Nadaljevanje iz: Ajdovec 1942, vaška straža, partizani [4]

Le nekaj dni po umoru župana Štefana Vidriha je tudi v Ajdovcu nastopila vaška straža. Njeno vodstvo in nekakšno jedro je bilo iz Žužemberka, kjer so vaško stražo ustanovili v začetku oktobra. Ajdovška posadka naj bi ponoči štela okrog sedemdeset mož, čez dan pa jih je bilo manj, ker so nekateri hodili domov. Orožja so imeli komaj za polovico moštva: trideset nerodnih francoskih pušk, dve stari strojnici in zaboj ali dva italijanskih bomb.

Imena Slovencev, ki so jih 12. decembra 1942 v množičnem pokolu na Brezovi Rebri umorili komunistični partizani (prva spominska plošča, na pokopališču na Selih). FOTO: Ivo Žajdela

Vaška straža v Ajdovcu

Nastanili so se v prostornem Gnidovčevem prosvetnem domu, v šoli so si uredili kuhinjo, stražo pa postavili tudi v zvonik, od koder je bil dober razgled po okolici. Kdo bi morda pričakoval, da bodo stražarji okoli postojanke zgradili nekaj bunkerjev in postavili kake ovire, pa ni bilo nič takega. Toda, šlo je za izsiljeno samoobrambo, ki ni bila namenjena aktivnemu bojevanju. Celo večina oken v Domu je bila nezaščitenih in ob cesti, ki je bila speljana mimo doma, je bila zložena velika skladovnica metrskih polen. Partizanski napadalci (v noči na 12. december 1942) so že v začetku napada prišli do te skladovnice in tako iz neposredne bližine streljali na Dom in metali bombe. Poleg stražarjev se je iz strahu pred partizani zateklo v Dom tudi nekaj drugih ljudi iz sosednjih vasi, med njimi Vidrihovi oče in mati ter vdova z enoletno hčerko.

Spominska plošča domačinu in škofu Janezu Gnidovcu na Ajdovcu z ranami komunističnih krogel. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski napad na branilce v Ajdovcu

Že nekaj dni pred napadom so se okrog Ajdovca zadrževale večje partizanske enote. Pravijo, da so se branilci zavedali nevarnosti, zato so nekajkrat prosili v Žužemberku za okrepitev. Zgodilo se ni nič. Na dan pred napadom je celo poveljnik ajdovške posadke Mirko Stupica odšel v Žužemberk in se zvečer ni vrnil. Neposreden napad na Ajdovec je izvedla Gubčeva brigada in z njo sta bila tudi Milovan Šaranović in Jože Brilej – poveljnik in politkomisar Dolenjske operativne cone. Tomšičeva brigada je skrbela za zavarovanje, delno pa tudi sodelovala pri obleganju.

Koliko je bilo napadalcev? Karabinjerski poveljnik v Trebnjem je 19. decembra takole pisal visokemu komisarju v Ljubljano (Zbornik dokumentov in podatkov VI/4, str. 533): »11. t. m. ob 22h je okrog 600 slovenskih komunističnih razbojnikov napadlo v Ajdovcu okrog 40 M.V.A.C., ki so bili razmeščeni tamkaj zaradi zaščite vasi. V knjigi Gubčeva brigada (Ladi Ambrožič - Novljan, Ljubljana, 1972) na strani 73 je podatek, da je Gubčeva brigada 7. novembra 1942 imela 390 partizanov.

Napadalci so torej brez težav prišli v neposredno bližino Gnidovčevega doma in ga obkolili od vseh strani. Vdrli so v nezavarovano župnišče, kjer so v kleti našli župnika Gregorja Malija, njegovega brata Alojza, sestro, služkinjo ter župnika Antona Pavliča, izgnanca z Gorenjskega. Odgnali so jih pod župnijsko gospodarsko poslopje in jih tam zasliševali. Župnikovega brata so obdolžili, da je v začetku napada iz župnišča metal bombe. Ko so zažgali župnišče, so ga hoteli pahniti v plamene, on pa se jim je iztrgal in se kljub krogli, ki mu je poškodovala koleno, rešil v Žužemberk.

Ajdovški spominski križ na mestu, kjer so Ambrožičevi partizani 12. decembra 1942 uničili župnijsko cerkev. FOTO: Ivo Žajdela

Ambrožičev zločinski besednjak

Poglejmo, kaj je o napadu na cerkev v knjigi Gubčeva brigada napisal Lado Ambrožič (str. 98–99): »Po zavzetju šole je prišla na vrsto posadka v cerkvi. Tu je bilo šest do osem belih. Del je bil v zvoniku s starim francoskim puškomitraljezom, del pa je bil v cerkvi. Cerkev je bila tako grajena, da se je prišlo v zvonik s kora. Za likvidacijo belih v cerkvi so sestavili bombaško trojko. V njej so bili Branko Radulović, Franc Rojšek - Jaka in Franci Kolar. Oborožili so se z bombami in s pištolami. Najprej so poskušali vdreti skozi vrata. Ključavnica se pod revolverskimi streli ni hotela vdati. Zato so na kljuko obesili dvokilogramsko letalsko bombo in jo vžgali. Bomba je razbila vrata, nakar so bombaši vdrli v cerkev in začeli loviti belogardiste okoli oltarja. En bombaš je s streli iz revolverja na koru varoval druge borce, zakaj beli so se tod skušali rešiti na zvonik. Ker belih niso mogli ukrotiti so znesli na kup nekaj klopi, jih polili z bencinom in zažgali. /.../ Požar je zajel leseni kor in se skozi odprtino prelizal do lesenega odra v notranjosti zvonika. Usoda belih je tako bila zapečatena. Ogenj je zajel vso cerkev. Bombaši so nato drug za drugim zapuščali notranjščino cerkve. Zadnjega, Francita Kolarja, je zadel partizanski mitraljezec, misleč, da je belogardist.«

Gubčevo brigado, ki je uničevala slovenstvo v Ajdovcu, je vodil Lado Ambrožič - Novljan. Verjetno mu je zato občinska oblast v Žužemberku (LDS) leta 2005 na trgu pred občinsko stavbo postavila velik partizanski »spomenik«. Naj se ve, koga častijo levičarji. FOTO: Ivo Žajdela

Partizansko uničenje cerkve

Na videz res slikovit opis boja v cerkvi, toda kako so nosili težke cerkvene klopi na kup, če »belih« v cerkvi niso mogli ukrotiti? En sam bombaš je z revolverjem varoval soborce in zapiral pot v zvonik, torej »belih« v cerkvi sploh ni bilo. Domačini so prepričani, da sta v celi cerkveni stavbi bila samo dva stražarja v zvoniku: Franc Štrumbelj in Dominik Jarc. Nekateri imajo še danes /Janko Maček je prispevek v Zavezi objavil marca 2001/ pred očmi, kako sta se iz gorečega zvonika spustila na tla. Prvi se je spustil po strelovodu, vrgel pred sebe bombo in se kljub hudim opeklinam uspel rešiiti, drugi se je spustil po goreči vrvi in že ranjen padel na tla. Napadalci so bili takoj pri njem, ga odvlekli v dolinico pod župniščem in ga tam dotolkli. Med napadalci je bil tudi Lojze Vršnik, ki je 16. decembra 1955 v Dolenjskem listu objavil spomine na apokaliptično noč v Ajdovcu. Tudi njemu je ostalo v spominu, da sta se iz gorečega zvonika spustila dva stražarja. Ognjeni zublji so z veliko silo požirali zvonik in »bilo je videti zvonove, ki so od vročine začeli dobivati rdečkasto barvo. To je trajalo le malo časa, kajti kmalu so zgrmeli na tla«.

Spominske plošče na pokopališču na Selih pri Ajdovcu. Imena Slovencev, ki so jih umorili partizani, so nepregledna. FOTO: Ivo Žajdela

Proti jutru so partizani požgati Prosvetni dom

Vesti (AINZ 110 A – 244296) so že 14. decembra 1942 takole poročale o napadu na Ajdovec: V petek 11. decembra ob enajsti uri zvečer so partizani obkolili od vseh strani Dolnji Ajdovec. Bilo jih je gotovo preko 300. Druga četa žužemberške posadke je bila utaborjena v Gnidovčevem prosvetnem domu. Ko je patrola javila, da se partizani približujejo, sta šla dva člana posadke v zvonik in od tam streljala na napadalce. Ko je bil potem stolp že ves v ognju, sta se po vrvi spustila navzdol. Partizani so prišli v župnišče, ki sicer ni bilo zavarovano, odpeljali stanovalce za župnijski hlev in jih zasliševali. Od župnika so zahtevali, naj fante poziva k predaji. To je res storil župnik Pavlič. Odpravil se je k domu, toda niso ga prepoznali in neki stražar je proti njemu vrgel bombo, da je bil lažje ranjen. Njegovo posredovanje ni bilo uspešno. – Proti jutru je partizanom uspelo zažgati Prosvetni dom. Posadka je bila prisiljena napraviti izpad.

Na osnovni šoli v Ajdovcu še vedno slavijo partizanski zločin. FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski napad na Prosvetni dom

Branitelji so bili slabo oboroženi, niti pravega poveljnika niso imeli, stavba Prosvetnega doma je bila dokaj neprimerna za obrambo, dolga skladovnica drv pred domom je to neprimernost še povečevala. Še enkrat: branilci so branili svojo vas in niso bili vojaško usposobljeni. V nekem presledku streljanja so branilci med kričanjem napadalcev zaslišali glas svojega tovariša Rudeta, ki jih je pozival k predaji in jim zagotavljal, da se jim ne bo nič zgodilo, kot se njemu ni. Niso mu verjeli, vendar je njegovo prepričevanje slabo vplivalo na njihovo že itak šibko bojno razpoloženje. Tudi župniku Pavliču niso verjeli, da jih je prišel prostovoljno prepričevat. Ko je proti jutru začel tudi Prosvetni dom goreti in z golimi rokami ognja niso mogli pogasiti, so sprevideli, da se morajo odločiti za izpad. Nekdanji gubčevec Vršnik, ki smo ga že omenili, piše, kako je partizanski težki mitraljez kosil fante, ki so se ob izpadu pojavili pri vratih Doma. »Kolikor jih ni padlo pred Domom, so padli, ko so hoteli zbežati iz vasi. Precej se jih je skrilo po kleteh, skednjih in podobno. Ko se je začelo daniti, smo zato preiskali vsa poslopja v Ajdovcu.«

Risba ajdovske cerkve po partizanskem uničenju 12. decembra 1942, narisal jo je slikar Dore Klemenčič - Maj.

Zgorela v ognju pod zrušenim stropom dvorane

Ko se je zaradi ognja začel rušiti leseni strop v dvorani in še nekaterih prostorih Doma, so bili tudi neoboroženi in ranjeni, ki so ob izpadu še oklevali, prisiljeni zapustiti zgradbo. Tudi nekatere od teh so ob izhodu še zadeli streli, druge pa so zajeli. Pri enem od razbitih zgornjih oken na koncu stavbe, kjer se ogenj še ni razdivjal, se je tedaj pojavila Vidrihova mati in na ves glas kričala: »Pomagajte, pomagajte! Vsaj otroka rešite!« Najprej se je zdelo, da se za njeno vpitje nihče ne zmeni, nato pa so od nekod le prinesli lestev in po njej rešili enoletnega otroka in tri odrasle. Franc Papež, ki je pri Vidrihu služil za hlapca, in Franc Legan s Sel, sta zgorela v peklenskem ognju pod zrušenim stropom dvorane.

Na koncu sporočila, ki so ga 14. decembra objavile Vesti (AINZ, 110 A – 244296): so zapisali, da se v ljubljanski bolnici zdravijo tile ranjenci iz Ajdovca: Alojzij Mali, brat župnika Malija, Franc Štrumbelj, ki ima ožgan obraz in roke, Jože Vidrih, oče nedavno umorjenega župana, ki ima zdrobljen komolec desne roke, Julijana Vidrih, žena pokojnega župana, ranjena s tremi streli, in njena hčerka Irena, tudi ranjena..

Ajdovci, ki so jih leta 1942 umorili partizani (iz medvojnega časopisa, na seznamu jih je le peščica vseh iz leta 1942).

Po uničenju vaške straže vriski, petje in harmonika

Poglavje o napadu na Ajdovec ima v knjigi Gubčeva brigada naslov Osvoboditev Ajdovca (str. 92). Kako je izgledala ta osvoboditev? Kdo je bil v Ajdovcu osvobojen? Toda napadalci so bili zares veseli, saj so z majhnimi izgubami uničili nasprotnikovo postojanko. V zimsko jutro so se razlegali vriski, petje in harmonika.

Posamezne partizanske patrulje so medtem hodile od hiše do hiše in pregledovale, če bi slučajno kje še tičal kak begunec iz Prosvetnega doma. Kogar so našli, so ga priključili skupini ujetnikov, ki so jih stražili pri kapelici na robu vasi. Vseh ujetnikov se je nabralo sedemindvajset in že dopoldne so jih odgnali na Brezovo Reber, kjer so jih zaprli v Grivčev hlev. »Zasliševalo« jih je posebno partizansko »sodišče«, ki so ga sestavljali najvišji poveljniki enot, ki so sodelovale v napadu. Predsednik »sodišča« je bil Jože Brilej, takratni politični komisar »dolenjskega področja«.

Fantje, ki so jih partizani Lada Ambrožiča - Novljana 12. decembra 1942 umorili na Brezovi Rebri.

Partizansko psevdosodišče

Zapisnik »zaslišanja« ujetnikov na Brezovi Rebri se je ohranil. Po tem zapisniku so povzete v knjigi Gubčeva brigada sledeče ugotovitve (str. 102): »Od petindvajsetih ujetnikov jih je bilo petnajst kakih šest tednov v beli gardi, trije od dveh do treh mesecev, pet manj kot štirinajst dni, za dva pa 'službena' doba ni znana. – Trije so bili mlajši od 20 let, devet je bilo starih okoli 22 let, devet okoli 30, trije so bili pri štiridesetih, za enega ni podatkov. – Osem je bilo kmečkih sinov, sedem hlapcev oziroma gozdnih delavcev, štirje posestniki, štirje so imeli razne poklice (gozdni čuvaj, soboslikar, občinski tajnik, trgovski pomočnik), za dva ni podatkov. – Mnogi so bili člani društva klerikalnih fantovskih odsekov.«

Ivo Žajdela, Napad na vaško stražo v Ajdovcu, Demokracija, 16. 12. 2010Konec v: Ajdovec 1942, vaška straža, partizani [6]

1/10