Včasih, ko se z Jezusom znajdem iz oči v oči, je v meni samo ena velika tišina. Nemo gledam v skrivnostno belino. Z razumom se trudim naravnati na to, da je pred menoj Bog, ki je skrit v podobi kruha, da se moja majhnost ob Njem ne bi počutila še bolj nebogljene, kot se. Gledam ga in ob tem v glavi premlevam vse, kar težkega nosim s seboj. In potem, ko se v sebi končno zares umirim, ko pesem, ki jo pojem za druge, pronica tudi v moje srce, lahko slišim tih, a trden glas, ki mi pravi 'Tukaj sem.' In moja duša prepozna svojega Stvarnika, ki me s svojo milino usredišči in hkrati pogled dvigne daleč stran od malenkosti, v katerih se zaletavam sama vase.