S spravo imamo v Sloveniji precej problemov. Ljudje si jo različno predstavljajo. Večina ljudi si jo predstavlja tako, da o nekaterih temah (»NOB«, komunistična revolucija, zločini komunizma) več ne smemo pisati in govoriti. To bi pomenilo vrnitev iz demokracije nazaj v komunistično enoumje oziroma diktaturo.

Temeljno nezavedanje, da živimo v demokraciji

Problem »slovenske sprave« je, da si jo varuhi pridobitev revolucije (mitov o NOB in partizanstvu) predstavljajo kot enkratno dejanje: spravimo se, potem pa pustimo preteklost pri miru in »glejmo v prihodnost«. Pri teh gre za temeljno nezavedanje, da živimo v demokraciji. Za demokracijo smo si nekateri močno in s težavami prizadevali, saj smo živeli v komunistični diktaturi (totalitarizmu, enoumju). V demokraciji mora biti vsakemu omogočeno, da izraža svoja mnenja; seveda, če z njimi ni žaljiv ali ne posega v temeljno dostojanstvo drugih. Resnica je torej razmeroma zahtevna vrednota. Za večino ljudi pa je značilno, da pričakujejo, da bodo tudi vsi drugi mislili tako kot mislijo oni. Zato prihaja do kratkih stikov ter izražanj nestrinjanj in nejevolje. Dokler je to na nivoju normalnosti, je v redu. Toda nestrinjanje s stališči drugih lahko preraste tudi v nasilna dejanja: najprej v grobi verbalizem, na koncu pa v nasilje (terorizem). Vse to se že od nekdaj dogaja pri človeku oziroma v človeški družbi.

Slovenci smo doživeli izjemno nasilno komunistično revolucijo

Potem, ko smo Slovenci v 20. stoletju doživeli izjemno nasilno komunistično revolucijo s sto tisoč mrtvimi, z mnogimi sirotami, z moralnim in narodnim opustošenjem, s 45-letno udbovsko diktaturo, smo leta 1990 dosegli demokratizacijo družbe. Ta je bila več kot dvajset let kolikor toliko normalna in zaradi politike nismo prestopili rubikona nasilnih dejanj. Ob tako imenovani mariborski vstaji leta 2012 in 2013 pa so nekateri prestopili rubikon ter posegli po nasilnih dejanjih. Z nasilnimi demonstracijami so najprej dosegli, da je odstopil mariborski župan Franc Kangler. Gotovo bi z uličnim nasiljem nadaljevali in rušili vlado Janeza Janše, če ta ne bi doživela nezaupnice v parlamentu zaradi poročila protikorupcijske komisije.

Nekaznovano nasilje levičarskih »vstajnikov«

Slovenija je torej okužena z nasilnimi dejanji. Poseben problem je, da jih nihče ni obsodil oziroma niso bila primerno sodno kaznovana. Nasilje so izvajali levičarji. Sodišče je nekaj izgrednikov oprostilo. S tem smo dosegli zelo nevaren precedens, ko vsi potencialni nasilniki vedo, da lahko spet posežejo po nasilju. Celo nasprotno je bilo. Nek »novinar« Televizije Slovenija je po nastopu levega nasilja posnel dokumentarec, v katerem je dokazoval, da so edina nevarnost desni ekstremisti. Narobe svet.

Zato bi bilo bolje, če namesto precej abstraktnega izraza sprava pogosteje uporabljamo bolj jasne (razumljive) pojme. Ti so: sobivanje ali sožitje. Pomembno je, da živimo eden z drugim ali eden ob drugem. Bistvo demokracije je, da lahko izražamo svoja stališča oziroma različne poglede na našo nedavno zgodovino. Mnenja se lahko krešejo, lahko polemiziramo, toda zelo skrbno moramo paziti, da polemika ne zdrsne v nasilje. To je bistveno.

Molitev na grobišču pri Škofji Loki (29. 10. 2004). FOTO: Ivo Žajdela

Slovenski narobe svet

Potrebno je bolj pogosto govoriti o bistvu demokracije; to je, da lahko vsi izražamo svoja mnenja. Ker pa večina ljudi drugačna mnenja težko prenaša, prihaja do nezadovoljstva in polemike. Ta je normalna. Toda poglejmo slovenski primer. Ko levičarji prirejajo svoja slavja, so ta polna triumfalizma oziroma so bučna ter vsebinsko precej agresivna in prazna. Toda ob tem se mediji in levičarski politiki nič ne pritožujejo. Tudi desni zelo malo ali blago.

Če pa nekdo z desnice priredi kakšno spominsko slovesnost, je hitro ogenj v strehi. Spomnimo se postavitve spomenika v Grahovem in spominske slovesnosti v Rovtah leta 2014. V obeh primerih je levica tulila od jeze in prirejala precej bučne demonstracije. Desnica tega levici nikoli ne počne. To je torej narobe svet glede strpnosti. O spravi govorijo tudi na desnici, kjer se držijo demokratičnih načel. Na levici, kjer že desetletja zganjajo militantni triumfalizem, skrbijo za ohranitev pridobitev revolucije.

Sprava in resnica težko gresta skupaj, saj se izključujeta

Ker o dogajanju v Sloveniji med drugo svetovno vojno še vedno prevladuje levi prorevolucionarni pogled, hočejo njegovi nosilci nenehno preprečevati drugačen pogled na isto dogajanje. Skratka, želijo preprečiti resnici, da bi prihajala na svetlo oziroma v javnost. Ker direktno »desne« resnice ne morejo prepovedovati, saj smo v demokraciji, jo poskušajo onemogočati s floskulami o »delanju razdorov« in »gledanju v prihodnost«

Sprva smo po letu 1990 najprej govorili samo o spravi. Precej let je bilo potrebno, da so tisti, ki so bili pod komunizmom zapostavljeni ter so na strani žrtev komunistične revolucije, sprevideli, da sprave brez resnice ne more biti, oziroma da sprava in resnica gresta z roko v roki. Toda sprava in resnica le težko gresta skupaj, saj se izključujeta. Ko pa zraven dodamo še (krščansko) odpuščanje, je situacija še zahtevnejša. Zato naj se spravi tisti, ki je etično toliko močan, da to lahko doseže oziroma tako živi (saj je sprava proces, ne le enkratni dogodek). Vsi ostali pa naj sobivajo v sožitju.

Potuha za nove neresnice

Zato: pustite različnost (izražanja) mnenj pri miru, saj je to temelj demokracije. Demokracija je zahtevna stvar, saj je resnica zahtevna. Predvsem pa ne smemo dopustiti, da bi odločali o tem ali resnico lahko izražamo, tisti, ki s tem nasprotovanjem hočejo le zaščititi svojo resnico; z ščitenjem mitologij o NOB in partizanstvu ter s tem povzročiteljev mnogih zločinov.

Lahko bi rekli: ko nekdo reče »pustimo zgodovino zgodovinarjem« ali »glejmo naprej«, zastrižimo z ušesi. Kajti njegovi nameni niso plemeniti. S pristajanjem na njegovo hotenje bi pristajali na toleriranje neresnice (in s tem zločina), to pa bi bila potuha za nove neresnice (in nasilje).

Z omenjanjem sprave se pri nas pretirava. Ali se vsi tisti, ki to besedo radi izrekajo, sploh zavedajo, kaj sprava sploh je (kako izgleda) in kako jo doseči? Ali je sprava trenutni dogodek ali proces? Če sprejmemo spravno deklaracijo, kaj potem (po njej)? Ali mar naslednji dan ne bo vse enako, kot pred njenim sprejetjem?

Sprava pomeni: nič več govoriti ali pisati o preteklosti

V Sloveniji je beseda sprava že dolgo sopomenka za bolj ali manj prisilno pozabo. Sprava pomeni: nič več govoriti ali pisati o preteklosti oziroma o zločinih. Kako bi si kdo drznil tako obrniti hrbet vsem tistim neskončno številnim ubitim in trpljenju ljudi! To bi pomenilo tudi obrniti hrbet neskončno številnim zločinom. Temu rečemo dajanje potuhe tem zločinom, nič pa ni boljšega za vse prihodnje nosilce nasilja, kot to.

Ubiti si najprej zaslužijo resnico, takoj za njo pa dostojanstven odnos nas živečih do njih. Če jim obrnemo hrbet, samo pokažemo, kako nedostojanstveni smo. V razvitih demokracijah se ne sprašujejo o čem takšnem. Tam je odnos do resnice nekaj samoumevnega, s tem pa je prisotno tudi dostojanstvo, ki ga ljudje tako potrebujemo.

Molitev na grobišču pri Škofji Loki (29. 10. 2004). FOTO: Ivo Žajdela

Eden temeljev prihodnosti je razumeti

Če bomo na desni strani tako zapostavljali resnico in dostojanstvo (tudi s pretiranim omenjanjem sprave), kot to počnejo s svojimi zlaganimi in burkaškimi proslavami na levici, bo vse samo še hujše kot je. Ker smo na desni navajeni, da smo obstranci, le gledalci od daleč, in tudi posnemovalci, še posebno pri terminologiji, se tudi prav ne zavedamo, kaj se pred našimi očmi dogaja na odprti sceni. Ob 70. obletnici konca druge svetovne vojne je levica organizirala po vseh večjih slovenskih krajih velike in bučne proslave. V Ljubljani jih je bilo kar nekaj, ena celo pred vrati hrama demokracije. Na vseh so nebrzdano izkazovali komunistično ikonografijo in triumfalizem ter v govorancah izkazovali neskončno sprenevedavost ob vsem tem, kar danes vsi vemo o naši nedavni zgodovini. Vse to so podpirali dominantni mediji, ki so z obsežnimi poročanji in prikazi slavili komunistično mitologijo. Na desni se sploh prav ne zavedamo, kako zlagana in nevzdržna je ta podoba. Malo se pojezimo, potem pa se naprej oprijemljemo diskurza o spravi. Če bi govorili tudi o sožitju, bi to ljudje vsaj razumeli, tako pa ...

Če pa se o zločinih ne piše ...

Še na nekaj pomembnega pozabljamo. Če je v nekem članku opisan nek zločin, lahko vsak potencialni bralec vedno obrne tisto stran in članek ignorira (ter se ne »vznemirja«). Če pa zločin(i) ni(so) napisan(i) oziroma objavljen(i), tisti, ki menijo, da mora(jo) biti, nimajo kaj obračati, ker nič ni. To je ena od temeljnih situacij, ko zanikovalci resnice s svojimi »očitki« o »gledanju v preteklost«, »zlorabljanju preteklosti«, o modrovanju o »razdvajanjih« ali »razdorih«, vedno znova zmagujejo nad ubitimi oziroma resnico.

Kultura spominjanja je vrednota v vsaki demokratični družbi

Prizadevanj za resnico je neprimerno manj kot prizadevanj za molk in neresnico. Tisti, ki si prizadevajo onemogočiti ali celo očrniti tiste, ki si prizadevamo za resnico z »očitki«, da »gledamo v preteklost«, »zlorabljamo preteklosti«, »razdvajamo« ali »delamo razdore«, ne počnejo prav nič drugega, kot poskušajo krčevito prikriti resnico – v Sloveniji o zločinstvu komunistične revolucije. Govorjenje o »zlorabljanju« preteklosti ali celo povzročanju »razdora« s pisanjem (govorjenjem) o preteklosti, napada postulate demokracije in človekovih pravic ter s preračunljivim podcenjevanjem žali dostojanstvo ljudi.

Kultura spominjanja je vendar vrednota v vsaki demokratični družbi.

Ivo Žajdela, Sprava ali sožitje, Slovenski čas, št. 63, 26. 7. 2015