Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [3]

Franci Strle je v knjigi Tomšičeva brigada 1942–1943 (Ljubljana, 1986) napad na Dob opisal z naslednjimi besedami (str. 379–381): »Še ko so čete /3. bataljona Tomšičeve brigade/ korakale mimo Doba, je prišlo povelje, da morata na pomoč 1. bataljonu Gubčeve brigade, ki je napadal grad Dob, dve mitralješki trojki. Temu se je medtem posrečilo vdreti v prvo nadstropje gradu, to pa je bil imeniten začetni uspeh. Potem sta morali na pomoč še dve mitralješki trojki. Iz 1. čete 3. bataljona so šli Anton Gregorič - Jakec, Jože Škufca - Martin in Emil Žgajnar iz Mirne, iz 3. čete pa Franjo Ločniškar - Sine, pomočnik Cirilček in Jože Snoj - Piki. Do gradu so prišli ravno ob zamenjavi, ko je napad prevzemal 3. bata­ljon Gubčeve brigade. Bil je tam še komandant 1. bataljona Anton Zgonc - Vasja, a poveljeval je že Stane Potočar - Lazar. Ob njem je bil sloviti komandir 1. čete 3. bataljona Gubčeve brigade Franc Rojšek - Jaka.«

Kip »narodnega heroja« Staneta Potočarja - Lazarja, uničevalca slovenstva, še vedno stoji sredi Novega mesta (in na Trnovem). »Odlikoval« se je, že samo do 2. januarja 1943, po »spretnem vodstvu bataljona in po osebni hrabrosti v vseh akcijah posebno pri napadu na Ajdovec, kjer je bil komandant napadajočega bataljona in se je vedno osebno udeleževal vseh napadov. Odlikoval se je tudi v akciji na Dobu, kjer je s svojim bataljonom prišel na pomoč v boju izčrpanemu prvemu bataljonu in sam vodil napade z bombaši in ognjem.« FOTO: Ivo Žajdela

Stane Potočar - Lazar je mitralješki trojki najprej peljal na okrepčilo

»Iz gradu se je slišalo streljanje in treskanje bomb. Gubčevci so bili že vdrli v klet, kjer je bilo vsega: vina, žganja in medu. Stane Potočar - Lazar je mitralješki trojki najprej peljal na okrepčilo. Tomšičevcem je ponudil medu in vina iz kjantarice. Potem sta se morali trojki povzpeti po lestvi v prvo nadstropje, kjer je besnel boj. Fašisti so se zagrizeno branili. Bombe so letele z ene in druge strani, omet se je krušil, da je bilo vse zadimljeno od prahu, puškomitraljezi so prav malo pomagali. V takih okoliščinah je neki fašist ob treh zjutraj izza podboja sosednje sobe zabrisal bombo natanko pred Sineta. Franjo Ločniškar - Sine je dobil več kot 36 bombnih drobcev, Jožetu Snoju - Pikiju je izbilo zob, zbrojevka je bila vsa zaprašena in nerabna, ker je bilo ohišje skrivljeno.

Jože Škufca - Martin in Anton Gregorič - Jakec sta imela več sreče. Odnesla sta celo kožo. Toda drugi pomočnik, pek Emil Žgajnar je bil tudi hudo ranjen. Še pred četrto uro je v 3. bataljon Tomšičeve prispel kurir, da je treba poslati še dve puškomitralješki trojki. Šla sta Jože Lepin - Ris in Anton Dremelj - Ante, vsak z dvema pomočnikoma.«

Ker so polomili udarne igle, so jih partizani postreli­li

»Ko je Ante prišel do gradu, kjer je gorelo in se vse podiralo, ga je Stane Potočar - Lazar vprašal, ali zna streljati prostoročno, se pravi stoje in brez naslona. Ker je Anton Dremelj - Ante odkimal, je Lazar vzel njegov puškomitraljez in sam odšel v najhujši ogenj. Pa je bil kmalu hudo ranjen. Potem so Antetovi trojki dali čutarico žganja, toda zato se ji ni godilo nič bolje kot drugim. V gradu je neki fašist mednje vrgel bombo. Ante je bil od drobcev laže ranjen v glavo in koren nosu, a se je kljub temu bojeval naprej, dokler niso popolnoma uničili fašistične postojanke v Dobu.«

»Boj za grad Dob je trajal še ves dan. Zaradi požara so se morali fašisti umakniti iz drugega nadstropja, obdržali pa so se v prvem in v pritličju, kjer so se umikali iz sobe v sobo in se spretno branili. Toda z vdorom borcev Roberta Borštnarja - Radeta skozi glavni vhod v pritlične prostore se je položaj za branilce hudo poslabšal. Partizani so jih vse bolj stiskali, dokler se niso zatekli na stopnišče, ki pa ga je z razstrelivom razrahljal miner Andrej Žagar - Maj. Tedaj, bilo je 27. decembra 1942 ob dvajsetih, po triindvajsetih urah srditih bojev, so se fašisti vdali, vendar se niso držali dogovora, da morajo orožje izročiti nepoškodovano. Ker so polomili udarne igle, so jih partizani postrelili. Plen pa je bil kljub vsemu kar lep: ena težka in ena lahka breda, povrh pa še sedemnajst pušk.«

Kip uničevalca v Ajdovcu in Dobu leta 1942 Lada Ambrožiča - Novljana pri Trnovem nad Novo Gorico. FOTO: Ivo Žajdela

Opisi vodje »napada« (uničevanja) v dvorcu Dob

Najobširneje je seveda napad na Dob v knjigi Gubčeva brigada (Ljubljana, 1972) opisal Lado Ambrožič - Novljan, takrat sam komandant Gubčeve brigade (str. 117–126): »Za obvladovanje mirnske doline in obrambo železniške proge so imeli Italijani v Trebnjem poveljstvo 98. legije črnih srajc in del enot te legije, vsaj 350 do 400 mož. V Mokronogu je bilo poveljstvo 117. bataljona črnih srajc. Stari grad Dob, ki je obvladoval ravninski del reke Mirne, tako imenovano Puščavo, je bil zgrajen na majhnem, golem gričku. Sem so Italijani poslali vod črnih srajc iz mokronoškega 117. bataljo­na, ki ga je sestavljalo 17 vojakov, podoficir in podporočnik Antonio Vitti. Oboroženi so bili s puškami in z bombami, dvema puškomitraljezoma in težkim mitraljezom breda. V Dobu je lastnik grof Logoteti z ženo in dvajsetletnim sinom v praznikih gostil poleg italijanskih varuhov še družino znanega organizatorja bele garde in župana občine Šentrupert Mavserja z njegovo ženo in štirimi otroci. V gradu so bili še grofovi služabniki.«

Uničevanje treh partizanskih brigad

»Vojaki so dobro obvladovali okolico gradu. Spodnja okna so namreč zazidali in pustili le strelne line. Grajska posadka je lahko hitro priskočila na pomoč železnici, če bi bila napadena. V Dobu so se upravičeno zanašali na debele grajske zidove in na pomoč mokronoške postojanke. Topništvo v Trebnjem je imelo dovolj velik domet, da je podpiralo obrambo Doba. Posadka je imela tudi veliko oporo v zaupanju, da bodo v sili priskočile na pomoč tudi čete iz Trebnjega in Novega mesta. Zato je načrt obrambe Doba imel kot poglavitno zamisel: brezpogojno vztrajati.

Dolenjska operativna cona je razdelila naloge med tri brigade tako, da je Cankarjeva brigada morala likvidirati postojanki v Krmelju in Tržišču. Progo naj bi razrušili med Bistrico in Tržiščem. Tomšičeva je kot poglavitno nalogo dobila varovanje trebanjske smeri in rušenje proge med Trebnjem in Mirno. Gubčevi so ukazali porušiti progo med Mirno in Bistrico, likvidirati postojanko Dob ter zavarovati mokronoško smer.«

Ko pa je kot velikanska bakla izbruhnil požar v Dobu ...

»Napad se je začel 26. decembra 1942 zvečer. Na progi od Gomile pri Trebnjem do Tržišča so kot na povelje zaplapolali kresovi. Čete so namreč zakurile ognje, ob katerih so se med delom ogrevali borci in mnogoštevilni civilisti, ki so brigadam priskočili na pomoč. Delo jim je šlo zelo hitro izpod rok. Progo so namreč rušili tako, da so tračnice s pragovi vred kar prevračali. Posebni oddelki pa so požigali in rušili postaje ter prometne naprave. Čez noč je bila proga razrušena na dolžini okoli pet kilometrov. Uničene so bile postajne naprave v Krmelju, Tržišču, Rakovniku in Mirni. S proge je bilo slišati petje in smeh, posebno veselje pa je prevzelo borce na progi, ko so slišali močne detonacije bomb in regljanje mitraljezov v napadenih postojankah. Ko pa je kot velikanska bakla izbruhnil požar v Dobu, kar je oznanjalo novo veliko zmago, je veselje vzkipelo do viška.

Poveljstvo Gubčeve brigade je porazdelilo naloge med bataljone. Tretji bataljon, ki se je izkazal pri Ajdovcu /tudi v Ajdovcu je enega največjih partizanskih zločinov med vojno vodil Ambrožič, op. I. Ž./, je dobil lažjo nalogo: rušiti odsek na progi. Drugi bataljon so po­slali proti Mokronogu, da bi ga obkolil in onemogočil posadki, da bi prišla na pomoč Dobu. Najtežjo nalogo: uničenje posadke v Dobu pa so zaupali prvemu bataljonu, ki so mu dodelili nekaj mitraljezov in bombašev iz drugega in tretjega bataljona.«

Uničevanje je vodil Anton Zgonc - Vasja iz Šentruperta

»Izkušnje iz Ajdovca so pokazale, da bo grad trd oreh. Njegova posadka je bila sicer manjša kot na Ajdovcu, toda dobra oborožitev in trden grad prvemu bataljonu nista nič kaj dobrega obetala. Na dlani je bilo, da je treba neopaženo vdreti v grad, če hočejo imeti uspeh. Od zunaj bi bilo skoraj nemogoče obvladati posadko, če bi pravočasno zavzela položaje, kajti oborožitev bataljona je bila zelo borna: nič težkega orožja in le malo razstreliva.

V prvem bataljonu je bilo mnogo partizanov doma iz mirnske doline, med njimi tudi bataljonov komandant /Anton Zgonc - Vasja, doma iz Šentruperta/. Poznali so razmere v okolišu Doba; razen tega so dobili ustrezne podatke o italijanski posadki. Odločili so se za drzen načrt. Posebna bojna skupina bo neopaženo vdrla v prvo nadstropje in tako ustvarila podlago za uničenje posadke. To bodo lahko storili zato, ker so vedeli, da okna v prvem nadstropju niso zazidana in da nimajo rešetk. Poročila obveščevalcev so tudi trdila, da Italijani zunaj gradu ponoči nimajo straže. Računati je treba s tem, da je božični čas in da bo zato budnost posadke in domačinov nekoliko manjša.«

Uničevalec pri dvorcu Dob Anton Zgonc - Vasja pred Polajnarjevo preiskovalno komisijo za poboje, 14. julija 1992. FOTO: Ivo Žajdela

Borci brigade, imenovane po velikem voditelju kmečkih puntov Matiji Gubcu

»Prvi bataljon se je 26. decembra zvečer v največji tišini vil skozi gozdove. 'To niso bili kmetje, oboroženi z vilami, rovnicami in s cepci, ki so pred več stoletji naskakovali gradove,' piše v Spominih Stane Škrlj, 'temveč so bili njihovi nasledniki – borci brigade, imenovane po velikem voditelju kmečkih puntov Matiji Gubcu. Korakali so proti gradu z za­vestjo, da nadaljujejo borbo, ki je predniki niso dokončali.' S seboj je bataljon nosil lestve in zažigalne pripomočke, tako kot tretji, ko je šel napadat Ajdovec. Izvidniške patrulje so sporočile, da je okoli gradu tiho in mirno ter da posadka v eni izmed zgornjih razkošnih sob očitno praznuje Štefanovo. Bataljon se je razdelil v skupine in začel obkoljevati grad. Bojna skupina se je približala zidovju in prislonila lestev. Po njej se je vzpel prvi borec z nalogo, da brez hrupa odpre okno. Delo pa mu ni šlo dobro od rok. Nikakor ni mogel odpreti okna. Odpoklicali so ga, nakar je drugi splezal po lestvi. Ta je bil bolj odločen in je okno s silo vrgel s tečajev. Bojna skupina je neovirano vdrla v sobo sina Logotetija.«

Imena napadalcev na Dob

»Iz reportažnih zapisov o boju na Dobu, ki so objavljeni v knjižici Iz borb in življenja prvih štirih brigad, spoznamo, da je imela bojna skupina na čelu tele borce: slavno trojko Aleksandra Globočnika - Acita, Milana Hudnika - Mileta in Mileta Jurkovića - Džolija, dalje so bili v bojni skupini še puškomitraljezec Jože Kadunc - Ibar in drugi. Kronika Gubčeve brigade, ki so jo izdali ob triletnici njene ustanovitve pod naslovom Tri leta borb in zmag Gubčeve brigade, pravi, da so prislanjali lestev na zid Franc Šepic - Leon (Hrastarjev iz Stare gore), Alojz Simončič - Fonzi, Tone Zgonc - Vasja, Rajko Müler - Zeko, Milan Butala - Felko, Friderik Vidmar - Fridl in da so to bili prostovoljci bombaši. Usoda nekaterih teh hrabrih mladeničev nam priča o njihovem junaškem značaju. Tako se je npr. Milan Hudnik kmalu po vojni smrtno ponesrečil kot tekmovalec na jadralnem letalu v Cerkljah pri Krškem, isto usoda je doživel Milan Butala, ki se je kot letalec 16. junija 1949 ubil v Vršcu.«

Mavsarjeva družina leta 1940. VIR: Ivo Žajdela

Ključ do zmage je tako bil v partizanskih rokah

»Skupina, ki je bila iz druge čete, se je kmalu pomnožila na kakih petnajst borcev, ki so imeli s seboj tri puškomitraljeze. Ključ do zmage je tako bil v partizanskih rokah. Naglo so vdrli v naslednjo sobo. V njej je bila gostija. Tu so bili vsi domači, gostje in Italijani. Slednji so pobegnili v druge prostore, da bi se oborožili in se začeli braniti. Italijani so partizansko bojno skupino napadli z manjšo skupino vojakov, da bi rešili gospodarja in njegove goste. Drugi Italijani so zasedli strelne line v pritličju, nekateri pa so skozi okna gornjega nadstropja metali na napadalce okoli gradu bombe. Bojni skupini v gradu je bilo treba olajšati položaj. Zato je tretja četa z druge strani začela napadati grad, druga četa iz rezerve pa je začela graditi bunkerje in utrdbe, da bi bila pripravljena sprejeti italijanski izpad iz gradu.«

»Ter se priključili Italijanom«?

»V gradu se je zaradi italijanskega protinapada zelo zamotalo. Partizani so se sicer obdržali v prvem nadstropju, toda zveza z bataljonom je bila prekinjena in zato bojna skupina ni mogla dobivati pomoči od zunaj. Za nekaj časa je bila navezana sama nase pa so se Felko, Hrastar, Vidmar in drugi še bolj odločno vrgli v boj. Italijanski protinapad je imel še en uspeh. Grof Logoteti in dva Mavserjeva sinova (duhovnik in petnajstletni fant) so namreč izkoristili ugoden trenutek in ušli nadzorstvu partizanov ter se priključili Italijanom. To je bila korist za branilce, ki so tako dobili v osebi grofa Logotetija odličnega vodnika po gradu. Mladega Mavserjevega sina so Italijani proti jutru, ko niso mogli vzpostaviti radijske zveze s svojim poveljstvom, spustili po preprogi iz gradu.«

Jože Mavsar VIR: I. Ž.

Padel je tudi Hrastarjev Toni. Padel?

»Med tem so se Italijani zabarikadirali tudi v drugem nadstropju. Dotlej so bili ranjeni že trije partizani in pomočnik puškomitraljezca Herman Ivanc. Ta je kmalu potem umrl v bataljonskem previjališču v sosednji vasi. Vida Brestova poroča v članku Naša brigada jim je vo­ščila božič, da je padel tudi Hrastarjev Toni, vodnik. Gubčevci so zaradi izgube priljubljenega tovariša kar podivjali (Tovariš, št. 37, 1952).

Tudi fašisti so imeli prve žrtve. Italijani trdijo, da je padel črnosrajčnik Barbieri (njegovega trupla Italijani niso našli), pet mož pa je bilo ranjenih; med njimi je poveljujoči oficir umrl.

Ker se je čas hitro odmikal, so grad zažgali

Partizani so poskušali prodreti v drugo nadstropje, kajti od zgoraj so padale bombe in zato se je bilo težko gibati. To se jim ni posrečilo, in ker se je čas hitro odmikal, so zažgali grad, da bi do dne lahko končali akcijo. Požar je kmalu zajel drugo nadstropje in ostrešje. Partizani so se umaknili v pritličje in se utrdili na stopnišču. Visoki plameni so vsem partizanom, ki so se na široki fronti v Mirnski dolini borili proti Italijanom, vzbujali veliko upanje na zmago.

Požar je seveda pregnal branilce iz drugega nadstropja. Nastal je čuden položaj: partizani in Italijani v gradu so sredi požara nadaljevali boj. Upanje, da bi z ognjem ukrotili posadko, se je izkazalo jalovo. Grof je namreč spretno vodil Italijane od sobe do sobe in jih varoval pred uničenjem. Proti jutru so ukazali še komandirju tretje čete Radetu Borštnarju, naj z vodom vdre skozi glavna vrata v grad, s seboj pa naj vzame težko letalsko bombo. Pod zaščito težkega mitraljeza je bil vod kmalu v gradu; pri tem je padel, zadet v glavo, vodnik Franc Šepic - Leon.«

Nadaljevanje v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [5]

1/5