Toda ta isti človek kar naprej spoznava, da nekaj v njem šepa, da »ne dela dobrega, ki ga hoče, marveč dela zlo, ki ga noče« (prim. Rim 7,19). Bori se torej z zlom, ki ni le zunanje, temveč se zaveda, da je to tudi njegova osebna zmožnost: da tudi sam nemalokrat privoli v delovanje, ki je slabo, celo uničujoče, in s katerim ne prizadene le drugih, ampak tudi sebe.

Človek se bori z zlom, ki ni le zunanje, temveč se zaveda, da je to tudi njegova osebna zmožnost.

Toda hkrati se človek temu priznanju nekako izogiba. »Vprašanje o grehu je postalo eno izmed zamolčanih vprašanj našega časa. Versko oznanjevanje se mu poskuša po možnosti izogniti. Gledališče in film uporabljata besedo greh ironično ali kot snov za zabavo. Sociologija in psihologija poskušata razkrinkati greh kot utvaro ali kompleks. Celo pravo vedno jasneje poskuša shajati brez misli o krivdi. Uporablja raje sociološko podobo, ki misel o dobrem in zlem pomete v statistiko ter namesto tega razlikuje med odklonskim in pravilnim ravnanjem,« je še kot kardinal izrekel Benedikt XVI. Človek se očitno upira temu, da bi bila neka meja ali merilo zunaj njega samega, zato celo zagovarja prizadevanje, »da bi odklone naredili za normalnost.«

Greh izkrivlja Božjo resnico

Zakaj je tako težko priznati krivdo oziroma storjen greh? Človeštvo se vedno bori z zlom in kot je videti, nemalokrat želi zanikati to zmožnost zla v sebi, s tem pa posredno ali neposredno ne priznava in ne sprejema svoje svobode. Ne sprejema dejstva, da na njegova dejanja ne vpliva le genetika in niso le nujna statistika ... 

Še globlje kot to – ne zanika samo svoje odgovornosti ali svobode, ampak se posredno izogiba vprašanju ljubezni našega Stvarnika. Kajti zaradi njegove ljubezni obstajamo. S sprejemanjem in razvijanjem te ljubezni Njegova podoba v nas raste in se krepi. Greh pa jo maliči. Greh je vse, kar izkrivlja ali zavrača Božjo ljubezen in resnico.

Greh je vse, kar izkrivlja ali zavrača Božjo ljubezen in resnico.

Vsako dejanje nima enake teže. Tako je tudi z grehom. V cerkvenem izročilu se je uveljavilo razlikovanje med smrtnim in malim (odpustljivim) grehom. S smrtnim grehom se človek obrne proč od Boga, daje prednost neki nižji dobrini in zato onemogoči oz. odstrani ljubezen iz svojega srca. Mali (ali odpustljivi) greh pa ljubezen sicer žali ali rani, vendar ljubezen še obstaja (prim. KKC čl. 1854 in dalje). 

Da je greh smrten, so potrebni hkrati trije pogoji: da je vsebina tehtna in pomembna; da je storjen s polno zavestjo (s poznavanjem resnosti vsebine storjenega); da je storjen s premišljeno privolitvijo (tj. svobodno). Tak greh nam je odpuščen, če se ga pokesamo in spovemo. Zakrament spovedi tako na najlepši način omogoča, da se spravimo z Bogom in smo spet v stanju posvečujoče milosti.

»Spogledovanje«

Ko jasno poimenujemo glavne človeške grehe, ki nasprotujejo krepostim, nam to olajša, da spoznamo, kaj delamo narobe. Ti glavni grehi so napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba. Pri prepoznavanju napačnih dejanj nam pomagajo tudi zapovedi, tako Božje kot cerkvene.

Glavni grehi so napuh, lakomnost, nečistost, nevoščljivost, požrešnost, jeza in lenoba.

Včasih ne vemo, kje se začne osebna krivda oz. kaj je že greh. V pomoč nam je lahko »lestvica«, po kateri sama misel postopoma lahko preide v greh v mislih in nato še v grešno dejanje. Skušnjava še ni greh. Na prvi stopnji je to misel, ki nas prešine in načeloma nismo odgovorni zanjo. Pa tudi, če bi bili, jo lahko zavrnemo. 

Na drugo stopnjo preidemo, ko se začnemo s slabo mislijo spogledovati ali se z njo celo pogovarjati. To napako je storila Eva. Duhovni očetje močno odsvetujejo takšne notranje pogovore. Čeprav s tem še ne grešimo, nas hudobni duh, ki je od nas inteligentnejši, hitro premaga in zapelje. 

Pogovor ali »spogledovanje« nas pripelje na tretjo stopnjo, ki je boj s to mislijo, ki postaja vse močnejša skušnjava. Tu lahko klonemo v privolitev, ki je, čeprav samo v mislih, že greh, ker dejanje sprejmemo, posvojimo. Privolitev oz. pristanek na slabo dejanje je četrta stopnja v tem dogajanju. Na zadnji, peti stopnji, skušnjava preide v slabo dejanje, kar je greh, njegova posledica pa je, da postane naša notranja svoboda omejena.

Ko skušnjava preide v slabo dejanje, je to greh, njegova posledica pa je, da postane naša notranja svoboda omejena.

Je šlo pri stvarjenju kaj narobe?

Toda, kaj je šlo narobe, če greh ni bil v Božjem načrtu? V Božjem načrtu je bila od vsega začetka človekova svoboda, nujen pogoj za pravo ljubezen, zato je bil greh sicer nenačrtovan, je pa bil sprejet kot tveganje oz. kot možnost, ki jo Bog dopušča, ker človekove svobode noče zatreti.

Posebno vlogo ima prvi greh človeka v njegovi zgodovini, o katerem nam pripoveduje Prva Mojzesova knjiga v tretjem poglavju, ki opisuje dinamiko med kačo, Adamom in Evo.

V Božjem načrtu je bil greh sicer nenačrtovan, je pa bil sprejet kot tveganje oz. kot možnost, ki jo Bog dopušča, ker človekove svobode noče zatreti.

Ni odveč poudarjati, da pri pripovedi o Adamu in Evi v rajskem vrtu ne gre za »zgodovinsko resnico« v smislu posnetka resničnih dogodkov, temveč za simbolno, z mitologijo navdihnjeno pripoved, ki pa nam razloži osnovne resnice: od kod prihaja človek in kaj se je zgodilo v odnosih med človekom in Bogom, človekom in človekom ter človekom in stvarstvom, da je človeštvo privedlo do izgube prvotne harmonije (pravičnosti) in svetosti.

Članek lahko v celoti preberete v reviji Božje okolje (4/2025).