Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [8]

Darko Mavsar

Ivo Žajdela, Zasuta usta (samozaložba, Ljubljana, 1996, str. 149–144): 27. decembra 1942 je bil na gradu Dob ubit tudi Darko Mavsar (rojen 6. januarja 1921), balkanski prvak v metu kopja. Leta 1986 je v emigraciji o njem napisal kratko pričevanje Ivan Boh. »Bilo je zgodaj spomladi leta 1936. Z znanim metalcem krogle in diska Francetom Jegličem sva trenirala met diska, ko se nama je prav boječe približal mlad dijak v družbi nekoliko starejšega spremljevalca. Vprašala sta naju, če lahko gledata najino metanje. Čez nekaj časa se je mlajši opogumil in se predstavil kot Darko Mavsar. Prosil naju je, če bi lahko tudi on poskusil vreči disk. Nekajkrat zaradi nepravilne drže ni imel velike sreče. Ko sva mu pokazala pravilno držo, je bil nekoliko boljši. Nato je začel bolj pogosto trenirati.«

Darko Mavsar VIR: I. Ž.

V Bukarešti je postal balkanski prvak v metu kopja

»Poleti je začel metati kroglo, disk in kopje. Presenetljivo je napredoval le v metu kopja. Dobrih trenerjev takrat ni bilo. Kljub temu je imel naš klub Pla­nina še kar dobrega, po rodu sicer Nemca, ki smo ga klicali gospod Klein (nosil je monokle). Ko je opazil, da Dare (tako smo ga potem klicali) zelo dobro meče kopje, se je začel bolj zanimati zanj. Dare je bil zelo sramežljiv. Če so bile v bližini članice Planine, je včasih kar pobrisal na drugi konec sta­diona, da ga ne bi kakšna ogovorila. Najraje se je zadrževal v moji in Jegličevi bližini. Jeseni je bil na lahkoatletskem tekmovanju več klubov že prvi med mladinci v metanju kopja.

Nato je v Bukarešti postal balkanski prvak, o čemer so časopisi precej pi­sali. Mislim, da je bil drugi udeleženec krajši kar za sedem metrov. Ko smo se včasih pogovarjali o prihodnosti, je gospod Klein večkrat omenil, da ima Darko priložnost postati celo svetovni prvak.«

Darko Mavsar, poklon bratu Franciju 4. junija 1942. VIR: I. Ž.

Tik pred božičem je prišel domov in k svoji smrti nasproti

»Po vrnitvi iz Bukarešte je postal bolj zgovoren. Tudi do žensk ni bil več tako vidno sramežljiv. Zanj se je začelo zanimati tudi več drugih klubov, vendar se Planini ni izneveril vse do italijanske razpustitve vseh organizacij po okupaciji leta 1941. Ker je bil klub Planina najbolj katoliško usmerjen, je lahko imel na stadionu prostore in to celo v brezplačno uporabo. Ko so Italijani razpustili tudi fantovske odseke, kjer sem bil zaposlen kot telovadni učitelj, se je v prvih mesecih okupacije vse športno delovanje ustavilo (kmalu sem bil nastanjen na prehranjevalnem uradu). Šele po več mesecih smo se začeli počasi spet sestajati na stadionu, kamor so začeli zahajati tudi italijanski vojaki. Z Daretom tako nisem bil več tako pogosto skupaj.

Ko so italijanski trenerji opazili nadarjenost Darka Mavsarja, poleg njega pa še tekača na srednje proge Zvonka Koširja, so oba povabili na tekmovanje spomladi 1942 v Milano. Nastopa sta se tudi udeležila in požela lep uspeh. Komunisti so imeli to za kolaboracijo. Košir se je tega ustrašil in se umaknil, Dare pa se za to ni kaj dosti menil in je še naprej hodil trenirat na stadion.« Tako o Darku Mavsarju Ivan Boh.

Darko je bil nekaj pred umorom v dvorcu Dob 27. decembra 1942 v Italiji, kjer naj bi nastopil za italijansko reprezentanco, vendar tega ni hotel. Tik pred božičem je prišel domov in k svoji smrti nasproti.

Italijani so Pavla Mavsarja odpeljali v internacijo na Rab

Pavleta Mavsarja so Italijani aretirali verjetno maja 1942 in ga z drugimi odpeljali v internacijo. Ko se je njegov brat Jože Mavsar vrnil v Ljubljano v semenišče, mu je ravnatelj priskrbel prevajalca, s katerim je nato šel k italijanskemu vrhovnemu poveljniku v Ljubljani generalu Gambari. Naj nadaljujem z njegovo pripovedjo: »Brat Pavel je ta čas, ko je slovenska zemlja pila kri, ki so jo prelivali rdeči revolucionarji, živel kot interniranec na otoku Rabu. Italijanski fašisti so ga že v poletju 1942 aretirali na domu v Prapročah in odgnali. Fašisti so takrat odpeljali v internacijo skoraj vse moške v naši vasi, čeprav so bili odločni protikomunisti. Tudi to je bilo delo komunistov, ki se jim ni gabilo nobeno še tako podlo sredstvo, kadar so se hoteli znebiti svojih nasprotnikov. Spretno so navezali stike s poveljniki italijanskih posadk in jih pridobili za svoje namene. Tako se je zgodilo, da so fašisti odgnali v internacijo večinoma ljudi, ki niso imeli nobenih zvez s partizani, komunistom samim pa so prizanašali.«

Italijani so odpeljali v internacijo skoraj same protikomuniste

»Brat Pavel je v internaciji stradal in trpel, da smo se bali za njegovo življenje. Hiral je telesno in duševno. Poskusil sem vse, da bi ga rešil trpljenja. Po zverinskem umoru sedmih članov naše družine sem se januarja 1943 napotil na italijansko vojaško poveljstvo v Ljubljani. Posrečilo se mi je priti do generala Gambare. Opisal sem mu tragedijo naše družine in ga vprašal, ali ni ta tragedija zadosten dokaz, da moj brat Pavel ni komunist. Ves osupel je general poizvedoval, zakaj so brata internirali. Odkrito in pogumno sem mu povedal, kako so njegovi podrejeni organi v naši dolini odpeljali v internacijo skoraj same protikomuniste. Razložil sem mu tudi, da je bil zločin v gradu Dob storjen v sporazumu z italijanskim vojaškim poveljstvom v Mokronogu. General Gambara je tako zavpil, da sem se bal, da bom končal v ječi. Nato je po kratkem, mučnem molku le obljubil, da bo bratu izposloval prostost. Zgodilo se je nekaj, česar nisem pričakoval. Pavletu so v taborišču takoj dali nekaj paketov hrane, ki so mu bili poslani v taborišče. Gambara pa je po telefonu uredil, da bi Pavleta izpustili, vendar je bil telesno tako izčrpan, da po izjavi zdravnikov najmanj en mesec ni bil sposoben za potovanje. Ko se je končno vrnil, sem ga takoj peljal k zdravniku. Ta je ugotovil popolno oslabljenje srca in mi zaupno svetoval, naj mu zamolčimo tragedijo naše družine. Grozna novica bi utegnila povzročiti katastrofo.«

Na sredini Jože Mavsar, ob njem brata Franci in Pavel v domobranski uniformi. VIR: I. Ž.

Zagrebel je obraz v dlani in jokal kot otrok

»Poslal sem ga k sorodniku Nacetu Pevcu v Šentvid pri Stični; on je zanj zelo skrbel. Šele kasneje, ko se je telesno in duševno nekoliko opomogel, smo mu previdno povedali vse. Nikoli ne bom pozabil groze, ki se mu je vžgala v očeh, in žalosti, ki mu je zasenčila čelo. Zagrebel je obraz v dlani in jokal kot otrok ...

Trpljenje, ki ga je okusil v internaciji, je na njem pustilo vidne sledove. Za težje delo ni bil več sposoben. Zato ga tudi v domobransko vojsko, ki se je organizirala, da bi zaščitila prebivalce pred partizansko krvoločnostjo, niso sprejeli. Šele nekaj mesecev pred razpadom nemške vojske je stopil v službo k ljubljanski policiji. /Franci Mavsar mi je novembra 1991 v pismu napisal, da je njegov birmanski boter Nace Pevec bil tisti, ki je Pavleta spravil v službo na glavno policijo v Ljubljani, op. I. Ž./

Okupator nam kljub vsej tragediji, ki smo jo doživeli, ni bil naklonjen. 11. junija 1944 sem bil v Ljubljani posvečen v duhovnika. Ker nove maše nisem mogel imeti v rojstni župniji v Šentrupertu, sem jo imel v ljubljanski stolnici. Brat Pavel se je tega lepega slavja hotel udeležiti in z mano deliti srečo, vendar so mu Nemci to preprečili. In oče ter mati ... Kako sta hrepenela po tem dnevu! Ni jima bilo usojeno, da bi svojega sina videla pred oltarjem ... Nato sem nastopil službo kaplana v Hotedršici.«

Nova maša Jožeta Mavsarja, s ceremonialom, leta 1944. VIR: I. Ž.

Pavleta Mavsarja so komunisti v Kočevskem rogu ubili 8. junija 1945

Jože Mavsar je v 90. letih povedal, da se je za duhovnika odločil že kot otrok. »Seveda so me skušali pregovoriti. Ko so vse naše pobili, mi je rekel stari oče: 'Domov pojdi, kjer imaš dve, tri kmetije, vinograde, da boš to vodil.' No, hvala Bogu sem pri svoji odločitvi ostal.«

Pavleta so po vojni z ostalo policijo s Koroškega vrnili v Škofove zavode v Šentvidu pri Ljubljani. V policiji je bil tudi legendarni rešenec iz roškega brezna France Dejak. On je kasneje povedal, da bi moral biti Pavel kot mladoleten izpuščen, vendar ga je nek partizan v Šentvidu prepoznal, nato pa strahotno pretepel. Kasneje, ko so jih z vlakom peljali v Kočevje, naj bi mu nekdo svetoval, naj skoči z vlaka, ker ga bodo gotovo ubili, vendar tega ni mogel storiti, ker je bil tako pretepen. Po Dejakovi pripovedi so komunisti Pavleta Mavsarja ubili v Kočevskem rogu 8. junija 1945.

Komunisti so ubili še desetega člana Mavsarjeve družine

Tako so komunisti oziroma partizani ubili še desetega člana Mavsarjeve družine. Kar posebej zbode v oči, je vedenje komunistov, potem ko so v šentviškem taborišču zvedeli, da je tam nekdo iz Mavsarjeve družine. Darko je bil deležen »posebnega postopka« predvsem zato, ker je bil Mavsarjev. Da to ni bil slučaj, lahko vidimo že pri umoru Vilka ter nato še Dolfija. Tudi Vilka, 12-letnega fanta, ki že po naravi ni mogel biti za nič kriv, so ubili samo zato, ker je bil Mavsarjev. Enako so se ob napadu na vaško stražo v Šentrupertu lotili Dolfija. Domači terenci (po pripovedi domačinov predvsem Milan Tominec) so izbrali prav njega in ga s prevaro (»pogovorom« na daljavo) pripravili do tega, da jim je skozi lino odgovarjal. Nato so ga ustrelili. Samo zato, ker je bil Mavsarjev. Za šest članov Mavsarjeve družine v gradu Dob pa ni bilo dovolj, da so jih ustrelili, ampak so jih morali nato še politi z bencinom in zažgati. Celo pokopani niso smeli biti na domačem pokopališču. Šlo je torej za poseben obred ubijanja oz. uničevanja.

Prav ob tem se mi postavlja temeljno vprašanje o smiselnosti in pravilnosti naše zgodovinske stroke, ki zgodovino piše predvsem na podlagi dokumentov (pisnih virov), skoraj popolnoma pa zanemarja prakso (dogodke na terenu).

Nova maša Jožeta Mavsarja, desno Franci Mavsar, zadaj Jože Kovač z ženo, leta 1944. VIR: I. Ž.

Po uničenju Turjaka je Milan Tominec v Velikih Laščah iskal Francija

Franci Mavsar (roj. 23. septembra 1927) je v času zločina v gradu Dob imel petnajst let. Takrat se ni mogel udeležiti družinskega božičnega praznovanja. Najprej ga je oče poslal na Mirno k nekemu obrtniku, kjer naj bi se učil za mizarja. Ker pa mu to ne bi dalo formalne izobrazbe, ga je poslal v Ljubljano k salezijancem, kjer je nadaljeval pravo šolanje za mizarja v obrtni šoli. Študij ga je tiste dni, ko so partizani 27. decembra 1942 uničili njegovo družino, zadržal v Ljubljani.

Novembra 1991 mi je Franci Mavsar, ki je takrat živel v Clevelandu v ZDA, v pismu na kratko opisal tudi svojo medvojno pot. Septembra 1943 se je z mnogimi drugimi vaškimi stražarji tudi on znašel na Turjaku. Po zavzetju Turjaka so ga partizani zaprli v neko skladišče v Velikih Laščah ter tam zaslišali. Franci zatrjuje, da se je pred ujetniki pojavil nam že znani Milan Tominec, v rokah pa je imel seznam ujetnikov, na katerem je bilo tudi Francijevo ime. Ko ga je poklical po imenu, se je Franci potuhnil, kot da ga ni. Poklical ga je večkrat, to pa so slišali bogoslovci, ki so bili zunaj stavbe, eden izmed njih pa je na glas rekel, da je verjetno Mavsarjev Franci med potjo na Rašici ušel. Naslednji dan je Tominc spet prišel s seznamom in ga večkrat poklical. Franci je molčal, čeprav je nekaj partizanov med ujetniki spraševalo, če ga kdo pozna. Nihče ga ni izdal.

Imel je 16 let, ko se je z izmišljenim imenom rešil iz partizanskih krempljev

Ko je Tominc odšel, je Franci stopil k zasliševalni mizi in se predstavil pod tujim imenom. Povedal jim je, da je v Ljubljani ušel iz poboljševalnice in da so ga beli zajeli. Eden izmed članov komisije, imel je velike brke, ga je potrepljal po rami in rekel, da take fante rabijo. Dodelil ga je neki skupini, ki je stala na dvorišču. Popoldne naj bi šli v delavski bataljon. Tam se je spet pojavil Tominc in pozval, naj se javijo tisti, ki so zelo mladi. Najprej se je javil nek 13-letni fant, ki je bil doma nekje od Svetega Križa pri Moravčah na Dolenjskem, nato pa je pred Tominca stopil Franci. Na vprašanje, kako se piše, mu je Franci odgovoril da Tone Rugelj in da je doma iz Dobrepolja. Na vprašanje, koliko je star, mu je odgovoril, da 14 let, čeprav jih je imet 16. Stražarjem je Tominc ukazal, naj ju izpustijo, ter njima naročil, da se morata javiti na glavni komandi v Ponikvah. Nato sta šla mimo komande v Ponikvah in že v temi prišla na Videm. Tam se je skrival pri sorodnikih, ko pa so prišli v vas Nemci, je odšel z drugimi skrivači proti Ljubljani. V Želimljah so jih ustavili vlasovci ter zaprli v tamkajšnjo cerkev. Rešil jih je tamkajšnji župnik; jamčil je, da ne gre za partizane. Do Ljubljane jih je pospremila celo vlasovska straža. Videli so tudi partizane v zasedi, ki pa si niso upali streljati.

Franci Mavsar kot domobranec. VIR: I. Ž.

Bil je na domači domobranski postojanki pri sv. Heleni na Mirni

V Ljubljani se je Franci znašel v dvanajsti četi v Tehnični šoli. Ko je zanj zvedel starejši brat bogoslovec Jože, je takoj prišel ponj. Poslal ga je k salezijancem na Selo pri Ljubljani, da bi dokončal obrtno šolo oziroma šolo za mizarja. Pozno jeseni so Nemci poslali nalog, da mora skupaj z drugimi med »totovce«. Salezijanci so jih zato odredili k domobrancem. Nekatere v podoficirsko šolo v Moste, Francija s še nekaj drugimi pa v domobransko šolo v Dravlje h komandantu Stamenkoviću. Tam se je prehladil in stotnik Grapar mu je dodelil trimesečno bolniško. Kasneje se je znašel na domači domobranski postojanki pri sv. Heleni na Mirni. Tam ga je komandant Jože Sladič zaslišal, naslednji dan pa je odšel domov. Zvečer je hodil spat v postojanko pri sv. Heleni. Toda že čez nekaj dni mu je sosed Jože Korelc prinesel domov puško in strelivo, teti pa dejal, da mora Franci takoj na postojanko.

Srečno se je prebil z Dolenjske na Koroško

Naslednji dan je skupaj z drugimi domobranci in nekaterimi civilisti odšel v Tržišče. Od tam se je kot prostovoljec z nekaj fanti vrnil s patruljo v domačo župnijo. Ko so prišli do gradu Dob, so nanje nekje od Debenca streljali partizani. Čeprav se je s soborci dogovoril, da se bodo dobili pri njegovi hiši, jih kasneje ni bilo. Teta, očetova sestra, je dala zapreči samček, s katerim ga je sosed Tone Anziček odpeljal v Tržišče. Spotoma sta pobrala še znanca Stojana. Ko so prišli v Tržišče, so zvedeli, da so drugi domobranci že odšli proti Sevnici. Odpeljali so se za njimi ter jih kmalu dohiteli, Franci pa je Anzička poslal nazaj domov. Ko so nato prišli do Celja, so jih tam partizani hoteli razorožiti. Poveljnik je ukazal umik v gozd. Tam so odložili prtljago ter obdržali le orožje. Precej fantov se je odločilo za vrnitev domov. Franci se je z drugimi srečno prebil čez Sveti Miklavž in Železno Kaplo v Celovec. Med potjo so partizani zajeli veliko soborcev, ki so odhajali v patrulje. Franci Mavsar kasneje ni bil vrnjen iz Vetrinja.

France Mavsar je živel v Clevelandu v ZDA, poročen je bil z Ivico, umrl je 27. maja 2006.

Njegov brat, duhovnik Jože Mavsar (roj. 17. 10. 1919), je umrl v kraju East Helena v Montani v ZDA 21. marca 2002. Pokopan je v grobu družine Mavsar v Šentrupertu.

Nadaljevanje v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [10]

1/7