Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [2]

Poglejmo, kaj je o tem v svoji knjigi Občina Trebnje v NOB (Ljubljana, 1975) zapisal Zoran Hudales. Najprej je na kratko povzel, kako je 11. de­cembra 1942 zvečer Gubčeva brigada napadla postojanko vaške straže v Ajdovcu (še prej je 26. novembra 1942 Cankarjeva brigada napadla in uniči­la postojanko v Suhorju, kjer naj bi bilo po Ladu Ambrožiču - Novljanu (Cankarjeva brigada) 16 mrtvih vaških stražarjev, kasneje pa so umorili še osem ujetnikov). Metod Mikuž navaja, da naj bi bilo v Ajdovcu ubitih okrog 50 vaških stražarjev, France Špelič (Vrnil se bom k Očetu) pa trdi, da so jih ubili 25, kasneje pa so ustrelili še 19 ujetnikov (isti številki sta navedeni v knjigi Smrke, Dokl, Suha krajina v ognju, Novo mesto, 1989).

Ko ti grozijo s smrtjo ti večkrat izropajo hišo

Lastnika Doba sta bila grof Feliks Logothetti in grofica Stela Marija Bar­bo, z njima pa je bil tudi 20-letni sin Deodat-Bobi Logothetti. Hudales je zapisal, da so vojaško postojanko v dvorcu Dob postavili Italijani na željo lastnika dvorca grofa Logothettija, ki je bil po rodu Italijan. Posadka v Dobu je štela 19 italijanskih vojakov iz mokronoškega 117. bataljona črnih srajc. Nadalje je zapisal, da se je k njim v varstvo zatekel nekdanji šentruperški župan Jože Mavsar z družino. Sledi popolnoma »zme­den« stavek (str. 384): »Decembra 1942 se je kljub partizanskim opozorilom naselil v Dobu, ker se je v Praprečah čutil negotovega in se je bal partizanov.« Nave­dba »kljub partizanskim opozorilom« je seveda nelogična, saj jo je pisec sam izničil z nadaljevanjem stavka: »ker se je čutil negotovega in se je bal parti­zanov«. To slednje je Hudales, čeprav očitno nerad, moral zapisati, saj mimo vsem znane resnice ni mogel. Kdo pa se ne bi čutil ogroženega in se ne bi bal partizanov, če bi živel v razmerah, ko ti pred tem več kot eno leto ubijajo popolnoma nedolžne ljudi, celo cele družine z otroki vred – to se je takrat v Mirnski dolini dogajalo v grozljivih oblikah –, in ko tudi njemu grozijo s smrtjo ter mu večkrat izropajo hišo?

Uničevalec pri dvorcu Dob Anton Zgonc - Vasja pred Polajnarjevo preiskovalno komisijo za poboje, 14. julija 1992. FOTO: Ivo Žajdela

Pod poveljstvom komandanta Antona Zgonca - Vasje

V gradu Dob so bili še grofovi služabniki. Hudales je zapisal: »Ob devetih zvečer 26. decembra 1942 so prišli partizani v Volčje Njive in povedali, da bodo napadli Dob. Vaščani iz Volčjih Njiv in Glinka so jim pomagali tako, da so jim dali lestve, naslednjega dne pa so vozili ranjence na Rihpovec.

V napad na Dob je šel 1. bataljon Gubčeve brigade /Lado Ambrožič - Nov­ljan je v Partizanski protiofenzivi zapisal, da III. bataljon, op. I. Ž./ pod poveljstvom komandanta Antona Zgonca - Vasje /domačina iz Šentruperta, op. I. Ž./. Bataljonu so bili dodeljeni nekateri najboljši borci iz II. in III. bataljo­na.«

V nadaljevanju je Hudales citiral Ambrožiča iz Partizanske protiofenzive, s to razliko, da je namesto III. bataljona še enkrat navedel I. bataljon (str. 384–388). »Dne 26. decembra ob enajstih ponoči so ob železniški progi od Gomile pri Trebnjem do Tržišča kot na povelje zaplapolali kresovi. Bataljoni so zakurili ognje, da so se borci ogrevali, preden so s polno zmogljivostjo začeli rušiti progo. To je bil prešeren signal bojevitosti in neustrašnosti partizanov, ki so s tem ben­galičnim ognjem dali moralno podporo borcem pred bunkerji in puškar­nicami italijanskih postojank. Eksplozije bomb in regljanje strojnic je odme­valo po vsej dolini.«

Udarna skupina se je približevala gradu in prislonila lestev

»I. bataljon Gubčeve brigade, ki je imel nalogo zavzeti postojanko Dob, se je v koloni vil skozi redke gozdove svojemu cilju nasproti. Že naprave, ki jih je nosil s seboj, so napovedovale, kako si brigada zamišlja likvidacijo gradu. Tu so bile dolge lestve in zažigalne metle na dolgih drogovih. Kolona se je gibala tiho in zaspano kakor vselej pred pomembnimi dogodki. Ko so izvidniške patrulje sporočile, da je okoli gradu vse tiho, se je bataljon nesliš­no razdelil in začel obkoljevati grad. Udarna skupina se je približevala gradu in prislonila lestev. Prvi borec se je po njej vzpel v prvo nadstropje, a ni mo­gel odpreti okna. Poklicali so ga nazaj in po lestvi se je povzpel drugi. Ta je splezal do okna in ga odločno vrgel s tečajev, nakar je skupinica partizanov poskakala v prazno grajsko sobo. Prvi, odločilni korak te akcije je bil s tem storjen in usoda gradu zapečatena. Kako so bili presenečeni italijanski fašisti, ki jih je gostil lastnik gradu grof Logothetti, ko so zaslišali razbijanje in ropotanje v prvem nadstropju in ko so eksplozije bomb in streli naznanili, da so partizani v gradu! Začel se je trd in dolgotrajen boj, zanimiv po taktiki, ki so jo uporabili partizani.«

Uničevalec pri dvorcu Dob Anton Zgonc - Vasja pred Polajnarjevo preiskovalno komisijo za poboje, 14. julija 1992, kjer se ni spomnnil ničesar, kar je komisijo zanimalo. FOTO: Ivo Žajdela

Grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri ...

»Partizani so namreč z bombami in mitraljezi čistili sobo za sobo v pr­vem nadstropju. Italijani so se obupno branili. Ko so nazadnje bili zbiti v za­dnjo sobo, so na nasvet grofa Logothettija napravili v pod luknjo in se spu­stili v pritličje. Partizani so jim sledili in jih poskušali stisniti v kak kot, kjer bi jih lahko polovili ali uničili. Italijani so se spretno umikali iz sobe v sobo, iz prostora v prostor. Vodil jih je gospodar, ki je dobro poznal svoj grad. Že se je danilo, a Italijanov ni bilo mogoče ugnati. Tedaj so borci grad zažgali. Ko so plameni švignili visoko v zrak, so vzbudili veliko navdušenje bataljo­nov na progi. Tedaj so se oglasili borci iz čet v zasedah s simbolično revolu­cionarno pesmijo puntarskih kmetov iz časov njihovih uporov: 'Grad gori, grof beži, vino teče, naj še teče kri ...'«

Ves grad je bil v plamenih

»Njim je bilo razmeroma lahko. Toda zaman so pričakovali vina iz grajskih kleti. Ves grad je bil v plamenih. Presenetljivo so se kljub temu zadržali v gradu napadalci in branilci, ne da bi jim plamen napravil kaj prida škode. Italijani so se umaknili v zidano mlekarnico, kjer so bili varni pred ognjem. Ko so jih od tam partizani pregnali, so se zatekli v neki prostor, ki ga požar zaradi kamnitega tlaka ni mogel uničiti. Tu so jih partizani navsezadnje obkolili in jih po triindvajseturnem boju premagali. Padlo je 19 fašistov, plen pa je bil en težki mitraljez, en puškomitraljez in 17 pušk.«

Dvorec Dob pred partizanskim uničenjem in krajem velezločina. VIR: arhiv I. Ž.

Likvidacija Doba še ni bila končana

»Drugega dne (27. decembra) so brigade še vedno držale svoje položaje. Likvidacija Doba še ni bila končana. Tega dne zjutraj je odpeljal iz Trebnjega redni vlak proti Mirni in je pri vasi Gomila iztiril, ker je bila proga poškodovana. Zato so vse razpoložljive enote iz Trebnjega (okoli 300 mož) odšle na položaje, kjer je iztirjeni vlak obstal. Pri vaseh Brezovica in Gomila so se spopadle z bataljonom Tomšičeve brigade in so tam ves dan ostale, da bi varovale vlak. Proti Dobu si niso upale korakati, ker so zvedele za vse tri Partizanske brigade /Gubčeva, Cankarjeva, Tomšičeva, op. I. Ž./ v Mirnski dolini. Zvečer se je italijanska enota umaknila nazaj v Trebnje. Tega večera je Dob kapituliral. Komandant 98. legije črnih srajc polkovnik Pelazzi je 27. decembra zahteval od divizije 'Isonzo' pomoč, da bi lahko odšel reševat napadeni Dob. Ponoči od 27. na 28. december je sestavil iz svojih enot in poslanih čet bojno skupino.

Popoldne ob 3. uri je prišla četa Italijanov čez Trbinc in Mirno na Rakov­nik. Mirnčani so zapustili vas in zbežali v okolico. 27. decembra 1942 je poročal poveljnik trebanjskih karabinjerjev podpo­ročnik Manlio Zuaro, da so bili med mrtvimi fašisti v gradu Dob en oficir, en podoficir in 17 črnosrajčnikov. S fašisti sta šli v smrt tudi družini grofa Logothettija in šentruperškega župana Mavsarja.«

Neoznačeni kraj na pokopališču v Mokronogu, kjer so pokopali ubite Italijane v dvorcu Dob 27. decembra 1942 (fotografirano leta 1994). FOTO: Ivo Žajdela

Nato je bil pogreb Mavsarjevih

»Pri napadu na Dob sta padla partizana Herman Ivanc, star 17 let z Žukove­ga pri Ortneku, in Franc Šepic - Hrastarjev iz Stare Gore. Pokopana sta pri sv. Heleni na Mirni.

Italijani so šli 29. decembra 1942 po mrtve v Dob. Bili so sicer iz Novega mesta, prišli pa so iz Trebnjega peš. Hodili so 12 ur, ker so jih partizani spotoma napadli in so se morali vselej umikati s ceste. Kuhali so si in pekli kokoši, ki so jih prinesli s seboj. Šele 3. januarja so pripeljali krste z mrtvimi v Mokronog. Znosili so jih v cerkev, po maši pa so jih s tremi vozovi pre­peljali na pokopališče. Nato je bil pogreb Mavsarjevih.«

Tako je napad na Dob v knjigi Občina Trebnje v NOB opisal Zoran Hudales (str. 384–388). Šlo je predvsem za povzetek opisa Lada Ambrožiča - Novljana v knjigi Partizanska protiofen­ziva, kjer je Ambrožič še dodal: »Zmaga pri Dobu je spodbudno vplivala na borce in na politični položaj na terenu.« Lado Ambrožič - Novljan je bil ob napadu Gubčeve brigade na grad Dob njen komandant.

»Narodni heroj« Stane Semič - Daki, uničevalec v Mirni decembra 1942, in na mnogih drugih krajih. VIR: I. Ž.

Stane Semič - Daki o junaštvih partizanov

Poglejmo, kako je partizanski napad na Dob opisal Stane Semič - Daki v svoji knjigi spominov Najboljši so padli (drugi del, Ljubljana, 1971, str. 87–88). Semič je bil med poveljujočimi v Tomšičevi brigadi, ki je bila na območju Mirne in je varovala Gubčevo brigado iz smeri Trebnjega.

»28. decembra /1942/ zjutraj so se tudi Italijani odločili, da bodo z blindiranim vlakom prišli do nas /na Mirno/, a ker smo mi progo /med Trebnjem in Mirno/ porušili, niso mogli priti v dolino, pa tudi po cesti iz Trebnje­ga jim ni uspelo približati se Dobu zaradi naših močnih zased. Italijanski vojaki so začeli lesti po gozdovih in travni­kih, a še preden so se razvrstili v strelce, so že v bližini Trebnjega naleteli na naš odpor. Tudi vojska, ki so jo prepe­ljali z vlakom, je obstala ob razbiti progi in s topovi z vlaka začela streljati proti našim položajem. Ker jim nismo odgovarjali, so začeli popravljati progo. Nekaj fašistov in belogardistov je zlezlo iz vlaka in začelo prodirati proti nam, a naši mitraljezi so jim pokazali pot nazaj. Italijani so bili prepri­čani, da smo uspeli razdreti le kakih sto metrov železniške proge v ovinku proti Mirni, a ker niso dobili pomoči in ker niso mogli mimo naših zased, so se vrnili na vlak in se vrnili v Trebnje. Tudi z letali so preletavali nad nami, a nas niso odkrili. Zmetali so nekaj bomb v gozdove, Gubčeve brigade pa si niso upali napasti, ker so bili že preblizu gradu na Dobu in njihovi posadki.

Italijani so hoteli na pomoč svojim tudi čez hribe v Mirno mimo drugih prometnih žil, toda naši so jih odbili že blizu Trebnjega, ko so se hoteli spustiti v gozd.«

Mrliška knjiga z vpisanimi ubitimi v dvorcu Dob 27. decembra 1942. FOTO: Ivo Žajdela

Dokler ne bomo osvobodili vse Mirnske doline

»Gubčeva brigada je pričela z napadom na dobsko postojan­ko že 27. decembra okoli desetih in z napadom nadaljevala vso noč. Rahlo je snežilo, a to jih ni oviralo, da ne bi obkolili gradu. Ljudje v Mirnski dolini so nas spraševali, kaj namera­vamo in kaj bo po končanih bojih, a mi smo vedeli, da ne bomo odnehali, dokler ne bomo osvobodili vse Mirnske doline. Fašisti v gradu so imeli vse vrste orožja in bobnelo je in ro­potalo je, da tudi jaz nisem ne prej ne pozneje slišal kaj ta­kega. Fašisti so bili trdno prepričani, da jim ne bomo mogli do živega, čeprav jih je bilo v gradu le trideset. Med njimi pa je bil tudi dobski grof, ki je fašiste poklical k sebi, da so si v njegovem gradu naredili postojanko in je bil med prebivalci Mirne in okolice osovražen, ker je hotel s pomočjo fa­šistov v gradu strahovati vso okolico gradu. Da so ljudje v Mirnski dolini na naši strani, smo se prepričali že ob pri­hodu v dolino, saj so nam govorili: 'Le dajte jih, tudi oni nas dajejo!'

Zvedeli pa smo tudi, da so Italijani navlekli v grad ogrom­ne zaloge vsega, hrane, oblek, streliva in da bodo za nas res trd oreh, ki ga je treba razbiti. Vso noč so Gubčevci neusmiljeno napadali, a v grad se jim ni uspelo prebiti. Peli so mitraljezi, pokale so bombe in proti večeru 28. decembra smo ugibali, da Gubčevcem ne bo uspelo zavzeti gradu. A Gubčevci so bili vztrajni. Niso odnehali. Na vsak način so hoteli prodreti v grad in uničiti to fašistično gnezdo v Mirnski dolini.«

Zavzemajo sobo za sobo v neprestanih juriših

»Drugo noč neprestanih napadov Gubčevcev na grad sem šel v štab napadajoče brigade, da bi videl, kako vodijo borbe, in okoli polnoči sem srečal komandanta brigade tovariša Am­brožiča - Novljana, ki je bil utrujen in neprespan, a vendar niti za trenutek ni pustil svojih borcev, ki so napadali grad. Šla sva proti gradu preko čistine in povedal mi je, da so nje­govi borci že prodrli v grad in da zavzemajo sobo za sobo v neprestanih juriših. Povedal mi je, da je uspelo prodreti v grad njegovemu najboljšemu in najbolj pogumnemu ko­mandirju Lazarju Potočarju z Mirne, ki je vdrl v grad skozi grajsko okno v drugem nadstropju. Tu je bil tudi ranjen. Za njim pa je vdrla v grad po isti poti še njegova četa, ki je ranjenega komandirja rešila in ga z bojišča odnesla po lestvi, po kateri so se povzpeli v grad.

'Vidiš, Daki, in sedaj je že skoraj ves bataljon v gradu in upam, da ne bo več dolgo, ko bo grad v naših rokah! Faši­stov je padlo že več kot polovica, precej jih je ranjenih in grad že na več mestih gori. Ne bodo vzdržali!'

Zadovoljen s položajem sem se vrnil k svojim in okoli tretje ure zjutraj 29. decembra 1942 smo opazili grad v pla­menih. Okoli osme ure pa smo zvedeli, da je fašistična posto­janka padla. V istem času, ko je Gubčeva brigada osvajala grad Dob pri Mirni in Tomšičeva Mirnsko dolino, je Cankarjeva brigada na­padala Krmelj in Tržišče.

Gubčeva je imela v tem napadu mrtve in ranjene, vsi fa­šisti pa so padli do zadnjega. Niso se hoteli predati, ker so ves čas trdno verovali, da jim bodo prišli na pomoč njihovi iz bližnjih postojank. A borci Tomšičeve so odbili vse napade, močno streljanje v Mirnski dolini pa je bilo vzpodbuda fašistom v gradu, da jim prihaja pomoč in da se bodo rešili iz klešč, v katere jih je ujela Gubčeva brigada.

Po uničenju fašistične postojanke na Dobu smo ostali v Mirnski dolini v okolici zgorelega gradu še tri dni.«

Zakaj je Semič zamolčal uničenje mogočnega gradu pri Mirni

Malo naprej je Semič zapisal, da je bil grad Dob pri Mirni »eden prvih gradov v Sloveniji, ki smo ga požgali, ker je bil fašistična postojanka«. To seveda ni res, saj so že prej partizani požgali več gradov na Dolenjskem, med drugim tudi mogočni grad Klevevž pri Šmarjeti. Tisto, kar pa v Semičevem pisanju najbolj bode v oči, je, da kljub gostobesednosti nikjer ni omenil izjemno velikega dogodka, ki mu je bil na Mirni priča, požiga in uničenja gradu Mirna. Požgali so ga namreč ravno takrat, ko je bila njegova Tomšičeva brigada na Mirni. Le zakaj je tako velik dogodek zamolčal?

Semič je zamolčal tudi umor Lojzeta Grozdeta in Janeza Hočevarja

Prav tako niti z besedico ni omenil, da je njegova Tomšičeva brigada takrat (1. januarja 1943) na Mirni ubila dva mlada nedolžna človeka: najprej so ustrelili bogoslovca Janeza Hočevarja, potem pa so umorili še študenta Lojzeta Grozdeta. Glede na to, koliko podobnih zločinov je Stane Semič - Daki povzročil leta 1942, niti nisem posebej presenečen nad tem njegovim molkom. Ta molk govori predvsem o enem: da so bili njemu tovrstni umori povsem nepomembni, pač samo del partizanske zgodbe, ki niso bili vredni nobene omembe.

Nadaljevanje v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [4]

1/6