Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [9]

Kot sem že omenil, je po poboju Mavsarjevih 27. decembra 1942 na njihovem posestvu ostal hlapec Anton Ajdišek z Okroga. Ko so nekega dne leta 1943 prišli partizani, jih je ozmerjal z morilci. Ugrabili so ga ter odgnali s seboj v gozd. Za njim je izginila vsaka sled. Nato je prišla na kmetijo Rozalija Jaki, sestra lastnika posestva Jožeta Mavsarja.

Mavsarjevino je od t. i. »narodne imovine« »kupil« Jože Jerman

Po vojni je nova komunistična oblast posestvo zaplenila. Od tako imenova­ne »narodne imovine« jo je »kupil« Jože Jerman. Kdo je bil Jože Jerman? Najbolje, da glede tega navedem del govora Jožeta Mavsarja, ki ga je imel 8. julija 1990 na prireditvi Slovenski dan v Clevelandu: »Bil sem študent v Škofovih zavodih v Šentvidu nad Ljubljano. Moj ata me je obiskal in povedal, da je v sosednji vasi reven čevljar /ta je bil tudi Mavsarjev hlapec, op. I. Ž./, ki je zelo nevarno zbolel. Noga se mu je tako zagnojila, da je zdravnik svetoval amputacijo, če hoče ostati pri življenju. Revež ni imel ne zavarovalnine ne denarja. Zdravnik se je obrnil na mojega očeta in ga prosil, če lahko on plača operacijo. Ata mu je takoj odgovoril: 'Storite vse, da rešite Jožetu življenje. Jaz jamčim, da bo operacija plačana.' Kadar koli sem nato šel mimo hiše Jožeta Jermana, me je vedno poklical: 'Jožko, pridi noter. Naj ti povem, da tvojega ata ne bom nikoli pozabil. Če ne bi on plačal operacije, bi bili tile moji otroci danes brez očeta.'«

Mavsarjeva hiša v Prapročah pri Mirni leta 1994. FOTO: Ivo Žajdela

Na Mavsarjevini je živel paznik na Dobu

»Nekaj tednov po pokolu moje družine mi je stari ata zaupal: 'Jožko, ali veš, kdo je bil na Dobu, ko sem prosil za življenje ata, mame, bratov in sestre? Sin tistega Jožeta, ki mu je ata pred leti rešil življenje. Na ves glas je vpil: 'Smrt Mavsarju!' 'Stari ata, tega vam ne bom nikoli verjel.' 'Le čakaj, pa boš vse verjel.' Res, ko je Tito prevzel oblast, je bil naš dom z več zemlje dodeljen tistemu Jožetu Jermanu; on se je nato z ženo in hčerko Justi preselil tja. Njegov sin, ki je leta 1942 na Dobu zahteval Mavsarjevo smrt, pa je ostal na Jermanovem domu. Njegova hči še živi na našem domu. S težkim srcem sem se pred leti, ko sem si s svojim škofom iz Montane šel ogledat svoj dom v Prapročah, odzval njenemu povabilu, naj stopim v hišo. Z njo in z njenim možem sem spil v znak sprave kozarec vina.«

Ko se je Jerman preselil na Mavsarjevino v Prapročah, se je morala Mavsarjeva sestra Rozalija Jaki od tam odseliti. Po demokratizaciji je na Mavsarjevini živela Jermanova hčerka Justi; pisala se je Zorenč (poročila se je s paznikom na Dobu).

Komunisti so si razdelili tudi drugo Mavsarjevo posestvo

Naj omenim, da so bili Mavsarjevi poleg svojega posestva lastniki še enega, ki so ga kupili pred vojno. V Podgorici pri Šentrupertu so kupili Simončičevo posestvo, ki je zaradi dolgov pristalo na dražbi. Simončič je bil konjski mešetar in je rad igral karte. Najel je posojilo, ki ga nato ni več mogel odplačati, tako da je njegovo posestvo v Podgorici sodišče dalo na dražbo. Kupil ga je Mavsar, Simončič pa je odšel v Ameriko in se ni nikoli več oglasil. Mavsar njegove družine ni vrgel na cesto, ampak jo je pustil živeti v stari, leseni, s slamo kriti hiši. Kupil je celo dva vagona opeke in za užitkarico (gospodinjino sestro) sezidal skromno, a zidano hišo. Korist je imel tako le od zemlje. Ko so po koncu vojne to posestvo komunisti delili svojim pripadnikom, Simončičeva ni bila za to, ker naj bi Mavsar do posestva prišel z goljufijo. Delilec ji je odgovoril, da so pregledali listine in da je Mavsar posestvo pravilno kupil. Dodelili so ji del posestva, ker je bil njen sin v partizanih, ostalo pa so razdelili med svoje pripadnike.

Predsednik občine Trebnje se z Francijem Mavsarjem ni hotel pogovarjati

Franci Mavsar, ki je poleg Jožeta edini preživel morijo svoje družine, je takoj po sprejetju zakona o denacionalizaciji vložil zahtevo po vrnitvi premoženja. Ker ni bilo odziva, je na slovenske politike naslovil številna pisma: predsedniku države Milanu Kučanu dve, predsedniku vlade Janezu Drnovšku prav tako dve (drugo, precej dolgo, 15. aprila 1994), predsedniku parlamenta Hermanu Rigelniku štiri, pravosodnemu ministru Mihi Kozincu pa kar pet pisem. Kozincu je pisal zato, ker je pravosodno ministrstvo dodelilo uporabljanje enega dela nekdanje Mavsarjeve zemlje kaznilnici Dob. V pismu Drnovšku je opisal tudi sramotno dejanje, ki ga je bil deležen v stavbi občine Trebnje. S svojo odvetnico se je odpravil k predsedniku skupščine občine Trebnje. Srečala sta ga na hodniku pred njegovo pisarno. Ko se mu je Franci Mavsar predstavil in mu dejal, da je prišel zaradi vrnitve odvzetega premoženja, ga je predsednik občine takoj prekinil in mu rekel, da je dobil njegovo grozilno pismo in da se z njim več ne bo pogovarjal.

Desno Franci Mavsar, levo sestrična Pepca Jaki, v Clevelandu. VIR: I. Ž.

Pravico je iskal celo pri Clintonu in zunanjem ministru Christoperju

Seveda je bilo tisto »grozilno pismo« izmišljeno, saj je šlo za navadno pismo, ki mu ga je Franci Mavsar pisal. Odrinil ga je od vrat in odšel v svojo pisarno. Ni imel niti toliko olike, da bi mu rekel, naj se odmakne od vrat. Franci je dve pismi pisal tudi predsedniku temeljnega sodišča v Ljubljani, pisal pa je tudi slovenskemu veleposlaniku v Washingtonu Ernestu Petriču in konzulu v Clevelandu Karlu Bonuttiju. Vsem je podrobno razložil problematiko. Za razliko od Petra Venclja, ki je »skrbel« za Slovence po svetu, je od predsednika Billa Clintona ter zunanjega ministra Warena Christoperja odgovor dobil. V njem sta mu sporočila, da je njuna vlada nato iskala informacije o primeru Mavsar pri naši, ta pa ji je odgovorila, da je Slovenija že sprejela zakon o denacionalizaciji, po katerem se bo vse odvzeto premoženje vračalo. Temu naj dodam, da je Franci Mavsar del zemlje in gozda dobil vrnjeno.

Komunizem je Mirnsko dolino povsem spremenil

Po vojni je na Slovenskem zavladala popolna komunistična diktatura. Tisti, ki so se rešili v tujino, so bili v primerjavi z več kot deset tisočimi ubitimi Slovenci (protikomunisti) pravzaprav nekakšne izjeme. Preživeli so samo zato, ker se jim je uspelo umakniti pred morilci, nato pa še pred krvavo kupčijo med Angleži in slovenskimi komunisti na Koroškem.

Kako globoko v človeško bit se je zagrizla ta diktatura, sem najbolje občutil v začetku decembra 1994, ko sem na območju Mirne, Šentruperta in Mokronoga zbiral podatke za to zgodbo. Dolino je komunizem zelo spremenil. Tako v njeni predvojni podo­bi kot v mišljenju prebivalcev. Zaradi številnih gradov in cerkva so jo imenovali dolina gradov. Že med vojno so partizani v samem središču doline uničili graščini Dob in Rakovnik, na obrobju pa mogočna gradova Mirna in Mokronog. Konec petdesetih let so na mestu graščine Dob začeli graditi največji slovenski zapor, ki je pravzaprav uresničeni simbol diktature, kar se kaže v zaprtosti in prestrašenosti ljudi, čeprav se je Slovenija že več let demokratizirala. Polstoletna diktatura je tu bolj kot kjerkoli drugje v Sloveniji naredila svoje.

Jože Mavsar je sestrično Pepco Jaki prosil za prekop

Moralo je preteči četrt stoletja od konca vojne, da je Jože Mavsar, duhovnik v ZDA, načel vprašanje prekopa šestih svojih najbližjih iz »tujega« mokronoškega pokopališča (brez znamenja, kdo je tam pokopan), na domače v Šentrupertu. Več ljudi, ki so bili na obisku v Ameriki, je zaprosil za prekop. Tudi svojo sestrično Pepco Jaki (med vojno je bila v Dalmaciji), ki je skrbela za oba Mavsarjeva grobova (šentruperškega in mokronoškega), ko je bila leta 1971 pri njem na obisku. Leta 1972 je Jože prvič prišel na obisk v domovino. Takrat se je v Šentrupertu srečal tudi z Vilkovim morilcem Milanom Tomincem in ga prosil, naj posreduje za prekop, vendar je bila ta prošnja neuslišana.

Prvotni grob, kjer so v Mokronogu pokopali umorjene Mavsarjeve (fotografirano leta 1994). FOTO: Ivo Žajdela

Ko je Pepca Jaki hotela Mavsarjeve prekopati, so jo v Trebnjem šikanirali

Mavsarjeva sorodnica Pepca Jaki, živela je v Šentrupertu, se je končno odločila leta 1975. S prošnjo za prekop je šla na občino v Trebnje. Tam so ji rekli, da mora za to najprej napisati prošnjo. Prošnjo je poslala, vendar odgovora ni bilo od nikoder. Čez čas je šla vprašat, kakšen je oziroma zakaj ni odgovora. Takrat pa so pokazali pravo barvo. Prej so jo najprej ponižali z birokratsko gesto (naj napiše prošnjo), nato z zaničevalskim ignoriranjem, zdaj pa so ji rekli, naj o prekopu več nič ne govori in naj še naprej, tako kot dotlej, hodi urejat grob na mokronoško pokopališče (to ji je dejal neki Zajc). Pepca je ves čas po vojni hodila na pokopališče v Mokronog z avtobusom.

Prvotni grob Mavsarjevih na pokopališču v Šentrupertu. VIR: Ivo Žajdela

Skrivni prekop Mavsarjevih v Šentrupert

Zaradi brezupnih razmer ji je oskrbnica pokopališča v Mokronogu predlagala edino še uresničljivo možnost, da prostor, kjer je Mavsarjev grob, proda in nato čaka, da bo pri novih lastnikih nekdo umrl. Z novimi lastniki se je dogovorila, da jo bodo prišli obvestit takoj, ko bo umrla mama. Čez kakšni dve leti (bila je še zima, pred pustom leta 1978) ji je lastnik prišel povedat, da je umrla žena in da bodo kopali grob. Takoj je v Šentrupertu najela človeka za kopanje. Dvema kopačema je dala nekaj denarja in pol litra žganja. Takrat ni bilo snega, ta je zapadel nekoliko kasneje. Iz groba so skrbno pobrali vsako koščico, našli pa so tudi Darkov zlati zob. Najela je nekoga, da je z avtomobilom šel v Mokronog po polivinilaste vrečke, v katerih so bili ostanki kosti. Ko se je zmračilo, sta vrečke prepeljala na šentruperško pokopališče; tam jih je spravila v neko cipreso in šla domov po orodje za kopanje. Izkopala je luknjo in kosti položila vanjo.

Prvotni grob Mavsarjevih na pokopališču v Šentrupertu leta 1995. FOTO: Ivo Žajdela

Naslednji dan je nekdo na grobu opazil sveže razrito zemljo

Mavsarjevih šest je bilo tako po štiriintridesetih letih »begunstva«, končno, čeprav v največji tajnosti, na domačem pokopališču v Šentrupertu. Pridružili so se Vilku in Dolfiju. Naj ob tem navedem še misel iz pisma, ki mi ga je 21. junija 1992 poslal Jože Mavsar iz ZDA: »Tako so sedaj vsa trupla v Šentrupertu, razen Pavleta in Cirila. Bog daj, da bi tudi ta dva grobova kdaj našli in prenesli še ti dve trupli v Šentrupert.«

Naslednji dan je nekdo na grobu opazil sveže razrito zemljo in Jakijevi to takoj prišel sporočit. Odšla je na pokopališče in izkopala globljo jamo. Nek moški je sicer šel mimo, vendar je mislil, da Pepca le ureja grob.

Sedanji nagrobnik uničene družine Mavsar na pokopališču v Šentrupertu. FOTO: Ivo Žajdela

Konec v: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [11]

1/9