Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [6]

Trupla 17-letnega Cirila Mavsarja niso našli. Prisilili so ga, da jim je gnal v gozd pod Debencem živino iz graščinskih hlevov (kot je kasneje povedala neposredna priča Milan Tominec), potem pa so ga nekje ustrelili. Pepca Jaki mi je o njihovih zadnjih trenutkih dodala nekaj podrobnosti (ko sem jo obiskal na domu v Šentrupertu). Darko je z dvema posteljnima stranicama stolkel betonska tla in naredil luknjo. Potem so se po rjuhah spustili iz prvega nadstropja v mlekarno, od koder so vsi poskakali skozi okno. Razen Jožeta in Vilka, ki se jima je uspelo rešiti, so druge zajeli in zaprli v hlev, kjer so jih imeli zaprte do večera. Materin oče, ki je živel na Straži, je takoj odšel na kraj dogajanja, da bi izprosil življenja. Kljub leseni nogi, kar je bila posledica lova, kjer je bil obstreljen. Ujetnikom je mogel dati dva litra vina in hlebec kruha. Ko ga je stražar zagledal, ga je napodil. Nekateri so mi zatrdili, da so takrat na Dob odšle prosit za življenje Mavsarjevih tudi nekatere ženske iz Šentruperta. Med njimi naj bi bila celo mati Antona Zgonca (komandirja prvega bataljona Gubčeve brigade, ki je napadal Dob).

Kričanje otrok se je slišalo daleč naokrog

Ko so očeta hoteli odgnati na zaslišanje, so se ga ostali oklenili in rekli: »Kamor gre ata, gremo tudi mi!« Kaj so natančno počeli z Mavsarjevimi tisti večer, se ne ve. Prebivalci okoliških vasi vedo povedati, da se je kričanje otrok slišalo daleč naokrog. Zalči Breznikar mi je rekla, da se tega spominja, kot bi bilo včeraj. Stali so pri mirnskem pokopališču sv. Helene in poslušali grozljivo otroško kričanje.

Pepca Jaki je nadaljevala, da so v mlekarni na koncu na vso družino streljali s »šnelfajerco«. Sprva jih noben ni hotel postreliti. Bil je velik jok. Javil se je Simončič izpod Podgorice: »Jaz bom hudiče postrelil.« Tako se je po vojni sam hvalil. Simončič je bil sin Simončičeve, ki je živela na posestvu, ki ga je Mavsar kupil pred vojno na dražbi.

Trupla, ki so bila na kupu (nekateri so bili verjetno le ranjeni), so nato polili z bencinom in zažgali (bencin je nosil Kovač iz Šentruperta). Računali so na to, da bi kasneje ljudje mislili, da so zgoreli v požaru. Najprej so do njih zjutraj prišli Italijani iz Mokronoga. Rozalija Jaki, sestra gospodarja Jožeta Mavsarja, je vse identificirala. Pri vsakem je našla kakšen detajl (obleka, čevlji), ki ga je prepoznala.

Dvorec Dob pred partizanskim uničenjem in krajem velezločina. VIR: arhiv I. Ž.

V neposredni bližini so po vojni zgradili največji slovenski zapor

Grad Dob je bil ves požgan. V neposredni bližini so po vojni (konec petdesetih in v začetku šestdesetih let) zgradili največji slovenski zapor.

Ruševine gradu so obnovili tako, da so zgornji del, ki je bil zelo uničen, porušili, zidovje spodnjega nadstropja pa nadzidali in naredili streho. Tam je danes odprti (kmetijski) del zapora.

V kroniki mokronoške župnije piše, da so trupla 18 italijanskih vojakov ter Mavsarjeve pripeljali v Mokronog 29. decembra 1942. 31. decembra so Mavsarjeve prenesli v zakristijo. 3. januarja 1943 (bila je nedelja) je bil dopoldne najprej pogreb italijanskih vojakov. Z njimi naj bi pokopali tudi družino Logothetti (v kroniki niso omenjeni), očeta Felixa (roj. 1893), njegovo ženo Stello (roj. Barbo 1898) in sina Deodata - Bobija (roj. 1923), čeprav od baronice niso našli nobenih sledov, tako da obstaja možnost, da so jo partizani odvlekli s seboj v gozd. Prostor, kjer so pokopali Italijane, je v levem kotu pokopališča, kjer je vhod in je danes čez speljana pot. V neposredni bližini je partizanski spomenik.

Pokopališče v Mokronogu. Prostor, kjer so pokopali Italijane, je v levem kotu pokopališča, kjer je vhod in je danes čez speljana pot. V neposredni bližini je partizanski spomenik (1994). FOTO: Ivo Žajdela

Trije Mavsarjevi so se umaknili v Ljubljano

Pogreb Mavsarjevih je bil 3. januarja 1943 popoldne. V kroniki piše: »Pogreba se je udeležilo veliko ljudi – bil je pretresljiv in veličasten – kakor je zaslužil. Bili štirje duhovniki.« V kroniki so nalepljene štiri fotografije, na katerih se vidi, da je bilo na pogrebu res veliko ljudi. Pogrebno mašo je vodil župnik Janez Sladič. Sladič je bil po vojni eden izmed številnih zaprtih duhovnikov. Komunisti so ga zaprli 3. oktobra 1945, »obsodili« septembra 1946 na štiri leta zapora, ki jih je tudi odsedel; 7. aprila 1959 so ga spet zaprli, izpustili so ga 14. novembra 1960. Na Mavsarjevem grobu ni bilo po vojni nobenega znamenja, le betonski okvir.

Marija Janežič, sestra v samostanu na Rakovniku, je zapisala, da je 13. januarja 1943 prišel Jože Mavsar z Žalostne gore k njim, da bi naslednji dan odpotoval v Ljubljano. Prespal je pri g. Sinku. Naslednje jutro so imeli mašo, nato pa izpraznili tabernakelj in Najsvetejše odnesli na Škrljevo. Proti večeru so prišli v Trebnje na železniško postajo. Postaja je bila požgana. Tam je Jožeta in Vilka že zelo nestrpno čakal brat Dolfi. Srečanje je bilo zelo žalostno. Zvečer so se Jože, Vilko, Dolfi in g. Sinko odpeljali v Ljubljano, sestram pa niso dali dovoljenja, tako da so noč prezeble v pogoreli čakalnici in šele zjutraj prišle za njimi.

Prvotni grob, kjer so v Mokronogu pokopali umorjene Mavsarjeve (fotografirano leta 1994). FOTO: Ivo Žajdela

Bratovo srce v Ljubljani ni našlo obstanka

Jože Mavsar (Ivo Žajdela, Zasuta usta, samozaložba, Ljubljana, 1996, str. 145–144): »Po tragičnih dogodkih sem se vrnil v Ljubljano v semenišče. S seboj sem vzel 12 letnega brata Vilka /roj. 15. junija 1930/. Bila sva edina od naše družine, ki sva si rešila golo življenje iz gorečega gradu. Bratovo srce v Ljubljani ni našlo obstanka. Hrepenel je po domu, po domačih travnikih in poljih, kjer je preživel najlepša leta svoje mladosti. Domačini so mi sveto zagotavljali, da otroku nihče ne streže po življenju in da se mirno lahko vrne.

Dolgo sem okleval. Hrepenenje v dečkovem srcu je raslo, misel na dom mu ni dala miru. Nisem mogel več gledati njegove žalosti. Dovolil sem mu, da se vrne. Da tega nikoli ne bi storil!«

Naša domačija je bila brez gospodarja, prazna, zapuščena ...

Marija Janežič Jožetu Mavsarju: »Za god sem ti šla voščit. Imel si že obisk. Vilko in ena mlada učiteljica iz Ljubljane, ki je učila v Šentrupertu. Vilko te je tako prosil, da bi šel domov. Ti mu nisi hotel dati dovoljenja, šele na prigovarjanje učiteljice si mu dovolil. Šel je in že 23. marca 1943 odšel k svojim dragim.«

Jože Mavsar: »Ves vesel se je poslovil od mene in mestnega vrveža, ki mu je bil zoprn in tuj. Odpotoval je v Šentrupert k sorodnikom, ki so ga ljubeznivo sprejeli. Naša domačija je bila brez gospodarja, prazna, zapuščena ... Nekaj dni je ves srečen užival lepoto domačih krajev; bil je sin narave, zdrav in nepokvarjen. Le misel na nesrečne starše, sestro in brate mu je grenila mladost. Ni vedel, siromak, da se jim bo kmalu pridružil tudi on ...«

Vilkova smrt – »Tako je padla osma žrtev naše družine«

»Bilo je 23. marca 1943, nekaj dni po njegovi vrnitvi v Šentrupert. Nič hudega sluteč se je napotil zdoma. Zunaj vasi sta ga opazila domača partizana Milan Tominc in Nace Jerovšek. Sklep v njunem srcu je bliskovito dozorel. Ko se je bratec brezskrbno pripeljal na vozu mimo, sta naperila puški in sprožila. Ostra bolečina se je zarezala v dečkovo telo. Smrtna groza pred partizani mu je dala še toliko moči, da se je spustil v beg. Daleč ni pribežal. Koščena roka smrti je že segla po njem. Zgrudil se je na tla in izkrvavel. Tako je padla osma žrtev naše družine.«

Vilka Mavsarja (roj. 1930) je partizan Milan Tominec ustrelil tri mesece po umoru staršev, sestre in bratov, 23. marca 1943 pri Šentrupertu. VIR: I. Ž.

Potem pa je Milan Tominec pokleknil na eno nogo, pomeril in ustrelil

Pepca Jaki mi je zločin opisala nekoliko natančneje. Ko je Vilko prišel k Jakijevim v Šentrupert, sta naslednji dan s hlapcem ter z vozom odšla v graščino Rakovnik po divan, na katerem bi Vilko spal. Ko sta se vračala in bila že blizu prvih hiš v Šentrupertu, je Vilko zagledal dva partizana (Milana Tominca in Jerovška), ki sta prišla iz smeri Drage. Partizani so zvedeli, da se je Vilko vrnil iz Ljubljane, zato so ju poslali, da ga ustrelita. Zaradi prestalih grozot se je Vilko partizanov izredno bal. Skočil je z voza in začel teči po cesti nazaj. Partizana sta najprej tekla za njim, potem pa je Milan Tominec pokleknil na eno nogo, pomeril in ustrelil. Fantiča je zadel v nogo, nekaj časa je ta še šepal, nato pa se je blizu kapelice zgrudil in obležal. Morilca sta nekaj časa še divje streljala, da bi ljudi prestrašila in bi se potuhnili. Potem ko je Tominec opravil svoj krvniški posel, je odšel v svojo domačo hišo, ki stoji nasproti cerkve v Šentrupertu. Skozi okno sosedove hiše mu je sosedova dekla vsa zgrožena zaklicala, kaj da je storil in zakaj je ustrelil otroka. Zabrusil ji je »Tiho bodi, baba!« in izginil v hiši.

Vilko Mavsar na pogrebu staršev v Mokronogu 3. januarja 1943. VIR: I. Ž.

Vilka Mavsarja je ustrelil zato, da ne bi povedal, kdo je bil vse na Dobu

Vilka so našli šele naslednje jutro. Ležal je mrtev na cesti, kjer je izkrvavel, zadet je bil v žilo odvodnico. Pokopali so ga v domači grob na šentruperškem pokopališču, ostali njegovi (razen Cirila) pa so morali, kot sem že zapisal prej, najti svoj zadnji počitek v več kilometrov oddaljenem Mokronogu. Po vsem tem, kar se je zgodilo, si Jože seveda ni upal iz Ljubljane na pogreb. Po vojni je Tominc izjavil, da je Vilka Mavsarja ustrelil zato, da ne bi povedal, kdo je bil vse na Dobu. Šlo je za nizkotno izmikanje. Seveda je bil takoj deležen odgovora, da bi Vilko lahko v treh mesecih od umora njegove družine in do lastne smrti že vse povedal.

Partizanski zločini, ropanja in grožnje so ljudi prisilili v (samo)obrambo

Mnogi grozljivi partizanski zločini, ropanja in grožnje so tudi nekatere ljudi z območja Šentruperta prisilile, da so začeli organizirati vaško stražo tudi tu. Nekaj jih je bilo že od leta 1942 v t. i. Štajerskem bataljonu, ki pa je bil bolj ali manj gibljiva enota. Konec marca 1943 je tako tudi v Šentrupertu nastala postojanka vaške straže. Kot povsod drugod, se je tudi tu izkazalo, da je bil to takrat edini način, da so vsaj za silo omejili partizansko nasilje. Ker pa se je revolucija že razdivjala in je komunistično-partizansko vodstvo že sprevidelo, da jim okupacija dežele nudi ugodne razmere za izvedbo revolucije, se je nasilje nadaljevalo, spirala tega nasilja pa je vedno bolj naraščala.

Vaško stražo v Šentrupertu je vodil Marko Jakoš (na desni), sin očeta desetih otrok, ki so ga umorili partizani 18. junija 1942, skupaj s šentruperškima župnikom Francom Nahtigalom in kaplanom Francom Cvarom. VIR: I. Ž.

Vaško stražo v Šentrupertu je vodil Marko Jakoš

V Šentrupert je prišlo 32 vaških stražarjev, večinoma domačinov. Poveljnik je bil najprej Viktor Bajc, ko pa je bil ta ubit, je postal poveljnik Marko Jakoš, sin Alojzija Jakoša z Roženberka, očeta dvanajstih otrok, ki so ga zverinsko umorili partizani 18. junija 1942, skupaj s šentruperškima župnikom Francom Nahtigalom in kaplanom Francom Cvarom. Vaška straža se je utrdila v kaplaniji, deloma pa tudi v zvoniku in župnišču. Do maja 1943 se je posadka povečala na 79 članov. Okoli kaplanije in župnišča so zgradili lesene utrdbe in ožje območje obdali z bodečo žico.

Zoran Hudales je v knjigi Občina Trebnje v NOB zapisal (str. 420–421), da so bili najbolj izpostavljeni trije protirevolucionarji: Marko Jakoš, Dori Breznikar in Tone Hočevar (Zajčkov z Vrha). To se zdi kar razumljivo glede na njihovo preteklost. Marku Jakošu so partizani umorili očeta, Izidorja Breznikarja z Vrha so pred tem zverinsko mučili, Tonetu Hočevarju pa so 1. januarja 1943 na Mirni umorili brata Janeza, bogoslovca.

Strašna vest ga je potrla, da je blaznel od žalosti in bolečine

Jože Mavsar: »Ostali smo še štirje bratje: jaz, Franci, Dolfi in Pavel. Brat Dolfi je v usodnih urah, ko je naša družina gorela kot živa plamenica v gradu Dob, prebival v Ljubljani. Strašna vest ga je potrla, da je blaznel od žalosti in bolečine. Njegova prva pot je bila na pokopališče v Mokronog. Vrgel se je na gomilo in klical iz dna obupanega srca. 'Oče, moj oče! Mati, moja mati!' Gomila je bila odeta s hladnim snegom, on pa je grebel po njej z rokami, jo objemal, stiskal na srce in zalival z vročimi solzami. A vse njegove solze, vsi njegovi vzdihi, vse njegove tožbe niso mogle obuditi mrtvih ... Komaj, komaj so ga domačini ločili od groba.

Štiri mesece pozneje je tudi njega zadela partizanska krogla. Tako je padla deveta žrtev komunizma v naši družini.«

Pri Mavsarjevih v Prapročah: levo zadaj oče Jože, mati v narodni noši, spredaj kleči sin Dolfi, desno spredaj Pepca Jaki, levo Anica Jaki, v duhovniškem talarju Alfonz Jaki. VIR: I. Ž.

Dolfi Mavsar je bil med prvimi v vaški straži v Savljah

Dolfi Mavsar je bil med prvimi, ki so se prijavili v vaško stražo v Savljah pri Ljubljani. Menda je bila to po tisti v Šentjoštu druga vaška straža v okupirani Ljubljanski pokrajini. Soborec Janez Orel se ga je spominjal kot družabnega, a mirnega fanta, ki je bil zelo veren in pošten in ni trpel kletvic ali kvantanja. Sprva so imeli postojanko v gozdu in šele oktobra 1942 so prišli v vas. Nekega dne sredi septembra 1942 sta ležala na mahu jase, kjer so bili utaborjeni, okrog njiju pa so bile smreke. Pogovarjala sta se o vzrokih, zakaj sta stopila v vaško stražo. Orel mu je dejal, da zato, ker je OF le krinka komunistične partije, pod njo pa se pripravlja krvava revolucija in prevzem oblasti. Dolfi, ki je pred tem pustil lepo službo tekstilnega tehnika, mu je navedel podobne razloge in poudaril: »Pri nas je številna družina; fantov nas je devet. Če jaz padem, jih ostane še osem. Vsaj eden se mora žrtvovati.«

Zaman so bile vse tolažilne besede

Smrt staršev ga je zelo prizadela. Janez Orel: »Vse mesece, dokler je bil še med nami, ni pozabil te strašne morije njegovih dragih. Včasih sva šla v prostem času nekoliko iz vasi na zimsko, kasneje na pomladansko polje. Nenadoma ga je kakšna malenkost spomnila na dom. Začel je v silni bolečini nemo jokati. Zaman so bile vse tolažilne besede; zato sem navadno umolknil, zavedajoč se, da nimam besed, ki bi mu mogle vsaj malo ohladiti strašno rano.

Nekega dne proti koncu aprila 1943 pa me je nenadoma zaprosil, naj mu posodim častniški pas s torbico in revolver, češ da mora iti domov, da bo vsaj stopil na grob svojih ubogih staršev, bratov in edine sestre, ki jo je tako silno cenil in spoštoval. Prav težko mi je bilo, da je odšel; toda niti najmanj si nisem mogel misliti, da bo tudi on padel kot žrtev komunističnih ubijalcev.«

Na sredini Jože Mavsar, desno Dolfi Mavsar. VIR: I. Ž.

Pozabil je, da ima pred seboj najhujše morilce, kar jih je kdaj živelo na svetu

»Kasneje sem zvedel, da je srečno prispel v domači kraj in živel v tamkajšnji utrjeni postojanki /v Šentrupertu/. Ponoči 2. maja 1943 so partizani napadli postojanko. Fantje so bili v bunkerjih in v postojanki dobro pripravljeni. Ni bilo verjetno, da bi komunisti zavzeli dobro utrjeno postojanko. Tedaj so partizani začeli 'dialog'. Klicali so stražarje, naj se predajo, sicer pa niso bili preveč napadalni. Toda imeli so dobro izdelan načrt, kako bi ubili Mavsarjevega Dolfija. Začeli so ga klicati po imenu. Odzval se jim je, ker jih je poznal. Bili so domači terenci. Govoril je skozi lino v bunkerju, pri tem pa pozabil, da ima pred seboj najhujše morilce, kar jih je kdaj živelo na svetu, katerim ni bilo mogoče nikdar in nikjer zaupati. Medtem ko je Dolfi govoril in našteval vse, ki so bili pri sežigu njegovih, so se prvi komunisti, ki so se splazili do žice, delali kot da se zagovarjajo. Med tem pa je ubijalec – partizan iz teme mirno in z vso natančnostjo meril v lino. V trenutku, ko je Dolfi govoril, je komunist ustrelil in ga zadel točno v čelo.«

Partizani so uničili tudi župnišče v Šentrupertu

Pepca Jaki mi je dejala, da je bil takrat poleg Dolfija ubit še en vaški stražar. Dolfi je skozi lino med drugim govoril tudi z domačinom Milanom Tomincem, ki je bil pred tem že udeleženec napada na grad Dob, kasneje pa je ustrelil Vilka Mavsarja. Utrjena postojanka vaške straže je bila v kaplaniji, ki je stala nasproti šentruperškega župnišča. Partizani so se zadrževali v bližini gasilskega doma. Tam so imeli celo topič, s katerim so hoteli streljati na kaplanijo. Vendar je naravnost nanj padla ena izmed bomb iz italijanskega letala (tako partizanska literatura, domačinka Pepca Jaki pa, da je top zadela italijanska granata, ki je bila izstreljena v oddaljenem Trebnjem) in ubila sedem partizanov.

Tam je bilo mrtvih trinajst partizanov XIII. hrvaške proletarske udarne brigade Rade Končar. V napadu na Šentrupert je sodeloval tudi del Cankarjeve briga­de. Zoran Hudales je v knjigi Občina Trebnje v NOB zapisal (str. 439–441), da so partizani zavzeli zvonik in župnišče, ki so ga uničili, kaplanije pa jim ni uspelo zavzeti. Po njegovem naj bi umrli štirje vaški stražarji, »mnogi« pa so bili ranjeni.

Nekateri trdijo, da je bilo mrtvih več kot trinajst partizanov. Zgradbo kaplanije so po vojni podrli in je danes tam zasebna hiša. Tudi starega župnišča ni več, ampak so po vojni zgradili na njegovem mestu novo.

Nadaljevanje v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [8]

1/12