Svetnik je bil doma v Northumbriji na severnem Angleškem. Rodil se je leta 628. Najprej je služil na kraljevem dvoru, pri 25 letih pa se je odločil »služiti pravemu kralju«, kakor je zapisal njegov sorojak sv. Beda Častitljivi, in odšel na svoje prvo potovanje v Rim. Pozneje se je tja še petkrat odpravil. Želel je spoznati cerkvene in verske navade na evropski celini. Drugič je bil v Rimu za časa papeža Vitalijana (657-672). Ko se je vračal, je vstopil k benediktincem v slovečem »svetniškem« samostanu Lerin v južni Franciji. Po dveh letih študija se je spet odpravil v Rim.

Papež ga je kmalu nato poslal kot spremljevalca novega canterburyjskega škofa Teodorja, da bi mu pomagal pri delu. Ko se je ta dobro vživel v svoje delo, je Benedikt spet odpotoval v Rim. V letih potovanj in študija si je zbral precejšnjo knjižnico in pridobil bogate izkušnje v samostanskem življenju. Ko se je okoli leta 678 vrnil v rodno deželo, je s svojo dejavnostjo, odločnostjo in sposobnostjo napravil na domačega kralja takšen vtis, da mu je ta podaril zemljo in mu naročil, naj tam ustanovi samostan v čast sv. Petru. Pet let po ustanovitvi tega samostana je spet potoval v Rim, da bi si priskrbel novih knjig za svojo knjižnico, pa tudi posode, obleke in svetinje za svojo cerkev. Od papeža je dobil posebne pravice za svoj samostan.

Po vrnitvi iz Rima mu je kralj podaril zemljišče za nov samostan, posvečen apostolu Pavlu. V ta samostan pa je v starosti sedmih let kot »oblat« vstopil že omenjeni Beda (oblate so imenovali otroke, ki so jih vzgajali menihi). Novi samostan so posvetili leta 685 (temeljni kamen je še danes ohranjen). Benedikt se je spet odpravil v Rim, da bi prinesel nove knjige za svojo knjižnico in si oskrbel lepih slik za okras svojih cerkva. Med njegovo odsotnostjo pa je v samostanu razsajala strašna epidemija. Pri življenju sta ostala samo en menih in mladi Beda, da sta pela oficij v koru. Po vrnitvi iz Rima je tudi Benedikt zbolel. Napredujoča ohromelost ga je priklenila na posteljo.

Pred smrtjo je še uredil nasledstvo v obeh samostanih in dal navodila, kako naj skrbno varujejo knjižnico. Tej je zmerom veljala njegova posebna skrb, saj je želel, da bi bila njegova samostana tako šola znanosti kakor pobožnosti. To je bilo v času, ko so razpadale šole starega sveta, zelo pomembno. Ni se čuditi, da je njegov mlajši sobrat Beda postal največji učitelj svoje generacije. Benedikt je umrl najverjetneje leta 690. Slikajo ga kot opata, stoječega med dvema samostanoma (cerkvama).

Goduje 12. januarja.