Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [7]

Napad Cankarjeve brigade na postojanko vaške straže v Šentrupertu zvečer (in ponoči) 1. in zvečer 2. maja 1943 je v knjigi Cankarjeva brigada (Ljubljana, 1975, str. 175–181) pod naslovom Šentrupert opisal Lado Ambrožič - Novljan:

»Po neuspelem vdoru čet čez mejo je operativni štab pripravil akcijo v Mirnski dolini. Tu že od meseca decembra 1942, ko so tri slovenske brigade tako uspešno rušile progo in uničile Dob, ni bilo večje partizanske enote. Operativni štab je imel v mislih dve akciji. Prva naj bi bila usmerjena proti šentruperškim belogardistom, druga pa naj bi bila predvsem oskrbovalnega značaja. Partizani naj bi vdrli v Mokronog in odnesli usnje iz tovarne ter rekvirirali blago pri sovražniku naklonjenih trgovcih. Prvo nalogo so zaupali Cankarjevi brigadi, drugo pa Gubčevi in Primorsko-goranskemu odredu. Obrambo najvažnejših smeri iz Trebnjega so zaupali 13. hrvaški brigadi.«

Pogled na Šentrupert z Vesele Gore. VIR: I. Ž.

Ambrožičev »sovražnik«. Uničevali so Slovence, za njih »sovražnike«.

»V Šentrupertu se je začel razvijati belogardizem že poleti 1942. Junija so voditelji reakcije poslali od tod v štajerski belogardistični bataljon večjo skupino belogardistov. Toda šentruperški magnati so hoteli imeti svojo postojanko in so neprestano prosili italijanske vojaške oblasti, naj bi poslale iz raznih postojank belogardiste, ki so doma iz Šentruperta ali pa iz okoliških vasi. In res so jim končno ustregli: v Šentrupert se je vrnilo 32 belogardistov. Pod poveljstvom vaškega stražarja Viktorja Bajca so se utrdili v kaplaniji, kjer je bila glavna postojanka in v cerkvi. Začeli so mobilizirati po vaseh in do maja zbrali 79 mož in fantov, med katerimi pa so bili nekateri tudi partizanski simpatizerji. Imeli so 103 puške in 2 mitraljeza. To je bila razmeroma slaba oborožitev, zato so se močno utrdili. Poročila borcev, ki so napadali Šentrupert, pravijo, da so imeli že nekaj betonskih bunkerjev, nekaj pa takih iz prsti in hlodov. Povezovali so jih z jarki. Nedaleč od Šentruperta, v Rakovniku je bila italijanska postojanka. V njej je bilo poleg Italijanov, ki so sicer pripadali 98. fašistični legiji iz Trebnjega in so bili v Rakovniku občasno, še 70 belogardistov, ki so prej pripadali Banovi beli skupini iz Trebnjega. Postojanki sta bili oddaljeni ena od druge le okoli dva kilometra ter je bil Šentrupert dosegljiv iz Rakovnika z minometi in deloma tudi s težkimi mitraljezi. Postojanki sta se tako dopolnjevali. Zlasti je bila pomembna rakovniška, ker je bila bolje oborožena in je pri obrambi šentruperške odigrala važno vlogo (Saje, Belogardizem, str. 468). Tak je bil torej sovražnik, ki je postal cilj napada Cankarjeve brigade.«

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Namesto praznovanja delavskega praznika v uničevanje Šentruperta

»Za izpolnitev najtežavnejše naloge v tej operaciji so Cankarjevi brigadi dodelili v pomoč prvi bataljon 13. hrvaške brigade s topom in dvanajstimi granatami. Hrvatje so seveda imeli zelo malo granat. Ko so jih izročali Cankarjevcem, so jim ponovno naročali, naj jih po opravljeni akciji čim več vrnejo (Janez Vipotnik, Spomini, arhiv IZDG). Cankarjeva brigada je pripravila tak načrt: s prvim bataljonom in bataljonom 13. hrvaške brigade bo napadla postojanko, del enot bo blokiral Rakovnik in branil to smer, z delom pa bodo zavarovali dohode z nemške strani. Pri avtomatski oborožitvi so partizani močno prekašali oborožitev šentruperških belogardistov. Top jim je vlival upanje na uspeh.

Cankarjeva brigada se je pripravila na akcijo že na Trebelnem in v Čužnji vasi, kjer je bila 29. in 30. aprila 1943. Dne 30. aprila je dobila 30 novincev z Gorenjske, pa jih je 10 dala v 1., 20 pa v 2. bataljon. Tega dne se je tudi premaknila na izhodišča za napad. Bila so blizu šentruperške postojanke in blizu krajev, kjer je bilo treba varovati smeri ali pa blokirati postojanke. Prvi bataljon je bil v Okrogu, 2. in 3. pa okoli Vesele Gore. Na teh položajih je poveljstvo brigade 1. maja 1943 izdalo bojno povelje, pregledalo še bataljone in čete in izvedlo zadnje priprave za napad. Ta naj bi se v vsej Mirnski dolini začel 1. maja 1943 zvečer – namesto praznovanja tega velikega delavskega praznika«

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani so vdrli v cerkev in zakurili pod stopnicami

»Ko se je zmračilo, so bili partizani Cankarjeve in 13. hrvaške brigade že v Šentrupertu. Prednje oddelke je vodil domačin, kasnejši komandant 15. divizije Milan Tominec. Poznal je vse skrite poti in je pripeljal partizane do gasilskega doma, ki je bil blizu kaplanije. Tedaj je počil prvi strel, s katerim je neki belogardist posvaril posadko, nato se je vnel boj. Toda kaplanija je bila na takem mestu, da se ji je bilo nemogoče približati: beli so obsuli vsakogar z ognjem.

Med bojem so partizani zaslutili, da so belogardisti tudi v cerkvi. Dolgo ni bilo iz nje glasu, potem pa je le padla bomba s cerkvenega zvonika, kar je dalo pobudo za napad. V vrhu zvonika je bilo pet belogardistov, ki so skozi line metali bombe. Z dobrim zadetkom iz minometa so jih naši pregnali v srednji del zvonika in jih začeli pozivati na vdajo. Ker pa pozivi niso nič zalegli, so partizani zaminirali cerkvena vrata, vdrli v cerkev in zakurili pod stopnicami. Streli skozi zvonikovo konstrukcijo in gost dim so prisilili po enournem boju bele k vdaji.

Borci Cankarjeve in 13. hrvaške brigade so se vso noč poskušali približati kaplaniji, da bi jo zaminirali in zažgali. Najbolj so se zanašali na top kal. 65 mm. Postavili so ga kar pred bunkerje in ga namerili nanje skozi cev. Toda granate niso pomagale, ker so bile majhne, zidovje pa debelo. Z jutranjim mrakom so se čete umaknile iz Šentruperta, vendar so se razporedile tako, da so blokirale postojanko in tudi Rakovnik. Upali so, da bodo naslednji dan imeli več sreče. Gubčeva brigada in Primorsko-goranski odred sta imela v Mokronogu več uspeha. Vdrla sta v fabriko usnja in izpolnila nalogo.«

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Partizani so nadaljevali »boj za likvidacijo« šentruperške postojanke

»Čez dan se je težišče borbe premaknilo na bojišče 13. hrvaške brigade, ki je ponoči razrušila progo na odseku med Trebnjim in Mirno, zjutraj 2. maja pa je zasedla položaje pri Gomili in Brezovici. Italijani v Trebnjem so zbrali nekaj čet, da bi priskočili na pomoč obema napadenima postojankama. Polkovnik Pelazzi, stari znanec partizanskih brigad, je zbral skupino, ki so jo sestavljali bataljon iz 98. legije črnih srajc, 2. bataljon 24. pehotnega polka divizije 'Isonzo', posebni bataljon št. 1 in vod topov (dva) kal. 75 mm. To so bili trije bataljoni in topništvo, ki so napadali dva bataljona 13. hrvaške brigade. Pri Gomili in Brezovici sta 2. in 3. bataljon te brigade spustila Italijane čisto v bližino, da je bil ogenj bolj učinkovit. Italijani so potem napadali štiri ure, a partizanov niso mogli vreči nazaj. Boj 13. brigade je bil torej izredno uspešen. Omogočil je, da so partizani nadaljevali boj za likvidacijo šentruperške postojanke. Kako so se Hrvatje zagrizeno bili, nam pove podatek, da je borcem že pohajala municija in da je 2. bataljon odbil poslednji juriš Italijanov z ročnimi bombami v protijurišu. Italijani so poročali, da se akcija ni mogla nadaljevati zaradi zagrizenega nasprotnikovega odpora. Pomagalo ni niti to, da so streljali s topovi iz postojanke Trebnje. Na tem odseku so imeli Italijani 4 mrtve (med njimi stotnika) in 10 ranjenih (med njimi poročnika).«

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Šentrupert je uničeval partizanski komandant Predrag Jevtić

»Čez dan 2. maja sta torej Cankarjeva brigada in 1. bataljon hrvaške brigade blokirala postojanki. Krajši boj je imela Cankarjeva brigada na Veseli Gori, kamor so vdrli belogardisti. Cankarjevci so jih pregnali. Ob 4. popoldne je italijansko letalstvo bombardiralo partizane. Bombe so ubile tri cankarjevce, 10 pa so jih ranile (po zapisu iz dnevnika Vladimirja Mišice). Bataljon 13. hrvaške proletarske brigade pa ni imel izgub. V presledkih je sovražno topništvo ves dan obstreljevalo brigade.

Zvečer so nadaljevali napad na kaplanijo. Načrt so pripravili tako, da bi najprej top s tremi granatami, ki bi jih hitro izstrelili zaporedoma, pognal branitelje v zaklone. Tedaj bi bombaši nametali skozi line v bunkerje mine in bunkerje zavzeli, potem bi nekateri vdrli v kaplanijo. Načrt pa se je izjalovil. Okoli topa, ki so ga imeli prav blizu postojanke, nekoliko zaklonjenega za gasilskim domom, se je iz radovednosti in nepremišljenosti ter zavoljo pomanjkanja discipline zbralo mnogo bombašev in drugih partizanov. Najprej so izstrelili prvo granato, nato so spet naravnavali top, da bi izstrelili še drugo. Tedaj so iz Rakovnika začeli obstreljevati partizane z minometi. Ker so v postojanki v Šentrupertu vedeli za položaj topa, ki so ga tako neprevidno izdali partizani sami, je bilo posadki v kaplaniji lahko sporočiti italijanskim minometalcem, kje je top. Italijani so zadeli v polno. Ena mina je padla kar na cev topa in ga poškodovala. Padli so trije člani topovske posadke, 7 pa je bilo težje ali lažje ranjenih. Tudi 7 borcev Cankarjeve brigade je bilo ranjenih. To je bilo zadosti, da je navdušenje za nadaljevanje akcije upadlo. Začelo je tudi deževati, in ker ni bilo upanja na uspeh, je komandant Predrag Jevtić ukazal prekiniti boj.«

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Cankarjeva brigada je imela v obeh dneh boja precej izgub

»Za drugi dan, 3. maja 1943, so Italijani pripravili dve bojni skupini: prva je bila skupina Pelazzi sestoječa iz bataljona 98. legije črnih srajc, 1. bataljona 51. polka divizije 'Cacciatori', posebnega bataljona št. 1 in voda topov kal. 75 mm. Drugo skupino, imenovano Sordi, so sestavili iz 2. bataljona 24. polka divizije 'Isonzo', po enega bataljona iz 23. in 24. pehotnega polka divizije 'Isonzo' in topovskega voda 65 mm. To je bilo skupaj šest bataljonov in baterija topov. Obe skupini sta brez posebnega odpora prispeli v Šentrupert, Rakovnik in nazadnje v Mokronog. Tu sta se sestali. Partizani se niso spuščali v boje z Italijani. Sovražnik je imel v obeh dnevih bojev 9 mrtvih, 21 ranjenih in 3 pogrešane. Znani so le podatki o izgubah 13. hrvaške brigade: 5 mrtvih in 20 ranjenih. Cankarjeva brigada je imela v obeh dneh boja precej izgub, zlasti je bilo veliko ranjenih.«

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

»Splošen uspeh operacije« v Mirnski dolini je bil »polovičen«

»Splošen uspeh operacije v Mirnski dolini je bil torej polovičen. Sovražne postojanke so bile namreč močneje utrjene (tu se je poznal vpliv italijanskih inženircev) ter sta jih podpirala težko orožje in letalstvo. Italijani so imeli belogardistične postojanke pod nadzorstvom in niso dopuščali, da bi bile popolnoma poražene. Sovražnik je drugi dan operacij v Mirnski dolini že uporabil šest bataljonov, kolikor jih je tedaj zmogel na hitro spraviti skupaj. Vendar lahko opazimo, da je italijanskim poveljnikom že manjkala poprejšnja smelost, ki so bili z njo nastopili na primer v bitki v Suhi krajini in pri Ribnici. Tudi ostrine v bojih ni bilo take. V bojih pri Gomili so imeli Italijani najmanj štirikratno premoč, pa se jim je 13. hrvaška brigada z dvema bataljonoma uspešno postavila po robu. Zaradi neprestanih porazov na frontah se je pri sovražniku poznalo upadanje volje za boj.

Po boju v Mirnski dolini sta bili 13. hrvaška in Cankarjeva brigada severozahodno od Mirne, Gubčeva brigada in Primorsko-goranski odred pa okoli Trebelnega. Nato se je odred vrnil na Hrvaško.«

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Ranjenci so pri komunistih le malo šteli

»Cankarjeva brigada je po šentruperški akciji bila v Okrogu. Od tod je odšla z ranjenci 3. maja ob pol 9. uri zjutraj proti Čatežu. Bataljoni so se razporedili: 1. s štabom v Čatežu, 2. v Dolenji in Gorenji vasi, 3. pa v Tihaboju. Ta je imel pri sebi tudi ranjence. Okoli Tihaboja je bila 13. hrvaška brigada. Dne 4. maja je Cankarjeva spet dobila novince. Prišlo je 42 Gorenjcev, ki so jih hitro razporedili po enotah, zvečer pa so odšli na progo v akcijo, ki pa ni posebno dobro uspela. Sedaj so namreč Italijani vpeljali na železnicah nov sistem vezanja tračnic – varili so jih – in partizani trenutno niso imeli na voljo primernega orodja, da bi jih razlomili. Cankarjeva je ponoči na 5. maj srečno prenesla čez progo na odseku med Veliko Loko in Trebnjem ranjence in se zjutraj 5. maja skupaj s 13. brigado premestila v Gorenji in Dolenji vrh, kjer je ostal 2. bataljon, medtem ko je 1. odpeljal ranjence proti Rogu, 3. pa mu je zavaroval prehod čez Krko. To pot je ubral tudi 3. bataljon Gubčeve brigade z ranjenci. Trinajsta hrvaška brigada je bila v Dobrniču in okolici.«

Farne spominske plošče v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Ambrožič besednjak, značilen za povojno propartizansko publicistiko

Tako Lado Ambrožič - Novljan v knjigi Cankarjeva brigada. Njegov opis in uporabljeni besednjak je bil značilen za povojno propartizansko publicistiko. Tiste, ki so jih napadali, so partizani imenovali sovražniki, ki jih je bilo treba kakor koli uničiti. Za levičarsko komunistično ideologijo so obstajali samo njihovi, vsi ostali pa so bili ničvredni ali v vojnih razmerah vredni le uničevanja.

V Mrliški knjigi župnije Šentrupert so pod datumom 2. maj 1943 vpisani štirje, ki so bili ubiti tisti dan: poleg Dolfija Mavsarja (roj. 16. 1. 1922) še Anton Mikec z Vesele Gore (roj. 4. 12. 1913), Ivan Bajc z Nove Gore (roj. 8. 3. 1909; žup. Sv. Križ) in Jožef Munc iz Vrbovca (roj. 9. 3. 1921).

Nadaljevanje v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [9]

1/11