Papež Benedikt XVI. je izdal motu proprio, ki ureja katoliške človekoljubne organizacije, s poudarkom, da morajo te delovati v skladu s cerkvenim naukom. Motu proprio z naslovom ‘De Caritate Ministranda’ z dne 11. novembra 2012, nudi smernice škofom pri nadzoru človekoljubnih dejavnosti Cerkve. Papež dokument opisuje kot ‘organski zakonodajni okvir za boljšo splošno preglednost nad različnimi cerkvenimi oblikami človekoljubnega dela, ki so tesno povezane z diakonalno naravo Cerkve in škofovskega služenja’.

“Človekoljubna dejavnost Cerkve na vseh ravneh se mora izogibati tveganju, da bi postala zgolj ena izmed oblik organizirane socialne pomoči”, piše Benedikt XVI. in poudarja, da ‘praktična dejavnost nikoli ne bo zadostovala. Sveti oče vztraja, da morajo cerkvene človekoljubne organizacije ‘pomagati ljudem, da bodo znali ceniti pomen podarjanja, spoštovanja in ljubezni v duhu Kristusovega evangelija’.

V svojem uvodu v dokument papež še piše, da besedilo kanonskega zakonika sicer jasno določa škofovske dolžnosti – te naj bi vključevale oznanjevanje vere in obhajanje zakramentov, ‘nikjer pa izrecno ne omenja človekoljubne dejavnosti kot specifičnega področja škofovske dejavnosti’. Ker je človekoljubna dejavnost temeljni sestavni del služenja v Cerkvi, pojasnjuje papež, je izdal omenjeni motu proprio, s katerim pokriva ‘luknjo’ v cerkvenem zakoniku.

‘De Caritate Ministranda’ vsebuje petnajst členov, ki urejajo dolžnosti škofov glede katoliških človekoljubnih ustanov. Dokument škofom nudi navodila, naj spodbujajo zasebne človekoljubne podvige, pa tudi uradna prizadevanja s strani Cerkve. V dokumentu pa papež opozarja, da sme človekoljubna ustanova v svojem nazivu vsebovati izraz ‘katoliška’ le s pisnim privoljenjem pristojne cerkvene oblasti.

Škof pa je po papeževem mnenju tisti, ‘ki skrbi, da vsi dejavni v cerkvenem človekoljubnem apostolatu skupaj s svojimi poklicnimi pristojnostmi dajejo zgled krščanskega življenja in so priče oblikovanju osebnosti, ki pričujejo za vero s človekoljubnim udejstvovanjem’.