Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [1]

Zanimiv je bil komentar, ki ga je ob navedbi tega primera obtožbe in sojenja za partizanske zločine v svoji knjigi Občina Trebnje v NOB, ki je izšla v Ljubljani leta 1975, zapisal njen avtor Zoran Hudales (str. 354): »Obtožnica je zanimiva, saj je sestavljena tako, kot bi ne šlo zgolj za narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda, temveč za navadna kriminalna dejanja.«

To »začudenje« je Hudales seveda zapisal v trdem komunizmu, ko je veljala le partijska resnica o »narodnoosvobodilnem boju slovenskega naroda«, pri čemer so komunisti sintagmo »slovenski narod« uporabljali za sebe – le oni so lahko bili »slovenski narod« in nihče drug. V resnici pa je v Sloveniji pri komunistih in njihovih oboroženih skupinah (partizani, Vos, VDV, Ozna, Knoj) šlo v večini primerov za navadna kriminalna dejanja, ki Hudalesu leta 1975 pri takratni publicistiki neskončnega sprenevedanja in sprevračanja dejstev niso bila razumljiva. »Navadna kriminalna dejanja« so bila pač ves čas od leta 1941 naprej, do danes, zakrita za svojevrstno sopomenko »narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda«.

Sintagma »narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda« je sopomenka za zločine

Nešteto krat zlorabljena sintagma »narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda« je sopomenka za partizanske zločine. Partizani so bili – zaradi svojih neskončnih zločinov nad Slovenci – paravojska komunistične stranke. Ta, torej komunisti, niso imeli nobenega mandata početi kriminalnih (zločinskih) dejanj, od ropan, groženj do umorov. Tako oni, kot njihova paravojska (partizani) so bili nelegalna in nelegitimna združba. Zaradi neskončnih zločinov nad Slovenci so bili samo organizirana zločinska združba.

Za enaka dejanja bi bili enako obsojeni tudi danes

31. oktobra 1942 je sodišče tiste iz Šentruperta in okolice, ki jih 19. julija niso odpeljali iz trebanjskega zapora v internacijo, ampak v Ljubljano, obsodilo. Obsojeni so bili: Jože Brcar na 26 let, Franc Brcar na 12 let, Sandi Prah na 8 let, Franc Lukek na 7 let in Robi Brcar na 6 let zapora. Franceta Brcarja so ob kapitulaciji Italije spet ujeli in ga ustrelili kot talca v Begunjah. Če pogledamo izrečene kazni glede na očitana jim kazniva dejanja, bi bili na podobne kazni obsojeni tudi danes.

Jože Mavsar, zlatomašniška podobica leta 1994. VIR: arhiv I. Ž.

Reševanje pred partizanskim smrtnim strahom

Vrnimo se k pričevanju Jožeta Mavsarja. »V tej rastoči duševni in telesni stiski družina ni mogla več zdržati. Šla je po stopinjah očeta za varno zidovje gradu /Dob/. Podnevi je obdelovala polja, skrbela za kmetijo, v mraku pa si je poiskala zatočišče v grajskih sobanah.

Tako so nam med strahom in upanjem tekli dnevi. Jesensko listje se je osulo, narava je legla k počitku in se zavila v mrtvaško beli snežni prt.

Sledili so božični prazniki leta 1942 in z njimi dogodki, ki mi bodo vse življenje ostali v neizbrisnem spominu. V teh najlepših, najmilejših praznikih krščanstva, ki jih slovenski narod posebno slovesno obhaja, smo bili, razen treh bratov (Dolfija, Pavla in Francija), vsi zbrani okoli staršev. Na večer sv. Štefana, prvega krščanskega mučenca, smo se kakor vsak večer zatekli v grad Dob. Prepevali smo svetonočne pesmi in molili rožni venec. Nismo slutili, da večini izmed nas tečejo zadnje ure ...«

Partizani! – je udarjalo v mozeg in kri

»Okoli desete ure zvečer (26. decembra 1942) se je začelo prvo dejanje drame, ki je stopnjema rasla v tragedijo. Pod gradom so zadrdrale strojnice ... 'Partizani!' je zamolklo jeknilo v noč, se odbijalo od gluhih sten, udarjalo v mozeg in kri.

Sladka pesem betlehemskemu hlevcu je izzvenela. Prekipevajoča pesem revolucije, pesem strojnic in pušk, pesem razvrata in krvi jo je preglušila. Partizani so ob prvem naskoku vdrli v notranjščino gradu. Izdajstvo ... Med grajskimi uslužbenci so imeli zaupnika, ki jim je neopazno odprl glavna vrata. Grozeče rjovenje je pretresalo ozračje: 'Vdajte se! Vdajte se!' Srca so nam zadrhtela v doslej neznani tesnobi. Vedeli smo, da se vojaška posadka, ki se je bila zabarikadirala v drugem nadstropju gradu, ne bo mogla dolgo upirati. Bili smo obkoljeni, na milost in nemilost izročeni svojim preganjalcem.«

Temni srednji vek je vstal iz groba

»Tudi naša družina se je utaborila v drugem nadstropju. Vojaki, ki so v prvem paničnem strahu kakor brez glave tekali sem ter tja, so se znašli in se postavili v obrambo. Poznali so partizansko krutost in se zavedali, da ne morejo računati na prizanašanje. S strojnicami so zadrževali napadalce, da niso mogli v zgornja nadstropja.

Tudi graščak je z njimi delil usodo obleganih in smrti zapisanih. Njegova žena in sin sta ob napadu ostala nekje v spodnjih prostorih. Po vseh znakih sodeč sta postala prvi žrtvi rdečih revolucionarjev. Izginila sta brez sledu.

'Jezus, Marija – ogenj', Kdo je kriknil, razklano in presunljivo, da nam je zastal dih? Ogenj! Ni bil privid, bila je resnica, porazna in mozeg pretresajoča: partizani so vdrli v prvo nadstropje in zanetili ogenj! Temni srednji vek s svojimi strahotami, z ognjem in mečem v zgodovini zaznamovan, je vstal iz groba in šel preko nas, živih prič 'humanitete' 20. stoletja ...«

Dvorec Dob pred partizanskim uničenjem in krajem velezločina. VIR: arhiv I. Ž.

Brat se je z obupnim naporom človeka, ki se potaplja, lotil trdega dela

»S prepadenimi obrazi in na stežaj odprtimi očmi smo prisluškovali. Ognjeni zublji so zamolklo prasketali, sikali kot strupene kače ... Namen oblegovalcev je bil prozoren: prisiliti so nas hoteli, da bi se vdali. Uvideli so, da nam drugače ne morejo do živega. 'Vdajte se! Vdajte se!' Gost dim se je začel valiti navzgor, prodirati v sleherni kotiček starinskega poslopja. Težko kot mora nam je legel v pljuča in nas do solz žgal v oči. Bolestno zverižen vprašaj, segajoč od zemlje do neba, je vrgel svojo senco na nas: kaj storiti? Da bi poskakali navzdol skozi okna drugega nadstropja – blazno dejanje. Ostati v drugem nadstropju pa bi pomenilo ravnodušno čakati na smrt ... Kaj torej?

Partizani so se iz prvega nadstropja umaknili nazaj v pritličje. V to jih je prisilil ogenj, ki so ga podtaknili. Prvo nadstropje je bilo prosto ... V vročični naglici smo zdrveli navzdol in se utaborili v prostoru, ki ga ogenj še ni zajel. Brat se je z obupnim naporom človeka, ki se potaplja, lotil trdega dela. Z vojaškim nožem je začel dolbsti, rezljati, cefrati strop pod seboj. Njegov trud je bil kronan z uspehom: posrečilo se mu je napraviti tesno odprtino. Vedel je, da je spodaj pritlična shramba. Tega skrajnega, vogelnega dela grajskega poslopja partizani niso zasedli. Po vrvi smo se spustili skozi odprtino. Shramba nam je dajala varno zatočišče. Vsaj začasno ...«

Dvorec Dob pred partizanskim uničenjem in krajem velezločina. VIR: arhiv I. Ž.

Bila je noč pošastne groze in mračnih videnj

»V teh najusodnejših urah življenja smo našli edino uteho v molitvi. Vztrajno smo sredi zadušljivega dima, prasketanja zubljev, drdranja strojnic in zverinskega tuljenja partizanov molili žalostni del rožnega venca. Dolgo tudi v tem skrivališču nismo mogli vzdržati. Ognjeni jeziki so začeli lizati lesena vrata shrambe. Neznosna vročina in dim sta nas prisilila, da smo spet splezali po vrvi navzgor – v prvo nadstropje.

Bila je noč pošastne groze in mračnih videnj. Počasi, prihuljeno kot nestvor, ki se pripravlja na skok, so nam polzele ure. Koščena roka smrti je visela nad nami kot Damoklejev meč ... Le plaha lučka upanja je še tlela v najskrivnejšem kotičku srca: da nas ob zori novega dne, če jo dočakamo, pride rešit italijanska posadka, ki je taborila komaj pet kilometrov od gradu na postaji Bistrica ali posadka iz močne postojanke v Mokronogu.«

Šentrupert, cerkev sv. Ruperta. FOTO: Ivo Žajdela

Italijanski poveljnik in partizanski politični komisar

»Čakali smo zaman ... Kakor sem izvedel pozneje, italijanski poveljnik v Mokronogu niti prostovoljcem ni dovolil, da bi svojim bratom, italijanskim vojakom, ki so bili v gradu obkoljeni, šli na pomoč. Ta zločinska brezbrižnost italijanskega poveljnika je imela politično ozadje. V noči na 8. december 1942 sta omenjeni italijanski poveljnik in partizanski politični komisar Dolenc imela skrivni sestanek. Pomenila sta se o vseh podrobnostih napada na grad Dob. Izdajalski poveljnik je obljubil, da partizanov ne bo oviral pri njihovi vojaški akciji. Zato nam ni poslal pomoči. Hladnokrvno je posadko prepustil svoji usodi.«

Obupna odločitev v vsej svoji grozljivi, spačeni podobi

»Med upanjem in strahom smo dočakali jutro 27. decembra. Ognjeni jeziki so hlastali zmerom bliže. Pričakovati je bilo, da bo kmalu ves grad v plamenih. Poslednja iskrica upanja je ugasnila. Kakor ptički smo bili, ki preplašeno begajo iz enega kota svoje tesne kletke v drugega in zaman iščejo izhoda. Nikjer nismo našli obstanka. Spet smo se po vrvi spustili navzdol v pritlično shrambo. Silen val vročine nam je bušnil v obraz. Vrata so čedalje bolj črnela v objemu plamenov. Kmalu so se zrušila na kup in se spremenila v saje in pepel ... Pred nami je zazijal dolg, ozek hodnik, ki je grajsko poslopje sekal v dva dela. Dva italijanska vojaka sta s strojnicami zavarovala vhod v shrambo. Partizani so izvohali naše skrivališče in nas začeli obsipavati s svinčenkami. A vse krogle so se odbijale od sten mračnega hodnika.

Obupna odločitev, ali zgoreti v ognju ali se na milost in nemilost vdati oblegovalcem ali pa se pognati skozi okno, je zrasla pred nami v vsej svoji grozljivi, spačeni podobi. V steni temačne shrambe je bila ozka lina, zavarovana s težkim železnim klinovjem. Z naporom vseh sil smo klinovje odstranili in razširili lino. Vrata v prostost so bila odprta ... A se še nismo odločili. Ure so tekle, tekle. Neskončno dolge so bile, sovražne in neusmiljene.«

Prvotni grob Mavsarjevih na pokopališču v Šentrupertu. VIR: Ivo Žajdela

Kaj nas čaka zunaj? Življenje ali smrt?

»V stolpu podružnice na Veseli Gori je zazvonilo poldne. Kakor glas mrtvaškega zvona je jeknilo v duše. Imeli smo še toliko moči, da smo izmolili angelov pozdrav in skupni rožni venec. Potem smo odvrgli zadnje pomisleke in se odločili ... Poslednjič smo si segli v roko in se prisrčno poslovili drug od drugega. 'Zbogom, zbogom!' so šepetale ustnice, srca pa so nam zadrhtela v sladkem upanju, da se čez nekaj minut snidemo v prostosti ali v večnosti. Nihče ni jokal ob slovesu, niti moj najmlajši, najljubši brat Stanko ne. Bil je še otrok: komaj devet pomladi je šlo mimo njega. Stopili smo k oknu. Kaj nas čaka zunaj? Življenje ali smrt? Ječa ali prostost? Ni bilo časa za razmišljanje in omahovanje. Ogenj in dim sta nas priganjala. Drug za drugim smo se povzpeli k lini in se pognali navzdol ...«

Med zmagoslavnim tuljenjem so jih odgnali v grajski hlev

»Prvi skok v neznano je tvegala moja sestra Marija. Bila je v cvetu svojega devištva: komaj 16 let je zrla lepoto božjega stvarstva in že je sonce njene mladosti šlo v zaton. Partizani so jo nekaj za tem ujeli. Za njo se je pognal 12-letni brat Vilko. Njemu se je še enkrat v življenju nasmehnila sreča: pobegnil je. Tudi jaz sem na čudovit način ušel smrti. Partizanske krogle so švigale okoli mene, a zadela me ni nobena. Božja volja je bila, da sem ostal živa priča teh strašnih ur.

Vsi drugi svojci – oče, mati, sestra Marija in še štirje bratje – so padli komunistom v roke. Med zmagoslavnim tuljenjem so jih odgnali v grajski hlev. Videli se nismo nikoli več. Kako se je za zidovjem gorečega gradu odigralo poslednje dejanje tragedije, sem dognal šele pozneje, ko je bila noč groze že daleč za menoj.«

Kip uničevalca v Ajdovcu in Dobu leta 1942 Lada Ambrožiča - Novljana v Žužemberku. FOTO: Ivo Žajdela

Edina zakonita oblast, »oblast slovenskega naroda«

Tu bom pretrgal pripoved Jožeta Mavsarja, zato da bi v nadaljevanju navedel, kako so napad na Dob po vojni v svoji literaturi opisali komunisti. Najprej Lado Ambrožič - Novljan v knjigi Gubčeva brigada (Ljubljana, 1972, str. 117–127) in že prej v Prispevkih za zgodovino delavskega gibanja (1960, št. 1, str. 301–309, Napad na Dob):

Uničenje Doba je bil del partizanskih akcij, ki so se začele po 25. novembru 1942, ko je partizansko glavno poveljstvo izdalo »dnevno povelje«, v kate­rem je zapisalo, da se začenja obdobje, v katerem morajo do kraja razbiti okupatorje ter njihove belogardistične in mihailovičevske pomagače. »Osvoboditi moramo Slovenijo njihovega krvavega nasilja, zavarovati na tej naši zemlji edino zakonito oblast, oblast slovenskega naroda, oblast slovenskega ljudstva, to se pravi oblast OF.« To povelje je samo eno izmed mnogih zelo podobnih, ki so jih komunisti takrat izdajali po tekočem traku. Iz njega se natančno vidi, za kaj je šlo. S svojimi napadi naj bi Slovenijo osvobodili »krvavega nasilja« drugih, v resnici pa je v glavnem šlo za njihovo nasilje.

Sintagmi »oblast slovenskega naroda, oblast slovenskega ljudstva« sta bili sopomenki za komuniste. Pod temi splošnimi izrazi so se skrivali, da so izgledali legitimno in mogočno. Za nikakršno zakonitost (»edina zakonita oblast«) ni moglo iti, šlo je za uzurpacijo besednjaka. Bili so povsem nelegalni in – zaradi neskončnega nasilja nad Slovenci – nelegitimni.

Samoobramba pred nasiljem partizanov

Šlo jim je predvsem za zavarovanje »edine zakonite oblasti«, »oblasti slovenskega naroda in ljudstva«, kar je po njihovem bila oblast OF, ker čiste resnice, da je šlo za oblast Komunistične partije, tedaj še niso mogli napisati. Najhuje pri vsem tem pa je, da je pri tem »dokončnem razbitju« sovražnika šlo predvsem za napade na postojanke vaških straž, ki so v tistem času nastajale prav zaradi umorov in drugega nasilja komunistov, okupatorji pa so bili deležni le prask. Prav te, mnogokrat načrtne praske, pa so povzročale začarani krog nasilja: okupator se je znašal nad nedolžnimi civilisti, tem pa je preostala le samoobramba (pred nasiljem partizanov), ki je bila mogoča, če je hotela biti kolikor toliko uspešna, le s pomočjo okupatorja.

Nadaljevanje v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [3]

1/7