Menu
Košarica
Zapri

Tvoja košarica je prazna.

Zapri
Iskanje

Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [1]

Za vas piše:
Ivo Žajdela
Objava: 18. 12. 2024 / 06:31
Oznake: Družba, Vojna, Zgodovina
Čas branja: 12 minut
Nazadnje Posodobljeno: 08.02.2025 / 11:07
Ustavi predvajanje Nalaganje
Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [1]
Komunistični partizani so umorili deset članov družine Mavsar iz Praproč pri Šentrupertu na Dolenjskem. VIR: arhiv I. Ž.

Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [1]

27. de¬cembra 1942 so partizani umorili sedem članov družine Mavsar iz Praproč pri Šentrupertu na Dolenjskem. Poleg očeta in mame še pet otrok. Leta 1942 so partizani umorili vsaj 28 družin, v vsaki vsaj tri člane (očeta, mater in vsaj enega otroka).

Med najbolj tragične epizode komunistične revolucije oziroma komunistično-partizanskega nasilja med drugo svetovno vojno in sovražno okupacijo sodi poboj desetih čla­nov Mavsarjeve družine iz Praproč pri Šentrupertu na Dolenjskem.

Uničenje Mavsarjeve družine

27. decembra 1942 so partizani na pogorišču gradu (dvorca) Dob ubili očeta Jožeta Mavsarja (roj. 1891), predvojnega šentruperškega župana, mater Terezijo Mavsar (roj. 1893), sina Darka Mavsarja (roj. 1921), balkanskega prvaka v metu kopja, hči Marijo Mavsar (roj. 1926), sina Petra Mavsarja (roj. 1929), sina Stanka Mavsarja (roj. 1933), sedmega, sina Cirila Mavsarja (roj. 1925), so takrat prisilili, da jim je gnal v gozd živino z gradu Dob, potem pa so ga neznano kje ubili. Osmi ubiti je bil Vilko Mavsar (roj. 1930), ki ga je partizan ustrelil 23. marca 1943 na cesti blizu Šentruperta. Devetega, Dolfija Mavsarja (roj. 1922), so partizani ustrelili 2. maja 1943 skozi lino v utrdbi postojanke šentruperške vaške straže, ki je bila v kaplaniji. Deseti ubiti iz Mavsarjeve družine je bil Pavel Mavsar (roj. 1924). Njega so umorili med množičnimi pomori domobrancev v Kočevskem rogu 8. junija 1945. Vojno sta preživela dva brata, duhovnik Jože Mavsar in France Mavsar. Oba sta se morala umakniti v tujino, nato pa v ZDA.

Prelat Jože Mavsar. VIR: arhiv I. Ž.

Pričevanje duhovnika Jožeta Mavsarja

Duhovnik Jože Mavsar (roj. 17. 10. 1919) je maja 1945 kot mnogi drugi protikomunisti odšel v begunstvo. Novembra 1948 je iz Italije odšel v Združene države Amerike, kjer je bil župnik v East Heleni, bil pa je tudi generalni vikar škofije East Helena v Montani. Umrl je 21. marca 2002 v ZDA, pokopan pa je v grobu Mavsarjevih v Šentrupertu. Prelat Jože Mavsar je v Ameriki napisal pričevanje, ki je edini neposredni vir (razen nekaterih drobcev, ki jih bom navedel kasneje) za tragični poboj Mavsarjeve družine. Citati so iz tega pričevanja.

»Živeli smo v mali kmečki vasi Praproče, občina Št. Rupert. Naša vasica je štela komaj šest družin, odlikovala pa se je po svoji pridnosti, poštenosti in zglednem verskem življenju. Po vsej okolici je uživala velik ugled. Občina Št. Rupert, ki je štela okoli 5.000 prebivalcev, si je leta 1935 izbrala župana v naši vasici, in sicer mojega očeta Josipa Mavsarja, ki je kandidiral na katoliški listi. Zaradi izrednih gospodarskih sposobnosti so novo izvoljenega župana spoštovali tudi nasprotniki liberalci. Značilno je, da ga je volil celo bivši liberalni župan.«

Oče je med prvimi spoznal dvolično igro »osvoboditeljev«

»Ko so leta 1941 naše kraje zasedli Italijani, so komunisti začeli živahneje delovati. Skrili so se pod lažno krinko 'osvoboditeljev slovenskega naroda'. V svojo revolucionarno organizacijo so hoteli zvabiti tudi nekomunistični del Slovencev. In res je marsikdo nasedel medenim besedam in obljubam. Šele zločini, ki so jih partizani začeli izvrševati nad nedolžnimi domačini, so poštenim Slovencem odprli oči. Spoznali so pravo ozadje 'Osvobodilne fronte' ter odklonili vsako sodelovanje.

Že jeseni leta 1941 je občinski sluga v Št. Rupertu, znani komunistični agitator, nagovarjal mojega očeta, naj se vpiše v 'Osvobodilno fronto' ter jo moralno in gmotno podpre. Moj oče, ki je med prvimi spoznal dvolično igro 'osvoboditeljev', se je možato uprl. Tudi še potem, ko so mu grozili z represalijami, je ostal stanoviten. Z brezbožniki in bratomorilci ni hotel imeti nobene zveze.«

Mavsarjeva hiša v Prapročah pri Mirni (1994). FOTO: Ivo Žajdela

Začeli so ga blatiti, da je »narodni izdajalec«

»Ko so nasprotniki sprevideli, da očeta ne morejo pridobiti ne zlepa ne zgrda, so posegli po metodah, ki bi se morale gabiti vsakemu poštenemu človeku. Moža, ki je bil znan po svojem kremenitem značaju, po svojem neomahljivem narodnem prepričanju, so začeli blatiti, da je 'narodni izdajalec'. Vedeli so, kako zasovražen je bil pri Italijanih, ker jim ni hotel ovajati domačinov. Vedeli so, da so mu Italijani za kazen, ker se jim ni hotel slepo pokoriti, požgali celo zidanico. Vse to jih ni oviralo, da ne bi zlili nanj polnih golid gnojnice. Njihovo geslo je bilo: 'Nasilno odstraniti vse, kar ne sodeluje z nami.' Sklicali so 'sodni zbor', sestavljen iz komunističnih terencev, ki je sklepal o življenju in smrti treh tamkajšnjih katoliških in narodnih veljakov: župnika Franca Nahtigala, kaplana Franca Cvara in mojega očeta Josipa Mavsarja.«

Dolga, dolga vrsta jima je sledila ...

»Franc Nahtigal, župnik v Št. Rupertu, je bil duhovnik po božji volji. Odlikoval se je po svoji apostolski gorečnosti, svetosti in veliki dobroti. V boju za katoliška načela pa je bil neizprosen in dosleden. Zato je bil za komuniste 'sovražnik države številka ena'. Kaplan Franc Cvar je zvesto hodil po stopinjah svojega predstojnika in vzornika župnika Nahtigala. Z molitvijo in zgledom je navduševal svoje župljane za Marijino kongregacijo ter jih opominjal in svaril, naj ne nasedajo zmotam. Zato je bil za komuniste 'sovražnik države številka dve'.

Obsodba je bila izrečena: smrt! Kot hudodelca so oba Bogu in domovini zvesta služabnika drugega za drugim odgnali v gozd. Župnik Nahtigal je pred smrtjo pokleknil in goreče molil: 'Moj Bog, moj Bog, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo!' Partizani so ga ubili s krampom in vrgli v jamo, ki si jo je moral izkopati sam. Še isti dan so umorili tudi njegovega zvestega sodelavca v vinogradu Gospodovem kaplana Cvara. Nista bila ne prva ne zadnja duhovnika, ki sta izkrvavela zaradi svoje verske gorečnosti; dolga, dolga vrsta jima je sledila ...«

Bil je oče desetim otrokom, zato je moral čuvati svoje življenje

»Za mojega očeta ura mučeniške smrti še ni odbila. Ko je izvedel, da je tudi on obsojen na smrt, je pobegnil v Trebnje. Bil je oče desetim otrokom, zato je moral čuvati svoje življenje. V Trebnjem je bila močna vojaška postojanka, kamor partizanske tolpe niso mogle.

Četrt ure od naše vasi je stalo obsežno poslopje grad Dob. Jeseni 1942 so italijanski vojaki Dob zasedli in ga utrdili. Moj oče se je preselil vanj, da bi bil varen pred preganjalci in bliže domačiji. Podnevi je vodil občino in kmetijo, ponoči pa prenočeval za varnim zidovjem gradu. Družina je ostajala doma.«

Strašne so bile te noči!

»Komunisti ne bi bili komunisti, če bi opustili svoj naklep. Za vsako ceno so hoteli mojega očeta 'likvidirati'. Hladno premišljeno in načrtno so izvajali krvava gesla revolucije. Predvsem so se hoteli znebiti neupogljivih in nepodkupljivih mož, ki so imeli zaupanje podeželskega ljudstva za seboj. Nekajkrat so ponoči nasilno prihrumeli v našo hišo. Nagovarjali so družino, naj vpliva na očeta, da se vrne. Trikrat so našo domačijo temeljito izropali. Nazadnje so začeli groziti, da bodo pomorili vse, če očeta ne dobe v roke. Strašne so bile te noči! Brez spanja, brez pokoja, polne tesnobnega pričakovanja ... Vsaka ura, ki je izzvenela v večnost, je nosila s seboj kal mračne negotovosti.«

Prvotni grob Mavsarjevih na pokopališču v Šentrupertu (1995). FOTO: Ivo Žajdela

Blago si prilaščajo zato, ker je oče protikomunist

Jože Mavsar ni opisal, kako je takšen partizanski rop izgledal. Naj ga dopolnim z opisom iz knjige Zorana Hudalesa, Občina Trebnje v NOB (Ljubljana, 1975, str. 344). Hudales je zapisal, da so pri šentruperškem županu »Josipu Mavserju« (niti imena se mu ni zdelo prav zapisati, čeprav ima njegova knjiga 892 strani) »rekvirirali« (beri: ropali) partizani prvega bataljona Vzhodnodolenjskega odreda 22. oktobra 1942, torej dva meseca pred pokolom sedmih članov Mavsarjeve družine. Hudales je citiral iz poročila, ki so ga napisali italijanski karabinjerji iz Trebnjega po ogledu kraja zločina in se glasi:

»Uporniki so si prilastili približno 100 kg pšenične in koruzne moke, 5 kg masti, 30 kg fižola, 5 praznih vreč, dva konja z vprego, voz, 6 krav, 5 prašičev, ki so jih kar tam zaklali, vzeli pa so tudi perilo, obleko, obutev in tako povzročili za približno 80.000 lir škode. Mokronoški karabinjerji so ugotovili, da so odšli uporniki po zaplembi Mavsarjevega imetja proti Mirni. Mavsarjevemu 23-letnemu sinu Josipu so izjavili, da si blago prilaščajo zato, ker je oče protikomunist.«

Ropanje premoženja ljudi je bilo sestavni del partizanstva

Partizani so, kot vidimo, takrat izropali oz. pokradli pri Mavsarjevih na domu pravo malo premoženje. Če tu upoštevamo še sistematične grožnje z umorom, ki jih je oče Mavsar dobival s strani partizanov in terencev že nekaj mesecev ter številne umore v bližnji in daljni okolici, ki so imeli porazen vpliv na ljudi, potem lahko razumemo, da je bila takrat zanj »edina rešitev« zatočišče pri italijanski vojski.

Preden nadaljujem, naj navedem še en podoben primer partizanskega ropa, ki se je zgodil blizu, le teden dni kasneje in ga je prav tako navedel Hudales v omenjeni knjigi (str. 345): »Skupina stotih upornikov je 29. oktobra obkolila domačijo Franca Dolenška iz Spodnjih Laknic, nakar je pet upornikov vdrlo v gospodarsko poslopje ter odpeljalo dva vola, pet prašičev, odnesli so 30 litrov žganja, 10 kg masti, 1600 lir, 5 moških oblek ter še približno 30 kosov moškega in ženskega perila, 1 plašč, 3 površnike, 3 pare moških čevljev, ene škornje v skupni vrednosti za približno 50.000 lir. Uporniki so prašiče zaklali in se ponoči umaknili proti Blatnemu klancu. Blago so jim pobrali zato, ker je bil sin Franc Dolenšek pripadnik MVAC – bele garde.«

Družina naslednji dan po partizanskem ropu ni imela za jesti popolnoma nič

Tudi zaradi besednjaka naj dodam, da gre tudi tu za poročilo karabinjerskega podporočnika iz Trebnjega. Franc Dolenšek je bil namreč kvečjemu pri vaški straži, ne pa pri MVAC ali »beli gardi«, kar sta izraza Italijanov in komunistov. In še: ta dva primera partizanskega ropanja navajam tudi zato, da spomnim bralca, da med komunistično revolucijo med drugo svetovno vojno na Slovenskem ni šlo samo za ubijanje oz. za »ubite žrtve vojne«, ampak so bili mnogi ljudje udarjeni tudi s partizanskimi ropanji ter z uničujočo psihologijo groženj in strahu. Danes je v pričevanjski literaturi objavljenih že veliko primerov opisov, da družina naslednji dan po partizanskem ropu ni imela za jesti popolnoma nič.

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Kdo je v vojnih razmerah sploh lahko preganjal kriminal?

Seveda so bili Italijani takrat okupatorji in nosijo vso krivdo, ki so jo povzročili s svojo okupacije in početjem med njo. Kljub temu, pa naj se to zdi komu še tako čudno, so bili takrat tudi edina oblast, kar pomeni tudi, da so bili edini, ki so lahko kolikor toliko pravno preganjali kriminal. Poglejmo enega od primerov, ki je povezan z obravnavanim območjem. Na početje partizanov (ropanje, umori) so se odzvali tudi italijanski vojaški pravosodni organi. 3. oktobra 1942 je vojaški tožilec poslal vojnemu sodišču pri poveljstvu italijanskih oboroženih sil za Slovenijo in Dalmacijo v Ljubljani zahtevek, da se postavijo pred sodišče naslednji obtoženci iz Šentruperta in okolice (Hudales, str. 352–353): Franc Livk, Jože Presnik, Jože Žnidaršič, Alojz Bec, Jože Brcar, Julij Renko, Egidij Gorenc, Franc Brcar, Robert Brcar, Aleksander Prah, Franc Lukek, Jože Debevc, dr. Jože Jaklič (ti so bili že zaprti), Jože Žan, Stanislav Uhernik, Aleksander Bizjak, Vinko Lap, Franc Lap, Oto Podlesnik, Milan Tominc, Jože Kolenc, Jože Kovačič, Izidor Kovaljev, Stanko Peterlin, Polde Kovač, Ignac Majcen (iz Mokronoga), Franc Lokar, Franc Jerič (iz Mokronoga), Riko Sacelj (?), Ignac Majcen (iz Šentruperta), neki Trep iz Trebelnega, Slavko Berk, Jože Vrana, Pavel Mikec, Avgust Plavec in Maks Bizjak.

Obtoženi za ropanje in umore civilistov

Vojaški tožilec jih je obtožil šestnajst kaznivih dejanj, med katerimi so bili tudi najhujši zločini proti človečnosti. Naj navedem samo nekatere:

obtoženi so bili, da so 25. maja 1942 proti 21. uri oboroženi s puškami in bombami ter puškomitraljezi vdrli v grad Dob pri Šentrupertu, kjer so grozili s smrtjo grofu in grofici Logothetti. Ko so ju skupaj s strežnim osebjem zaprli v kuhinjo, so si prisvojili zlate predmete in srebrnino, štiri lovske puške in dve pištoli, štiri skrinje s 400 kg moke, 25 kg pšenice, dva voza in štiri konje in s tem oškodovali grofa za približno 770.350 lir;

da so krivi ugrabitve oseb, ker so v Šentrupertu ob 12. uri 18. junija 1942, ko so odvzeli osebno svobodo župniku Francu Nahtigalu iz Šentruperta, kaplanu Francu Cvaru iz Šentruperta, kmetu Ivanu Jamniku, posestniku Alojzu Šiftarju, mlinskemu instalaterju Ivanu Tobijasu, posestniku Alojziju Jakošu, posestniku Francu Gričarju, posestniku Stanislavu Gričarju in trem ciganom Brajdičem ter še neki neznani osebi;

da so krivi naklepnega uboja na krut način, ker so 18. junija 1942 v gozdu Kremen ali Globoko s strelnim orožjem povzročili smrt župnika Franca Nahtigala in kaplana Franca Cvara. Pred tem so oba duhovnika zasmehovali in ju tepli po rokah, ki sta jih imela sklenjene k molitvi;

da so krivi težjega uboja, ker so 18. junija 1942 v Šentrupertu ter gozdu Kremen–Globoko premišljeno povzročili s strelnim orožjem smrt Ivanu Jamniku, Alojzu Šiftarju, Francu Gričarju, Stanislavu Gričarju, Ivanu Tobijasu, Alojzu Jakošu in trem ciganom Brajdičem ter neki neznani osebi;

da so krivi naklepnega uboja slovenskega žandarja Antona Trošta, ki je služil pri karabinjerski postaji v Krmelju. Ubili so ga 20. junija na šentruperškem območju;

da so krivi napada na varnost države, ker so z uboji, krajo in ropanjem storili dejanja, ki so usmerjena proti varnosti države na priključenem ozemlju.

Vojaški tožilec je pripisal: »Ker so podani vsi dokazi za krivdo, prosimo, da preiskovalni sodnik pošlje vse obtožene pred vojaško sodišče, kjer bodo odgovarjali za krivdo.«

Nadaljevanje v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [2]

Kupi v trgovini

Akcija
Šentrupert med revolucijo
Zgodovina
19,90€ 5,00€
Nalaganje
Nazaj na vrh