Nadaljevanje iz: Lado Ambrožič - Novljan, spomenik, kip, Žužemberk, Ajdovec [1]

Nekaj dni pred napadom na Ajdovec so komunisti ustanovili t. i. Dolenjsko operativno cono, katere poveljnik je postal eden od jugooficirjev Milovan Šaranović (njegov priimek lahko še danes preberemo na kakšni hiši v Ljubljani), politični komisar pa je bil Jože Brilej. V njej je bilo pet partizanski enot: Gubčeva, Cankarjeva in Tomšičeva brigada ter oba dolenjska odreda. Takoj so sklenili napasti Ajdovec, v noči na 12. december 1942. Branilci pred to silo niso imeli nobene možnosti.

Napadu je neposredno poveljeval Lado Ambrožič - Novljan. Med napadom so požgali šolo, cerkev, župnišče, prosvetni dom in več okoliških hiš. Pravo razdejanje. Partizani so med napadom ubili 16 branilcev, večjo skupino zajetih pa so 12. decembra odgnali na Brezovo Reber, kjer so si vodilni privoščili farso s partizanskim »sodiščem«. 21 fantov in mož so »obsodili« na smrt, umorili in jih zakopali v jamo v neposredni bližini vasi. Za partizani je ostalo 37 umorjenih ljudi in popolno razdejanje oziroma uničenje Ajdovca ter tamkajšnje vaške skupnosti.

Lado Ambrožič - Novljan (levo; desno Fran Tavčar - Rok). VIR: AS 1549

Komunistični »sodniki« na Brezovi Rebri – sami »heroji«

Na »zapisnik« oziroma na smrtno »obsodbo« na Brezovi Rebri se je podpisalo pet vodilnih partizanov – in s tem za zgodovino prevzelo madež okrutnega zločinstva. Po vrstnem redu si sledijo: Bolko Brezar (Jože Brilej, politični komisar Dolenjske cone; še danes se v Šiški po njem imenuje ulica, ob kateri v visokih blokih živi veliko ljudi), /Milovan/ Šaranović (komandant cone), Novljan (Lado Ambrožič - Novljan, komandant Gubčeve brigade) ter Veljko Hočevar (Dušan Bravničar) in Rudi Hrast (Viktor Avbelj). Osebe torej, ki nimajo z osvobodilnim bojem, takšnim idealistično predstavljenim, kot so nas z njim pitali dolga desetletja po vojni in kakršnega si mnogi še danes zamišljajo, nič skupnega. Pod krinko »osvobodilne« partizanske vojske je bilo prav vse podrejeno izvajanju boljševistične revolucije. V letu 1942 lahko sledimo eni sami moriji civilnega prebivalstva te »osvobodilne« partizanske vojske. Prepis zapisnika se nahaja v arhivu (nekoč v okviru Inštituta za novejšo zgodovino, zdaj v Arhivu Slovenije), vendar manjka zadnja stran s podpisi, ki jo je nekdo ukradel, saj je očitno brisal sledi, ki so dokazovale sodelovanje pri zločinu. K sreči obstaja še nek drug prepis tega zapisnika, kjer je navedenih vseh pet partizanskih podpisnikov.

14. decembra 1942, so partizani na dvorišču Gnidovčeve domačije v Gornjem Ajdovcu ustrelili šestinpetdesetletnega očeta Franca Gnidovca (sedi desno). Njegov oče Jernej je pred prvo svetovno vojno kar trideset let opravljal župansko službo v Ajdovcu. Franc se je leta 1910 poročil z Antonijo Legan iz Sel in imela sta deset otrok. Na fotografiji nova maša sina Franceta leta 1938.

Po uničenju Ajdovca so umorili še prejšnjega župana Franca Gnidovca

Dva dni po strahotnem opustošenju na Ajdovcu so partizani znova udarili, ko so na dvorišču njegove domačije na Gornjem Ajdovcu umorili Franca Gnidovca (njegov oče je pred drugo svetovno vojno trideset let opravljal župansko funkcijo na Ajdovcu), očeta desetih otrok; najstarejši sin France je leta 1938 postal duhovnik. Potem, ko so 16. oktobra 1942 na Brezovi Rebri umorili aktualnega ajdovškega župana Štefana Vidriha.

Takšna je bila »osvoboditev« Ajdovca, kot je to svoje dejanje z neizmernim cinizmom po vojni označil Lado Ambrožič - Novljan. Ambrožič je bil komandant Gubčeve brigade od 16. septembra 1942 do 12. januarja 1943 in je zato neposredno odgovoren za vse zločine, ki jih je v tem času naredila ta vodila komunistična enota na Dolenjskem.

Po Ajdovcu je Ambrožič začel z uničevanjem Žužemberka

V noči na 22. december 1942 je Lado Ambrožič vodil napad Gubčeve brigade na postojanko vaške straže v Žužemberku. Napad ni uspel. To je bil prvi partizanski napad na Žužemberk, ki so jim v naslednjih dveh letih, leta 1943 in 1944, sledili še mnogi drugi, za njimi pa je ostajalo neskončno uničenje: v zgradbah, v lastnini – in v dušah. Žužemberk je postal najbolj napadan in uničen kraj v Sloveniji.

Leta 1945 je partizansko vodstvo, vodeno od neizmerne uničevalne sle, pošiljalo zaveznikom koordinate za bombardiranje tudi za ta kraj, čeprav v njem ni bilo nobenih industrijskih obratov, pomembnih cestnih ali železniških križišč ali postaj, ki so bili takrat cilji za letalska bombardiranja. Angloameriška letala so priletela Žužemberk bombardirat kar trinajstkrat, s čimer so uničevala še tisto, kar pri prejšnjih napadih niso do konca uničili partizani. Po vojni pa so se nekateri čudili, kako da so se proti koncu vojne domobranci tudi tam znesli nad nekaterimi terenci. Tudi Žužemberk še nima monografije, ki bi vse to dogajanje prikazala – seveda na objektiven in nepristranski način. Ne le da je nima, o tem sploh nihče ne razmišlja. Zakaj ne? Verjetno zato, ker bi bili v njej toliko opevani partizani prikazali kot neizmerno zločinska drhal. In v ta Žužemberk so LDS-ovci šli postavljat Ambrožičev spomenik!

Leta 2005 je takratno vodstvo občine Žužemberk, ki je bilo v rokah LDS, pred občinsko stavbo postavilo razmeroma velik kip (»spomenik«) Ladu Ambrožiču - Novljanu, ki je umor eno leto pred tem. FOTO: Ivo Žajdela

Ambrožič je imel na vesti tudi Mavsarjevo družino

Tretji napad Gubčeve brigade, ki mu je na koncu sledil velik zločin, se je začel v noči na 27. december 1942, ko so obkolili in napadli italijansko posadko na gradu Dob pri Mirni. Pred mnogimi grožnjami, saj so partizani pred tem tam ubili že veliko civilistov, se je tja iz bližnje vasi zatekla Mavsarjeva družina. Po uničenju gradu so partizani – kot rečeno, vodil jih je Lado Ambrožič - Novljan – na najokrutnejši način umorili sedem članov Mavsarjeve družine, očeta Jožeta, predvojnega šentruperškega župana, njegovo ženo, in pet otrok. Kasneje so ostanke šestih našli v sežganem stanju, sedmega pa so umorili neznano kje v gozdu, potem ko so ga prisilili, da jim je tja peljal naropano blago.

Ker je bil Lado Ambrožič - Novljan v pismu Iveta Staniča (glej prejšnji zapis) obdolžen sodelovanja, celo poveljevanja pri genocidnem partizanskem zločinu v Žvirčah, ne bo odveč, če pogledamo, kaj je o tem Ambrožič sam napisal v dveh knjigah.

Ambrožičev sramotni zapis o uničenju Žvirč

Najprej v knjigi Petnajsta divizija (Lado Ambrožič - Novljan, Ljubljana, 1983, str. 490–491): »V zvezi z operacijami v Suhi krajini je treba še omeniti nenavadno akcijo, ki jo je izpeljala 12. brigada v Žvirčah. Izselila je namreč prebivalstvo, ker se je medenj vgnezdila sovražna obveščevalna. Podobne, nam že znane akcije je 15. divizija že opravila pod Gorjanci. Sedanja akcija je bila bolj temeljita. Minerji inženirskega bataljona 15. divizije so tedaj razstrelili vse trdno zgrajene hiše ter 45 bunkerjev. S tem so Žvirče sicer izgubile vlogo utrjene postojanke, vendar je akcija naletela pri prebivalstvu na protest. To je bila ena maloštevilnih akcij, ki so jih izvedli na Slovenskem za zaščito narodnoosvobodilnega gibanja, pa tudi ta verjetno ni bila zadosti pretehtana.«

To je vse, kar je Ambrožič v obsežni knjigi (608 strani) zapisal o partizanskem uničenju suhokrajinske vasi Žvirče. Zakaj tako malo in zakaj ravno s takšnimi podatki in na takšen način, bi bilo vredno daljše analize. Vsekakor to ni bila »ena maloštevilnih akcij«, ki so jih izvedli partizani za nekakšno svojo zaščito. V povojni publicistiki so nenehno uporabljali ta izgovor, pa naj je šlo za požiganje gradov, kulturnih domov, cerkva, župnišč ali šol.

Žvirče so bile zelo velika vas. 15. marca 1945 so jo popolnoma uničili, hiše požgali in razstrelili, prebivalstvo pa v hudih zimskih razmerah pregnali.

Še pred tem, 13. januarja 1945, v hudih zimskih razmerah, so partizani prav tako povsem uničili Žvirčam bližnjo še večjo vas Hinje, središče župnije, prebivalstvo pa pregnali.

Lado Ambrožič - Novljan za kraje na širšem dolenjskem območju velja za zločinca. Verjetno mu je zato občinska oblast v Žužemberku (LDS) leta 2005 na trgu pred občinsko stavbo postavila velik partizanski »spomenik«. Naj se ve, koga častijo levičarji. FOTO: Ivo Žajdela

V Žvirčah ni bilo 45 Ambrožičevih bunkerjev

Spomnimo se samo, kako so v Štanjelu septembra 1944 partizani razstrelili dvanajst najpomembnejših stavb, tako kot drugod tudi tam povsem brez potrebe, s čimer so temu imenitnemu kraškemu mestecu uničili svoj veličastni izgled. Že dolgo ga obnavljajo, pravzaprav tiste stavbe, ki jih je porušil partizanski eksploziv; in da si ne bi kdo mislil, da jih obnavljajo s sredstvi iz posebnega sklada, v katerega prispevajo nekdanji partizanski borci, da bi s tem vsaj malo prispevali pri obnovi tistega, kar so nekoč uničili. Ne, po Evropi, in celo v Kanadi, so prosjačili denar, s katerim so zelo počasi obnavljali razstreljene stavbe. Pa to še ni vse: še danes, takoj za vhodom skozi utrdbeni portal, visi napis, vsem in vsemu v posmeh, da si lahko tam ogledamo spominsko sobo Kosovelove brigade – tiste brigade, ki je septembra 1944 uničevala Štanjel.

Prav vsi kraji, kjer so pred osemdesetimi leti uničevali partizani, še danes nosijo posledice tega uničevanja. V Žvirčah ni bilo 45 bunkerjev, kakor je zapisal Ambrožič, ampak so požgali ali razstrelili domačije cele vasi, ki ni bila majhna, in cerkev. Pa tudi če bi bilo tam nešteto bunkerjev, partizani – takšni kot so bili! – niso imeli nobene pravice za tako rekoč nič. Naša postsocialistična sodišča pa so jih še nedavno (kar se je jasno izrazilo na psevdoprocesu proti Vinku Levstiku) obravnavala kot regularno vojsko slovenske države.

Leta 2005 je takratno vodstvo občine Žužemberk, ki je bilo v rokah LDS, pred občinsko stavbo postavilo razmeroma velik kip (»spomenik«) Ladu Ambrožiču - Novljanu, ki je umor eno leto pred tem. FOTO: Ivo Žajdela

»Akcija je pri prebivalstvu naletela na proteste.« Ne »akcija«, ampak nepopisni zločin.

V knjigi Dvanajsta brigada (Lado Ambrožič - Novljan, Ljubljana, 1976) je Ambrožič isto »akcijo« (uničenje Žvirč) opisal takole (str. 521–522): »Dne 15. marca so brigadi naložili zelo nepopularno nalogo, naj razruši utrdbe v Žvirčah in izseli vse prebivalstvo. Tudi v tej vasi, kakor pred odselitvijo prebivalstva Hinj, je bila organizacija za obveščanje domobrancev in Nemcev zelo uspešna. Sovražnik je zato na tem operativnem področju lahko hitro reagiral na partizanska gibanja in akcijo. Na Slovenskem ni bilo veliko primerov, da je partizanska vojska posegla po tako drastičnih ukrepih, kot je bilo rušenje nekaterih zgradb v vasi. Znano je, da so partizani izpod Gorjancev izselili nekoliko družin, za katere so vedeli ali pa jih sumili, da so njihovi člani sovražnikovi obveščevalci in da so njihovi domovi na voljo belim vojakom in njihovim nemškim gospodarjem. Toda pod Gorjanci niso porušili hiš preseljenih prebivalcev. V Žvirčah so minerci inženirskega bataljona XV. divizije razstrelili trdneje zidana poslopja. Poleg tega so porušili približno 45 bunkerjev okoli vasi. To delo so opravili tako, da sovražnik ni imel več možnosti, da bi se daljši čas zadrževal v vasi, izkoriščal podatke domačinov ali pa vas izpremenil v postojanko. Tudi v Hinjah je istočasno razbil še nekatere trdne zidove, ki so ostali od prejšnjega miniranja. Akcija je pri prebivalstvu naletela na proteste. Izkazalo se je, da domobranske enote v spremstvu nemških policijskih čet niso branilci kmečkih domov, kot so domobranci radi razlagali, ampak so nasprotno povzročitelji uničevanja vasi.«

Partizani z roko v roki z okupatorjem pri uničevanju slovenstva

Toliko prostora je Ambrožič namenil temu velikemu in pomembnemu dogodku v 603 strani debeli knjigi, ki je namenjena samo tej partizanski enoti, ki je uničevala Žvirče. V zadnjem stavku, ki je v celoti tipični povojni propagandni konstrukt komunistične publicistike, si je Ambrožič privoščil podlo podtikanje domobrancem, da so oni uničevali slovenske vasi – to kar so v resnici počeli le okupator in partizani. Od začetka vojne in do njenega konca so samo okupatorji in domači komunistični partizani uničevali ljudi in njihovo lastnino, ta dva faktorja ta bila v tem času na Slovenskem alfa in omega, vse kar je bilo izven njiju, je bilo le stranski produkt teh dveh uničevalnih sil. Za vse kar je v zvezi s protirevolucijo, sta krivi ti dve sili oziroma njuna uničevalna »politika« oziroma njuno ravnanje.

Trnovo nad Gorico, spominski kompleks NOB na Kobilniku, spomeniki komandantov 9. korpusa, med njimi Lada Ambrožiča - Novljana, uničevalca iz Ajdovca 12. decembra 1942 (na Trnovem so postavili kopijo kipa iz Žužemberka). FOTO: Ivo Žajdela

Partizanski vodje, sami zločinski tipi

Ko je dvanajsta brigada nasilno izselila prebivalstvo Žvirč (bila je zima), njihove domove pa uničila, so tej partizanski enoti poveljevale naslednje osebe: komandant je bil Vid Jerič, politkomisar je bil Štefan Gebert - Stepko, namestnik politkomisarja je bil Jože Butara in načelnik štaba Janez Jeras - Džule. Seveda niso oni sami odločali o tako pomembni in strahotni akciji, ampak osebe v štabih nad njimi. Politični komandant petnajste divizije, v sestavo katere je spadala dvanajsta brigada, je bil Janez Vipotnik, tisti Vipotnik, ki je hodil v Žužemberk jokat – ne vem nad čim (tak posnetek je namreč pred leti pokazala televizija). Komandant petnajste divizije v tistem času je bil Milan Tominec, tista oseba, ki je 23. marca 1943 v Šentrupertu ustrelila trinajstletnega fantiča Vilka Mavsarja, ki je tako postal osmi Mavsarjev, ki so ga ubili partizani. Prvih sedem Mavsarjevih, kot smo videli, ima posredno na grbi tudi Ambrožič, ki je poveljeval Gubčevi brigadi, ki je uničila graščino Dob, gubčevci pa so takoj po zavzetju umorili sedem Mavsarjevih. Zanimivo, da je bil namestnik komandanta petnajste divizije v tem času Aleksandar Vojinović - Vojin, tista oseba, ki je v t. i. pohorski aferi na Lehnu na Pohorju v začetku januarja 1944 strahovito mučila fante, ki so se pridružili partizanom. Vojinović jih je tako mučil, da so nekateri med mučenjem umrli, druge pa so morali ubiti in trupla sežgati, saj so jih tako zmrcvarili. Vojinovićevo delo je takrat nadzoroval Mitja Ribičič - Ciril, takrat politični komisar 4. operativne cone (pohorska afera bi bila podrobno prikazana v nesojenem podlistku o Ribičiču, ki mu ni bilo dano, da bi bil objavljen). Sami zločinski tipi torej.

Partizanski besednjak: »Ženske so vreščale, župnik pa je molil.«

Menda je razumljivo, da so ljudje še danes ogorčeni zaradi partizanskih zločinov v Hinjah in v Žvirčah. Hinje je 13. januarja 1945 uničila osma partizanska brigada, ki so jo poimenovali po Franu Levstiku. Takrat so iz Hinj in bližnjega Hriba partizani pognali v hudo zimo 63 družin. Janez Perovšek - Pelko je v knjigi Naprej (Beograd, 1968) partizanski zločin opisal z naslednjimi besedami (str. 134): »Popoldne 12. januarja so najprej zaminirali cerkev in župnišče. Zgradbe so se do kraja sesule. Ženske so vreščale, župnik pa je molil. Ljudje so morali v eni uri zapustiti vas. Odšli so na čelu s svojim župnikom. Potem so zažgali vso vas naenkrat.«

Komandant Levstikove brigade je bil takrat Jože Ožbolt - Tonček, ki so ga čez en teden v bližnjem Lipju težko ranili. Leta 1953 so ga komunisti razglasili na »narodnega heroja«. Kamor koli pogledaš, sami zločinci. Njegov namestnik je bil Milan Vukelić - Jaka, ki je takrat po Ožboltu prevzel vodenje brigade. Politkomisar brigade ob uničenju Hinj je bil Rado Trošt - Murko. Zanimivo, da je Levstikova brigada ena redkih, če ne celo edina partizanska brigada, ki ni dobila svoje prave monografije (Perovškova knjiga Naprej je le skromen oris njene poti). Verjetno zaradi mnogih zločinov, pri katerih je sodelovala, še bolj pa zaradi neznansko velikih ubitih, ki jih je imela.

Komunisti so kar trinajst krat priklicali »zavezniška« letala nad Žužemberk, da so ga z raketami uničevala.

Uničevani na kraju njihovega zločina

V naslednjih tednih po zločinu v Hinjah je bila Levstikova brigada zelo »tepena«. Glede na to, da je v Hinjah povzročila strahoten zločin, naj iz Perovškove knjige vzamem samo en primer, ki se je Levstikovi zgodil 6. aprila 1945, dva meseca in pol po uničenju Hinj, in to prav na kraju njenega prejšnjega zločina. Takole piše: »Tank je prišel res na Hinje in tudi borci so jurišali na bunkerje. Vsepovsod so padale mine iz minometov. Ena izmed njih je zadela gručo borcev na strmini tik pred bunkerji samih Hinj. V krvi se je valjala skoraj cela desetina tovarišev. Drugi so jim naglo priskočili na pomoč. Tedaj je padla nova mina na isto mesto in jih pokosila še več kot prva. Vsi okolišni borci so vnovič skočili na pomoč tolikemu številu padlih in ranjenih. Takrat je padla še tretja mina na isto mesto, tako da je ostalo od vse čete samo osem živih in nepoškodovanih borcev.«

Komunisti so kar trinajst krat priklicali »zavezniška« letala nad Žužemberk, da so ga z raketami uničevala.

Najpomembnejša sta resnica in kultura spominjanja, ne pa praznina mitov

Skrajni čas je torej, da se ljudje, ki so desetletja vedrili in oblačili v Sloveniji, preganjali vse, kar je spominjalo na svobodo, preganjali in trpinčili mnoge ljudi, vsiljevali vsem Slovencem svoje lažnive mite, živeli kot ostudni privilegiranci na račun žuljavih rok z lažmi prepariranih Slovencev, deželo onesnažili z množicami »spomenikov« in imen ulic, imenovanih po partizanskih »herojih« in lažnivih podobah medvojnih dogodkov, nehajo žaliti zdravo pamet ljudi in tej deželi končno dopustijo, da zadiha zdravo življenje, za katerega je eden od glavnih pogojev, poleg svobode seveda, resnica. In naj se sami lotijo branj mnogih zgodovinskih poglavij, ne pa z njimi grozijo drugim.

Žužemberk, pogled na ruševine cerkve in župnišča (leta 1992), oboje sta bili pred partizanskim uničenjem veliki stavbi.

Tudi resnico o smrti Aleša Stanovnika so sprevračali

Kako nekdanji partizani in njihovi somišljeniki sprevračajo resnico, naj naveden s še enim primerom. Morda se bodo bralci spomnili mojega prispevka Pamflet o krivdi (prav tako v Demokraciji, 1. 4. 2004; zdaj je objavljen tudi nas spletni strani Družine), v katerem sem opozoril na početje tedanjega predsednika borčevske organizacije Janeza Stanovnika, ko je v knjigi o svojem stricu Alešu Stanovniku krivdo za stričevo tragično smrt v Gramozni jami v začetku junija 1942 naprtil kar takratni desnici, čeprav je sam v knjigi navedel vrsto dovolj jasnih podatkov, da so Stanovnika lahko takrat (!) Italijanom izdali samo komunisti, ki so edini vedeli za njegovo skrivališče, poleg tega pa jim je s svojim nasprotovanjem boljševistični revoluciji pomenil precejšnjo nevarnost. Takrat so »odstranjevali« (ubijali) ljudi z mnogo manjšimi »grehi«, kot pa ga je imel Aleš Stanovnik.

»Ko bodo Ambrožičevi jezni brali ta prispevek, naj se spomnijo, ali sem mar jaz, kot njegov avtor (ali Ive Stanič kot avtor nekega pisma) izzival in žalil žrtve in ljudi Suhe krajine. Ali jih mar ni žalil tisti, ki je tam, sredi te toliko prebičane slovenske pokrajine, šel postavljat še en partizanski spomenik?!« S temi besedami se zaključil ta prispevek leta 2006.

Objavi tega prispevka je sledila daljša polemika, ki jo dodajam v obliki pdf.

Ivo Žajdela, Heroji z Brezove Rebri, Demokracija, 2. 2. 2006Družina Ambrožič, Herojeva vrnitev v Suho krajino (1), Demokracija, 9. 2. 2006

Ivo Žajdela, Herojeva vrnitev v Suho krajino (2), Demokracija, 9. 2. 2006Družina Ambrožič, Herojeva vrnitev v Suho krajino (3), Demokracija, 16. 2. 2006

Ivan Glušič, Herojeva vrnitev v Suho krajino (4), Demokracija, 2. 3. 2006Ivo Žajdela, Herojeva vrnitev v Suho krajino (5), Demokracija, 9. 3. 2006

Družina Ambrožič, Herojeva vrnitev v Suho krajino (6), Demokracija, 16. 3. 2006Ivo Žajdela, Herojeva vrnitev v Suho krajino (7), Demokracija, 23. 3 . 2006

Ludwig Gruden, Neprimerne primerjave, Demokracija, 21. 12. 2006Lado Ambrožič, Narod na črni listi, Reporter, 9. 5. 2016Ivo Žajdela, Narod na črni listi, Reporter, 16. 5. 2016

Lado Ambrožič, Narod na črni listi, Reporter, 23. 5. 2016Ivo Žajdela, Ambrožičevi zločini, Reporter, 30. 5. 2016

Ivo Žajdela, Uničevalci Slovenije, Reporter, 13. 6. 2016Lado Ambrožič, Uničevalci Slovenije (2), Reporter, 20. 6. 2016

Ivo Žajdela, Saj bo še znorel, Reporter, 27. 6. 2016Besedila polemike v wordu, zbirno

Miha Kovač, Lado Ambrožič - Novljan, Počutim se kot leta 1941, Mladina, 11. 7. 1990Ivan Korošec, Pismo partizanu Vladu Ambrožiču - Novljanu, Ivan Korošec, Mladina, 26. 9. 1990

Pavel Ferluga, General brez govora, Delo, 29. 8. 1998Ambrož Kodelja, Vprašljivi 9. korpus, Novi glas, 30. 11. 2006

1/11