Nadaljevanje iz: Bela krajina, partizani, VOS, Pavle Klemenc, Alfonz Klemenčič, Jože Žabkar [8]

18. novembra 1943 so partizani ponoči ugrabili Marijo Kasun in njeno hčerko Amalijo iz vasi Kasuni, južno od Vinice, na hrvaški strani Kolpe. Med obupnim jokom mladoletnih hčerk Danice in Slavice so jima obljubljali, da se bosta obe vrnili. Deklici so zaklenili v sobo, nato pa dom izropali: na vozove so naložili posteljnino, pohištvo, zaklane prašiče, izropali so kaščo, nato pa vse odpeljali na slovensko stran. Ustavili so se v Podklancu pri hiši, kjer se jim je reklo pri Vukovih. V Ziljah (ob cesti med Vinico in Preloko), pod cerkvijo sv. Antona, sta si morali z lopato skopati jamo. Slekli so ju do golega in nato mučili. Na koncu naj bi jo razrezali. Okoliški prebivalci so slišali vpitje, nato pa je en pes v vas Zilje prinesel roko. Otroci so več kot dvajset let oblast prosili za prekop na pokopališče, to jim je občina Črnomelj dovolila šele 30. oktobra 1968.

Očeta družine Nika Kasuna so partizani ubili že leta 1941 med vasjo Bosanci in Severin (na hrvaški strani Kolpe). Brata Martina Kasuna so ubili leta 1944, ko so ga ugrabili v Bosiljevem. Na Petrovo zvečer so ga z enajstimi drugimi zvezanega pripeljali v Vinico. Pred pomorom v Marindolu (ob Kolpi pri Adlešičih) so si morali sami skopati jamo (Franc Ižanec, Odprti grobovi, 2. knjiga, Buenos Aires, 1970, str. 142).

Prav tako 18. novembra 1943 so vosovci umorili tri člane družine Tomaševič iz Semiča: Ano (1894), Valentina (1886) in Simona (1927).

Farne spominske plošče župnije Črnomelj na pokopališču v Vojni vasi. Foto: Ivo Žajdela

Partizanski umor starega očeta Marka Petrica

Enkrat leta 1943 so partizani umorili 83-letnega Marka Petrica iz Bojanje vasi pri Metliki. Ubili so ga zato, ker je njegov vnuk Janez odšel od partizanov in se pridružil vaški straži. Na farnih spominskih ploščah je zapisan priimek Petrič, 1860–1943. Za njim je napisan tudi Janez Petrič, 1924–1945. V Odprtih grobovih (2. knjiga, str. 109) so objavili pričevanje F. Š., ki je zapisal zgodbo umorjenega očeta in njegovega sina, znanega domobranskega komandanta. Takole je zapisal:

»Kako dosledno je bilo maščevanje partizanov, če je kdo od parti­zanov prestopil v naše vrste, kaže primer Petrica, študenta šeste gimnazije, doma iz Bojanje vasi. Ko je bil še partizan, smo si nekega dne obstali nasproti ter si k njemu nismo upali v prepričanju, da nam je nastavljena zanka. Nekaj mesecev pozneje je s partizansko šajkačo in peterokrako zvezdo oborožen stopil pred metliški oblok in rekel: 'Pristopam k beli gardi!' Očetu je bilo na tem, da bi sin spregledal, v kakšnih nasprotnih vrstah se nahaja. Stari oče, ki je bil zastopnik Vzajemne zavarovalnice, pa je zastavil ves svoj vpliv na fanta in mu rekel: 'Ne morem te videti pri partizanih. Pojdi že enkrat od njih in stopi v vrste legionarjev.' 'Toda oče, partizani vas bodo ubili!' mu je ugovarjal vnuk. 'Naj me ubijejo! Zadovoljen bom, ko bom zvedel, da si od rdečih odšel!'

Ko so partizani videli, da je eden njih najboljših borcev spregledal in zginil na nasprotno stran, so sedemdesetletnega starega očeta iz maščevanja likvidirali. Poznejši nadporočnik Petric je bil eden najhrabrejših domobranskih oficirjev; padel je leta 1944 v borbi.«

Domobranski oficir Janez Petric je bil verjetno ubit na obrobju Suhe krajine in Kočevskega roga, ko so tam domobranci aprila 1945 poskušali zadržati partizane.

Farne spominske plošče župnije Črnomelj na pokopališču v Vojni vasi. Po postavitvi jih je leta 1997 komunistični somišljenik poškodoval. Foto: Ivo Žajdela

Lojze Žabkar o umorih civilistov

Pater Lojze Žabkar je v svojih Izpovedih (Ljubljana, 1991) zapustil nekaj podatkov o delovanju nove komunistično-partizanske »oblasti« na »osvobojenem ozemlju« v Črnomlju leta 1944 (str. 117–119): »29. marca 1944 ... Mavsar me je prišel iskat: 'Trije so bili obsojeni na smrt, ali bi jih šel spovedat.' Hitim v ječo v poltemi, vodi me straža, ropot zapahov, rožljanje ključev celice št. 5. Moški okoli 40 let, oče petih otrok, joka in mi stiska roko, dve dekleti v črno oblečeni. Solza in strah mi silita v oči, ko sem sedel na prično, objel spovedance, na smrt obsojene, in jih absolviral. 'Ego te absolvo ...' In pa nedolžni smo, nič nismo krivi, pozdravite mi ženo in otroke, pozdravite mi mater. Moral sem iz ječe. Čez nekaj ur bodo ta življenja strta. Spal nisem celo noč ...

30. marca. Meni je prišel sodnik dr. Boris Kocjančič javit, da so bili oni trije ustreljeni in zakopani na pokopališču na Butoraju včeraj ob 9. zvečer. Obisk, ki mi je še teh par las dvignil pokonci. Sem od Majerja pa je prišel s puško na rami Mavsar s štirimi vojaki. Izvršili so eksekucijo.

Farne spominske plošče župnije Vinica. Foto: Ivo Žajdela

Umori duhovnikov v Beli krajini jeseni

Partizani so na »osvobojenem ozemlju« v Beli krajini jeseni 1943 in leta 1944 umorili pet duhovnikov.

Kot smo videli, so že leta 1942 tu umorili tri duhovnike. 9. junija so na Krvavčjem Vrhu (med Semičem in Metliko) na domu ugrabili in umorili duhovnika Jožefa Kofalta. 7. julija so v Dragatušu ugrabili, nato pa umorili župnika Jakoba Omahna. 21. julija so ugrabili in kruto umorili župnika v Suhorju Janeza Raztresena.

Umor viniškega kaplana Ivana Salmiča

Viniškega kaplana Ivana Salmiča so partizani ugrabili 13. novembra 1943 in ga umorili na Žežlju. Na spomeniku umorjenim duhovnikom iz Bele krajine v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

Viniškega kaplana Ivana Salmiča so partizani ugrabili 13. novembra 1943 ob dveh popoldne kar pred župniščem, ko se je sprehajal in molil brevir. Odgnali so ga v gozd pri Marijini romarski cerkvi na Žežlju in kmalu se je od tam zaslišal strel.

Pater Lojze Žabkar je v dnevnik zapisal (Izpovedi, str. 101). »14. novembra. – Martinova nedelja. Žalostna novica je prišla v Črnomelj: viniškega kaplana p. Ivana Salmiča O. T. so partizani (OK VOS) odpeljali nekam pod Žeželj in ga tam ubili. Odpeljali so ga ob dveh popoldne, ko je molil brevir pred cerkvijo. Ob štirih je že počil strel v Lovšinovih smrekah in slišali so tudi, da se je jokal, ko jih je prosil za življenje. Zvečer so mu vso sobo obrnili in izropali. Bog se ga usmili.«

In nato 20. novembra: »Grob viniškega gospoda najden: smrečje, sneg, zemlja, luža krvi.«

Umor Jožefa Pokorna, župnika v Preloki

Jožefa Pokorna, župnika v Preloki, so partizani ugrabili 15. novembra 1943 ponoči ter ga umorili nekje v gozdu med Adlešiči in Črnomljem. Podoba na spomeniku umorjenim duhovnikom iz Bele krajine v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

Podobno so partizani naredili z Jožefom Pokornom, župnikom v Preloki. Odgnali so ga 15. novembra 1943 ponoči ter umorili nekje v gozdu med Adlešiči in Črnomljem. O umoru Pokorna glej Lojze Žabkar, Izpovedi (str. 101, 107, 159).

V informativnem biltenu domobrancev Vesti (Novo mesto) so 5. aprila 1944 zapisali: »Preloka. Našli so grob od župnika Jožeta Pokorna. Ob potu iz Vinice proti Adlešičem, med Vinico in Bojanci, so odkrili njegov grob v dragi, ki se imenuje Brtuljka, trije možje: Flajnik Jože, Gašperič Jure in Flajnik, po domače Ziljan. Vsi trije so posestniki iz Hrasta pri Vinici in so osebno župnika Pokorna dobro poznali. Grob je bil majhen in plitev. Ko so ga odkopali, so našli v njem župnikovo truplo, v duhovniški obleki s kolarjem. Vsi trije izjavljajo, da je to župnik Jože Pokorn, ki je bil dne 15. nov. zvečer odpeljan iz Preloke. Pozneje se ni več vrnil, ker so ga komunisti ubili.«

Duhovnika Franc Kern so umorili v cerkvi na pokopališču v Metliki

Duhovnika Franca Kerna so partizani 21. aprila 1944 umorili v cerkvi na pokopališču v Metliki. Na spomeniku umorjenim duhovnikom iz Bele krajine v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

Partizani so 21. aprila 1944 v cerkvi na pokopališču v Metliki umorili duhovnika Franca Kerna. Rodil se je leta 1917 na Praprotni Polici pri Velesovem na Gorenjskem. Na začetku vojne je bil še bogoslovec. Med nemškimi izgoni duhovnikov z Gorenjske se je zatekel v Hinje, v kraj, ki je med vojno strahotno trpel zaradi partizanskega nasilja. Že junija 1942 so partizani tu ugrabili in umorili kaplana Henrika Novaka in učiteljico Darinko Čebulj. Po mašniškem posvečenju 11. julija 1943 je škof Rožman Kerna imenoval za kaplana kar v njegovi begunski novomašni župniji. 5. aprila 1944 so ga partizani v Hinjah ugrabili in odgnali v smrt, še kot drugega hinjskega duhovnika. Petnajst dni so ga vlačili po zapuščenih kočevskih vaseh in Beli krajini. Na koncu so ga umorili v metliški pokopališki cerkvi.

Spominska plošča umorjenemu Francu Kernu na pokopališki cerkvi sv. Roka v Metliki. Foto: Ivo Žajdela

Spominsko ploščo na pokopališko cerkev sv. Roka so postavili Kernovi rojaki iz Cerkelj in okolice. Ženska, ki je nosila kaplanu Francu Kernu jesti, je bila Rozi Klemenčič, za grob pa je po njeni smrti skrbela Rozalija Brajdič. Kerna so ustrelili v cerkvi. Madež krvi je še vedno vpit v kamen pod lesenim podestom pod daritvenim oltarjem.

Umor župnika iz Loškega Potoka Jožeta Pravharja

Župnika v Loškem Potoku Jožeta Pravharja so partizani umorili v Črnomlju avgusta 1944. Upodobljen na spomeniku umorjenim duhovnikom iz Bele krajine v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

Jože Pravhar se je rodil leta 1874 v Voklem pri Kranju. Od leta 1910 je bil župnik v Loškem Potoku. Leta 1942 je bil tam priča partizanskega nasilja. 30. aprila 1944 so partizani njega in vrsto civilistov na tem območju ugrabili in jih nasilno odgnali v Črnomelj. Župnika so imeli tam zaprtega. Avgusta so se odločili, da ga uničijo.

Lojze Žabkar je v dnevnik zapisal (Izpovedi, 131): »10. septembra – nedelja. Imel sem prvo mašo, takoj nato pa v sodne zapore v ljudski šoli, kjer sem previdel na smrt obsojenega župnika Josipa Pravharja. Povedal sem mu, da je bila njegova prošnja za pomilostitev zavrnjena in da bova poravnala račune z ljubim Bogom /.../ Ko sem od­ha­jal, mi je krepko stisnil roko, pogoltnil vso bol v srcu, se mi nasmehnil, dvignil roko proti nebu in rekel: 'Tam se vidimo!' /.../ Takoj nato sem se odpeljal v Rodine na žegnanje. /.../

Str. 133: »Ko sem se pripeljal domov, mi prihiti naproti Jožica: 'Gospod, brž pojdite v zapore! Župnik vas želi še enkrat videti.' Takoj sem šel v šolo in ga našel v sobi. Hodil je po sobi gor in dol. Vedel: nocoj me bodo odpeljali na zadnjo pot. Že popoldne so prinesli nahrbtnik in njegove stvari v župnišče. Jamo so naročili v Vojni vasi ob 10^h in sicer 'za nekega Švaba, ki da je mrtev'. Pa na takem prostoru, ki je proč od naših ljudi. Opét je skopal jamo ob zidu: ob dveh so spet prišli vprašat, če je že jama gotova. Zadnjikrat sva se še vse pomenila: bil je zelo miren, bolj kakor pred odhodom vlaka kakšen železničar. /.../ Do vrat me je spremil in še enkrat stisnil roko: 'Na svidenje nad zvezdami.' In potem sem šel domov: čudno tesno mi je bilo pri srcu. /.../ Ob 9.10 zvečer je padel lahen strel /.../

Celo noč nisem spal, tako sem bil razburjen. Ivanka ga je srečala, ko so ga peljali v Vojno vas. Imel je roki zvezani na hrbtu in šel je pogumno smrti naproti. Vrgli so ga v izkopano jamo, slekli so ga, samo srajco in spodnje hlače so mu pustili in rožni venec dali na prsi. Opet ga je našel ob 6h zjutraj v jami nezasutega. Spoznal je v njem pokojnega župnika in ga je zasul. Žal da ni imel nobene rakve na razpolago, da bi ga dali noter.«

Nagrobnik župnika Jožeta Pravharja in ključarja Lojzeta Turka na pokopališču v Vojni vasi pri Črnomlju. Partizani so ju ugrabili v Loškem Potoku, umorili pa na »osvobojenem ozemlju« v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

O Pravharju Žabkar, Izpovedi, str. 123, 125, 127, 129, 131, 133, 135, 169, 180.

Umor semiškega župnika Rajnerja Erklavca

Župnika v Semiču p. Rajnerja Erklavca so partizani umorili konec novembra 1944. Na spomeniku umorjenim duhovnikom iz Bele krajine v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

V Semiču je že več let pred vojno župnikoval p. Rajner Erklavec. Tudi v času vojne je ostal med svojimi farani. Z njimi je nosil bremena okupacije in revolucije. Med nemško ofenzivo oktobra 1943 je bil na svojem mestu in je pomagal vsem, ne glede na njihovo politično pripadnost ali nazorsko opredeljenost, kolikor mu je seveda bilo mogoče. Septembra 1944 so ga ugrabili in zaprli. Čez nekaj časa se je za njim izgubila vsaka sled. Kasneje se je zvedelo, da so ga v pričakovanju nekega napada skupaj z več drugimi jetniki odpeljali proti Gorjancem. To naj bi se zgodilo konec novembra 1944. Njegov grob je menda na neki njivi blizu Suhorja.

Janez Gril, Zamolčane žrtve se vračajo, Semič, spominske plošče, Družina, 26. 12. 2002

Spomenik umorjenim duhovnikom iz Bele krajine ob župnišču v Črnomlju. Foto: Ivo Žajdela

Molk Belokranjčanov o zločinih partizanov

To nikakor niso vsi, ki so jih v Beli krajini med drugo svetovno vojno umorili partizani. Na farnih spominskih ploščah po belokranjskih župnijah jih je napisanih še veliko več. Komunistično uničenje se ni tikalo samo življenj ljudi, uničili to tudi demokracijo in kulturo. O tem govori tudi to, da takšnega opisa partizanskih zločinov v Beli krajini, kot sem ga zelo na kratko opisal v teh devetih nadaljevanjih, v 75 letih od dogodkov ni sposoben napisati noben Belokranjčan.

Ivo Žajdela, Ubili osem duhovnikov, Bela krajina, Reporter, 7. 12. 2020

1/23