je bilo na Vodicah. Na Vodicah so vaški stražarji že med vojno izkopali šest do osem ljudi, ki so jih tam ubili partizani. Med njimi je bil tudi Feliks Pogačnik, podžupan Polja, ki so ga tam partizani umorili 8. avgusta 1942; izkopali so ga marca 1943 in prepeljali na pokopališče v Polju. Grob, kjer je bil zakopan, leži ob gozdni cesti tik pod jugozahodnim vrhom Vodic. Na pobočju tik nad grobom je bilo partizansko taborišče. Julija 2002 je Franc Perme na grobu postavil majhen lesen križ. Velik lesen križ pa je društvo za ureditev zamolčanih grobov postavilo sto metrov stran, tik nad vasjo Selo pri Pancah. Julija je Franc Perme tik pod vrhom hriba Vodice, na krajih, kjer so izkopani in tudi še neizkopani grobovi partizanskih žrtev, postavil 16 majhnih lesenih križev.

Zaselek Sela pri Pancah na zahodnem pobočju Vodic; pogled z Velikega Lipoglava. FOTO: Ivo Žajdela

Grobovi na Vodicah

Grobovi so bili tik ob partizanskem taborišču ali nekaj metrov stran, kjer so si partizani kuhali hrano. Kasneje so jih izkopavale lisice. Julij Urbinc iz Sela pri Pancah mi je leta 2002, ko me je vodil do »grobov« na Vodicah, spominjal lisičjih sledov na snegu ob nekem »grobu«. Nekega dne so Italijani obstreljevali Vodice iz Grosupljega. Partizani so se z Vodic umaknili že prejšnji večer. To se je zgodilo še enkrat.

Oče Jože Urbinc iz Sela je mislil, da je bila to le topniška priprava, potem pa naj bi prišla pehota. Zbral je fante, da so šli na Vodice, kjer bi pospravili za partizani oziroma zakrili morebitne sledi, saj bi se Italijani lahko znesli nad vasjo Sela, ker partizanov ni bilo več. Našli so veliko sledi, med drugim človeško roko, ki so jo verjetno lisice izvlekle iz nekega groba. Urbinc je na podlagi tega domneval, da partizani tam ne vadijo, ampak ubijajo ljudi, kar je odločilno vplivalo, da se jim je začel izogibati.

Partizanski »šolski logor«

Na hribu Vodice je bil leta 1942 tako imenovani šolski logor, center za sprejemanje in opremljanje novincev v partizanske vrste ter za vzdrževanje kurirskih zvez med Ljubljano in Dolenjsko. Ko so se Italijani v začetku maja 1942 umaknili iz Podlipoglava, so to hribovito in gozdna­to območje partizani razglasili za polosvobojeno ozemlje. Zanj so zaradi izredno pomembne lege za kurirske poti proti Ljubljani uvedli posebno strog režim. Precej civilistov, ki so se tu znašli iz različnih razlogov, so partizani aretirali ter jih po zasliševanjih in mučenjih umorili. Zlasti Ljubljančani so zaradi pomanjkanja v mestu hoteli priti do hrane po okoliških vaseh. Če takšni ljudje niso imeli po­sebne partizanske dovolilnice za gibanje po tem območju, so jih partizani razglasili za ovaduhe in s tem za izdajalce ter jih preprosto ubili.

Domačini v bližnjih vaseh, v Lipoglavu, Selu, na Pancah in dragih tam okoli, so hitro sprevideli, kaj se dogaja. Večkrat so videli civiliste, ki so na tem območju izginili. Predvsem z vodiškega hriba so večkrat slišali krike, ki so bili posledica hudih mučenj. Partizani ljudi niso streljali, ampak so jih umorili z nožem, krampom ali z udarci. Domačin iz Sela, vasice tik pod Vodicami, se je spominjal, da so slišali samo en strel. To je bilo tisti dan, ko so tam ubili Feliksa Pogačnika iz Zgornjega Kašlja. Njegovo ženo Marijo Pogačnik so partizani umorili dva dni prej, 6. avgusta, nad Lipoglavom. Njenega groba niso našli. Sin Branko Pogačnik ga je po demokratizaciji Slovenije dolgo iskal, našli so ga leta 2008 in takrat je dal mamo prekopati na pokopališče v Polju.

Franc Perme leta 2002 postavlja leseni križ na enem od »grobov« na partizanskem morišču na Vodicah pri Pugledu. FOTO: Ivo Žajdela

Izogibanje terenu

Tako kot mnogokje drugje po Sloveniji je tudi za te dogodke komunistom skoraj uspelo, da bi potonili v večno pozabo. Osemdeset let je poteklo od njih, vendar jih doslej ni nihče raz­iskoval. Še najmanj kakšni naši zgodovinarji. Ti raziskujejo »pomembnejše« stvari. Naj se zapeljejo kdaj kam po Sloveniji – tudi na Lipoglav – in vprašajo ljudi, kaj se je med vojno tam dogajalo. Izvedeli bodo zgodbe – velike zgodbe, ki so povsem drugačne od mitov, zgrajenih v Enciklopediji Slovenije in naših učbenikih. Marca 2003 sem v prispevku v Demokraciji dodal: »Naj se Tone Ferenc, ta naš veliki partizanski mitoman, kdaj zapelje na Lipoglav ali v Šentjošt, saj do tja ni tako daleč, in izvedel bo popolnoma drugačno medvojno zgodovino. Potem bodo njegove zgodbice o silnih partizanskih in komunističnih organizacijah dobile drugačno podobo. Mnoge priče, predvsem domačini, so že umrle. Vendar, ne še vse!«

Med vojno je bil na Lipoglavu župnik Martin Pečarič. V lipoglavški mrliški knjigi so vpisani štirje partizani, ki so pokopani na lipoglavskem pokopališču. Trije od njih naj bi se bili sami ustrelili, potem ko so bili pred tem mobilizirani. Tudi Alojzija Vidra iz Velike Račne (1915) so prisilno mobilizirali po italijanski kapitulaciji. Ker se je hotel rešiti iz Levstikove brigade, ga je vodstvo brigade v Velikem Lipoglavu 26. oktobra 1943 najprej grozovito mučilo, nato pa so ga ustrelili v prsi in truplo zakopali sto metrov nad vasjo, na Ferjaški rojci, ob poti na Pugled. 10. aprila 1944 so ga domobranci izkopali in njegova sestra Jožefa Vider je truplo odpeljala na domače pokopališče na Kopanj.

Permetov leseni križ na enem od »grobov« na Vodicah (leta 2002). FOTO: Ivo Žajdela

Umor deklet

Poleg Feliksa Pogačnika so 8. avgusta 1942 na Vodicah umorili tudi Frančiška Anžiča iz Bizovika. Oba je vaška straža izkopala 20. marca 1943. 18. avgusta so na bližnjem Debelem hribu umorili dve dekleti: iz Ljubljane, Libušo Žorž in Veroniko Svete; izkopali so ju 12. aprila 1943 (nista napisani na ljubljanskih spominskih ploščah). Pri izkopu je bil zraven Franc Jakopin, ki je med vojno živel na Dolah (po vojni v Ljubljani, imel na Pancah počitniško hišico, umrl je leta 2000). Takrat so verjetno umorili kar štiri mlada dekleta. Jožefa Grum iz Malega Lipoglava je povedala, kako je gnala napajat živino v korita za Pancami in srečala mladi dekleti. Vprašala ju je, kaj delata tu, ko je gibanje tujih ljudi na tem območju prepovedano, in ali imata dovolilnici za to. Odgovorili sta, da gresta po moko v Troščine. Takrat je Grumova videla, kako sta pred njenimi očmi na dekleti planila dva par­tizana, ju zvezala in odgnala.

Grumova pravi, da ve še za dve drugi dekleti, ki so ju ugrabili v Brezju. Ti dve so mučili in ubili na Vodicah. Po pripovedi Julija Urbinca sta bili dekleti zakopani pod sedanjo cesto, takrat potjo, ki vodi s Panc pod jugozahodnim vrhom Vodic in nad zaselkom Selo. Na zgornjem robu poti je bil zakopan Feliks Pogačnik, nekaj metrov pod cesto Anton Cimperman iz Jerove vasi in neznan moški, še nekoliko niže pa obe dekleti.

Ustrelitev Antona Jančarja

V lipoglavški mrliški knjigi so vpisane še tri partizanske žrtve. Anton Križman iz Grosupljega, Anton Cimperman iz Jarove vasi, ime tretjega pa ni znano. Vse tri so umorili na Vodicah 22. avgusta 1942; izkopali so jih vaški stražarji iz Grosupljega 1. aprila 1943.

Že 14. januarja 1942 sta dva partizana v civilu v Žagarjevem mlinu pod Selom pri Lipoglavu ustrelila Antona Jančarja. Jančar se je rodil leta 1905 v Troščinah, živel je na Malem Lipoglavu, bil poročen in oče treh otrok. Prej je bil pri partizanih, vendar je moral goniti živino, ki so jo prej kje ukradli. Zaradi tega jih je zapustil in se skril v Žagarjev mlin pri sorodnikih. Nadenj so poslali dva morilca. Ko sta prišla do mlina, sta ga poklicala ven in ga na stopnicah ustrelila.

Partizanski komandant Franc Rozman - Stane

Tako imenovani 2. štajerski bataljon, ki je v začetku leta 1942 taboril na Pugledu, je vodil Franc Rozman - Stane. 19. marca 1942 je partizanska skupina, ki je bila v okviru tega bataljona na Pugledu, vodil jo je Janko Sekirnik - Simon, pod Magdalensko goro napadla skupino Itali­janov. Pri tem so ubili dva Italijana (ne pa devet, kot so govorili kasneje). Zaradi tega so nekaj dni kasneje, 23. marca, Italijani prišli na to območje in požgali vas Mali Lipoglav, na Magdalenski gori mežnarijo, eno gospodarsko poslopje pa na Repčah. Naslednji dan so požgali še del Velikega Lipoglava. Vse vaščane so takrat zaprli v župnišče. Ljudje so se bali, da bodo Italijani v jezi ubili vse moške.

Tako se je začelo. To je bil eden prvih takšnih primerov: na eni strani povsem nepremišljeno delovanje komunističnih partizanov, ki jih žrtve že od vsega začetka niso zanimale, na drugi pa nedolžno civilno prebivalstvo, nad katerim se je brutalno in krvavo znašal okupator. Pogosto pa kar oboji, partizani in okupator. Vse do konca vojne so se takšni prizori ponavljali.

Julij Urbinc iz Sela pri Pancah pred leta 2002 postavljenim križem v spomin ljudem, ki so jih v »šolskem logarju« na Vodicah umorili partizani. Njemu so komunisti očeta umorili leta 1945. FOTO: Ivo Žajdela

Podtaknjene žrtve?

Toda italijanskega maščevalnega uničevanja še ni bilo dovolj. 24. marca so na Lipoglavu ustrelili tri domačine z Velikega Lipoglava: Jakoba Zupančiča in dva fanta, Miho Predaliča in Antona Trontlja. V nekem zborniku piše, da so takrat ustrelili štiri ljudi, vendar to ne drži. Ustrelili naj bi bili še četrtega, očeta številnih otrok z Velikega Lipoglava, vendar je žena na kolenih izprosila, da so ga pustili živeti. Domačini vzroka za njihovo smrt ne poznajo, zato se je govorilo, da partizani niso samo posredni krivci za njihovo smrt, ampak celo neposredni. Zgodba gre takole. V Brezju naj bi bili sklicali ljudi na sestanek, da bi jih pridobili za sodelovanje z OF. Tam naj bi bil terenec Tabernik iz Sadinje vasi med drugim dejal, da »bo treba tudi koga likvidirati«. Zupančič je nato odgovoril, da če je tako, z njimi niso pripravljeni sodelovati. Zaradi tega naj bi ga bili partizani »zatožili« oziroma podtaknili kot nekakšnega »krivca« Italijanom. Zupančič, oče petih otrok, je priložnostno popravljal ceste.

Romanja na Pugled

Tako je do napada na taborišče 2. štajerskega bataljona na Pugledu 23. marca 1942 prišlo zaradi napada Sekirnikove skupine na italijansko kolono pod Magdalensko goro, ne pa »kar tako«. Pri povojnem pisanju o tem dogodku se namreč nikjer ne vidi, zakaj so Italijani napadli »slavno« partizansko taborišče na Pugledu, ki ga je vodil Franc Rozman - Stane. Po vojni so zaradi tega Pugled spremenili v pravi partizanski spomenik (skansen) v malem. Postavili so štiri spomenike z napisi, da je tam taboril slavni 2. štajerski bataljon, predhodnik II. grupe odredov.

Na vrhu Pugleda je kamnita piramida z železno ploščo in slavilnim napisom. Vse do propada režima so vsako leto 23. marca vodili tja otroke gledat velike vdrtine v zemljo, kjer so bile partizanske zemljanke – in jim pripovedovali lepe zgodbice. Zdaj območje nekega tipičnega mita zarašča naravna pozaba.

»Veličastno« zgodovino na Pugledu počasi, a vztrajno razjedajo čas, rja in narava. Glavni spomenik na vrhu »partizanskega« Pugleda. Nanj je nekdo s pršilcem napisal »infojbator«, kar verjetno pomeni metalec ljudi v brezna (posneto leta 2002). FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko ropanje

Partizani na območju Lipoglava niso samo ubijali, ampak tudi ropali. Pri Urbinčevih v Selu so bili naročeni na več časopisov, kjer so lahko brali, kaj vse so počeli komunisti drugod, da so ubijali in ropali. Tako se je zgodilo tudi njim. Neke noči so odnesli vso hrano, tako da so morali prositi na občini Dobrunje za živilske karte, da je družina s petimi otroki lahko živela. Izropali so tudi Grumove na Malem Lipoglavu.

Šolo na Malem Lipoglavu so 22. septembra 1942 požgali partizani. Po vojni so pisali, da so jo požgali Italijani. Italijani so Pance z letali bombardirali v nedeljo, 25. oktobra 1942. Takrat je bila na območju Vodic, Pugleda in Molnika Tomšičeva brigada, ki je imela nalogo uničiti pred kratkim nastale postojanke vaških straž v Bizoviku, Dobrunjah in Polju. Požgali so eno hišo, več gospodarskih poslopij, ubili živino. Zaradi partizanov so trpeli civilisti.

Zloglasnega »šolskega logorja« na Vodicah je bilo konec oktobra 1942. Toda pozimi leta 1943 so partizani tam spet taborili. To je bil 2. bataljon Tomšičeve brigade.

Partizani in Rab

2. septembra 1942 so se Italijani zaradi partizanskega napada I. bataljona Tomšičeve brigade na papirnico v Vevčah znesli tudi nad okoliškim prebivalstvom na Lipoglavu, kjer so pobrali vse moške. Le na Javoru, v neposredni bližini italijansko-nemške razmejitve, je župniku Škerlu uspelo izprositi, da jih niso odpeljali. V internaciji na Rabu so bili celo leto. Jože Urbinc iz Sela se je vrnil domov z eno skupino 24. septembra 1943. Na Rabu jih je umrlo pet in vse to so bile neposredne žrtve partizanskega početja.

Jože Urbinc se je nato skrival doma. Najprej v gospodarskem poslopju, nato vsi moški iz vasi v Šuštarjevi kleti (tudi kakšen iz sosednje vasi). Vinko Habič je bil najprej pri domobrancih. Okoli 8. septembra 1944, potem ko so bili eno leto podvrženi strahoti italijanskega taborišča, eno leto pa težavam skrivanja, so iz občine dobili povabilo, da se pridružijo domobrancem. Samo iz majhne vasice Selo pri Pancah jih je bilo pri domobrancih deset.

Zaradi partizanov uničena vas

Urbinčev je bil na postojanki v Zalogu. Domov se je vozil s kolesom delat. Nazadnje je prišel 5. maja 1945. Povedal je, da gredo na Koroš­ko. Takrat so ga zadnjič videli. Sin Julij meni, da ni prišel živ na Koroško, da so ga verjetno že kje za Tržičem ubili, tam so ga namreč nazadnje videli. Kmalu zatem je prišel neki partizan na dom poizvedovat, ali se morda skriva doma. Vse je premetal, našel celo kolo in ga ukradel, pri tem pa rekel: »Stalin bo vse povrnil.« Sosed Jože Žagar je bil maja 1945 v bolnišnici na Golniku. Od tam so ga »osvoboditelji« odpeljali kot ranjenca in ga ubili na neznanem kraju. Maks Kozlevčar je bil ubit na Brezovici 7. maja 1945, ko so se domobranci umikali. Iz Sela je bilo ubitih devet domobrancev, le enemu, Francu Babniku, se je uspelo rešiti še s Koroškega in je živel v Argentini.

Deset domobrancev torej in le en partizan. Takšne so bile posledice partizanskega početja (ropanje, ubijanje, krivda za okupatorjevo nasilje s požigi, ropi in internacijami) leta 1942 v »šolskem logorju« na Vodicah. Zaselek Selo je bil neposredno pod partizanskim taboriščem. Življenje ljudi v tistih strminah je bilo vedno zelo težko, še da­nes je. In nikoli niso toliko pretrpeli kot zaradi partizanov.

Mali Lipoglav, pogled z Velikega Lipoglava. FOTO: Ivo Žajdela

Maščevanje Vodic

Pod hribom Vodice, ki je v ospredju tega zapisa, je Mačkova Udba po vojni začela kopati podzemne bunkerje za komunistično vodstvo. A kot že ime hriba pove, jim je ponagajala voda. Med kopanjem ene izmed dvoran je prišlo celo do velikega vdora, pri čemer naj bi bilo umrlo veliko zapornikov, ki so morali tam kopati. Nekdo bi lahko rekel, da so partizanske žrtve z Vodic povojnemu režimu ponagajale, tako da se je ta moral umakniti na Kočevsko. Vsaj v grobovih okoli Vodic so hotele imeti mir.

Konec

Partizani 1942, Pogačnik, Polje - CELOTA