Nadaljevanje iz: Mavsar, Mavsarjeva družina, Šentrupert, partizani, zločini, družine [10]

Jožkovo spravno dejanje

Tri leta pred svojim prvim obiskom v Sloveniji leta 1972 je Jožko Mavsar kot župnik v Townsedu (Montana) praznoval 25-letnico svojega duhovništva. Takrat je Milanu Tomincu (»enemu izmed morilcev naše družine«) poslal pismo z naslednjo vsebino: »Predragi, danes bi se rad na prav poseben način zahvalil nebeškemu Očetu za dar mašniškega posvečenja. Ob tej priliki mi Kristus še posebej naroča: 'Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe, pusti svoj dar tam pred oltarjem, in pojdi, da se poprej spraviš s svojim bratom, in potem pridi in daruj svoj dar.' Po Kristusovem nasvetu bo ta daritev posebno všeč nebeškemu Očetu, če se pred sveto mašo spravim s Teboj. Iz srca Ti odpustim, kolikor si kriv umora desetih članov moje družine. Naj Ti tudi ljubi Bog vse odpusti, Ti pa se na priprošnjo naše pokojne družine vrni k Bogu, da bomo enkrat vsi skupaj kot iskreni prijatelji slavili Boga. Kadar pa mi bodo vaše oblasti dovolile, da se vrnem v domovino na obisk, bova spila kozarec vina, da Ti pokažem mojo iskreno voljo, ki sem jo izrazil v temle pismu.«

Franci Petrič, Prelat Jože Mavsar, Družina, 7. 4. 2002

Nova maša Jožeta Mavsarja, desno brat Franci, Jože Kovač z ženo, levo župnik Peter Flajnik, leta 1944. VIR: I. Ž.

Vso noč se je bal, da bodo prišli

Čez tri leta, leta 1972, je režim Jožetu Mavsarju dovolil obisk domovine. Sorodnica Pepca Jaki se je spominjala (spal je v njeni hiši), kako se je vso noč bal, da bodo prišli ... Prav takrat so v Šentrupertu nekoga pokopavali. Na pogrebu je bil tudi Milan Tominec. Jožko je izrazil željo, da bi govoril z njim. Hotel je izvedeti le eno: ali so njegove drage takrat na Dobu prej ubili ali so jih žive zmetali v ogenj. Pepca je šla do Tominca in mu rekla, da je Jožko doma in da bi rad govoril z njim. Srečala sta se v Tominčevi sosednji hiši, pri Jožetu Jakiju. Jožko mu je dejal, da mu vse oprosti, vendar naj mu pove le to, kako so umrli njegovi starši, bratje in sestra. Tominec se je izmotaval in mu dejal le to, da bi se takrat vsi lahko rešili, če bi poskakali iz gradu, kot so jih nagovarjali. Jožko mu je odgovoril, da bi to laž lahko zagovarjal, če bi ga takrat zadel s kroglo, vendar pa je prav on (Jožko) priča, da so vsi poskakali skozi okno, tako ostali živi (in torej niso zgoreli v gorečem gradu) in da so jih šele kasneje kot ujetnike ubili ali žive zmetali v ogenj.

Pogovor s Tomincem je bil seveda brezploden, saj sta oba »nasprotnika« bila preveč vsak na svojem bregu. Tominec je bil zaznamovan s komunizmom in s krivdo, Jožko pa s položajem njegove žrtve in s pripravljenostjo krščanskega odpuščanja ter sprave. Del emigracije je zato kasneje to njegovo »spravno« dejanje obsojal. Za »navadnega« človeka je le težko razumljiva.

Nova maša Jožeta Mavsarja, s ceremonialom, leta 1944. VIR: I. Ž.

Morilca Vilka Mavsarja so za štiri leta poslali na Goli otok

Naj ob tem omenim, da je Milan Tominec doma iz Šentruperta. Njihova hiša je v samem središču kraja, pred cerkvijo, spodaj pa sta bila leta 1994 trgovina in bife. Tominčevi so bili pred vojno trgovci z lesom, imeli pa so tudi trgovino. Milan je študiral, vendar ne z največjo zavzetostjo. Kot še nekateri drugi domačini (npr. Anton Zgonc - Vasja, vodja napada na grad Dob) se je odločil za partizane. Tam je hitro napredoval in 12. oktobra 1944 postal komandant 15. divizije, ki ji je načeloval do konca vojne. Po vojni je bil oficir. Ko so ob neki priložnosti zaostritve z Rusi v ljubljanskem Unionu pili, naj bi izjavil: »Kaj pa če Rusi pridejo.« Izjava je verjetno simpatizirala s »prihodom Rusov«, saj so ga zaradi nje poslali na Goli otok (tam je prebil štiri leta, dve pa še potem v Beogradu). Po vojni so tudi njim vzeli zemljo. Poročil se je z učiteljico, ki je bila doma iz Ajdovščine, zato se je preselil tja, kjer je leta 1994 še živel. Občasno je prihajal v domačo hišo v Šentrupertu, kjer je imel svojo sobo.

Nova maša Jožeta Mavsarja, desno Franci Mavsar, zadaj Jože Kovač z ženo, leta 1944. VIR: I. Ž.

Štirikrat je bil neposredno vpleten v zgodbo Mavsarjevih

Ves čas, ko sem se srečeval s problematiko poboja Mavsarjeve družine, sem se »srečeval« z Milanom Tomincem. Ob napadu Gubčeve brigade na grad Dob naj ne bi bil v neposredni bližini dogajanja, ampak, kot je kasneje sam zatrjeval, nekje v okolici v zaščiti. Slabe tri mesece po zločinu na Dobu je ustrelil 12-letnega Vilka Mavsarja. Bil je navzoč ob napadu na postojanko vaške straže v Šentrupertu v noči na 2. maj 1943, ko naj bi se načrtno pogovarjal z Dolfijem Mavsarjem, da ga je ostrostrelec lažje ustrelil skozi lino. Franci Mavsar je povedal, da je bil po zavzetju Turjaka septembra 1943 tam kot eden glavnih partizanskih poveljnikov Milan Tominec. Štirikrat je bil torej neposredno vpleten v zločinsko zgodbo nad Mavsarjevimi.

Nova maša Jožeta Mavsarja, na desni je Jože Kovač iz Drage, leta 1944. VIR: I. Ž.

Opravičeval je umor 12-letnega Vilka Mavsarja

Ko sem podlistek o Mavsarjevi družini objavil v Slovencu, je Milan Tominec ves razburjen 24. januarja 1995 poklical na uredništvo in zahteval, da se nekje sestaneva in pogovoriva, v nasprotnem primeru da me bo tožil. Povedal mi je, da ni on ustrelil Vilka Mavsarja. Izgovarjal se je, da je bila pač vojna in da je bila v bližnjem rakovniškem samostanu belogardistična postojanka. Ker je Vilko Mavsar skočil z voza in začel bežati (na glavi naj bi imel črno baretko) so za njim streljali. Ampak ni streljal on, saj naj bi imel pri sebi le pištolo, temveč njegova kurirja.

Nova maša Jožeta Mavsarja, Jože nas gleda na desni, leta 1944. VIR: I. Ž.

Sokompanjoni so ga »obsodili« na šest let

Aretirali so ga junija 1949, ker je v neki pivski družbi v kavarni Evropa v Ljubljani dejal, da se ne strinja s tem, da so razformirali slovensko vojsko. Prijavil ga je neki Cotič. Okrožno sodišče v Ljubljani ga je obsodilo na šest let. Najprej je bil šest mesecev v zaporu v Ljubljani, nato pa so ga odpeljali na Goli otok, kjer je prebil tri leta in deset mesecev. Konec leta 1953 so ga izpustili. Dodal je tudi to, da je takrat, ko so začeli napadati Dob, šel Mavsarjevi sestri povedat (bil je v Tomšičevi brigadi), naj gre Mavsarju povedat, da se vrnejo domov, pri čemer bo on jamčil, da se jim ne bo nič zgodilo. Tominec je sredi 90. let, ko sem zbiral podatke, živel v Dobravljah pri Ajdovščini. Umrl je konec novembra 2003 in je pokopan v Šentrupertu.

Zadnja Mavsarjeva, Jože je umrl 21. marca 2002, Franci pa 27. maja 2006.

Jože Mavsar, East Helena, Montana, ZDA, album župljanovJože Mavsar, prelat, zgibanka 1, zlatomašnik, 1994Jože Mavsar, prelat, zgibanka 2, zlatomašnik, 1994

Jože Mavsar, prelat, zgibanka ob smrti, 2002

Franci Mavsar, listineFranci Mavsar, podobica ob smrti 2006

Jože Mavsar, duhovnik v Ameriki. VIR: I. Ž.

Zgodovinarji, ki zanemarjajo bistveno, tisto, kar v arhivih ni

Ko sem leta 1994 pisal Mavsarjevo zgodbo, sem na koncu dodal naslednje: Verjetno so bralci opazili, da je Mavsarjeva zgodba napisana izključno na pričevanjih in da arhivskih virov nisem uporabljal. To pa iz preprostega razloga, ker jih ni. Ta in podobni primeri dovolj zgovorno govorijo, kako velik je prepad med slovensko zgodovinopisno stroko, ki svoje traktate piše izključno na podlagi arhivskih listin in zanemarja tisto, kar se je dogajalo »na terenu«, kar pa je večinoma ostalo le v spominu. Vsakemu je lahko ja­sno, da gre za nevzdržne razmere in posledice. Dokler se ta zgodovinopisni instrumentarij ne bo spremenil, bomo Slovenci dobivali takšne izdelke, kot je na primer Enciklopedija Slovenije, kjer je zgodovina zaradi napačnih (pomanjkljivih) izhodišč pri raziskovanju skrajno enostranska. Tako je na primer zgodovinar NOB Tone Ferenc v svoji knjigi Ljudska oblast na Slovenskem, prvi del (1987) na strani 366 omenjal šest družin, ki so jih ubili partizani leta 1942. Na podlagi mojega seznama, ki sem ga delal vrsto let, moram reči, da sem moral eno družino, ki jo je Ferenc povzemal po drugi literaturi, črtati, ker je verjetno prišlo do pomote in torej ni obstajala. Gre za domnevno družino Antona Koširja iz Brune vasi pri Mokronogu, ki naj bi jo ubili 12. junija 1942. Ko sem pripravljal gradivo za Mavsarjevo zgodbo, je bilo moje poizvedovanje o primeru Koširjeve družine v Mokronogu neuspešno. Nihče ni o njej nič vedel, prav tako o tem »molčita« tamkajšnja župnijska kronika in mrliška knjiga.

Zlata maša Jožeta Mavsarja (drugi z desne, malo zakrit) v Šentrupertu 1994. VIR: I. Ž.

Partizani so leta 1942 umorili vsaj 28 družin

Seveda me čudi, da je Tone Ferenc leta 1987 vedel le za šest ubitih družin, med njimi pa ni bilo na primer Mavsarjeve iz Šentruperta in Mravljetove iz Brezovice, čeprav bi že takrat ob površnem preletu emigrantske literature lahko navedel še enkrat toliko primerov. Na mojem seznamu lahko preberemo primere osemindvajsetih družin, ki so jih umorili partizani leta 1942 (merilo za družino mi je bilo: oče, mati in vsaj eden od otrok). Menda ni treba posebej poudarjati, da gre za grozljiv podatek, mimo katerega ne bi smel noben zgodovinar, ki obravnava slovensko nedavno zgodovino. Poleg tega imam na drugem seznamu še 116 t. i. nepopolnih družin, ki so jih leta 1942 uničili partizani, pri čemer tista »nepopolnost« pomeni, da sem upošteval vsaj po dva člana iz neke družine.

Pogreb Jožeta Mavsarja leta 2002, ob krsti brat Franci z ženo Ivico. VIR: I. Ž.

Beg zgodovinarjev od najhujših tem

Kdo bo raziskal to in po­dobne teme? Kdaj se bodo raziskovalci Inštituta za novejšo zgodovino lotili tudi takih »elementov« zgodovinskega dogajanja, mimo katerih v svojih ugotovitvah in zapisih (učbeniki, enciklopedije, leksikoni) ne more nihče več oziroma vsaj ne bi smel; pa se ves čas po demokratizaciji Slovenije, že 34 let, dogaja, da ta – ključni – del zgodovine za naše zgodovinarje, ki pišejo temeljno literaturo našega zgodovinopisja, ne obstaja (morda ga kdaj kdo omeni le s kratko opazko). Na omenjenem inštitutu je veliko poklicnih raziskovalcev, ki jih plačujemo vsi davkoplačevalci. Tudi njihovi dosežki so stvar vseh davkoplačevalcev, saj se kasneje kažejo pri pisanju zgodovine (učbeniki itd.). Nevzdržno je, da tako ključne teme za razumevanje dogajanja med drugo svetovno vojno in po njej na Slovenskem še naprej po drobcih raziskujemo amaterji.

Mavsarjevo zgodbo sem torej prvič objavil leta 1994. Danes, trideset let kasneje, moram dodati ugotovitev, da se glede odnosa naših zgodovinarjev do resničnega dogajanja med drugo svetovno vojno in komunistično revolucijo na Slovenskem ni spremenilo na bolje skoraj nič.

Ivo Žajdela, Poboj Mavsarjeve družine, Mavsar, Šentrupert, Demokracija, 26. 12. 2002Ivo Žajdela, Uničena družina, Mavsar, Demokracija, 2. 1. 2003

Mavsar, gradivo Alfonza Jakija

1/12