Rojena v Argentini je petje študirala na tamkajšnjem Instituto Superior de Arte del Teatro Colón in se kmalu uveljavila kot izrazita interpretka baročne in klasične glasbe. Leta 1985 se je preselila v Evropo in nadaljevala uspešno mednarodno kariero. Na najuglednejših svetovnih odrih je med drugim nastopala z berlinskimi, dunajskimi, londonskimi, pariškimi filharmoniki pod vodstvom dirigentov, kot so Nikolaus Harnoncourt, sir John Eliot Gardiner, René Jacobs, sir Simon Rattle, Riccardo Chailly in drugi. Posnela je več kot 50 zgoščenk, prejela številna mednarodna priznanja, več nagrad tudi v Sloveniji. Dejavna je kot članica žirij pevskih tekmovanj, pedagoginja in mentorica. Pred začetkom adventa, ko smo se z njo pogovarjali, je v Buenos Airesu vodila mojstrski tečaj.

Zanimivo, da ste v tem predbožičnem času spet v rodni Argentini, kjer ste odraščali – in kjer je božič na vrhuncu poletja. Kaj je za vas prva asociacija ob misli na božič?

Glede na to, da sem zdaj že več kot polovico življenja v Evropi, je spomin na božič v poletni vročini že malo zbledel. Tako da so prvo, kar mi pride na misel ob pripravi na božič, zornice, ki jim na Koroškem rečemo svitne. V naši župniji so še vedno ob šestih zjutraj in zanimivo je, da se pri svitnah včasih zbere več ljudi kakor pri glavni nedeljski maši. In to traja ves advent, od prve adventne nedelje naprej.

Hvaležnost je tako nekaj važnega! Čedalje bolj to opažam.

Je torej advent za vas pomemben čas priprave na božič?

Seveda. Razlika v primerjavi z adventom iz mojega otroštva pa je, da se zdaj že ves advent pečejo piškoti in drobno pecivo, vseokrog diši, se jé … Mi smo se v adventu zelo postili. Otroke – bilo nas je šest, štiri dekleta in dva fanta – nas je mama uvajala v to, da smo v adventu zbirali slamice za Jezuščka, kar je že zelo stara slovenska navada. Za vsako žrtvico, vsakič, ko smo se v čem zatajili, premagali lenobo, rekli ali naredili kaj dobrega, pomagali mamici, takoj ubogali … za vsako dobro delo smo lahko v škatlico položili eno slamico. In več ko je bilo tistih slamic, mehkeje je Jezus potem ležal v jaslih.

Lepota je mogoča tudi v zelo preprostih okoliščinah.

Lep, preprost in zelo povezovalen advent torej.

Res imam lepe spomine. Imeli smo mamo, ki je bila doma in je zelo lepo skrbela za nas.

Po obeh straneh pa izhajate tudi iz močnih pevskih družin …

Petje je bilo pravzaprav stalna spremljevalka našega življenja. Skupno petje, ko smo se zbrali, posebno pri rojstnih dnevih in raznih družinskih praznikih, je bilo zelo pomemben del druženja. To je bil tisti trenutek življenja, ko smo vsi postali enaki in smo se čustveno povezali. Glasba je bila višja sila, ki nas je povezovala. Sicer smo bili različnih značajev, različno stari, mlajši otroci nekako podrejeni starejšim. Ko pa smo skupaj zapeli, je vsak dobil svoje mesto. To je bil zelo lep trenutek, ko si postal nekdo, ker si lahko z vsemi pel.

Kdaj pa ste petje prepoznali kot svojo poklicanost?

Do tega je prišlo razmeroma pozno, saj si na to sploh nisem upala pomisliti. Res pa je, da sem že v zboru čutila, kako neizmerno rada pojem. Še večje veselje do petja so pri meni sprožile ure solopetja, kjer sem lahko prisluhnila svojemu glasu. Teta, ki je vodila zbor, v katerem sem pela, nas je spodbudila, da smo začeli hoditi na ure solopetja, da bi se glasovno še izboljšali. Profesorica mi je dala določene arije, glasbo, ki sem se je začela učiti, se ji posvečati. Zame je bilo to kot nekakšen virus, s katerim sem se okužila! Mislim, da sem se na ta način začela bolje spoznavati – sebe in svojo barvo glasu. Kajti ko poješ z drugimi, sebe ne spoznaš tako. Seveda sem začela spoznavati tudi drugo glasbo, kar je bilo fantastično. Tiste stare italijanske arije, arie antiche, kakor jim rečejo, baročni slog, kakšno Mozartovo arijo … Dobila sem celo kakšno arijo, za katero še nisem bila dovolj zrela. A ta glasba, ta moč! To me je tako očaralo, da sem na univerzi kar težko nadaljevala študij vzgojnih ved. Glasba mi je res pomešala štrene.

Ko se zdaj ozrete na svojo glasbeno pot, ki v svetovnem merilu sega do samih vrhov – se kdaj začudite?

Ko sem se navdušila za glasbo, nisem nikoli slutila, da se bo zgodilo, kar se je zgodilo. Vleklo me je v ta svet in tako sem napredovala. Po drugi strani pa so bili ob meni vedno ljudje, ki so mi dajali odmev, feedback, kot se danes reče, ki so me okorajževali, ki so mi rekli: »To je dobro. Ti si v redu. Ti imaš darove.«

Z bratom Markom Finkom ob prejemu državnega odlikovanja - srebrnega reda za zasluge »za izjemne dosežke na področju glasbene poustvarjalnosti in neomajno predanost slovenski pesmi« leta 2022. FOTO: Tatjana Splichal

In tako sem zelo, zelo previdno in včasih zelo boječe delala korak za korakom. A za to sem hvaležna tudi ljudem, ki so me, kot rečeno, okorajževali in mi na tej poti pomagali.

Ljudje so se mi predstavljali in v spomin mi je prihajalo pripovedovanje mame, očeta, kako sta imela tega ali onega sošolca, sošolko, kolega, bratranca ... In vsa ta imena so takrat dobila obraze.

In zdaj kot mentorica, voditeljica mojstrskih tečajev, vi spodbujate druge …

… kar mi je v veliko veselje! Že od mladih nog, ko res dolgo nisem vedela, kaj bi s svojim življenjem v smislu poklica, je bila zame najpomembnejša molitev: »Zgodi se tvoja volja. Pokaži mi, kam se moram obrniti. Pokaži mi pot!« Tudi v dvomih je bilo zame bistveno, da sem se oprla na Boga in na to, da sem na tem svetu, ker imam nalogo, ker je Božja volja, da sem tu – in imam zato neko dolžnost, neko pot, na kateri se lahko počutim dobro, na kateri lahko uživam. In zdaj sem našla nadaljevanje te poti – nepopisno srečo imam, da lahko zdaj delam z mladimi!

In oni z vami! Zdi se, da je v življenju pogosto prisotna ta vzajemnost …

Tako je! Recipročnost res obstaja: med starši in otroki, med pevcem in publiko: bolj je pevec na odru sproščen, srečen, bolj osrečuje in sprošča poslušalce.

Omenili ste že, kako je petje povezano s prazniki – tudi z božičem. Kako pa ste praznovanje božiča v domači družini usklajevali s poklicnimi obveznostmi?

Vedno sem poskrbela, da za božič nisem imela nastopov, tako da smo božič vedno praznovali doma. Razen ene izjeme – ko smo leta 2000 v Weimarju peli Bachov božični oratorij z dirigentom sirom Johnom Eliotom Gardinerjem. Tisti čudovit posnetek iz Herderjeve cerkve v Weimarju je na voljo tudi na spletu. Otroka sta bila takrat še majhna in spomnim se, da je mož na avto privezal jelko, ob kateri smo potem božič praznovali v hotelu. Ampak to je bilo edinkrat.

V Sloveniji pa ste prvič nastopili že leta 1986.

Ja, prvič sem nastopila v Ljubljani decembra 1986 na recitalu v filharmoniji. Tisto je bilo nekaj neverjetnega. Stari, komunistični režim se je takrat že malo odtajeval. Slovenija še ni bila osvojena, ampak začelo se je: sprememba se je pripravljala. Ob nastopu v Ljubljani je bil v Delu objavljen pogovor z mano, kjer sem omenila, da je bil oče domobranec. Marsikdo kar ni mogel verjet, da je bilo to takrat objavljeno. Na vsak način se je že pripravljalo bolj odprto razmišljanje.

Nepozaben je spomin na vrste ljudi, ki so po koncertu čakali, da me pozdravijo. Med vsemi temi ljudmi niso bili samo sorodniki in daljni sorodniki, temveč nešteto prijateljev, znancev, sošolcev, kolegov, bivših sosedov mojih staršev. Predstavljali so se mi s priimki in v spomin mi je prihajalo pripovedovanje mame, očeta, kako sta imela tega ali onega sošolca, sošolko, kolega, bratranca, pa kdo je bil dirigent katerega zbora. In vsa ta imena so takrat dobila obraze. Po tistem koncertu sem bila res zelo ganjena.

Že od mladih nog je bila zame tudi v dvomih najpomembnejša molitev: »Zgodi se tvoja volja. Pokaži mi pot!«

Pozneje sem, hvala Bogu, še velikokrat nastopila v filharmoniji; tako na samostojnih večerih samospevov kot na koncertih z orkestrom. Ja, filharmonija je moja stara prijateljica in res čudovit, magičen prostor.

Iz Argentine ste se preselili na Koroško. Je življenje na robu narodnostnega prostora bolj intenzivno?

Verjetno res. Čutiti je boj za obstanek. Nič ni samoumevno. Prav zavestno moraš poiskati trenutke, ko se malo odpočiješ, ker je stalno nekaj. In ker mi je še Bog dal moža, ki je nenehno povezan z zadnjimi novicami, sem kar prisiljena v to, da sem stalno na tekočem; tudi ko bi si želela biti malo manj. Včasih je treba kar malo odmisliti, da ti ne postane tesno.

Najbrž pa se ob takih trenutkih zaveste tudi, za kaj vse ste hvaležni?

Hvaležnost je tako nekaj važnega! Čedalje bolj to opažam, posebno zdaj, ko sem smela praznovati sedemdesetletnico. Ja, smem biti še živa, smem še živeti, smem še iskati, smem še dajati … Toliko je stvari, ki se jih včasih niti ne zavedamo, ker se nam zdijo samoumevne, pa v resnici niso. Hkrati pa je stalno razmišljanje, »jaz imam, drugi pa nimajo«, spet slabo. Deliti moramo in prav se je razdajati, ampak ne, da se ob tem počutimo slabo ali celo krivi. V življenju je vedno pomembno iskanje ravnotežja.

Po drugi strani pa je krščanstvo norost, kot se reče. Svetniki se vržejo v praznino in se potem razdajajo. Malo te norosti je potrebne, da se damo, da dajemo drugim, da gremo včasih tudi v ekstreme.

Glasba je bila višja sila, ki nas je povezovala. Ko smo skupaj zapeli, je vsak dobil svoje mesto.

V Argentini ste živeli na isti ulici kot Opekovi in vaša brata sta s Petrom igrala nogomet. Pristno veselje je torej mogoče tudi sredi težkih okoliščin!

V človeku je nekaj neverjetnega: bojuje se za življenje in želi, tudi če nima skoraj nič, dati nekaj lepega svojemu otroku. Pred kratkim sem spet gledala knjigo Umik čez Ljubelj, maj 1945, skozi objektiv Marjana Kocmurja s fotografijami beguncev, ki so šli čez Ljubelj in se potem v Avstriji na Vetrinjskem polju ustalili, sprva spali pod milim nebom … Gledaš vse te slike in si misliš: kako? Kljub temu, da nimajo ničesar, so polni upanja, polni veselja. Takoj so peli skupaj. Takoj so naredili vrtec, šolo, ustanovili celo gimnazijo. Tudi ko gledam naše slike, ko smo bili majhni – kako so starši poskrbeli, da so nas lepo oblekli! Bila je tista edina oblekica, ki smo jo imeli, ampak nikoli nisem imela občutka, da smo reveži ali da nam česa manjka. Nikoli nam niso dali tega občutka! Lepota je mogoča tudi v zelo preprostih okoliščinah. Gotovo je bil božič tudi za Jožefa in Marijo nekaj lepega!

Na koncertu Sakralnega abonmaja s simfoničnim orkestrom Crescendo pod vodstvom Žiga Kerta. FOTO: arhiv SA

Božič je vedno povezan tudi z voščili. Kaj bi bila vaša želja ob prazniku?

Želela bi, da bi iskali notranjo skladnost in živeli v harmoniji tudi z drugimi. Brez harmonije v sebi ne moreš živeti v harmoniji z bližnjimi. In da bi se znali zadovoljiti z malim, saj je velikokrat najmočnejše. 

Otroke nas je mama uvajala v to, da smo v adventu zbirali slamice za Jezuščka – za vsako dobro delo smo lahko v škatlico položili eno slamico.

Ljubezen, odpuščanje, sprejemanje – tega in onega, tudi bolezni. Včasih slišim: »Oh, samo, da je zdravje!« Sama sem v življenju spoznala kar nekaj ljudi, ki so bili zdravi, a strašno nesrečni. Poznam pa tudi nekaj hudo bolnih ljudi, ki vedo, da ne bodo ozdraveli, pa kljub bolečini, kljub temu, da ni izgledov za izboljšanje, to nosijo z nasmehom na obrazu! Mislim, da to lahko da samo vera. Zato vsem in vsakemu želim, da bi prepoznali vsaj del te velike skrivnosti, da se je Bog učlovečil.

In, za konec: ali boste šli k polnočnici in katere božične pesmi se najbolj veselite?

K polnočnici – absolutno! Polnočnica mora biti. Vedno gremo skupaj k polnočnici in čeprav je na Koroškem maša dvojezična, so božične pesmi v glavnem slovenske, kar mi je všeč, saj deloma pojemo iste, ki smo jih peli že kot otroci. Najljubšo bi težko izbrala, ker je toliko lepih. Bolj malokrat se sliši Cesarja rimskega … je čudovita!

Stara slovenska božična pesem Cesarja rimskega, kakor so jo peli pri Finkovih. NOTNI ZAPIS: Katarina Vidmar 

Cesarja rimskega

Cesarja rimskega, mogočnega na sveti,
Izrael, poslušaj ga, kaj hoče on imeti.
Povelje gre od tod po vsej dežel' povsod:
popisat' naj se da, od kod je kdo doma.

Marija 'z Jožefom se v Betlehem podala,
prostora ni bilo, sta v štal'ci prenoč'vala.
Ponoči, kakor zdaj, odpre se sveti raj,
in čudo se zgodi: Mesija se rodi!