Kdaj je človek začel slikati religiozno? Ali so bile že jamske poslikave na neki način religiozne?

Pri jamskih poslikavah, kjer so bile podobe živali naslikane globoko v jamah, na težko dostopnih krajih (zaradi česar so se sploh ohranile več deset tisoč let), so si arheologi, sociologi, zgodovinarji vsekakor edini v tem, da je jama prostor kulta, ritualov, verjetno tudi iniciacijskih obredov. Lov je bil za pračloveka izjemno zahteven, in s tem ko je žival upodobil, narisal, jo je na neki način obvladal. 

V najstarejših obdobjih je imel človek celovito izkušnjo bivanja, narave, kozmosa in se je verjetno veliko bolj zavedal skrivnosti bivanja.

V najstarejših obdobjih je imel človek celovito izkušnjo bivanja, narave, kozmosa in se je verjetno veliko bolj zavedal skrivnosti bivanja. Narava s svojo veličino človeka vedno presega, zato je moral razmišljati o tem, kako bo sploh preživel, kako bo preživela njegova skupnost. Naravne sile, nebo nad njim, velike živali, drugi ljudje – vse to mu je bilo skrivnost, skrivnost je bil tudi samemu sebi.

Odnos do presežnega, svetega, pa se še posebej kaže pri odnosu do smrti in načinih pokopa; npr. neolitske grobnice megalitske kulture – ti veliki kamni, s katerimi so prekrili grobove, so zaznamovali položaje nebesnih teles; kaj vse so priložili v grobove in kako simbolno so jih oblikovali ter okrasili! Odnos do pokopa, do smrti se mi zdi pokazatelj revščine naše kulture.

Tudi pozneje, v staroveških kulturah, ne moremo ločiti odnosa med umetnostjo in verskim izkustvom. Danes pa živimo v povsem sekulariziranem, razbitem, fragmentarnem svetu in smo tudi sami raztreščeni na osebno, službeno, prostočasno … V zahodni kulturi je diktat hiperpotrošniške in tehnološke, digitalizirane družbe izjemno nasilen, manjka nam celovita izkušnja oziroma se moramo zanjo zavestno odločiti. 

Danes živimo v povsem sekulariziranem, razbitem, fragmentarnem svetu in smo tudi sami raztreščeni.

Že Dostojevski, ko je bil na svetovni razstavi v Londonu in je videl navdušenje množic nad takratnim napredkom, se je zgrozil v smislu, ali je to zdaj končni cilj, ideal, do katerega smo želeli priti. V kako močno duhovno pozicijo se moraš postaviti, da se ne podrediš temu; da se mu ne pokloniš kot Baalu; da te to ne spodnese.

Ali je znotraj teh prvih upodobitev na neki način že mogoče razbirati podobo Kristusa?

Če gledamo z vidika – kot bi rekel Theilhard de Chardin – kozmičnega Kristusa, verujemo, da se vse steka v to, kar nam je bilo v polnosti časov razodeto z učlovečenjem Jezusa Kristusa. Torej tudi te prve upodobitve.

Ko so Kristusa začeli upodabljati v prvi Cerkvi, ga najprej niso upodabljali telesno, ampak s simboli. Katere antične simbole je prevzela zgodnjekrščanska umetnost?

Kristusa telesno niso začeli upodabljati takoj, ker si v stari zavezi niso mogli zamišljati, da bi Boga upodabljali, saj niti njegovega imena niso izgovarjali. Je pa predvsem v Psalmih zaznati hrepenenje, da bi videli Njegovo obličje. Bog svoje obličje razodene v Kristusu, vendar v evangelijih ni opisana Kristusova telesna podoba, temveč njegovo delovanje, odnos do ljudi, do Očeta, kdo on je. Poleg tega je v rimskem cesarstvu veljal kult cesarja, ki so ga upodabljali kot božanstvo.

Prve upodobitve Kristusa najdemo prav v prostorih pokopa, saj On s svojo daritvijo odpre povsem novo dimenzijo odnosa do smrti.

Prve upodobitve Kristusa najdemo prav v prostorih pokopa, saj On s svojo daritvijo odpre povsem novo dimenzijo odnosa do smrti, do večnosti, do večne zdajšnjosti, ki se razteza onkraj smrti. V katakombah je (poleg drugih simbolov upanja na vstajenje) Kristus upodobljen s simboli ribe (iz anagrama Kristusovega imena in vzdevka), grških črk Hi-Ro (začetek Kristusovega imena), Alfa in Omega, jagnjeta, v človeški podobi pa kot Dobri pastir.

Ali so sakralne upodobitve lahko tudi danes zatočišče modernemu človeku, ki je dnevno zasut s številnimi podobami?

Temeljno vprašanje se mi zdi, kako se v sodobnem hiper/multivizualnem svetu sploh očiščevati vseh podob, s katerimi se neprestano srečujemo, ki nas zasipajo, preplavljajo. Morda pa bo prav vizualna preobloženost in preobremenjenost v človeku vzbudila lakoto po tisti podobi, ki ga odpira v življenje, ki mu daje prostor srečanja. Ki bo prebudila hrepenenje ne le po zunanjem pogledu, temveč po notranjem, za katerega pa se je potrebno vzgajati, si zanj prizadevati; hrepenenje, da bi od podob prišel do Obličja.

Morda pa bo prav vizualna preobloženost in preobremenjenost v človeku vzbudila lakoto po tisti podobi, ki ga odpira v življenje.

Sama sem hvaležna za številne možnosti srečevanja s Kristusovimi upodobitvami po cerkvah, galerijah, muzejih, knjigah, ki navdušujejo in navdihujejo ne le moje telesne oči, ampak krepijo tudi notranji pogled. Včasih mi neka slika ali zgolj njen detajl odpre čisto nov pogled, nov vidik odrešenjske zgodbe, na katerega prej ne bi niti pomislila; bolj ko se poglabljam, več je tega in več je lepega. Lahko je to sinajska ikona, mozaična ali kakšna Rembrandtova podoba, katerih svetloba me objame in odpre, včasih razgali, pretrese do eksistencialnih temeljev; lahko je likovno preprost simbol ali pa močna abstrakcija, ki me spodbuja, da se ne ustavljam le pri zunanjem, temveč me vabi, da vstopim in potem se razpirajo nova in nova obzorja. 

Če je podoba preveč »realistična«, se mi zdi, da mi hoče dati lažen vtis, da že vse poznam in vse vem, da mi je že vse razkrila. Zato se tudi ne obremenjujem s tem, kakšna je bila Kristusova resnična zunanja podoba, saj se je kot človek tudi on spreminjal. In zato se mi zdi tako upodabljanje Kristusa kot sprejemanje njegovih podob romarska pot, nikoli končana zgodba, pot skozi materijo, pot, ki je v nekem smislu razdalja in ločuje, a je po drugi strani tudi steza, ki združuje. In na tej poti ima vsak svojo »Jakobovo lestev«, kjer mu vrsta predmetov služi za kline; zame so številni klini prav umetniška dela v likovnih in drugih izrazih – eden najtrdnejših je kratka pesem Tomasa Tranströmerja:

Mesečnik Nikodem na poti 
k Naslovu. Kdo ima naslov?
Ne vem, a smo namenjeni prav tja.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (4/2025).