Po naravi nisem posebej vesel človek, vesel sem pa duhovništva in Bog mi je dal dar, da imam rad ljudi, čeprav jim tega kdaj ne znam pokazati, in da jih tudi rad poslušam, čeprav se moram tega še vedno učiti. V Kamnici, kjer živim, ter tudi na Sv. Križu, kamor se vozim, se počutim doma in ljudje mi dajejo občutek, da me imajo radi. Moje veselje je delo v manjših skupinah in ljubezen do Božje besede. Zato sem zelo hvaležen, da smo začeli z zakonsko skupino, s skupino bralcev Božje besede in še z nekaterimi drugimi skupinami, s katerimi se občasno srečujemo. Lepo mi je, da si običajno ljudje, ki pridejo v župnišče, vzamejo čas za pogovor. Ker v zadnjih 12 letih nisem imel kateheze, so bila letošnja srečanja z birmanci pri verouku zame poseben izziv, pa tudi kdaj težava. Hvaležen sem jim, da smo se skupaj trudili in si tudi po zaslugi obiska letošnjih šmarnic prišli bliže, se kaj pogovorili in si zaupali. Kot župnik se doživljam kot »pastir«, ki je odgovoren za svoje »ovce«, in me boli...