Odlikovanca, brat in sestra, sta se rodila v Buenos Airesu v družini slovenskih izseljencev. »Slovenska pesem je bila za naše izseljence vedno simbolna vez z domovino in tudi pri Finkovih so otroci odraščali z njo,« so zapisali v utemeljitvi nagrade. 

V njunem otroštvu je bilo petje jezik, ki jima je najbolj približal starše in družino, zato jima še danes pomeni govorico ljubezni in čustev, »ki pove tisto, česar beseda, objem ali poljub ne more. Petje je bilo le del družinskega vsakdana.« 

S petjem slovenskih pesmi so starši ohranjali vez z domovino, Marku in Bernardi ter njunim štirim sorojencem pa so s pesmijo »privzgojili ponos na poreklo in domoljubje, ki sta se ohranila med rodovi tam živečih slovenskih izseljencev«.

Vzgojiteljica na strmi pevski poti

Bernarda je pri študiju vzgojiteljstva spoznala, da bi lahko petje postalo njeno življenjsko poslanstvo. Nadarjeno mlado pevko so sprejeli na študij petja na visoki šoli za umetnost gledališča Colón v Buenos Airesu in leta 1985 je na pevskem tekmovanju Nuevas Voces Líricas osvojila prvo nagrado – to je bil prelomni uspeh na začetku samostojne pevske kariere. Njena pevska pot se je nato strmo vzpenjala ...

Bernarda Fink. FOTO: Tatjana Splichal

V Evropi je prvič nastopila leta 1986 v Ljubljani, tega koncerta ne bo, pravi, nikoli pozabila. »Od tedaj ji peti v Sloveniji pomeni peti doma. Je ena najbolj prepoznavnih in iskanih mezzosopranistk na svetu. Posvetila se je predvsem simfoničnemu repertoarju, samospevom in oratorijem, blestela pa je tudi v opernih vlogah. K sodelovanju jo vabijo dirigenti svetovnega slovesa, s katerimi nastopa skupaj z najimenitnejšimi orkestri sveta.«

Navduši z ljubeznivostjo in skromnostjo

Bogastvo glasbenega izraza Bernarde Fink Inzko odraža njena raznolika in obširna zbirka posnetkov na več kakor petdesetih zgoščenkah, nagrajenih s številnimi priznanji. 

Ima veličino vrhunske umetnice, ljudi pa še posebej navdušita njeni ljubeznivost in skromnost, so zapisali v utemeljitvi: »Tudi ko je prepevala z najimenitnejših odrov, ni pozabila na svoje poreklo: že naslednji dan se je pridružila sovaščanom v cerkvi ali pa zapela v krajevnem domu, če so imeli praznovanje in slovesnost. Njena življenjska zgodba in umetniška pot je pripoved o ljubezni in predanosti glasbi.«

Od agronomije do Mozartovih likov

Marko (Marcos Teodoro) Fink si je za študij izbral agronomijo na univerzi v Buenos Airesu, kjer je po diplomi poučeval agrarno zoologijo. A srce pevca je bílo preglasno, da bi lahko preslišal njegov klic. 

Še naprej je prepeval v zborih, nato pa je leta 1988 prejel štipendijo za študij petja v Londonu. Komaj dve leti pozneje je debitiral v svoji prvi operni vlogi v veliki dvorani Festspielhaus v Salzburgu in postal eden od solistov tamkajšnjega deželnega gledališča. 

V jubilejnem Mozartovem letu 1991 je kot solist nastopil v operah Figarova svatba, Don Giovanni in Cosi fan tutte, nato pa se je leta 1994 odločil za samostojno glasbeno pot in se z družino preselil v Slovenijo.

Marko Fink. FOTO: Tatjana Splichal

Več kot 60 zgoščenk v šestih jezikih

Marko Fink je eden najbolj iskanih basbaritonistov. Nastopal je v opernih gledališčih in koncertnih hišah po Evropi in drugje po svetu. »Občinstvo je navduševal s svojim čudovitim glasom in strastno predanostjo glasbi. V treh desetletjih poklicne glasbene kariere je sestavil zavidljiv poustvarjalni repertoar, v katerem so glasbena dela od baroka do sodobnosti, opere, oratoriji in njemu še posebej ljubi samospevi.« 

Posnel je več kakor šestdeset zgoščenk v šestih jezikih, med njimi jih je skoraj polovica slovenskih. Kakor pove, mu je bilo v posebno zadovoljstvo snemati zgoščenki Canciones Argentinas in Slovenija!, saj je bila ob njem njegova sestra Bernarda in sta se tako skupaj poklonila svojemu poreklu in domovinama. 

Za poustvarjalno delo je prejel več nagrad in priznanj ... Markova življenjska in poklicna pot je »zgodba umetnika, ki sprejme svoje poslanstvo, ga izpolni ter s tem najde domovino in srečo, ki sta eno,« so zapisali v utemeljitvi.

»Moli in delaj!«

Po podelitvi odlikovanj sta se oba zahvalila svojima družinama. »Hvala možu in otrokoma, ki so tolikokrat morali potrpeti, da mame spet ni doma, ker poje po svetu,« je dejala Bernarda: »Kjerkoli sem pela, sem imela občutek, da služim nečemu, ki je večje, višje in večno. Kot je dejal moj občudovani dirigent: Glasba je popkovina, ki nas povezuje s Stvarnikom.«

Tudi Marko se je zahvalil ženi in hčeri: »Hvala, Kristina, za vse kovčke, ki si mi jih pripravljala za na pot.« Včasih, ko še ni bilo povezav, je dodal, »nismo vedeli, ali se bomo v dveh mesecih med mojo produkcijo v tujini sploh lahko kaj slišali«. 

Bernarda in Marko s predsednikom države in svojima družinama v predsedniški palači. FOTO: Tatjana Splichal

Zahvalil se je Sloveniji, ki mu je pri 40 letih, ko je prišel v Slovenijo, podelila status svobodnega umetnika, pa tudi Jožetu Troštu (na slavju je prejel srebrni red za zasluge), ki ga je med prvimi povabil k sodelovanju pri vokalnem abonmaju. 

Večna modrost »moli in delaj« ga spremlja v življenju, je povedal nagrajenec: »Umetniki moramo biti povezani z duhovnim svetom, ta nas hrani. Če tega nimaš, nimaš kaj povedati na odru. Hitro se zgodi, da rečejo: 'Kakšen glas ima!' Ampak to ne izhaja iz decibelov, mogočnosti močnega glasu, ampak iz radosti, povezanosti s Stvarnikom.«

Prispevek je bil v celoti objavljen v tedniku Družina (8/2022).